Gverilsko bojevanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bojevanje

konvencionalno bojevanje
nekonvencionalno bojevanje
pehotno bojevanje
gorsko bojevanje
oklepno bojevanje
urbano bojevanje
puščavsko bojevanje
džungelsko bojevanje
arktično bojevanje
amfibijskodesantno bojevanje
letalsko bojevanje
obrambno bojevanje
nočno bojevanje
pozicijsko bojevanje
gverilsko bojevanje
protigverilsko bojevanje
protiteroristično bojevanje
elektronsko bojevanje
psihološko bojevanje
minsko bojevanje
protiminsko bojevanje
podvodno bojevanje
pomorsko bojevanje
protiletalsko bojevanje
protihelikoptersko bojevanje
protiladijsko bojevanje
protipodmorniško bojevanje
biološko bojevanje
kemično bojevanje
radiološko bojevanje
Vojskovanje
Vojaška taktika
Vojaška operacija
Vojaška strategija

Gverilsko bojevanje je metoda nekonvencionalnega bojevanja, ki zajema hitre akcije proti nasprotnikovim silam, ki so številčnejše in bolje opremljene, a manj mobilne. Gverilske skupine se borijo bodisi za svoje cilje, bodisi za dosego ciljev večje politične ali vojaške organizacije. Nekateri poznavalci uvrščajo gverilsko bojevanje na mejo med terorizmom in konvencionalnim bojevanjem.

Organizacija gverilskega bojevanja[uredi | uredi kodo]

Gverilske skupine po navadi sestojijo iz oboroženega in političnega krila.

Oboroženo krilo deluje podobno kot konvencionalne vojaške formacije se ukvarja z vojaškimi akcijami, urjenjem borcev in logistiko. Lahko deluje samostojno ali kot podpora konvencionalnim vojaškim silam. Ti oddelki so lahko majhni ali zelo številčni.

Politično krilo služi širjenju propagande, iskanju podpore pri prebivalstvu in morebitnih sponzorjih, iskanju simpatizerjev, itd.

Značilnosti gverilskega bojevanja[uredi | uredi kodo]

Gverilsko bojevanje temelji na mobilnosti, ki je po navadi večja kot pri običajnih vojaških formacijah. Ravno mobilnost gverilcem omogoča hitre napade, hitre umike ter izogibanje nasprotnikovim vojašim silam. Izraz gverila je pomanjševalnica španske besede guerra - vojna, torej dobesedno »mala vojna«.

Za uspeh gverilskih operacij sta močno pomembna izvidništvo in presenečenje. Gverilske enote se običajno ne poslužujejo konvencionalnega bojevanja, temveč se bolj zanašajo na nekonvencionalne metode, kot so zasede, sabotaža, diverzije za preusmerjanje pozornosti, atentati, pri čemer se izogibajo večjih bojev z močnejšimi nasprotnikovimi silami ali operacij na na teritoriju, kjer gverilci nimajo prednosti.

Gverilska gibanja po navadi iščejo podporo lokalnega prebivalstva, ki lahko nudi finančna sredstva, hrano in zatoščišče, ravno tako pa lahko z določenimi akcijami (politični aktivizem, vohunjenje) pripomore k uspehu gverilskega boja.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]