Vatikan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Status Civitatis Vaticanae (v latinščini)
Stato della Città del Vaticano (v italijanščini)
Vatikanska mestna država
Zastava Vatikana Grb  Vatikana
Himna: "Inno e Marcia Pontificale"  (italijanščina)
»Papeška himna in koračnica«


Lega Vatikana
Glavno mesto
(in največje mesto)
Mesto Vatikan1
41°54′N, 12°27′E
Uradni jeziki latinščina
Upravljanje teokratična[1] absolutna[2]
volilna monarhija[3]
 -  suveren Papež Frančišek
 -  državni tajnik Pietro Parolin
 -  predsednik
governatorata

Giuseppe Bertello[4]
Neodvisnost od Kraljevine Italije 
 -  Lateranska pogodba: 11. februar 1929 
Površina
 -  skupaj: 0.44 km² (249.
Prebivalstvo
 -  ocena julij 2014: 842[5] (240.)
 -  gostota: 1877/km² (6.)
Valuta evro (€)3 (EUR)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
ISO 3166 koda VA
Vrhnja domena (TLD) .va
Klicna koda +394
1 Vatikan je mestna država.
2 Čeprav Vatikan nima uradnega jezika, se daleč največ govori italijansko. Jezik Papeške Švicarske garde je nemščina.
3 Pred letom 2002 vatikanska lira.
4 ITU-T določa za Vatikan številko 379. Vendar pa je Vatikan vključen v italijansko telefonsko omrežje in uporablja številko 39.

Vatikan, uradno Vatikanska mestna država ter včasih nedosledno Sveti sedež (uradno latinsko Status Civitatis Vaticanae, krajše Civitas Vaticana, uradno italijansko Stato della Città del Vaticano, krajše Città del Vaticano), je najmanjša neodvisna država na svetu, tako po površini kot po prebivalstvu, popolnoma obkrožena z glavnim mestom Italije, Rimom. Vatikan je dom papeža in predstavlja ozemlje Svetega sedeža, ki oredstavlja osrednjo oblast Rimskokatoliške cerkve. Kot suverena država Vatikan zagotavlja papežu polno samostojnost in ga ščiti pred zunanjim političnim vplivom.[6] Ime je dobil po griču Vatikanu na desnem bregu reke Tibere. V Vatikanu se nahaja najpomembnejša rimskokatoliška cerkev na svetu, bazilika svetega Petra, ki je eno najpomembnejših romarskih središč sveta.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina do leta 1929[uredi | uredi kodo]

Formalno je država Vatikan nastala leta 1929; zgodovina Papeške države, v kateri papež ni bil samo vrhovna cerkvena avtoriteta, temveč je bil tudi posvetni vladar, pa je mnogo starejša. Izročilo pravi, da so tukaj po mučenju pokopali apostola Petra, prvega rimskega škofa. Za cesarja Konstantina (280-337) so na vatikanskem griču zgradili v čast sv. Petra prvo cerkev in nato prvo papeževo rezidenco. V času langobardskega vdora na Apeninski polotok so Franki ponudili zavezništvo papežu v boju z arianskimi Langobardi. Posledica tega zavezništva je bila, da je leta 754 papež formalno postal posvetni vladar obsežnega ozemlja v srednji Italiji - tako imenovane Papeške države.

Papeži so si ves čas prizadevali ohraniti to posvetno oblast, vendar so bila redka obdobja, ko le-ta ni bila tako ali drugače ogrožena. Največja grožnja je prišla v 19. stoletju s pojavom nacionalizmov v Evropi. Italijanski nacionalisti so želeli več deset večjih in manjših državic na Apeninskem polotoku združiti v močno in enotno italijansko nacionalno državo. To bi pomenilo konec Papeških držav, zato so papeži nacionalističnim težnjam od vsega začetka močno nasprotovali. Papež Pij IX. je celo izobčil vse katolike, ki so se udeležili volitev v rojevajoči se italijanski državi. Vseeno je bil večji del Papeških držav leta 1860 vključen v Italijo, papežu pa je za naslednjih deset let še ostala oblast na območju, ki se je nekako pokrivalo z današnjo deželo (regio) Lacij.

Italijanski kralj je leta 1870 po odposlancih v poskusu mirne integracije preostanka Papeških držav v Italijo Piju IX. predlagal, naj svoje ozemlje prostovoljno preda italijanskemu kraljestvu, obdrži pa posvetno oblast v Leoninskem mestu (Civitas Leonina). To je del Rima zahodno od Tibere vključno z Vatikanom, ki je sicer le manjši del mesta, a še vedno bistveno večji od današnje države Vatikan. Papež je ponudbo kategorično zavrnil, zato so italijanske čete generala Raffaeleja Cadorne 20. septembra 1870 po slabem odporu papeževe vojske vkorakale v Rim. Čeprav novo kraljestvo ni niti želelo niti si ni smelo privoščiti radikalnega obračuna s papežem, se je slednji sam razglasil za ujetnika in se zaprl znotraj obzidja Vatikana, ki ga tudi njegovi nasledniki niso zapustili naslednjih 60 let. Za neurejeno razmerje med Svetim sedežem in Italijo med letoma 1870 in 1929 se je uveljavilo poimenovanje Rimsko vprašanje.

Ker Pij IX. in nasledniki niso priznali vključitve njihovih dovčerajšnjih ozemelj v Kraljevino Italijo in se niso želeli pogajati z njo, je slednja položaj Svetega Sedeža kot vrha vesoljne katoliške cerkve uredila enostransko s posebnim zaščitnim zakonom. Ta je priznal papežu nedotakljivost njegovih prostorov v Vatikanu in nekaterih drugih zgradb v Italiji. Osebo papeža je glede njene zaščite izenačila z osebo italijanskega kralja. Diplomatski predstavniki, akreditirani pri Svetem sedežu, so imeli povsem enak položaj z diplomatskimi predstavniki, akredtiranimi v Italiji. Dostojanstveniki katoliške cerkve, namjeni v Vatikan, so lahko prosto potovali skozi Italijo. Kljub temu pa v tem obdobju ni mogoče govoriti o Vatikanu kot o državi. Mednarodnopravni položaj Svetega sedeža v tem času je možno do neke mere primerjati s položajem, ki ga danes uživa Malteški viteški red.

Zgodovina od leta 1929[uredi | uredi kodo]

Unescova svetovna dediščina
Vatican City
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
St Peter's Square, Vatican City - April 2007.jpg
Države Vatikan
Tip kulturni
Kriterij i, ii, iv, vi
Referenca 286
UNESCO regija Evropa in Severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 1984 (8. zasedanje)
Zemljevid Vatikana

Lateranske pogodbe, ki sta jih sklenila papež Pij XI. in Benito Mussolini, so 11. februarja 1929 vzpostavile novo stanje.[7][8][9] Italija je priznala suvereno državo Vatikanskega mesta kot trajno nevtralnega območja, poleg tega pa ji je naklonila nekatere ugodnosti, brez katerih Vatikan ne more delovati. Italija se je med drugim zavezala, da bo dobavljala vodo in elektriko (čeprav je znotraj Vatikana danes tudi lasten električni generator), omogočila priklop v telekomunikacijska omrežja, da v bližini Vatikana ne bo gradila visokih stavb, da ne bo dopustila preletov letal in tako naprej. V skladu s pogodbo na Trgu Svetega Petra, ki je sicer del Vatikana, skupaj z vatikansko deluje tudi italijanska policija, kadar je trg odprt za javnost, vendar le do vznožja stopnic, ki vodijo v baziliko Sv. Petra.[10]

Z Lateranskimi pogodbami je bilo določeno tudi, da papeževa poletna rezidenca v Castel Gandolfu ter približno dvajset zgradb v Rimu uživajo eksteritorialni status. Te zgradbe sicer niso del vatikanskega državnega ozemlja; njihov položaj je mogoče primerjati s položajem zgradb, v katerih so diplomatsko konzularna predstavništva.[10][11] Poleg teh zgradb ima zunajteritorialni položaj še območje pri Santa Marii de Galeria, kjer so postavljene antene Radia Vatikan. To območje je celo večje od Vatikana samega.

Nemška okupacijska vojska je med drugo svetovno vojno spoštovala nevtralnost Vatikana in njegovih meja nikdar ni prestopila. Ne glede na to je 25. april kot dan osvoboditve izpod nemške okupacije državni praznik tudi v Vatikanu. Švicarska garda je med nemško okupacijo odložila strelno orožje in na meji z Italijo patruljirala oborožena le s helebardami. Vatikan je bil med vojno dosledno nevtralen, po mnenju kritikov kar preveč.

Od konca druge svetovne vojne do danes je bilo na čelu rimsko katoliške cerkve in s tem Vatikanskega mesta šest papežev. Najbolj odmeven dogodek, ki se je v tem času zgodil na ozemlju Vatikana, je bil nedvomno neuspeli poskus atentata na papeža Janeza Pavla II. , ki se je zgodil 13. maja 1981.

Spremembe konkordata med Svetim sedežem in Italijo leta 1984 so odpravile privilegirani položaj rimskokatoliške cerkve, ki je pred tem v Italiji imela položaj državne vere.[12]

Pravna narava Vatikana[uredi | uredi kodo]

V teoriji mednarodnega prava je do neke mere sporno, ali je Vatikan država. Vatikan ni edini primer ozemlja s posebnim statusom, ki ga upravlja cerkev oziroma verska skupnost. Pravoslavna meniška skupnost na gori Atos v severni Grčiji se ima za avtonomno državo v okviru Grčije in po mednarodnem pravu ne šteje za državo. Podobno nenavaden položaj ima Suvereni Malteški viteški red, katerega "ozemlje" je omejeno na dve palači v Rimu.

Vatikan ni država?[navedi vir][uredi | uredi kodo]

Avtorji[kdo?], ki trdijo, da Vatikan ni država - čeprav se strinjajo, da Vatikan ni del Italije in da gre v vsakem primeru za ozemlje sui generis -, se sklicujejo predvsem na troje “pomanjkljivosti”:

  • Vatikan ima izredno majhno površino in je kakršnakoli gospodarska samozadostnost izključena.
  • Vatikan nima nobenega stalnega prebivalstva. Državljanstvo Vatikana je enako kot pravica do prebivališča vezana na opravljanje določenih funkcij v rimskokatoliški cerkvi in s prenehanjem teh funkcij preneha.
  • kot subjekt mednarodnega prava največkrat nastopa Sveti sedež in ne Vatikan. Diplomatski predstavniki tujih držav so akreditirani pri Svetem sedežu in ne pri Vatikanu. Mednarodne pogodbe sklepa Sveti Sedež, ki je tudi član mednarodnih organizacij, razen nekaterih izjem (Vatikan je npr. član Svetovne poštne unije).

Vatikan je država?[uredi | uredi kodo]

Nasprotniki stališča, da Vatikan ni država, trdijo:

  • Velikost države ni odločilnega pomena pri presoji, ali neko ozemlje šteje za državo. Čeprav je Vatikan najmanjša država na svetu, pa obstaja še nekaj izredno majhnih držav (v Evropi Monako, Nauru in Tuvalu v Oceaniji), ki niso bistveno večje. Gospodarska samozadostnost je v času globalizacije vse manjšega pomena in je nima še vrsta tudi dosti večjih držav.
  • Stalnost prebivalstva prav tako ni pogoj, da lahko govorimo o državi. Drži, da je Vatikan posebnost, vendar je nesporno, da je med Vatikanom in določeno kategorijo ljudi pravna vez, ki je povsem primerljiva z vezjo med katero drugo državo in njenimi državljani.
  • Sveti Sedež kot poseben subjekt mednarodnega prava, ki sam po sebi ni posvetne narave, zastopa in uresničuje interese Vatikana kot posvetne države. Ta vloga Svetega sedeža izhaja iz njegove razvite diplomatske mreže z dolgo zgodovino in neprekinjeno tradicijo ter iz dejstva, da je Vatikan država, ustanovljena zato, da se ustvarijo pogoji, da lahko Sveti Sedež nemoteno opravlja svojo funkcijo. Lateranska pogodba Vatikansko mesto izrecno opredeljuje kot državo.

Večinsko mnenje teoretikov je, da je Vatikan sicer država, ki je v vsakem oziru izjemno specifična, pa vendarle država.

Državna ureditev[uredi | uredi kodo]

Papež je poleg funkcij v katoliški cerkvi tudi posvetni suveren Vatikanskega mesta. Njegov položaj je položaj absolutnega monarha. Ne glede na to dejansko posvetno oblast izvajajo še nekateri drugi organi, ki pa jih imenuje papež in jih lahko kadarkoli odpokliče. Najpomembnejši je državni tajnik Rimske kurije, ki ima pomembna pooblastila in ga v medijih včasih primerjajo z zunanjim ministrom. Njegov mandat je sicer vezan na vladavino določenega papeža, vendar ga lahko novo izvoljeni papež ponovno imenuje. Poleg tega je pomembna tudi funkcija guvernerja (governatore) Vatikanskega mesta, ki ga – pogojno – včasih imenujejo župan Vatikana.

V Vatikanu delujejo posebna sodišča, ki se pretežno ukvarjajo s cerkvenimi zadevami. Pregon prekrškov in kaznivih dejanj Vatikan praviloma prepusti Italiji. Vatikansko mesto sicer ima zapor, ki pa se ne uporablja več. Redki obsojenci se pošljejo na prestajanje kazni v Italijo na stroške Vatikana. Če se storilec kaznivega dejanja, ki ga je storil na ozemlju Italije, zateče v Vatikan, ga je le-ta dolžan izročiti italijanskim oblastem, če je storjeno kaznivo dejanje kaznivo tudi po pravu, ki velja v Vatikanu. Enako velja, če se storilec zateče v katero od stavb z zunajteritorialnim statusom.

Vatikan ima lastno policijo, Corpo della Gendarmeria, ki šteje ca. 130 pripadnikov. Poleg tega na ozemlju državice deluje še znamenita švicarska garda, ki je predvsem papeževa telesna straža. Njeni pripadniki delujejo bolj turistična zanimivost, vendar so odlično izurjeni v borilnih veščinah in uporabi lahkega strelnega orožja.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Vatikana z označenimi pomembnejšimi zgradbami in Vatikanskimi vrtovi

Celotno ozemlje leži na območju mesta Rim na neizrazitem Vatikanskem griču na višini od 19 do 75 m nad morjem in ga je mogoče razdeliti na štiri dele:

  1. Bazilika Svetega Petra s Trgom Svetega Petra,
  2. Vatikanski muzeji,
  3. nekaj upravnih oziroma pomožnih stavb med muzeji in vzhodnim obzidjem,
  4. Vatikanski vrtovi, ki obsegajo največji del ozemlja.

Naravnih vodotokov ni.

V Vatikanskem mestu sta heliport in železniška postaja, ki je v zadnjem času malo uporabljana [1]. Osrednja cestna povezava z Rimom je tkim. Cesta sprave (Via della Conciliazione), ki jo je na mestu, kjer so prej na gosto stale srednjeveške zgradbe, zgradil Mussolini.

Vatikan je edina država na svetu, v kateri je prav vse nepremično premoženje last enega samega subjekta, Svetega sedeža.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje je zmerno, z milimi zimami ter dolgim poletjem, ki traja od junija do septembra. Zlasti v juliju in avgustu je vročina pogosto neznosna. Največ padavin je od oktobra do januarja, vendar tudi takrat razmeroma malo (v povprečju pod 40 mm na mesec).

Vatikan - podatki o podnebju
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Povprečna visoka temperatura °C 11,9 13 15,2 17,7 22,8 26,9 30,3 30,6 26,5 21,4 15,9 12,6 20,4
Daily mean °C 7,5 8,2 10,2 12,6 17,2 21,1 24,1 24,5 20,8 16,4 11,4 8,4 15,2
Povprečna nizka temperatura °C 3,1 3,5 5,2 7,5 11,6 15,3 18 18,3 15,2 11,3 6,9 4,2 10
Padavin mm 67 73 58 81 53 34 19 37 73 113 115 81 804
Povp. št. dni s padavinami (≥ 1 mm) 7 7,6 7,6 9,2 6,2 4,3 2,1 3,3 6,2 8,2 9,7 8 79,4
Povp. sončnih ur na mesec 120,9 132,8 167,4 201 263,5 285 331,7 297,6 237 195,3 129 111,6 2.472,8
Vir: Servizio Meteorologico,[13] podatki o sončnih urah[14]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Celotno gospodarsko aktivnost nadzoruje država. Vatikanski dohodki pretežno izvirajo iz upravljanja premoženja ter iz prispevkov vernikov po vsem svetu. Sveti sedež je lastnik Vatikanske banke, katere ugled, pa tudi finančni položaj, sta v preteklosti doživela hud udarec zaradi njene vpletenosti v stečaj Banco Ambrosiana leta 1982. Denarna enota je evro. Vatikan kuje kovance z motivom papeža na zadnji strani. To so evrski kovanci z najmanjšo naklado (praviloma ne več kot 100.000 setov na leto) in imajo na numizmatičnem trgu največjo vrednost med vsemi evrskimi kovanci.

Na izredno majhnem ozemlju kmetijstva v normalnem pomenu besede ni, vendar priročni zelenjavni vrt oskrbuje papeževo kuhinjo s svežo zelenjavo. Nekaj trgovinic prodaja omejen nabor izdelkov, v njih pa nakupujejo le prebivalci in zaposleni v Vatikanu, saj je nakup davkov prost in bi odprtje teh trgovin za vse kupce ogrozilo odnose z Italijo.

V Vatikanu je zaposlenih - skoraj izključno v storitvenem sektorju - približno 3000 ljudi, ki nimajo vatikanskega državljanstva.

Na ozemlju Vatikanskega mesta je sedež Radia Vatikan[15] ter vplivnega dnevnika Osservatore Romano. Vatikan ima samostojno, zelo učinkovito poštno službo, ki izdaja iskane znamke. Telefonski sistem je poenoten z italijanskim.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Trg Svetega Petra, bazilika in obelisk

Kljub njegovi majhnosti je Vatikan v letu 2003 obiskalo 7,3 milijona turistov, kar je največ med evropskimi žepnimi državicami. Samo ob smrti papeža Janeza Pavla II. in volitvah novega papeža je bilo v Vatikanu 6 milijonov vernikov. [2] Najbolj obiskane so Bazilika Sv. Petra, Vatikanski muzeji ter v njihovem okviru zlasti Sikstinska kapela. Ogled Vatikanskih vrtov je mogoč le v organizirani skupini. Veliko število turistov ne vpliva pomembno na dohodke Vatikana, saj nihče izmed njih v Vatikanu ne more prespati, do pred nekaj leti pa tudi ni bilo restavracije, odprte za turiste.

Šolstvo[uredi | uredi kodo]

Sveti Sedež je ustanovitelj nekaj univerz, pretežno za teološke študije. Čeprav je npr. sedež Akademije znanosti znotraj Vatikana, pa te institucije pretežno delujejo na ozemlju Italije.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nick Megoran, "Theocracy" in International Encyclopedia of Human Geography, vol. 11, Elsevier 2009 ISBN 978-0-08-044911-1, p.226| Quote:elective theocracy (although its representatives would be unlikely to accept that label)
  2. ^ "Internet portal of Vatican City State". Vatican City State. Pridobljeno dne 9 July 2011. 
  3. ^ Gerhard Robbers, Encyclopedia of World Constitutions (Infobase Publishing 2006 ISBN 978-0-81606078-8), p. 1009
  4. ^ "Governorate". Vaticanstate.va. Pridobljeno dne 12 August 2013. 
  5. ^ "Holy See (Vatican City)". CIA—The World Factbook. Pridobljeno dne July 2014. 
  6. ^ Danes mineva 80 let od ustanovitve Države mesta Vatikan, Sl.radiovaticana.va, pridobljeno 25. oktober 2014.
  7. ^ Preamble of the Lateran Treaty
  8. ^ Lateran Pacts of 1929
  9. ^ Trattato fra la Santa Sede e l'Italia
  10. ^ 10,0 10,1 "Patti Lateranensi". vatican.va. Pridobljeno dne 6 November 2013. 
  11. ^ Lateran Treaty of 1929, Articles 13–16
  12. ^ Lateran Treaty, article 1: "L'Italia riconosce e riafferma il principio consacrato nell’articolo 1° dello Statuto del Regno 4 marzo 1848, pel quale la religione cattolica, apostolica e romana è la sola religione dello Stato." (Italy recognizes and re-affirms the principle consecrated in Article 1 of the Statute of the Kingdom 4 March 1848, by which the Catholic, Apostolic and Roman Religion is the sole religion of the State.)
  13. ^ Tabelle climatiche 1971–2000 della stazione meteorologica di Roma-Ciampino Ponente dall'Atlante Climatico 1971–2000 – Servizio Meteorologico dell'Aeronautica Militare
  14. ^ "Visualizzazione tabella CLINO della stazione / CLINO Averages Listed for the station Roma Ciampino". Pridobljeno dne 13 June 2011. 
  15. ^ "Vatican Radio – Index". Vatican.va. 2 September 2005. Pridobljeno dne 6 May 2009. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Thomas Eccardt. Secrets of the Seven Smallest States of Europe. New York. Hippocrene Books, 2005.
  • Juraj Andrassy. Međunarodno pravo 1. Zagreb: Školska knjiga, 1998. (COBISS)
  • Nino Lo Bello. Za zidovi Vatikana: vse, kar lahko o božjih namestnikih izvemo še na zemlji. Mengeš: Ciceron, 2004. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]