Vladivostok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Geografska lega Vladivostoka na zemljevidu
Grb Vladivostoka

Vladivostok [vladivostók] (rusko Владивосто́к, Vladivostók) je mesto na skrajnem vzhodnem delu Rusije. Je domače pristanišče za Tihomorsko ladjevje Ruske mornarice in upravno središče Primorskega kraja. Rusko ime mesta pomeni »nadzor vzhoda«. V kitajščini je mesto znano tudi kot 海参崴 (pinjin Hǎishēnwēi, Hajšenvej).

Mesto je imelo leta 2002 približno 591.800 prebivalcev (601.400 2001 po ruskih virih).

Mesto je končna točka glavne smeri transsibirske železnice in ima ogromno transportno železniško postajo ter tudi letališče. V Vladivostoku je muzej, gledališče, operna in baletna dvorana ter več knjižnic.

Osrednja železniška postaja v Vladivostoku. Spletna kamera.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Po starih kitajskih virih naj bi bili bregovi v okolici mesta, kjer se danes nahaja Vladivostok, gosto naseljeni. Množica arheoloških najdišč to teorijo potrjuje.

Zaliv Petra Velikega, kjer je mesto Vladivostok, je v Evropi postal znan šele leta 1852 po zaslugi francoske kitolovke, ki je v zalivu Posjet prebila zimo. Po nekaterih podatkih naj bi ista kitolovka leta 1851 obiskala tudi zaliv Zlati rog (rusko:Золотой Рог).

Leta 1851 - v času Krimske vojne - je ladja Winchester, ki je pripadala angleško-francoski eskadri, med iskanjem ruske eskadre zaplula v zaliv Zlati rog. V tem času je zaliv še nosil kitajsko ime, ki je v prevodu pomenilo »zaliv zlate morske kumare«. Angleži so zaliv poimenovali po svoje: Port May.

Leta 1859 je pozornost generalnega guvernerja Vzhodne Sibirije Nikolaja Nikolajeviča Muravjova – Amurskega na plovbi ob bregu zaliva Petra Velikega pritegnil dobro skrit zaliv. Zaliv ga je spominjal na zaliv Zlati rog v Konstantinoplu zato je predlagal, da ga poimenujejo z istim imenom. Izdal je ukaz, da naj se na bregu zaliva postavi vojaška točka, ki jo je poimenoval Vladivostok. Ime si je zamislil po vzgledu trdnjave Vladikavkaz iz konca 18. stoletja. Sestavljeno je iz dveh besed: «владеть» (rusko) – vladati in «Восток» (rusko) – Vzhod.

20. junija (po gregorijanskem koledarju 2. julija) 1860 je tovorna ladja Mančžur pod vodstvom kapitana Alekseja Karloviča Šefnerja zgradila vojaško točko, ki se je takrat že uradno imenovala Vladivostok. V kapitanovem dnevniku je bilo ob tej priložnosti zapisano: »Tega dne so bili z namenom, da zasedejo svoja mesta, na kopno poslani: en višji oficir, 2 nižja častnika, 37 vojakov 4. linijskega bataljona.« Vojaki in mornarji so pod vodstvom praporščaka Komarova začeli z gradnjo vojaške postojanke.

Mesec dni po prvem izkrcanju na breg Vladivostoka je v Zaliv Zlati Rog priplula korveta Gridenj pod vodstvom kapitana G. H. Egeršelda. Korveta je imela dve nalogi: braniti vojaško postojanko Vladivostok in oskrbovati garnizon s potrebnimi zalogami.

Leta 1862 se je status mesta iz vojaške postojanke spremenil v pristanišče, zaradi povečanja zunanje trgovine pa so mu podelili status Svobodnega Pristanišča (Porto Franko).

Prvi otrok se je v Vladivostoku rodil leta 1863.

Leta 1871 so v Vladivostok iz Nikolajevska-na-Amuri preselili glavno bazo Sibirske vojaške flotilje, rezidenco vojaškega guvernerja in druge pomorske inštitucije. V istem letu so s podvodnim telegrafskim kablom Vladivostok povezali z mesti Šanghaj in Nagasaki.

Stalna ladijska povezava Vladivostoka z Sankt-Peterburgom in Odeso je bila vzpostavljena leta 1879. Leta 1880 so Vladivostok (skupaj s polotokom Muravjov-Amurski in otokom Ruski) predali v posebno »vojaško guvernerstvo« in mu podelili status mesta.

16. marca 1883 je car Aleksander III. potrdil prvi grb mesta. Leta 1888 je Vladivostok postal center Primorske pokrajine.

Leta 1893 so odprli železnico med Vladivostokom in Nikolskom (Usurijsk), leta 1897 je bila zgrajena železnica na relaciji Vladivostok – Habarovsk, leta 1903 pa po Transsibirski železniški magistrali še železniška povezava do Moskve.

V 90. letih 19. stoletja se je Vladivostok postopoma spreminjal v center ruske kulture na Daljnem Vzhodu. Ravno tako je bilo mesto organizacijski center ekspedicij ruskih popotnikov in znanstvenikov kot so N. M. Prževalski, S. O. Makarov, V. K. Arsenjev, V. L. Komarov (kasneje predsednik Akademije znanosti ZSSR) in drugi. Leta 1899 so v Vladivostoku odprli Vzhodni inštitut.

Po vzpostavitvi sovjetske oblasti leta 1917 se je vodstvo v mestni upravi večkrat zamenjalo: izkrcavali so se japonski, angleški, francoski in ameriški vojaški intervencijski desanti.

V letih med 19201922 je bil Vladivostok center Daljne-vzhodne republike. Od leta 1938 je Vladivostok center upravne enote Primorska regija.

Ker je leta 1958 Vladivostok postal pomorska baza sovjetske flote, je bil 30 let zaprt za tujce, edina izjema v tem času je bil obisk ameriškega predsednika Geralda Forda in njegovega spremstva. 20. septembra 1991 je predsednik RSFSR Boris Jelcin podpisal ukaz št. 123 »O odprtju Vladivostoka za tuje državljane«. Zakon je stopil v veljavo 1. januarja 1992.

30. marca 2005 je bil na zasedanju zakonodajnega zbora Primorske pokrajine sprejet predlog zakona »O statusu mesta Vladivostoka – administrativnega centra Primorske pokrajine«, vendar ga je guverner Primorske pokrajine Sergej Darkin zavrnil.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Mestni okraj Vladivostoka zajema ozemlje polotoka Muravjova – Amurskega vključno z naseljem Trudovoj, otoke Ruski, Popov in Rejneke ter polotok Pesčani (Peščen). Mesto se razteguje na približno 30 kilometrih s severa proti jugu in na skoraj 10 kilometrih z zahoda na vzhod (brez polotoka Pesčani). Obkrožata ga Amurski in Usurski zaliv, ki predstavljata del večjega Zaliva Petra Velikega v Japonskem morju.

Po podatkih iz katastrske knjige na dan 1. januar 2005 skupna površina ozemlja znotraj mestnega okraja Vladivostok znaša 56.154 ha ali 561,54 m2. Otok Ruski, ki je največji otok v mestnem okraju je velik 9.764 ha. Površina ostalih 33-ih otokov, ki ravno tako sodijo v mestni okraj, znaša 2.915 ha.

Zaliv Zlati Rog, okrog katerega leži mesto, predstavlja udobno mesto za privez ladij. V Vladivostoku se nahajata trgovsko in ribiško pristanišče ter mnoga ladjedelniška podjetja. Ravno tako pa ima zaliv tudi slabe strani, saj s tem, ko deli mesto na dva dela, predstavlja oviro za razvoj prometnih povezav. Obstajajo projekti izgradnje mostu čez zaliv, vendar pa zaenkrat še noben izmed njih ni bil izveden.

Gora Orlovsko gnezdo, ki se je prej imenovala gora Klikova, je ime dobila v spomin na čas, ko je ruska vojska v času Rusko - turške vojne (1877 – 1878) na Šipkinskem prelazu v Bolgariji obranila goro Sv. Nikolaja.

Najvišja točka starega dela mesta je vzpetina Orlovsko gnezdo z nadmorsko višino 199 m (po nekaterih podatkih 214 m). Najvišja točka na ozemlju celotnega mesta je hrib Holodilnik (Hladilnik) z nadmorsko višino 257 m. V okolici mesta je tudi nekaj višjih vzpetin – najvišja med njimi je gora Vagrina z nadmorsko višino 458 m. Na vrhu gore je največja utrdba trdnjave Vladivostok: Utrdba št. 2 carja Petra Velikega.

Mesto je od Moskve v zračni liniji oddaljeno 6430 km. Zračne razdalje do drugih mest:

Časovni pas: +7 MSK in +10 GMT (veljaven je prehod na poletni čas)

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Povprečna letna temperatura: 4.3 °C.

Povprečna temperatura v avgustu : 20.2 °C.

Največjo materialno škodo je v Vladivostoku povzročil tajfun 7. avgusta 2001. Tajfun je na več mestih odnesel cesto in hudo poškodoval železniško progo. Še posebej je bil poškodovan železniški most čez reko Sedanko (zgrajen leta 1897), kar je za nekaj časa odrezalo Vladivostok od Transsibirske železnice.

Najvišja izmerjena temperatura: +34.1 °C (zabeležena 21. avgusta 1921 in julija 1939).

Povprečna temperatura v januarju: −13.7 °C.

Najnižja izmerjena temperatura: −30.3 °C. (zabeležena 10. januarja 1931)

Povprečna letna količina padavin: 722 mm.

Rekordna količina padavin zabeleženih v obdobju 24 ur: 244 mm (13. julija 1990, v času tajfuna Robin).

Zima[uredi | uredi kodo]

V času zime v Vladivostoku prevladuje suh in hladen kontinentalni zrak, ki povzroča jasno vendar hladno vreme. Skozi celotno zimo je v mestu po navadi 18 oblačnih dni in približno 27 dni s padavinami. Padavine so v glavnem sneg. Snežni meteži so v povprečju dolgi 8 – 9 dni. Pogosto se med snežnimi meteži dogaja, da je veter piha tudi s hitrostjo do 15 – 20 m/s. Le-ta največkrat skupaj s snegom povzroči zastoje v prometu.

Pomlad[uredi | uredi kodo]

Za pomladni čas je značilno pogosto menjavanje otoplitev in ohladitev. Nekajkrat so zabeležili temperaturno razliko znotraj enega dne tudi do 10 – 15 °C.

Poletje[uredi | uredi kodo]

V povprečju (nekoledarsko) poletje v Vladivostoku traja približno 142 dni. Najdaljše poletje so zabeležili leta 1967 (174 dni), najkrajše pa leta 1969 (116 dni). Za poletje je značilno nestalno vreme. V prvi polovici prevladujeta oblačnost in megla. Največ nalivov, ki so del tajfunov, ciklonov in front, se zgodi ravno poleti.

Jesen[uredi | uredi kodo]

Jeseni so v Vladivostoku v glavnem jasne, suhe in tople. Prve zmrzali se v mestu po navadi začnejo med 24. in 26. oktobrom, lahko pa tudi prej (okrog 7. oktobra). Megla se jeseni v mestu zadržuje 2 - 3 dni. Prvi sneg zapade v povprečju 18. novembra, zabeležili pa so tudi že zgodnejše snežne padavine (19. novembra). Hitrost vetra jeseni naraste do 7 m/s.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Najbolj znan prebivalec Vladivostoka je ameriški igralec Yule Brinner.

Število prebivalcev: približno 6.135.000 (2004).

Od 19581991 je mesto imelo status zaprtega mesta – v njem so lahko živeli oz. ga preprosto obiskali izključno državljani ZSSR. Do konca 30-ih let 20. stoletja so v mestu živele dokaj velike kitajske, japonske in korejske skupnosti. Nekateri strokovnjaki govorijo o t.i. »kitajski ekspanziji« v sodobnem času, vendar pa teh trditev ne potrjuje nobena realna statistika o legalnih oz. ilegalnih priseljencih iz Ljudske republike Kitajske.

Število prebivalcev Vladivostoka po letih (v tisočih)
Leto 1897 1923 1926 1939 1956 1959 1962 1967 1970 1973
Št. preb. 28.9 98.9 102.5 206.5 265 291 325 397 441 481
Leto 1976 1979 1982 1986 1989 1992 1996 1998 2000 2001
Št. preb. 521 549.7 576 608 633.8 648 627 618.6 606.2 601.4

Muzeji[uredi | uredi kodo]

  • Primorski državni združeni muzej V. K. Arsenjeva
    • Muzej V. K. Arsenjeva
    • Spominska hiša V. K. Arsenjeva
    • Muzej Hiša družine Suhanovih
    • Mednarodno rastavno središče V. K. Arsenjeva
    • Muzejski tramvaj «Hakodate - Vladivostok»
  • Vojaško – zgodovinski muzej Tihooceanske
  • Muzej «Trdnjava Vladivostok»
  • Spominska podmornica S-56
  • Zgodovinsko-tehnični muzej starinskih avtomobilov
  • Znanstveni muzej Daljnevzhodne državne univerze
    • Arheološki in etnografski muzej
    • Zoološki muzej
    • Muzej redkih knjig
    • Muzej zgodovine univerze
  • Muzeji Daljnevzhodnega oddelka Ruske akademije znanosti
    • Muzej Inštituta za zgodovino, arheologijo in etnografijo
    • Mineraloški muzej Daljnevzhodnega inštituta za geologijo
    • Muzej Inštituta za biologijo morja
  • Muzej organov za notranje zadeve
  • Muzej Daljnevzhodne državne tehnične univerze
  • Muzej strokovne tehnične izobrazbe
  • Puškinov muzej
  • Oceanarij

Religija[uredi | uredi kodo]

V večnarodnem Vladivostoku so zastopane praktično vse svetovne religije in veliko število narodnih in sinkretističnih veroizpovedi. Po številu pa je največ kristijanov pravoslavne veroizpovedi.

Promet[uredi | uredi kodo]

Mesto je priključeno na velik prometni vozel Transsibirsko železnico, v mestu je pristanišče in letališče.

Javni promet v Vladivostoku obsega: tramvaj, avtobus, trolejbus, mestno in primestno nadzemno železnico, vzpenjačo. Bolj oddaljena naselja mesta, ki se nahajajo na otokih ali pa jih od centra ločuje zaliv Zlati Rog, so z mestom povezana z vodnimi linijami trajektov in gliserjev.

Letališče »Vladivostok« se nahaja 44 km severno od mesta. Železniški in cestni javni promet je dobro organiziran. Letališče sestavljata dva terminala:

  • Ozjornie ključi je terminal za letala lokalnih letalskih družb. Ima dve vzletno-pristajalni stezi z umetno površino (širina: 21m, dolžina: 1000 in 600 m).
  • Kneviči je terminal za letala vseh tipov. Ima dve vzletno-pristajalni stezi z umetno površino: prva je dolga 3500 m in široka 60m, trdota površine ustreza PCN 44/R/B/X/T (mešani), druga je dolga 2700 m in široka 60m, trdota površine pa ustreza PCN 28/R/B/X/T

Mednarodni odnosi[uredi | uredi kodo]

V Vladivostoku ima sedež Ministrstvo za zunanje zadeve RF.

V Vladivostoku se nahajajo konzulski sedeži sledečih držav:

Vladivostok je pobraten z naslednjimi mesti:

Poleg tega je mesto podpisalo prijateljske pogodbe o sodelovanju tudi z mesti Šanghaj Jantai na Kitajskem. Za vodstvo teh mest imajo te pogodbe enako vrednost kot sporazumi o pobratenju mest.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Fotografije mesta: