Komunizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Komunízem (lat. communis = splošni, skupni, od vsakogar) je družbeno-ekonomski sistem, ki naj bi na podlagi razvoja proizvajalnih sil zamenjal kapitalistično ureditev. Teoretično ga je utemeljil Marx na dveh glavnih predpostavkah :

  • nenehna rast produkcije in produktivnosti bo privedla do t.i. hiperprodukcije) in
  • donos na kapital se bo zaradi konkurence nenehno zniževal, dokler ne bo padel pod nivo bančnih obresti. Takrat investiranje v povprečju ni več smiselno, zaradi premajhnega donosa na kapital in prevelikih rizikov, kar bo nepreklicno privedlo do padca kapitalizma.

Po marksistični teoriji naj bi blaginja, ki jo bo ustvaril kapitalizem z viški blaga in kapitala (teza), privedla do nujnih (evolucijskih) sprememb družbeno-ekonomskega sistema, t.j. negacije kapitalizma (antiteza), ki bo rezultirala v Komunizem (sinteza).

Srp in kladivo, simbol komunizma

Teoretični sistem[uredi | uredi kodo]

Kot teoretični sistem družbene in ekonomske ureditve naj bi bil komunizem vrsta enakopravne družbe brez proizvodnje v zasebni lasti, denarja in družbenih razredov. Vse bi bila torej družbena last. Komunizem torej pomeni tudi spremembo v ljudeh, njihovega razumevanja in celotnih družbenih odnosov. Povedano drugače, v komunizmu je vsa lastnina v lasti celotne skupnosti, vsi ljudje pa imajo enak družbeni in ekonomski položaj. Teoretično gledano v komunizmu človeška potreba po napredku zaradi revščine ne ostane nezadovoljena, temveč je zadovoljena s porazdelitvijo sredstev ljudem po potrebi. Tako je komunizem pogosto omenjen kot ureditev, ki naj bi rešila delavce iz kapitalističnega kroga revščine (zgodnji kapitalizem, ki ni bil korigiran s socialno državo). Zato naj bi se po prepričanju komunistov komunistične revolucije najprej zgodile predvsem v najbolj razvitih kapitalističnih državah, a so praviloma dogajale predvsem v slabo industrializiranih ali neindustrializiranih državah.

Komunizem delimo na dve fazi: socializem, ki je neke vrste nižja oblika komunizma, in višjo fazo - komunizem. Socializem naj bi izšel iz kapitalizma in je nekakšna prehodna faza, ki še vedno vsebuje sledi stare, kapitalistične ureditve, medtem ko komunizem nastopi na lastni osnovi.

Po Karlu Marxu se družba ne more preobraziti iz kapitalizma v komunizem takoj. Zahteva vmesno obdobje, ki ga Karl Marx imenuje diktatura proletariata. Komunistična družba, ki jo Karl Marx opisuje, da bo izšla iz kapitalizma, se v praksi ni nikoli uresničila in ostaja zgolj teoretična. Težave implementacije teoretičnega koncepta so se pokazale pri praktično vseh prevzemih oblasti s strani političnih sil, ki so same sebe imenovale za komunistične.

Komunizem naj bi bil osnovan na visoki produktivnosti dela, planskem in družbenim nadzorom. Ukinjeni naj bi bili družbeni razredi in razlike med njimi, država, politične stranke in politične funkcije naj ne bi več obstajali. Izginile naj bi razlike med mestom in vasjo, med intelektualnim in fizičnim delom naj ne bi bilo nasprotij. Ko delo postane ne samo sredstvo za življenje, marveč življenjska potreba, šele tedaj naj bi bilo mogoče reči, kot je povedal Marx: »Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.«  To je morda najbolj znano geslo komunistične družbe.

Družbeni sistem temelji predvsem na teoretičnih predpostavkah, ki so jih zastavili Karl Marx, Friedrich Engels in Vladimir Iljič Lenin.

Marx se je zavedal, da obstajajo različne oblike komunizma, toda tista, ki jo je imel v mislih kot zadnji stadij zgodovinskega razvoja, podrazumeva temeljni preobrat človeške narave: človek se pomiri sam s seboj, z družbo in z naravo. Druge, primitivenjše oblike komunizma, ki so obstajale v zgodovini, so se zadovoljile z ukinitvijo zasebne lastnine, da bi nastala družbena lastnina. Toda tak komunizem so označili za posplošeni kapitalizem, češ da njegov cilj ni bit človeka, marveč to, da človek nekaj poseduje.

Komunizem je ostro nasprotje tržne družbe, saj z ukinjanjem zasebnega lastništva ukine posedovalniški odnos človeka do narave in drugih ljudi. Narava se bo humanizirala, človek naturaliziral.

Komunizem naj bi presegel vsakršno obliko zunanje prisile, tako bi človek delal zaradi svoje svobodne odločitve in v taki svobodni proizvodnji razvil svoje ustvarjalne sposobnosti. Končni cilj je torej popolna odstonost prisile in svobodna proizvodnja.[navedi vir].

Politični okvir[uredi | uredi kodo]

Politična opredelitev komunizma je bolj sporna kot njegova teoretična podlaga. Za komuniste so se v zgodovini deklarirali tudi politični voditelji, stranke in gibanja, ki to niso bila, so si pa na tak način lahko pridobila naklonjenost Sovjetske zveze. Hladna vojna je povzročila nered pri opredeljevanju, kaj je komunizem, kaj se opredeljuje kot komunistično in kaj ne.

Glavni dolgoročni motiv oktobrske revolucije je bil nastanek komunizma. Tako je Sovjetska zveza postala prva država, ki je svojo družbeno ureditev vsaj teoretično temeljila na Marxovih, Engelsovih in Leninovih teoretičnih dognanjih. Ni nepomembno, da se je ta nova državna tvorba znašla v mednarodni osami vse do začetka druge svetovne vojne. Prave zaveznike je pridobila šele v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so komunistične politične stranke prevzele oblast v mnogih vzhodnoevropskih državah. Drugi val zavezništev pa je sledil v obdobju dekolonizacije, ko so številne osvobojene države rešitev svoje zaostalosti našle v komunistični teoriji in sovjetskem vzoru. Prav tako ni nepomembno, da Sovjetska zveza ni bila država, za katero bi marskistična misel sodila, da je primerna za nastanek socializma oziroma komunizma, saj je bila dokaj zaostala.

Klasiki marksizma so postavili sledeča merila za socialistično graditev:

  • Socializem je možnost pričakovati kot možnost tedaj, ko kapitalizem izčrpa svoje zgodovinske možnosti. To pomeni, da mora razvita buržoazna družba doseči neko zrelost, predvsem pa je nujna gospodarska razvitost.
  • Delavski razred mora biti močan in njegovo jedro v industrijskem proletariatu. Iz njegovih vrst naj bi bilo revolucionarno vodstvo in sploh naj bi iz njega prihajale temeljne pobude družbene preobrazbe.
  • Ta razred mora imeti razvito zavest in biti mora primerno organiziran.
  • V nekem smislu je socialistična revolucija disrupcija, razdor, prekinitev in ukunitev buržoaznega reda, po drugi strani pa je tudi nadaljevanje in preseganje tega reda. Socializem naj bi bil dedič vseh pozitivnih vrednot prejšnjega reda in še posebej na področju osebnih svoboščin. Prav gotovo pa naj bi novi sistem vključeval že uveljavljene kulturne vrednote.

Neposredni odmev na oktobrsko revolucijo je nastanek Kominterne (Komunistične internacionale), ki je nastala v Moskvi 4. marca 1919. Njen velik poudarek je bil na mednarodni proletarski solidarnosti, kar je bila spodbuda številnim demonstracijam in dviga zavesti delavskega razreda.

V Evropi je moč govoriti o revolucionarnem valu, ki je bil najmočnejši v Nemčiji in na Madžarskem. Prav Nemčija je bila ključna za uspeh svetovne revolucije, ki so jo mnogi pričakovali. Toda tamkaj je bila močnejša socialdemokracija, ki je pristajala na reformistične ideje. Edino Spartakovci, levo revolucionarno krilo nemške socialdemokratske stranke, so imeli potencial postati revolucionarna avantgarda. Vodila sta jih Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg. Toda Spartakovci so bili premalo odločni, da bi lahko izpeljali revolucijo. Bavarska sovjetska republika, ki jo je kratek čas vodil Kurt Eisner, ni bila komunistični projekt in je bila v osnovi nemarksistična, neodvisna od Rusije in inspirirana z drugačnim, nerealnim idealizmom. Na Madžarskem se je v tistem času oblikovala Madžarska republika sovjetov, ki ima z rusko revolucijo več stičnih točk. Pomembna osebnost madžarskega prevrata je bil Béla Kun, vodja tamkajšnje komunistične partije. Sovjetska republika je bila proglašena 21. marca 1919. Pritisk antante je bil izjemno velik in tako je republika ob tuji intervenciji (zlasti so bile brutalne in pomembne romunske čete) padla že avgusta tistega leta.

Sledila je stabilizacija Sovjetske zveze, po izbruhu druge svetovne vojne pa so se razmere precej spremenile. Zaradi odpora proti nacizmu in fašizmu so komunistična gibanja in stranke pridobila podporo širše javnosti, zato so imeli ponekod zares močno podporo in so legitimno prevzele oblast. Toda iz politološkega vidika je novonastale politične sisteme, ki so zrasli v Vzhodni Evropi (kasneje pa tudi drugod), nepravilno imenovati za komunistične, kar so nenazadnje priznavali tudi sami njihovi politični teoretiki in so zato tem sistemom nadeli oznako realsocialistični, češ da so to sistemi, ki so v danih razmerah edino mogoči, toda še vedno na poti h komunizmu.

Morda bi lahko na grobo dejali, da je komunizem kot politično gibanje postal bolj radikalna (ostra) veja širšega socialističnega gibanja. Komunistično gibanje se od ostalih vej socializma loči po želji, da bi v končnem obdobju razvoja do popolnosti odpravil vse dele tržne družbe, po odločitvi nekaterih komunistov, da za dosego padca kapitalizma uporabijo tudi revolucionarne metode s silo ter osredotočenjem na mednarodni delavski razred kot ključni del te revolucije. Stranke, ki so se označevale za komunistične in so uspele v boju za oblast v državi, so se pogosto izrodile v avtoritarno vlado. Tem elementom komunističnega gibanja nasprotujejo anarhokomunisti, trockisti in drugi.

Komunizem in religija[uredi | uredi kodo]

Države z notranjo komunistično ureditvijo so zavračale vlogo in pomen katerekoli religije.[1] V času Jugoslavije je bila uradno razglašena svoboda verskega izražanja, hkrati pa so bili uradno ukinjeni vsi verski prazniki. Praznovanje božiča in velike noči je bilo s strani oblasti ignorirano in prepuščeno odločitvi posameznika, ki je lahko imel zaradi tega tudi težave v službi.[2] Jugoslovanska komunistična oblast je aktivno objavljala protiverska propagandna sporočila, številni verski aktivisti so bili zaprti, tik po vojni pa nekateri tudi ubiti.[2] Jugoslovani, ki so odprto priznavali prakticiranje katere od religij, so bili pogosto podvrženi nižjim osebnim dohodkom, omejene so bili tudi poklicne možnosti. [3] Verska svoboda je bila sčasoma vedno manj omejena, predvsem zaradi slabljenja politične moči institucionalne cerkve. Jože Smole je kot predsednik SZDL in kot eden vidnejših članov KPJ, že leta 1986 omogočil (Alojziju Šuštarju), da je ljudstvu voščil vesel božič.

Rimsko-katoliška cerkev in komunizem[uredi | uredi kodo]

Katoliška Cerkev je v svoji zgodovini večkrat uradno odločno zavrnila komunizem kot idejo, ki lahko pripomore k odpravi socialnih krivic v svetu. Takšna zavrnitev je navedena v encikliki papeža Leona XIII. Rerum Novarum iz leta 1891 in v enciklikah papeža Pija XI. Quadragesimo Anno iz leta 1931 ter Divini Redemptoris iz leta 1937.

Komunizem danes[uredi | uredi kodo]

V teoretično-filozofskem smislu je komunizem živ v zamislih marksizma, ki še vedno ponuja možen pogled na zgodovino in zgodovinski razvoj človeštva. Pogled se z vse pogostejšimi in globljimi krizami ter z degradacijo in ogrožanjem ravnovesja narave, v zadnjem času zopet popularizira. Gl. Slavoj Žižek in Alain Badiou, ki sta organizirala izjemno odmevno konferenco na to temo.

Države, ki so še vedno deklerativno na poti h komunizmu oziroma so tam na oblasti komunistične stranke, so:

Mednarodna obsodba komunizma[uredi | uredi kodo]

Evropski parlament je z resolucijo[4] med totalitarne režime, uvrstil tudi komunistične diktature. Resolucija skupaj omenja totalitarne in nedemokratične komunistične režime, nacizem in dolgotrajne fašistične diktature v Grčiji, Španiji ter na Portugalskem. Resolucija ob tem izpostavlja holokavst kot edinstveni primer preganjanja in morije v zgodovini.

V slovenskem kontekstu med žrtve totalitarnega režima sodijo poleg žrtev povojnih izvensodnih pobojev tudi žrtve političnih procesov, in druge osebe, ki so desetletja po revoluciji doživljali krivice, zapostavljanje in izključevanje zato, ker idejno, nazorsko in politično niso bili ustrezali nazorom Komunistične partije.[5][6]. Med žrtve totalitarnega komunizma uvrščamo tudi zapornike Golega otoka, ki so bili v večini primerov člani KPJ, in so bili izvensodno poslani na »prevzgojo« v času akutnega informbirojskega spora[7], kot tudi osebe, preganjanje na osnovi neupravičeno strogih zakonov o političnih prekrških.

Več evropskih poslancev je vložilo pobudo za izenačitev komunističnih simbolov z nacističnimi[8], vendar pobuda ni bila sprejeta zaradi razhajanj mnenj o tem.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • JUŽNIČ, Stane (1985): Politična zgodovina 20. stoletja, Državna založba Slovenije, Ljubljana.
  • MARX, Karl (1976): Kapital - kritika politične ekonomije, Poljudna izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  • MARX, Karl, ENGELS,Friedrich: Komunistični manifest
  • Carl Joachim Friedrich, Totalitarian Dictatorship and Autocracy, Harvard University Press, Cambridge, 1956

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]