Albanija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Republika e Shqipërisë
Republika Albanija
Zastava Albanije Grb  Albanije
Grb
GesloTi Shqipëri më jep nder, më jep emrin shqipëtar (Ti, Albanija, mi daš ponos, ti mi daš ime Albanec.)
HimnaHymni i Flamurit
(Himna zastavi)
Lega Albanije
Glavno mesto
(in največje mesto)
Tirana
41°20′N, 19°48′E
Uradni jeziki Albanščina
Upravljanje Republika
 -  Predsednik Bamir Topi
 -  Predsedniški minister Sali Berisha
Neodvisnost Od Otomanskega cesarstva 
 -  Datum: 28. november 1912 
 -  voda (%): 4,7 %
Prebivalstvo
 -  ocena 2011: 3.002.859 (135.)
BDP (PKM) ocena 2005
 -  skupaj: $16.944 milijard (112.)
 -  na prebivalca: $4.764 (116.)
HDI (2003) 0,780 (srednja) (72.)
Valuta Lek (ALL)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .al
Klicna koda +355

Republika Albanija ali Albanija (albansko: Shqipëria, kar pomeni dežela orlov) je država v jugovzhodni Evropi. Na severu meji na Črno goro, na severovzhodu na Kosovo, na vzhodu na Makedonijo, na jugu na Grčijo, na zahodu na Jadransko morje, na jugozahodu pa na Jonsko morje.

Albanija je bila v preteklosti ozemlje Italije, oddaljene le 76 km preko Jadranskega morja, ali vzhodnih sil (Otomanski imperij), ki so se širile v Evropo. Po drugi svetovni vojni je bila Albanija zaprta komunistična država, leta 1990 pa začela svojo tranzicijsko pot. Glavno mesto države je Tirana. Ocena prebivalstva leta 2004 je bila 3.544.808.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Albanije

V antični dobi so na ozemlju današnje Albanije živeli Iliri, ki so jugozahodni Balkan naseljevali pred Slovani, Rimljani in Grki. Rimljani so deželo osvojili leta 229 pr. n. št. in jo poimenovali Ilirikum. Po razpadu rimskega je območje leta 395 prišlo pod Bizantinski imperij. Iliri so se izognili asimilaciji. Do 5. stoletja je bilo krščanstvo uveljavljeno. Isti čas so zaznamovali vpadi Vizigotov, Hunov in Ostrogotov, kasneje, med 6. in 8. stoletjem, pa so obmorska območja Balkana zavzela slovanska plemena.

Albanija je dobila svoje ime med 8. in 11. stoletjem, po etnični skupini Albanos. Moč Bizanca je začela slabeti v 9. stoletju, ko so nadzor nad deželami začeli prevzemati Normani, Anžujci, Srbi in Benečani. Po veliki shizmi leta 1054 se je severna Albanija zavezala katolicizmu, južna pa pravoslavju. Srednji vek je prinesel razcvet albanskih mest. Albanski jezik je v tistem času imel vlogo neuradnega sporazumevalnega jezika, v uradnih zadevah sta ga nadomeščala grščina in latinščina.

Turki so po oslabitvi Bizanca osvojili Albanijo do leta 1430. Skenderbeg se jim je s fevdalci ob pomoči Rima, Neaplja in Benetk upiral 25 let, a je po njegovi smrti Albanija prišla pod popoln nadzor Otomanskega imperija, ki je kmalu začel intenzivno islamizacijo.

V 19. stoletju so se povečevala trenja narodov zaradi turške okupacije, iz česar se je porajala tudi kulturno-politično gibanje Prizrenska liga, ki je želelo združeno neodvisno Albanijo. Leta 1908 so sprejeli svojo pisavo, ki je temeljila na latinici. Kmalu je prišlo do uporov, ki so prerasli v prvo balkansko vojno in poraz Turkov. Albanija je razglasila suvereno državo, a so Velike sile dodelile Kosovo Srbiji in Çamërio Grčiji. Med I. svetovno vojno so deželo okupirale avstrijske in antantne sile. Po vojni je bila suverena Albanija sprejeta v Društvo narodov.

Dvajseta leta 20. stoletja so prinesla politično razdelitev države na liberalce in konzervativce, ki so prevladali; njihov voditelj se je okronal za kralja Zoga I. ter se naslonil na Italijo. Ta je leta 1939 sama zavzela deželo in ga izgnala. Albanija je bila med II. svetovno vojno priča močnemu protifašističnemu odporu nacionalistov, monarhistov in komunistov; slednji so s pomočjo Jugoslovanov prevzeli nadzor nad državo po umiku Nemcev, vodja pa je postal Enver Hoxha.

Nova oblast je z reformami uvedla socializem. Po Titovem sporu z Informbirojem leta 1948 je njen glavni zaveznik postala Sovjetska zveza, v zgodnjih šestdesetih letih pa Ljudska republika Kitajska. Po sovjetski okupaciji Češkoslovaške leta 1968 je Albanija izstopila iz Varšavskega pakta. Diktatura sistema je bila v obdobju komunizma močna: stranke, z izjemo Albanske stranke dela, so bile prepovedane, državna obveščevalna služba Sigurimi je izvajala strog nadzor nad prebivalstvom.

Ob zatonu evropskih komunističnih sistemov leta 1989 so tudi v Albaniji uvedli družbene in gospodarske reforme. Po krvavih demonstracijah je bila aprila 1991 sprejeta začasna ustava. Na položaj predsednika republike, ki je bila iz Ljudje republike Albanije preimenovana v Republiko Albanijo, je bil znova izvoljen Ramiz Alia, ekonomist Fatos Nano pa je postal premier. Zaradi nadaljnjih trenj je odstopila tudi ta in še nekaj nadaljnjih vlad. Albanija je v tem času vodila ostro politiko glede albanskih zamejcev na Kosovu in v Makedoniji. Leta 1998 so se začele zaostrovati razmere z Zvezno republiko Jugoslavijo, ki se je na uboj nekaj srbskih policistov odzvala z nasiljem nad kosovskimi Albanci. Prišlo je do spopadov med jugoslovansko vojsko in albanskimi separatisti, Osvobodilno vojsko Kosova, v katerih je proti Srbiji posredovala zveza Nato. Oktobra 1999 je postal premier reformistični Ilir Meta, ki je promoviral navezavo na zahodno Evropo in dolgoročno vstop države v zvezo Nato ter Evropsko unijo.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Albanije
Obala v južni Albaniji

Albanija zavzema 28.748 km², najdaljša diagonala (sever-jug) pa meri 345 km. Glavno mesto države je Tirana s 520 tisoč prebivalci, preostala večja mesta pa so Drač, Elbasan, Skadar, Gjirokastër, Vlorë in Korçë. Približno 70 odstotkov dežele se nahaja nad 300 m nadmorske višine. Najvišji vrhovi segajo nad 2400 metrov, najvišji vrh pa je Korab (2764 m). Sever dežele je hribovit in vsebuje več globokih dolin, proti jugu pa se niža in spreminja v gričevje ter priobalno ravnico. Slednja je najbolj poseljena.

Najdaljša reka Albanije je Drina z 282 km, sledijo pa ji Seman, Shkumbin in Vjöse. Vodne žile večinoma niso primerne za namakanje. Dežela ima tudi 3 večja jezera, in sicer Skadarsko, Ohridsko ter Prespansko.

Gozdovi zavzemajo 36 odstotkov površin v državi, in sicer so mešanega tipa. Večje nekdaj gozdne površine so podlegle sečnji, kar danes povzroča močno erozijo prsti. Množina divjadi je zmanjšana zaradi krčenja naravnih površin, razmeroma mnogo pa je divjih ptic.

Albanija hrani relativno velike zaloge zemeljskega plina in nafte v svojem jugozahodnem delu, severovzhodne pokrajine pa vsebujejo mineralne surovine, zlasti železo, baker, krom in nikelj. Gozdovi so v Albaniji pomemben vir lesa. V bližini Tirane so rudniki lignita in nahajališća zemeljske smole.

Glavnina Albanije ima sredozemsko podnebje, ki je zlasti izrazito v priobalnih nižinah. Bolj deževni so predvsem gorati severni predeli države, ki imajo tudi občutno nižjo povprečno temperaturo. Zima je v teh predelih tudi čas neviht ter občasnega sneženja. Povprečna temperatura za mesec avgust je med 17 in 31 °C, za januar pa med 2 in 12 °C. V najbolj vlažnem mesecu decembru pade 211 mm dežja, julij in avgust pa dobita po 32 mm. Povprečne letne padavine v obalnem pasu segajo do 1000 mm, v gorah pa do 2500 mm.

Industrializacija v preteklosti je povzročila hude ekološke težave, izmed katerih izstopajo ogrožanje in izumiranje divjih vrst, krčenje gozda in prekomerna širitev kmetijskih površin ter erozija. Izkopavanje rudnin onesnažuje zrak, zemljo in podtalnico.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Gospodarstvo Albanije
Lek je narodna denarna valuta

Albanija se uvršča med ekonomsko najmanj razvite države v Evropi – polovica prebivalstva se preživlja z dejavnostmi primarnega gospodarskega sektorja, petina državljanov pa je emigrirala v tujino. Po prehodu iz komunističnega političnega sistema je bila Albanija najbolj revna država Evrope. Temu je botrovalo strogo državno vodeno gospodarstvo pod komunisti; izvedena je bila popolna kolektivizacija, prepovedana so bila vsakršna privatna podjetja, po ustavi pa v državno gospodarstvo niso smela vlagati tuja podjetja. Odklonjena je bila tudi tuja gospodarska pomoč.

Po demokratizaciji je prišlo do obsežnih reform, ki so zajele tudi gospodarstvo ter sprva povzročile hudo krizo med letoma 1989 in 1992. Z letom 1993 pa je prišlo do razmeroma hitrega vzpona ter privatizacije, tako je država leta 1995 nadzirala le še 40 odstotkov vse narodne ekonomije. Bruto družbeni proizvod na prebivalca je leta 2003 dosegel približno 4.900 ameriških dolarjev. Danes se država manj kot na pomoč mednarodne skupnosti zanaša na finančni dotok od svojih državljanov, ki so zaposleni v tujini. Kljub še vedno močni gospodarski rasti je revščina še vedno velika, saj se delo spopada z infrastrukturnimi težavami, kot so zastarelost delovnih strojev, pomanjkanje surovin, slabo prometno omrežje, malo izobraženega kadra ipd. Danes je stopnja brezposelnosti visoka, ravno tako pa korupcija in organiziran kriminal.

Pretekla komunistična politika je označevala agrikulturo kot zelo pomemben steber narodnega gospodarstva, zaradi česar je Albanija na kolektiviziranih poljih pridelala skorajda celotno zalogo prehrane, ki jo je potrebovalo prebivalstvo. Tudi v kmetijstvu je prišlo do zloma med tranzicijo v demokracijo, danes pa privatizirani kmetijski obrati prispevajo 25 % državnega BDP.

Hermetična izolacija države do leta 1989 je zatrla razvoj turizma. Pred kratkim je prišlo do vlaganj in razvoja turistične infrastrukture, leta 2001 je deželo obiskalo približno 34.000 turistov. Velik potencial so zlasti južne obale nasproti grškega turistično razvitega otoka Krf ter razsežni neokrnjeni gozdovi v gorati notranjosti.

Država ima majhen izvoz, uvozno blago pa prihaja zlasti iz Grčije in Italije. Sredstva za slednjega se črpajo večinoma iz tuje denarne pomoči, pa tudi iz dohodkov izseljenih državljanov. Zunanji dolgovi znašajo 41,3 % BDP.

Narodna denarna valuta je lek; izdaja ga Banka Albanije. Država zaenkrat ne premore bank v privatnih rokah, obstajajo pa načrti za privatizacijo dveh od skupno treh komercialnih bank.

Politika in uprava[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Politika Albanije
Znamenja albanske politične zgodovine je moč videti na mnogih mestih po deželi, med drugim v obliki množice bunkerjev

Med letoma 1944 in 1991 je imela popoln nadzor nad državo Albanska stranka dela. Stranko je kot edino možno voditeljico postavljala ustava, ki je med drugim tudi definirala državo kot marksistično-leninistično. Sistem se je začel sproščati po smrti predsednika Hoxhe, pri čemer so bile pomemben dejavnik stavke in protesti za demokratizacijo države ter sprejetje začasne ustave marca 1991 oziroma večstrankarske volitve. Nova ustava je bila sprejeta še leta 1998, ta pa je državo razglasila za parlamentarno republiko, prav tako pa svobodo vere, govora, organizacije, medijev in zborovanj.

Albanija je demokratična republika. Ljudski zbor je enodomni in ga sestavlja 140 poslancev, albanski strankarski sistem pa temelji na večstrankarski ureditvi. Zagotovljeno je socialno in pokojninsko zavarovanje. Albanske oborožene sile štejejo okoli 22.000 pripadnikov.

Vodja države je predsednik, ki ga izvoli Kuvendi vsakih 4 let. Glavni del Kuvendija, ki šteje 140 članov, je voljen prav tako na 4 leta. 100 predstavikov je izvoljenih na neposrednih volitvah, medtem ko je ostalih 40 izbranih s pomočjo proporcionalih volitev. Vodja vlade je predsednik vlade, ki mu pomaga svet ministrov; le-ta je izbran s strani predsednika vlade in potem potrjen z minimalno večino (71 glasov) v Kuvendiju.

Večstrankarski sistem v državi obstaja od leta 1991 oziroma nove ustave. Poprejšnja komunistična partija oziroma Albanska stranka dela se je preimenovala v socialistično stranko ter zavrnila marksistično-leninističen pristop k politiki, danes pa se zavzema za postopne reforme gospodarskega sistema. Njeni podporniki so zlasti starejši ljudje in kmečko prebivalstvo. Albanska demokratska stranka se zavzema za tržno gospodarstvo ter tesnejše mednarodno sodelovanje na tem področju, volilna baza pa so meščani in mladi ljudje. Na političnem prizorišču je najti še Socialne demokrate, stranko grške manjšine Unija za človekove pravice ter Nacionalno fronto.

Albanija je članica Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, večine teles Organizacije združenih narodov ter Interpola. Prav tako je vključena v Partnerstvo za mir zveze Nato.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Albanska okrožja (rrethe)

Albanija je upravno razdeljena na 19 qarqe (regija), ta pa vsebujejo skupno 79 rrethe (okrožje) in 310 občin, od tega 43 mestnih. Poseben status ima metropola Tirana. Okrožja so:

Demografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Demografija Albanije
Graf števila prebivalstva po letih jasno prikazuje upad prebivalstva zaradi množične emigracije

Prebivalstvo Albanije je razmeroma narodno homogeno, saj Albanci predstavljajo 95 odstotkov tega (ocena 2005). Preostali so Grki (3 %), priznani kot grška manjšina, in ljudje drugih narodnosti. Veliko množico Albancev tvorijo tudi zamejci na Kosovu (okoli 2.000.000) ter preostalem delu Srbije in Črne gore (okoli 150.000) ter v Makedoniji (okoli 500.000). Okoli 50.000 zamejcev je najti tudi v Grčiji, a ti niso priznani kot etnična manjšina; večina jih živi v grški provinci Epir. V to državo pa je od leta 1991 imigriralo še približno 600.000 Albancev.

Uradni jezik Albanije je albanščina, na nekaterih območjih imajo status uradnega jezika tudi jeziki manjšin (grščina, makedonščina ...).

Zaradi povojne komunistične oblasti, ki ni dovoljevala verskih aktivnosti ter v tem okviru tudi razglasila Albanijo za prvo ateistično državo na svetu, ne obstajajo nove statistike o verski strukturi prebivalstva. Podatki iz leta 1939 pa kažejo na 70-odstotno muslimansko prebivalstvo, preostanek pa predstavljajo albanski pravoslavci (20 %) in rimokatoličani (10 %). Pripadniki različnih religij so v medsebojnih odnosih razmeroma strpni, med drugim mnogokrat prihaja tudi do medsebojnih porok. 20 odstotkov muslimanske populacije predstavljajo muslimani reda Bektaši.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janusz Bugajski: Albania. Encarta Reference Library Premium 2005 (različica 14.0.0.0603). Citirano 3. 11. 2005 (angleščina)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]