Pariz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: 48° 51’ severne širine, 2° 21’ vzhodne dolžine

Občina Pariz
Slavolok zmage, Pariz

Lega Grb
Lega
Zemljepisna dolžina: 02° 21' 07 E
Zemljepisna širina: 48° 51' 24 N
Uprava
Država Francija
Regija: Île-de-France (glavno mesto)
Departma: Pariz (prefektura)
Okrožje: sedež dvajsetih okrožij
Župan: Bertrand Delanoë
(2008-2014)
Statistični podatki o
Nadmorska višina: 28 m–130 m
(povpr. 33 m)
Površina kopnega:¹ 105,4 km²
Prebivalstvo
(2006)
2.167.994
 - gostota: (1999) 24.948/km²
Razno
INSEE/Poštna številka 75056, 75101-75120/ 75001, 75020, 75116:
¹ Podatki iz francoske zemljiške knjige, ki izključuje jezera, ribnike, ledenike > 1 km² in rečne estuarje.
² Population sans doubles comptes: enkratno štetje prebivalcev več občin (npr. študenti in vojaški uslužbenci).
Francija

Paríz (francosko Paris) je glavno mesto in obenem največje mesto v Franciji, glavno mesto osrednje francoske regije Île-de-France. Mesto znotraj svojih administrativnih meja, večinoma nespremenjenih od leta 1860, šteje 2.167.994 prebivalcev (leta 2006). Širše mestno območje se razteza precej zunaj administrativnih meja in šteje slabih 10 milijonov prebivalstva (leta 2005), metropolitansko ozemlje Pariza pa šteje skoraj 12 milijonov prebivalstva, kar ga uvršča med najgosteje naseljena območja celotne Evrope.

Pariz je danes eno vodečih svetovnih gospodarskih in kulturnih središč, s svojim vplivom na politiko, znanost, umetnost in zabavo pa se uvršča med glavna velemesta sveta.

V Parizu se nahaja sedež 36 od 500 najvišje kotirajočih gospodarskih družb na svetu.[1] Prav tako ima v njem sedež več mednarodnih organizacij, kot so UNESCO, OECD, ICC in neformalni Pariški klub.

Pariz je eno najbolj obiskanih turističnih ciljev na svetu, z več kot 30 milijoni obiskovalcev širšega mestnega območja na leto. Mesto Pariz je s 16 milijoni obiskovalcev na leto za Londonom drugo najbolj obiskano mesto na svetu.[2] Ponaša se s številnimi svetovno znanimi znamenitostmi, ki zaznamujejo panoramo mesta, med njimi Eifflov stolp, Elizejske poljane, Slavolok zmage, Notredamska katedrala idr.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Pariz leži v središču velikega Pariškega bazena ob reki Seni, ki mesto deli na dva dela. Večji del mesta je zgrajen na desnem bregu, manjši pa na levem, s parkovno urejenim obrežjem Sene in zgodovinskimi mostovi, ki povezujejo oba bregova. Na Seni se prav tako nahajata dva otoka, manjši Île Saint-Louis in večji Île de la Cité, ki tvori najstarejši predel mesta. Ozemlje Pariza je relativno ravninsko, najnižja točka je na višini 28 m, najvišja pa se vzpne na Montmartru, 130 m.

V letu 1929 sta bila Parizu dodeljena mestna parka Boulognski in Vincennski gozd, do tedaj izven administrativnih meja Pariza, čigar površina se je povečala na sedanjih 105 km². Njegova dejanska velikost z njegovimi predmestji sega precej čez njegove meje, pri čemer oblikuje nepravilni oval z lovkami, ki se širijo vzdolž rek Seine in Marne proti jugovzhodu in vzhodu ter vzdolž rek Sene in Oise proti severozahodu in severu. Za glavnimi predmestji se gostota prebivalstva občutno zniža: mešanica gozdov in kmetijskih površin z omrežjem razpršenih satelitskih mest zaključuje pariško metropolitansko ozemlje, ki znaša 14,518 km², to je površino približno 138-krat večjo od samega Pariza.

Pariz (povprečje 1981–2010) - podatki o podnebju
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Rekordno visoka temperatura °C 16,1 21,4 25,7 30,2 34,8 37,6 40,4 39,5 36,2 28,4 21 17,1 40,4
Povprečna visoka temperatura °C 7,2 8,3 12,2 15,6 19,6 22,7 25,2 25 21,1 16,3 10,8 7,5 16
Povprečna dnevna temperatura °C 5 5,6 8,8 11,5 15,3 18,3 20,5 20,4 16,9 13 8,3 5,5 12,4
Povprečna nizka temperatura °C 2,7 2,8 5,3 7,3 10,9 13,8 15,8 15,7 12,7 9,6 5,8 3,4 8,9
Rekordno nizka temperatura °C −14.6 −14.7 −9.1 −3.5 −0.1 3,1 6 6,3 1,8 −3.1 −14.0 −23.9 −23.9
Padavin mm 51 41,2 47,6 51,8 63,2 49,6 62,3 52,7 47,6 61,5 51,1 57,8 637,4
Povp. št. dni s padavinami 9,9 9 10,6 9,3 9,8 8,4 8,1 7,7 7,8 9,6 10 10,9 111,1
Povp. sončnih ur na mesec 62,5 79,2 128,9 166 193,8 202,1 212,2 212,1 167,9 117,8 67,7 51,4 1.661,6
Vir: Météo-France[3]

Administracija[uredi | uredi kodo]

Francija[uredi | uredi kodo]

Pariz je glavno mesto Francije in kot tako sedež francoske vlade. Predsednik države ima svojo rezidenco v Elizejski palači (Palais de l'Élysée) v VIII. okrožju, medtem ko ima ministrski predsednik svojo uradno rezidenco v Hôtel Matignon v VII. okrožju Pariza. Vladni ministri so locirani v različnih predelih mesta.

Zgornji dom oz. Senat se nahaja v Luksemburški palači (Palais du Luxembourg) v VI. okrožju, spodnji dom oz. Državni zbor pa v Bourbonski palači (Palais Bourbon) v VII. okrožju. Predsednik Senata ima svojo rezidenco v Petit Luxembourgu poleg Luksemburške palače.

Pariz[uredi | uredi kodo]

Hôtel de Ville, Pariz

Pariz ima svojo občino od leta 1834, za kratek čas tudi v letih med 1790 in 1795. Pariz je imel ob razdelitvi Francije leta 1790 v času francoske revolucije na občine in ponovno v letu 1834 le polovico sedanje velikosti, leta 1860 pa je s pripojitvijo mejnih občin oblikoval novo administrativno ozemlje dvajsetih mestnih okrožij, ki so spiralno v smeri ure porazdeljena navzven z začetnim I. okrožjem v njegovem središču.

Leta 1790 je Pariz postal prefektura novonastalega departmaja Seine, ki je pokrival precejšen del pariškega ozemlja. V letu 1968 se je departma razdelil na štiri manjše. Sam Pariz je postal samosvoj, pri čemer je obdržal številko 75 (prvotno od departmaja Seine), medtem ko so novoustanovljeni departmaji Hauts-de-Seine, Seine-Saint-Denis in Val-de-Marne prejeli številke 92, 93 in 94. Rezultat te porazdelitve je, da so sedanje meje Pariza kot departmaja povsem take kot meje občine, enkraten položaj v Franciji.

Občina - Departma[uredi | uredi kodo]

Vsako okrožje ima direktno izvoljen svet (conseil d'arrondissement), ki izbira svojega župana. Izbor članov svetov vseh dvajsetih okrožij oblikuje Pariški svet (conseil de Paris), ki ob svojem času izbere pariškega župana.

Čeprav je bil občinski svet obnovljen leta 1834, pa je Pariz preživel večino 19. in 20. stoletja, tudi kot sedež departmaja, pod direktnim nadzorom od države nastavljenega prefekta kot vodje departmaja, prav tako je bil postavljen od države prefekt policije kot vodja mestne policije. Pariz tako razen krajših obdobij ni imel svojega župana vse do leta 1977, medtem ko se prefekt policije še danes izbira s strani države.

Kljub dvojni vlogi Pariza kot občine in departmaja ima mesto enotni Pariški svet, ki mu predseduje župan Pariza. Svet se zbira enkrat kot občinski (conseil municipal), drugič kot departmajski svet (conseil général), pač odvisno od problema, ki je dan na razpravo.

Sodobna administrativna organicacija Pariza še vedno vsebuje sledi pravosodja nekdanjega departmaja Seine. Tako ima policijska prefektura nadzor nad operacijami, kot so npr. gasilske, tudi nad sosednjimi tremi departmaji, ki so nastali na ozemlju prvotnega - Seine. Pariz nima lastnih policijskih sil razen brigade prometnih čuvajev.

Departmaji regije Île-de-France

Regija[uredi | uredi kodo]

Kot del administrativnih naporov za utrjevanje regijskih gospodarstev je leta 1961 Pariz postal glavno mesto nove regije, leta 1976 preimenovane v regijo Île-de-France, ki zaobjema poleg pariškega departmaja še sedem najbližjih departmajev. Prefekt pariškega departmaja je tudi prefekt regije Île-de-France. Njegov urad je po ustanovitvi urada župana Pariza v letu 1977 izgubil precejšen del moči odločanja.

Interkomunaliteta[uredi | uredi kodo]

Nekaj sprememb je prišlo tudi na račun obstoja Pariza kot aglomeracije. V nasprotju z večino francoskih glavnih mestnih ozemelj, kot sta Lille in Lyon, na pariškem metropolitanskem ozemlju ni medobčinske zveze oz. sveta, ki bi se ukvarjal s problemi regijskega gosto naseljenega jedra kot celote. Odtujitev Pariza od njegovih predmestij je danes velik problem, od mnogih smatran kot glavni vzrok nemirov, kot so bili predmestni izgredi v letu 2005. Neposredni rezultat teh nemirov so bili predlogi za bolj učinkovito metropolitansko strukturo, ki bi pokrivala tako Pariz kot njegova predmestja, od levičarske ideje ohlapne "metropolitanske konference" do desničarskih idej o bolj strnjenem Velikem Parizu (»Grand Paris«).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejša arheološka znamenja o stalni naselitvi ozemlja Pariza segajo v čas okoli leta 4200 pred Kristusom. Parisii, pleme galskih Senonov, znani kot čolnarji in trgovci, so naseljevali ozemlje ob reki Seni od okoli 250 pr. Kr. Rimljani so osvojili ozemlje pariške kotline leta 52 pr. Kr., s stalno naselitvijo ob koncu tega stoletja na levem bregu Sene, med otokom Île de la Cité in hribom sv. Genovefe (Montagne Sainte-Geneviève). Galo-rimska naselbina Lutetia Parisiorum, kasnejša Lutèce, se je v naslednjih dveh stoletjih precej razširila in postala cvetoče mesto s forumom, palačami, kopališči, templi, gledališči in amfiteatrom. Leta 212 se je preimenovala v Pariz (Paris). Z zlomom rimskega imperija in prihodom germanskih plemen v 3. stoletju je mesto začelo propadati in se v začetku 4. stoletja omejilo le še na močno utrjen otok sredi Sene.

Grad Louvre iz 15. stoletja (Très Riches Heures du Duc de Berry)

Okoli leta 500 je Pariz postal sedež frankovskega kralja Klodvika I. ki je posvetil prvo katedralo z opatijo njegovi sodobnici, kasnejši svetnici Genovefi.

Ob prihodu karolinške dinastije na oblast v 9. stoletju je bil Pariz malo večje oporišče fevdalne grofije. Njeni grofje so se postopno dvignili na vidno mesto in sčasoma pridobili večjo moč od samega kralja Francie occidentalis. Odo, pariški grof je bil izbran za vzhodnofrankovskega kralja namesto Karla Debelega zaradi slovesa, ki ga je pridobil pri obrambi Pariza v času normanskega obleganja 885-886. Leta 987 je bil pariški grof Hugo Capet izbran za francoskega kralja, z njim pa se je začela tudi dinastija kapetingov, ki je povišala Pariz vse do glavnega mesta Francije. Konec 12. stoletja je bil Pariz pod Filipom Avgustom obdan z obzidjem, pod njim pa je bila sprejeta tudi ustanovna listina Pariške univerze (1200). V tem času je mesto razvilo prostorsko ureditev, ki je vidna še danes: osrednji otok z vladnimi in cerkvenimi ustanovami, levi breg z visokošolskimi ustanovami, desni breg kot trgovsko središče. Svoje mesto je Pariz izgubil v času stoletne vojne, ko so ga osvojili Burgundijci kot zavezniki Angležev, ponovno pridobil pa ob vrnitvi pod francosko krono v času Karla VII. leta 1437. Pariz je postal močno oporišče Katoliške lige med versko vojno, ki je svoj vrh doživela v šentjernejski noči 1572, leta 1594 pa ga je zasedel francoski kralj Henrik IV. V času državljanske vojne sredi 17. stoletja je morala kraljeva družina ob meščanski vstaji pobegniti v Versailles, ki je pod Ludvikom XIV. postal leta 1682 stalna rezidenca francoskih kraljev. Dobro stoletje kasneje je Pariz postal osrednje prizorišče francoske revolucije s padcem Bastilje 1789 in strmoglavljenjem monarhije 1792.

V obdobjih industrijske revolucije, Drugega cesarstva in Belle Époque je Pariz doživel največji razvoj v svoji zgodovini. Mesto je bilo podvrženo masovni predelavi pod Napoleonom III. in njegovim prefektom Haussmannom, ki je dal izravnati celotna okrožja in ustvariti omrežje širokih avenij in neoklasicističnih pročelij modernega Pariza. Program »Haussmannizacije« je bil narediti mesto bolj lepo in čisto za njegove prebivalce, kot tudi pridobiti na uporabi vojske pri zatiranju možnih kasnejših uporov ali revolucij.

Eifflov stolp ob sončnem vzhodu, s Trocadera

Epidemiji kolere 1832 in 1849 sta precej prizadeli prebivalstvo Pariza; prva je zahtevala 20.000 življenj od takratnih 650.000 prebivalcev. Pariz je bil prav tako močno prizadet med njegovim obleganjem (1870-71), ki je končalo francosko-prusko vojno; v zmedi, povzročeni s padcem vlade Napoleona III., je s Pariško komuno bilo požganih več administrativnih središč, medtem ko je bilo 20.000 meščanov pobitih v času bojev med privrženci Komune in vladnimi silami, znanem kot semaine sanglante (»krvavi teden«).

Pariz si je hitro opomogel od teh dogodkov kot gostitelj razstave Expo 1889, za katero je bil zgrajen znameniti Eifflov stolp, vse do leta 1930 najvišja svetovna zgradba. Z gostitvijo naslednje razstave Expo leta 1900 je Pariz pridobil še metro.

Med prvo svetovno vojno je bila Parizu ob zavezniški zmagi v prvi bitki na Marni 1914 pruzanešena nemška okupacija. V letih 1918-19 je bil prizorišče mirovnih pogajanj. V obdobju med obema vojnama je bil poznan po kulturno-umetniških skupnostih in nočnem življenju. Mesto je postalo zbirališče umetnikov s celega sveta, od izgnanega ruskega skladatelja Stravinskega, španskih slikarjev Picassa in Dalíja do ameriškega pisatelja Hemingwaya. Junija 1940, pet tednov po začetku bitke za Francijo, je Pariz padel v roke nemške okupacijske vojske, ki je ostala v njem vse do njegove osvoboditve v avgustu 1944. Osrednji Pariz je ostal med drugo svetovno vojno skoraj brez poškodb zaradi kulturnega pomena, prav tako se v njem ni nahajal noben od strateških ciljev, ki bi jih napadli zavezniški bombniki. Vojaški poveljnik Pariza nemški general Dietrich von Choltitz med umikom ni ukazal uničiti vseh pariških spomenikov, v nasprotju z ukazom Adolfa Hitlerja, ki je obiskal mesto leta 1940.

V povojnem obdobju je Pariz doživljal svoj največji razvoj od konca Belle Époque 1914. Predmestja so se znatno razširila z izgradnjo velikih socialnih naselij - cités in z začetkom izgradnje gospodarskega območja La Défense. Zgrajeno je bilo obsežno omrežje hitre podzemne železnice RER kot dopolnilo že obstoječemu pariškemu Metroju in je služilo za povezavo z oddaljenimi predmestji. Mesto je pridobilo tudi cestni obroč, Boulevard Périphérique. Od 70-ih let 20. stoletja so številna notranja zlasti vzhodna predmestja doživljala deindustrializacijo in postopno prešla v gete za priseljence in oaze nezaposlenosti. V istem času je Pariz znotraj perifernega obroča kot tudi zahodna in južna predmestja uspešno prestrukturiral tradicionalno predelovalno industrijo v industrijo visoko dodane vrednosti. Širitev socialnih razlik med tema območjema je vodila do obdobij nemirov, ki so se začela sredi 80-ih let, nazadnje leta 2005, skoncentrirana v severovzhodnih predmestjih.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Demografski razvoj Pariz med 1801 in 1926
1801 1851 1881 1926
547.800 1.053.000 2.240.000 2.871.000

Mestne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Cerkev sv. Marije Magdalene
Bazilika sv. Srca Jezusovega

Tri najbolj znana pariška znamenja so Notredamska katedrala iz 12. stoletja na otoku Île de la Cité, Eifflov stolp iz 19. stoletja in Napoleonov Slavolok zmage. Eifflov stolp je bil zamišljen zgolj kot začasna zgradba Gustava Eiffela za čas svetovne razstave Expo 1889, vendar je stolp obstal in je danes zaščitni znak Pariza, viden daleč naokoli.

Zgodovinsko os predstavlja vrsta spomenikov, ki se vrstijo v dokaj ravni črti od središča mesta proti zahodu. Začenja se z Louvrom, nadaljuje pa skozi Vrtove Tuileries, Elizejske poljane do Slavoloka zmage na Trgu Étoile. Od 60-ih let 20. stoletja je črta podaljšana še bolj na zahod vse do gospodarskega središča Pariza La Défensa, v katerem dominira Grande Arche. V tem okrožju se nahaja večina najvišjih pariških zgradb.

Ostalo[uredi | uredi kodo]

  • Center Georges Pompidou, pariški muzej sodobne umetnosti,
  • Cerkev sv. Marije Magdalene v 8. okrožju, zgrajena kot tempel v spomin na Napoleonovo vojsko,
  • Cité des Sciences et de l'Industrie, muzej znanosti v parku Villette,
  • Conciergerie na Île de la Cité, srednjeveška stavba, v času francoske revolucije služila kot zapor za pomembne člane ancien régima pred njihovo usmrtitvijo,
  • Les Invalides, muzej - pokopališče fracoskih vojaških osebnosti, vključno z Napoleonom,
  • repliki Kipa svobode, pomanjšani verziji Newyorškega pristaniškega kipa; ena se nahaja na otoku Île des Cygnes, druga na Luksemburškem vrtu,
  • Montmartre, eno najbolj znanih pariških okrožij, na njem se nahaja Bazilika Sacré-Coeur in trg Place du Tertre,
  • Musée d'Orsay, francoski narodni muzej,
  • Palais Garnier, osrednja pariška operna hiša, zgrajena v obdobju drugega cesarstva,
  • Panteon, cerkev in grobnica števlnih znanih mož in žena Francije,
  • pokopališče Père Lachaise
  • Sorbona, pariška univerza, v Latinski četrti,
  • Zabaviščni park 'Disneyland Paris'

Šport[uredi | uredi kodo]

Pariz je gostil druge olimpijske igre moderne dobe in po tistem še poletne igre leta 1924. Predmestje Saint-Denis je leta 2003 gostilo Svetovno prvenstvo v atletiki. Med letoma 1939 in 1952 je devetkrat potekala avtomobilska dirka za Veliko nagrado Pariza, od tega petkrat v samem mestu.

Paris Saint-Germain FC z matičnim stadionom Parc des Princes v 16. okrožju je eden najuspešnejših francoskih nogometnih klubov. Njihov stadion je bil v letih 1938 in 1998 tudi eno od prizorišč Svetovnega prvenstva v nogometu.

Mednarodne povezave[uredi | uredi kodo]

Pobrateno mesto[uredi | uredi kodo]

  • Rim (Italija), od leta 1956 (»Seule Paris est digne de Rome; seule Rome est digne de Paris« / »Solo Parigi è degna di Roma; Solo Roma è degna di Parigi« / »Le Pariz je vreden Rima; le Rim je vreden Pariza«).

Partnerska mesta[uredi | uredi kodo]

Nočna panorama Pariza

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Fortune (magazin). "Global Fortune 500 by countries: France". Pridobljeno dne 2007-11-03. 
  2. ^ Hedrick-Wong, Yuwa (2012). MasterCard Global Destination Cities Index. MasterCard. http://newsroom.mastercard.com/wp-content/uploads/2012/06/MasterCard_Global_Destination_Cities_Index_2012.pdf. Pridobljeno 21.11.2014. 
  3. ^ "Climatological Information for Paris, France". Météo-France. Avgust 2011. Pridobljeno dne 21.11.2014. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]