Tokio

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tokijska metropola
東京都
Metropola
Panorama Tokia z goro Fuji v ozadju

Pečat

Znak
Zemljevid Japonske z označenim Tokiom
Tokio se nahaja v državi Japonska
Tokijska metropola
Lega Tokia na Japonskem
Koordinati: 35°41′22.22″N 139°41′30.12″E / 35.6895056°N 139.6917°E / 35.6895056; 139.6917Koordinati: 35°41′22.22″N 139°41′30.12″E / 35.6895056°N 139.6917°E / 35.6895056; 139.6917
Država Japonska
Regija Kantō
Otok Honšu
Upravljanje
 • guverner Naoki Inose
Površina
 • Skupno 2.187,08 km2
Prebivalstvo (1. oktober 2007)
 • Skupno 12.790.000
 • Gostota 5.800 preb./km2
ISO 3166-2 JP-13
Spletna stran www.metro.tokyo.jp

Tokio (japonsko 東京, dobesedno vzhodna prestolnica, prečrkovanje po Hepburnovem sistemu latiniziranja japonščine Tōkyō), formalno Tokijska metropola (japonsko 東京都 prečrkovano kot Tōkyō-to), je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. Legalno ima hkrati status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih. 32 posebnih tokijskih okrajev tvori območje, ki mu neformalno pravimo mesto Tokio, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi. Na celotnem območju prefekture živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Tokio je administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske; tu ima sedež tudi japonski cesar.

Širše območje Tokia, ki vključuje prefekture Čiba, Kanagava in Saitama, je s 35 milijoni prebivalcev najgosteje naseljeno urbano območje na svetu.[1]

Tokio je leta 1964 gostil poletne olimpijske igre, znova je bil izbran za gostitelja iger leta 2020.[2] S tem je postalo prvo mesto v Aziji, ki bo drugič gostilo olimpijske igre.[3]

Geografija in administracija[uredi | uredi kodo]

Nebotičniki v okraju Shinjuku

Kopenski del Tokia leži severozahodno od Tokijskega zaliva in meri 90 km od vzhoda proti zahodu ter 25 km od severa proti jugu. Meji na prefekture Čiba na vzhodu, Jamanaši na zahodu in Saitama na severu. Prefektura je razdeljena na 23 posebnih okrajev na vzhodu in območje Tama (多摩地域) na zahodu, ki ga tvori dodatnih 26 (vele)mest, 5 mest in 8 vasi, vsak s svojim lokalnim vodstvom. Administrativno sta del prefekture tudi dve otočji, Izu in Ogasavara; slednje se razteza do 1000 km od kopnega.

Vsak okraj je samostojna mestna občina s statusom mesta, imajo lastne župane in mestne svete. Celotno Tokijsko metropolo vodi skupščina na čelu z guvernerjem, ki ima sedež v okraju Shinjuku.

Območje Tokia je seizmično aktivno, saj leži tik ob stičišču treh večjih tektonskih prelomnic. V zgodovini ga je prizadelo več hudih potresov,[4] zadnji in najbolj uničujoč je bil t.i. veliki potres v Kantu leta 1923, ki je poleg Tokia opustošil še mesto Jokohama in zahteval okrog 140.000 življenj.[5]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Tokio se je do devetnajstega stoletja imenovalo Edo. Leta 1868 so ga prvič uradno poimenovali Tokio (dobesedno vzhodna prestolnica), da se je razlikovalo od dotedanjega cesarskega mesta Kjoto (dobesedno »Kyōto« pomeni prestolnica). V obdobju Meidžija se je uporabljalo alternativno črkovanje kitajske pismenke za Tokio, »Tōkei«. Tako črkovanje se danes ne uporablja več, ohranjeno pa je v nekaterih starejših dokumentih.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Iejasu Tokugava

Edo je bilo do začetka sedemnajstega stoletja relativno nepomembno mesto. To se je spremenilo, ko ga je za svojo prestolnico izbral Iejasu Tokugava, vojščak, ki je prvi poenotil Japonsko in si nadel naslov šogun. Osrednje mesto bogate pokrajine Musaši je tako postalo tudi osrednje japonsko mesto, saj cesar v Kjotu ni imel nobene moči.

Konec devetnajstega stoletja, po državnem udaru, ki je strmoglavil vojaško nadvlado, ki jo je osnoval Iejasu Tokugava in njegovi nasledniki, ter ponovno uveljavil cesarsko moč, se je tja preselil tudi cesar in takrat so Edo preimenovali v današnji Tokio, vzhodno prestolnico. Takrat je Tokio že bil najpomembnejše politično, gospodarsko in kulturno središče države, in cesarska rezidenca v starem gradu Edo je le potrdila mesto kot prestolnico.

Tokio so dvakrat porušili in ponovno zgradili. Prvič leta 1923, ko ga je zrušil silovit potres, drugič pa proti koncu druge svetovne vojne. V današnjem Tokiu je tako ostalo le malo tradicionalnega. Po drugi strani pa je to omogočilo razvoj odličnega sistema podzemnih železnic in velikih urbanih središč. Mesto kljub temu da se prebivalstvo japonske manjša, raste še danes in je ena največjih metropol na svetu.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Forstall, R.L., Greene, R.P., Pick, J.B. (2009). "Which are the largest? Why lists of major urban areas vary so greatly". Tijdschrift voor economische en sociale geografie 100 (3): 277–297. doi:10.1111/j.1467-9663.2009.00537.x. 
  2. ^ "IOC selects Tokyo as host of 2020 Summer Olympic Games". Olympic.org (Mednarodni olimpijski komite). 7.9.2013. Pridobljeno dne 8.9.2013. 
  3. ^ Ryall, Julian (8.9.2013). "Japan celebrates as Tokyo wins right to host 2020 Olympic Games ahead of Madrid and Istanbul". The Telegraph. Pridobljeno dne 9.9.2013. 
  4. ^ Grunewald, Elliot D.; Stein, Ross S. (2006). "A new 1649–1884 catalog of destructive earthquakes near Tokyo and implications for the long-term seismic process". Journal of Geophysical Research: Solid Earth (1978–2012) 111 (B12). doi:10.1029/2005JB004059. 
  5. ^ Hammer, Joshua (maj 2011). "The Great Japan Earthquake of 1923". Smithsonian. Pridobljeno dne 9.9.2013. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]