Grki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grki

Grki so narod, ki živi v Grčiji, na Cipru in kot manjšina v Albaniji in Turčiji. Govorijo grško.

Stari Grki[uredi | uredi kodo]

V latinski književnosti so bili Heleni znani kot Græci. O njih sta najprej pisala Aristotel in Apolodorus. Videti je, da so s tem mišljeni ljudje iz Epira. Latinci so ime spoznali, ko so grški priseljenci kolonizirali Italijo. Sami Grki so si rekli »Heleni«, stari Rimljani pa so jih klicali Græci, kar je bilo sicer ime prav določenih grških kolonizatorjev.

V času Rimskega imperija se ime Heleni ni več uporabljalo. Grki so se, tako kot ostali ljudje iz rimskih provinc, klicali »Rimljani«.

Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva leta 395 in začetku srednjega veka v Zahodni Evropi, se je latinsko ime za Grke uporabljalo na široko. V Vzhodnem rimskem imperiju je prišlo do spremembe. Medtem ko so se državljani Bizantinskega cesarstva klicali Rimljani, so Grki prevzeli ime Græco, da so se ločili od drugih Bizantincev. Po shizmi je Græco pomenil pravoslavnega in Latinec katoliškega vernika. Po določenem času sta ti besedi pridobili tudi narodni pomen.

Po neodvisnosti sodobne grške države od Otomanskega imperija so sami Grki povsem zavrgli pojem Græco. Nova država se je uradno poimenovala »Helenska republika« (ali Helas), ljudje pa »Heleni«. Preostanek sveta jim kljub temu reče Grki, njihovi državi pa Grčija.

Navade in običaji[uredi | uredi kodo]

SMRT IN POKOP:

  • ἐκϕορά (ekforá) = pokop, pogreb

Stari Grki so smrt doživljali zelo globoko, pogreb pa je bil zanje dolžnost, ki jo je družina morala opraviti po vseh predpisih. Sofokles se je z Antigono dotaknil ravno teh čustev Grkov; Antigona ni smela pokopati svojega brata, torej ni smela opraviti svoje svete dolžnosti.

Na dan smrti so ženske sorodnice truplo pokojnika odnesle do hiše najbližjega sorodnika. Truplo so obredno okopale, mazilile, oblekle, okrasile in položile na mrtvaški oder. Sorodniki in prijatelji so prišli pokojnemu izkazat poslednje spoštovanje, ženske pa so se, oblečene v črno in razpuščenih las, tolkle po prsih, in pele obredne žalostinke. Hiša in žalujoči so veljali za nečiste, zato so pri vhodu v hišo nastavili nekaj vode, da so se obiskovalci ob odhodu lahko umili. Tretji dan so še pred zoro v pogrebnem sprevodu odšli iz mesta do pokopališča ali do posestva na podeželju. Truplo so bodisi pokopali bodisi zažgali na grmadi. V tem primeru so po tem, ko je grmada dogorela, zbrali ostanke v žaro in jo pokopali. Nagrobniki aristokratov v arhaični dobi so bili pravi umetniški izdelki (tako imenovani kurosi in kore), medtem ko so za časa demokracije postali skromnejša znamenja. Tam so opravili žrtvovanje, izlili nekaj vina in olja, nato pa odšli na pogrebno gostijo. Na deveti dan in obletnice smrti se je družina zopet zbrala pri nagrobniku in slovesno opravila potrebne obrede.

Ljudje so iz različnih vzrokov skrbno skrbeli za družinske grobove. Do neke mere so z bogastvom nagrobnika okolici hoteli pokazati moč družine. Poleg tega so večinoma verjeli, da duša po smrti ne postane zgolj nedejavna senca, če za grob s predpisanimi obredi lepo skrbijo. Skrb za grobove prednikov pa je imela tudi močan politični moment. V največjih nevarnostih za Grke je bila največja motivacija pri borbi ravno sklicevanje na to, da je potrebno ohraniti grobove prednikov in domača svetišča. Nekega ustaljenega pogleda na posmrtno življenje v Grčiji ni bilo. Pri Homerju beremo, da se je Ahil bal umreti, ker si je predstavljal, da po smrti kot senca ne bo mogle ničesar storiti niti čutiti. Na Zemlji pa lahko doseže junaška dejanja. Poezija s simpozijev nam na nekaterih mestih ohranja pogled, da je bolje umreti mlad, kot pa se postarati, saj starec ne more več uživati. Tudi Herodot s svojimi Zgodbami nekajkrat nakaže, da je za človeka bolje, da se ne rodi, oziroma da ta svet čim prej zapusti. Špartanci in tudi nekateri drug Grki so po drugi strani hoteli umreti častitljivo, da jih bodo žive ohranjali lepi spomini njihovih potomcev. Tudi filozofi so na svet gledali različno. Sokrat se ni bal smrti in je trdil, da duša po smrti živi dalje, njegovi učenci pa se s tem niso mogli sprijazniti. Zelo skrajno mnenje je imel na primer Diogen, ki je učencem naročil, naj ga po smrti kar odvržejo, saj telo po smrti ne čuti ničesar več. Tudi stoiki so trdili, da duša po smrti živi dalje, saj je iskra božanskega ognja. Pitagorejci so verjeli v reinkarnacijo, epikurejci pa so trdili, da se s smrtjo vse konča, saj tako duša kot telo razpadeta na atome. Zato je po njihovem mnenju potrebno izkoristiti vsak dan, ki ga še doživimo.

Sodobni Grki[uredi | uredi kodo]

Etnični Grk (ali preprosto: Grk) je nekdo, ki se ima za Grka. Značilnosti so:

  • kulturna povezava z grško kulturo,
  • govorjenje grščine,
  • predniki, ki so živeli v Grčiji ali v krajih, ki so bili včasih del Grčije ali se drugače smatrajo za grške.

Na Balkanu živi okoli 10,8 milijonov etničnih Grkov, pomembno manjšino pa tvorijo tudi v mnogih balkanskih državah, kot tudi v današnji Turčiji.

Kot Grke lahko smatramo ljudi, ki so živeli v Bizantinskem cesarstvu in/ali okoli Egejskega in Jonskega morja, če so njihovi predniki živeli tam že pred začetkom invazij Seldžuških Turkov, ki so se začele okoli leta 1000.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]