Galija

Galija na predvečer galskih vojn. Rimska etnografija je delila Galijo na pet delov: Cisalpska, Narbonska, Akvitanska, Keltska in Belgijska Galija.

Galija (latinsko: Gallia, francosko: Gaule, nizozemsko: Gallië), del zahodne Evrope, ki je v železni in rimski dobi obsegal sedanjo Francijo, Luksemburg, Belgijo, večino Švice in zahodni del Italije ter dele Nizozemske in Nemčije na levem bregu Rena. Galci so govorili galščino, izumrlo različico keltskega jezika. Po pričevanju Julija Cezarja se je galščina precej razlikovala od akvitanskega in belgijskega jezika. Arheološko so bili Galci nosilci latenske kulture, ki je bila razširjena po vsej Galiji in na vzhod do Retije, Norika, Panonije in jugozahodne Germanije.

V 2. in 1. st. pr. n. št. je Galija prišla pod rimsko oblast: Cisalpska Galija leta 203 pr. n. št., Narbonska Galija pa leta 123 pr. n. št.. Galce so po letu 120 pr. n. št. napadli Kimbri in Tevtoni, latere so po letu 101 pr. n. št. porazili Rimljani. Preostale dele Galije je je od leta 58 do 51 pr. n. št. osvojil Julij Cezar. Rimska oblast v Galiji je trajala pet stoletij do leta 486, ko so Franki zasedli še zadnje ostanke Rimskega cesarstva - Soissonsko gospostvo. V rimskem obdobju se je keltska kultura zlila v galsko-rimsko kulturo, galski jezik pa je do 6. stoletja izumrl.

Ime

Latinsko ime Galije je nedvomno nastalo iz keltskih etničnih ali plemenskih imen *Kel-to in Gal(a)-to-. Nekateri sodobni jezikoslovci domnevajo, da imata isti izvor tudi grški različici imena Keltoi in Galatai.

Jožef Flavij trdi, da so bili Galci potomci Noetovega vnuka Gomerja. Helenistična etiologija povezuje ime z Galatijo, pokrajino v osrednji Mali Aziji, ki jo prvi omenja Timej iz Tauromenija v 4. st. pr. n. št.. Ime namiguje na mlečno belo (grško: γάλα [gala], mleko) polt Galcev (grško: Γαλάται [Galatai]), ki so se v Galatijo preselili iz Trakije.

Angleško ime Gaul in francosko Gaule, Gaulois kljub podobnosti nista latinskega izvora. Nastali sta iz germanskega izraza walha, ki je pomenil tujca ali romanizirano osebo. Z njim so germansko govoreča ljudstva označevala Kelte. Beseda Galija je nastala s polatinjenjem frankovskega izraza Walholant – dežela tujcev/Rimljanov in je sorodna imenoma Wales in Vlaška.

Ime Galija se včasih pomotoma povezuje z etničnim imenom Gael, ki izhaja iz staroirskega Goidel, v 7. stoletju izposojenega iz pravelškega Gouidel, ki pomeni tujca ali divjega moža. Irska beseda gall, na drugi strani, prvotno ni pomenila Galca, pač pa Vikinga in kasneje Normana, zatem pa se je njen pomen razširil tudi na Galce

Zgodovina

Predrimsko obdobje

Pisnih podatkov o predrimski zgodovini Galije je zelo malo, razen redkih napisov na kovancih. Z njo se zato ukvarjajo predvsem arheologi, v zadnjem času tudi strokovnjaki za genske povezave.

Glavni vir podatkov o galskih Keltih je Posidonij iz Apameje, na katerega s sklicujejo Timagen, Julij Cezar, Diodor Sicilski in geograf Strabon.

Veliko kulturnih značilnosti zgodnjih Keltov je najbrž prišlo na severozahod po dolini Donave, čeprav je ta trditev še vedno vprašljiva. Izgleda, da so mnogo veščin, na primer obdelovanje kovin, pa tudi drugih značilnosti, prevzeli od balkanskih ljudstev. Nekateri strokovnjaki menijo, da je kultura žarnih grobišč v bronasti dobi keltskega izvora in je posebna kulturna veja praindoevropsko govorečih ljudstev. Kultura žarnih grobišč je v srednji Evropi trajala približno od leta 1200 do 700 pr. n. št.. S širjenjem obdelave železa se je iz kulture žarnih grobišč razvila halštatska kultura, ki je trajala približno od leta 700 do 500 pr. n. št.. Najkasnejši skupni prednik vseh znanih keltskih jezikov je prakeltski jezik, ki se je po mnenju nekaterih znanstvenikov govoril v poznem obdobju žarnih grobišč ali v zgodnjem obdobju halštatske kulture.

Masalijski (Marseille) srebrnik z grškim motivom iz 5.-1. st. pr. n . št.

Halštatsko kulturo je brez kakšnega vmesnega kulturnega zastoja nasledila latenska kultura, ki je bila pod precejšnjim vplivom sredozemske grške, feničanske in etruščanske civilizacije. Razvila in cvetela je v pozni železni dobi od leta 450 pr. n. št. do rimske osvojitve v 1. st. pr. n. št. v današnji Franciji, Švici, Italiji, Avstriji, jugozahodni Nemčiji, Češki, Moravski, Slovaški in Madžarski. Dlje proti severu so cvetele predrimske železnodobne kulture severne Nemčije in Skandinavije.

Rimljani so od 2. st. pr. n. št. ozemlje sodobne Francije imenovali Galija Transalpina. Julij Cezar v svojih Galskih vojnah omenja v Galiji tri etnične skupine: Belge na severu, približno na ozemlju med Renom in Seno, Kelte v sredini ter Armorijce in Akvitance na jugozahodu. Jugovzhodno Galijo so do tedaj že kolonizirali Rimljani.

Nekateri strokovnjaki domnevajo, da so bili Belgi južno od Some mešanica keltskih in germanskih plemen, čeprav njihova etnična pripadnost ni dokončno določena. Eden od razlgov za to je politično vmešavanje v razlago francoske zgodovine v 19. stoletju. Francoski zgodovinarji so namreč v celoti privzeli Cezarjevo razlago, da se Galija razteza od Pirenejev na jugu do Rena na severu, ki se je ujemala s francoskimi ekspanzionističnimi težnjami v času Napoleona III.. Na severu (sodobne) Francije je galsko-germanska jezikovna meja nekje med Seno in Somo.

Severna belgijska plemena, na primer Nervijanci, Atrebati in Morinci, so bila verjetno germanskega porekla. Doselila so se iz germanskega zaledja in sprejela keltski jezik in običaje, kar dokazujejo keltska imena njihovih vodij in naselij. Poleg Galcev so na ozemlju Galije živela tudi druga ljudstva, med njimi Grki in Feničani, ki so imeli svoje kolonije na primer v Masiliji (Marseille) ob sredozemski obali. Ob jugovzhodni sredozemski obali so živeli tudi Ligurci, ki so se s Kelti zlili v enotno keltsko-ligursko kulturo.

V 2. st. pr. n. št. se je sredozemskem delu Galije začel razcvet mest. V osednji Galiji so bila najpomembnejša mesta Avaricum (Bourges), Cenabum (Orleans), Autricum (Chartres) in Bibracte blizu Autuna v Saône-et-Loire. Poleg mest so se zgradile tudi številne utrdbe (oppidum), ki so se uporabljale predvsem v vojnem času. Blaginja v sredozemski Galiji je vzpodbudila napad Ligurcev in Galcev na Masilijo (Marseilles) in Masilijci so prosili za pomoč Rimljane. Rimljani so intervenirali leta 125 pr. n. št. in do leta 121 pr. n. št. osvojili celo sredozemsko Galijo. Preimenovali so jo v Provinco (od tod ime Provansa), kasneje pa v Narbonsko Galijo. Rimske osvojitve so močno zmanjšale premoč galskega plemena Arvernov.