Oppidum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Opidum Corent v Franciji

Opidum (latinsko: oppidum, mn. oppida), veliko utrjeno naselje iz železne dobe. Opidi so se pojavili v 2. in 1. stoletju pr. n. št. se razširili po Evropi od Britanije na zahodu do roba Panonske nižine na vzhodu. Obdržali so se do začetka rimskih osvajanj Evrope. Na ozemlju severno od Donave, ki ga Rimljani niso osvojili, so se opidi uporabljali še v 1. stoletju n. št..

Definicija[uredi | uredi kodo]

Razširjenost halštatske in latenske kulture

Oppidum je latinska beseda, ki je pomenila glavno naselje v posamezni upravni enoti antične rimske države. Izpeljana je iz zgodnejšega latinskega izraza ob-pedum, ki pomeni ograjen prostor, ali morda iz praindoevropskega *pedóm-, ki pomeni zaseden prostor ali odtis noge. Julij Cezar je naziv oppidum uporabljal za večja keltska naselja iz železne dobe v Galiji. Izraz se sedaj uporablja za opis velikih predrimskih mest v zahodni in srednji Evropi.

V arheologiji in prazgodovini se izraz opidum nanaša na kategorijo naselij. Izraz v tem pomenu so prvi uporabili Reinecke, Dechelette in Dehn za opide Bibrakto, Manching in Závist.[1][2] Večina definicij opida poudarja njegove utrdbe, po katerih se je razlikoval od nebranjenih kmetij in naselij, in značilnosti mesta, po katerih se je razlikoval od gradišč. Opidi so se pojavili v 2. in 1. stoletju pr. n. št. kot proizvod evropske latenske kulture. Njihova površina naj bi merila od 20 do 25 hektarjev, vendar je bila fleksibilna, saj so k opidom pogosto prištevali tudi nekatera utrjena mesta, ki so obsegala samo dva hektarja. Izraz se ni vedno uporabljal dosledno in se je uporabljal tudi za vsa gradišča iz latenskega obdobja. Ena od posledic neskladnih definicij opida je, da se ne da ugotoviti njihovega natančnega števila.[3]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Maketa vhodne zgradbe opida Manching v Nemčiji

Opidi so se na splošno delili na dve veliki skupini: na tiste ob sredozemski obali in tiste na celini. Slednji so bili večji, bolj raznoliki in bolj oddaljeni drug od drugega.[4]

Po mnenju poznavalca prazgodovine Johna Collisa so se opidi na vzhodu Evrope gradili vse do Panonske nižine, kjer jih je zamenjala drugačna vrsta naselij.[5] Naselja, podobna opidu, so se gradila tudi v osrednji Španiji. Imela so približno enako velikost in obzidja, njihova notranja ureditev pa je bila povsem drugače.[6]

Glavne značilnosti opidov so bile obzidje z vrati, prostoren tloris in poveljniški položaj, s katerega je bil dober pregled nad dogajanjem v okolici. Impresivno obzidje z dovršenim vhodom je bilo po mnenju Jane McIntosh pomembno tudi za razkazovanje moči.[7]

Velikost in zgradba opidov sta bili zelo raznoliki. Tipični opidi na Češkem in Bavarskem so bili mnogo večji od tistih v severni in zahodni Franciji. Tipični opidi v Britaniji so bili majhni, čeprav je bila na jugovzhodu tudi skupina velikih. V severni Britaniji so bili opidi redki. Izjema je bil Stanwick s površino 350 hektarjev.

Delno rekonstruiran kelhheimski okop opida Finsterlohr v Nemčiji

Za opide v srednji Evropi so bili značilni tako imenovani kelheimski okopi (nemško: Pfostenschlitzmauer), zgrajeni iz mreže brun, zapolnjene z zemljo ali drobirjem. Na zunanji strani okopa je bil kamnit zid, pred njim pa v zemljo zabita bruna. Proti vzhodu Evrope so bili okopi iz zemlje pogosto podprti samo z bruni. Za zahodno Evropo je značilem murus gallicus, zgrajen iz mreže med seboj zbitih brun, zasutih z zemljo ali drobnim kamenjem. Za Britanijo so bili značilni okopi iz zbite zemlje brez mreže brun, kakršne so kasneje gradili tudi v Franciji.[8]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Delno rekonstruirano obzidje Bibrakte v Franciji
Monumentalna vrata, obzidje in tlakovane ulice opida San Cibrao de Lás

V prazgodovinski Evropi je število prebivalcev začelo naraščati. Ocenjuje se, da je v mlajši kameni dobi okoli leta 5.000 pr. n. št. v Evropi živelo od 2 do 5 milijonov prebivalcev. V pozni železni dobi je število prebivalcev naraslo na približno 15 do 30 milijonov. Izven Grčije in Italije, ki sta bili bolj gosto naseljeni, so bila v železni dobi naselja večinoma majhna in verjetno niso imela več kot 50 prebivalcev. Na gradiščih je prebivalo do 1.000 prebivalcev, v opidih pa do 10.000 prebivalcev.[9]

Opidi so začeli nastajati v 2. in 1. stoletju pr. n. št.. Večina opidov je bila zgrajena na novih lokacijah, praviloma na vzpetinah. Takšen položaj jim je omogočal obvladovanje bližnjih trgovskih poti in bil morda pomemben tudi kot simbol moči.[7] Višina okopov, na primer v opidu Ulaca v Španiji, je bila različna: okopi, ki so bili obrnjeni proti dolini, so bili znatno višji od tistih, ki so bili obrnjeni proti goram. Tradicionalna razlaga takšne gradnje je, da so bili nižji okopi nedokončani zaradi vdora Rimljanov. Arheolog John Collis takšno razlago zavrača, saj je prebivalcem uspelo na drugem mestu zgraditi obzidje s površino 20 hektarjev, ki obdajalo površino 80 hektarjev. Tudi Collis je prepričan, da je bila vloga obzidja kot statusnega simbola morda še bolj pomembna od njegove obrambne vloge.[10]

Čeprav so nekateri opidi zrasli iz gradišč, niso imeli vsi tudi značilnih obrambnih funkcij. Razvoj opidov je bil mejnik v urbanizaciji celinske Evrope, saj so bili prva velika naselja severno od Sredozemskega morja, ki so imela značilnosti mest. Cezar je poudaril, da je imelo vsako galsko pleme po več opidov in da niso bili vsi enako pomembni, kar morda kaže na nekakšno hierarhijo.

Opidi so se obdržali do začetka rimskih osvajanj železnodobne Evrope. Germani severno od Donave, katerih Rimljani niso podjarmili, so jih uporabljali do poznega 1. stoletja n. št.. Rimljani so na pokorjenih ozemljih opide uporabljali za upravna središča, iz katerih so se kasneje razvila prava rimska mesta. V teh primerih so se z vzpetin pogosto preselili na ravnice.

Seznam opidov[uredi | uredi kodo]

Francija[uredi | uredi kodo]

Belgija in Luksemburg[uredi | uredi kodo]

  • Aduaticorum, Valonija, Belgija
  • Canteleux, Huissignies, Chièvres, Valonija, Belgija
  • Cheslé, Bérisménil, Samrée La Roche-en-Ardenne, Valonija, Belgija
  • Chession, Han-sur-Lesse, Rochefort, Valonija, Belgija
  • Flobecq, Valonija, Belgija
  • Gilly-Ransart, Charleroi, Valonija, Belgija
  • Gougnies, Gerpinnes, Valonija, Belgija
  • Orchimont, Vresse-sur-Semois, Valonija, Belgija
  • Sinsin, Somme-Leuze, Valonija, Belgija
  • Titelberg, Luksemburg

Nemčija[uredi | uredi kodo]

  • Heidengraben, 1400 ha
  • Kelheim, 600 ha
  • Manching, 380 ha
  • Donnersberg, 240 ha
  • Glauberg
  • Alcimoennis

Srednja in vzhodna Evropa[uredi | uredi kodo]

  • Basel-Münsterhügel, Švica
  • Závist, Češka republika, 170 ha
  • Stradonice, Češka republika
  • Staré Hradisko, Češka republika
  • Na Hrádnici, Češka republika
  • Třísov, Češka republika
  • Hostýn, Češka republika
  • Bratislava, Slovaška
  • Devín, Slovaška

Iberski polotok[uredi | uredi kodo]

  • San Cibrao de Lás, Galicija, Španija
  • Iruña-Veleia, Álava, Španija
  • Cerro de la Plaza de Armas de Puente Tablas, Jaén, Španija
  • Noega, Gijón, Španija
  • Mesa de Miranda, provinca Ávila, Španija
  • Cogotas, provinca Ávila, Španija
  • Contrebia Leucade, La Rioja, Španija
  • Óbidos, Portugalska
  • Ulaca, provinca Ávila, Španija

Britansko otočje[uredi | uredi kodo]

  • Nanstallon, Anglija
  • Ratae Corieltauvorum, Leicester, Anglija
  • Traprain Law, Škotska
  • Verlamion, Anglija

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Woolf (1993), str. 223–224.
  2. ^ Jones (2001), str. 46.
  3. ^ Woolf (1993), str. 224–225.
  4. ^ Collis (2000), str. 238.
  5. ^ Woolf (1993), str. 225.
  6. ^ Collis (2000), str. 229–230.
  7. ^ 7,0 7,1 McIntosh (2009), str. 156
  8. ^ Woolf (1993), str. 225–226.
  9. ^ McIntosh (2009), str. 349.
  10. ^ Collis (2010), str. 31.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Julij Cezar, Komentarji galskih vojn
  • J. Collis (2000), Celtic' Oppida v M.H. Hansen, A Comparative Study of Thirty City-state Cultures, Det Kongelige Danske Videnskabernes Selskab, ISBN 87-7876-177-8, str. 229–240.
  • J. Collis (2010), Why do we still dig Iron Age ramparts?, Collection Bibracte 19, ISBN 978-2-909668-64-2, str. 27–36.
  • S. Jones, Stephen (2001), Deconstructing the Celts: a skeptic's guide to the archaeology of the Auvergne, British Archaeological Reports, Oxford: Archaeopress, ISBN 978-1-84171-252-9.
  • J. McIntosh (2009), Handbook of Life in Prehistoric Europe, Oxford: Oxford University Press, ISBN 978-0-19-538476-5.
  • G. Woolf (julij 1993), Rethinking the Oppida, Oxford Journal of Archaeology 12, str. 223–234.

Dodatno branje[uredi | uredi kodo]

  • J. Collis (1984), Oppida, earliest towns north of the Alps, Department of Prehistory and Archaeology, University of Sheffield, ISBN 9780906090237.
  • B. Cunliffe, T. Rowley (1976) (urednika), Oppida, the Beginnings of Urbanisation in Barbarian Europe, Conference at Oxford, oktober 1975, British Archaeological Reports, Oxford: Archaeopress.
  • D. Garcia (2004), La Celtique Méditeranée: habitats et sociétés en Languedoc et en Provence, VIIIe–IIe siècles av. J.–C. chapter 4 La civilisation des oppida: dynamique et chronologie, Pariz, Editions Errance, ISBN 2-87772-286-4.
  • S. Moscati, O.H. Frey, V. Kruta, B. Raftery, M. Szabo (uredniki) (1998), The Celts, Rizzoli.