Italijanščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Italijanščina
Italiano, Lingua italiana
Izgovorjava itaˈljaːno
Materni jezik Italija, San Marino, Malta, Švica, Vatikan, Slovenija (Slovenska Istra), Hrvaška (Istrska županija), Argentina, Kanada, Brazilija, Avstralija
Področje (široko poznana med starejšimi in poslovnimi območji v Somaliji, Eritreji, Etiopiji in Libiji; uporablja se v Federal Government of Somalia)
Število maternih govorcev 60 milijonov  (2007)[1]
85 milijonov v vseh variacijah[2]
Jezikovna družina
Pisava latinica (italijanska abeceda)
italijanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik Zastava Evrope Evropska unija
Zastava Italije Italija
Zastava Švice Švica
Zastava San Marino San Marino
Zastava Vatikana Vatikan
Zastava Hrvaške Hrvaška (Istrska županija)
Zastava Slovenije Slovenija (Slovenska Istra)
Priznani manjšinski jezik Zastava Albanije Albanija [3]
Zastava Argentine Argentina [3]
Zastava Avstralije Avstralija
Zastava Avstrije Avstrija [3]
Zastava Belgije Belgija [3][4]
Zastava Brazilije Brazilija [3]
Flag of Canada.svg Kanada [3]
Zastava Čila Chile [3]
Zastava Eritreje Eritreja [3]
Zastava Etiopije Etiopija [3]
Zastava Francije Francija [3]
Zastava Nemčije Nemčija [3]
Zastava Grčije Grčija [3]
Libija Libija [3]
Zastava Malta Malta [3]
Zastava Mehike Mehika [3]
Zastava Monaka Monako [3]
Flag of Montenegro.svg Črna gora [3]
Somalija Somalija [3]
Zastava Romunije Romunija [3]
Tunizija Tunizija [3]
Zastava Urugvaja Urugvaj [3]
Flag of the United States.svg ZDA [3]
Venezuela Venezuela [3]
Regulator Accademia della Crusca (de facto)
Jezikovne kode
ISO 639-1 it
ISO 639-2 ita
ISO 639-3 ita
Linguasphere 51-AAA-q
Italophone.png
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Italijánščina (italijansko italiano ali lingua italiana) je romanski jezik, ki ga govori okoli 62 milijonov ljudi, med katerimi jih večina živi v Italiji. Standardna italijanščina temelji na florentinski govorici. Ima tudi dvojne (ali dolge) soglasnike, kot latinščina (za razliko od večine sodobnih romanskih jezikov). Kot pri drugih romanskih jezikih, razen francoskega, je naglas na besedi lahko različen.

Italijanščina je uradni jezik v Italiji in San Marinu, ter v švicarskih kantonih Ticino in Graubünden (it. Grigioni). Italijanščina je poleg latinščine drugi uradni jezik v Vatikanu, poleg slovenščine pa na slovenskih obalnem področju občin Koper, Izola in Piran, ter na Hrvaškem v Istri, kjer prav tako živi italijanska manjšina. Na Korziki govorijo narečje, ki je sorodno z italijanskimi narečji v bližnji Toskani. Kot pogovorni jezik je zelo razširjena med potomci izseljencev v Luksemburgu, ZDA, Argentini in Avstraliji, govorijo pa jo tudi na Italiji bližnji Malti in v Albaniji. Mnogo manj jo govorijo v bivših afriških kolonijah Italije, kot so Somalija, Libija in Eritreja.

Razvoj italijanskega jezika[uredi | uredi kodo]

Indovinello veronese.jpg

Italijanščina je romanski jezik in spada med indoevropske jezike.

Njena prednica je latinščina, razvila pa se je neposredno iz firenškega knjižnega jezika, ki so ga uporabljali Dante Alighieri, Francesco Petrarca in Giovanni Boccaccio v 14. stoletju. Na rabo tega jezika je vplivala tudi sicilijanska šola, še posebej pa književna dela Jacopa da Lentinija. Firenški jezik se je razvil iz ljudske latinščine (latino volgare), kar kaže na to, da knjižna latinščina ni neposreden prednik današnjega italijanskega jezika.

Prvi dokument, ki vsebuje ljudsko italijanščino, je Indovinello veronese (veronska uganka). To je stranski napis na enem izmed pergamentov španskega izvora, ki ga je našel Luigi Schiapparelli v veronski knjižnici leta 1924.

Knjižni jezik je zaradi obsežne produkcije književnih del ostajal bolj ali manj enak, govorjena različica jezika pa se je skozi čas vztrajno spreminjala. Nastali so številni dialekti, ki so še danes živi. Regije imajo med seboj zelo različne govore.

Italijanski jezik govori približno 60 milijonov prebivalcev Italije, pa tudi 10 milijonov izseljencev po vsem svetu. 125 milijonov ljudi govori italijanščino kot tuji jezik. Je peta na lestvici najbolj poučevanih jezikov: za angleščino, španščino, francoščino in nemščino.

Abeceda in glasovi[uredi | uredi kodo]

Italijanska abeceda ima 21 črk. V primerjavi s slovensko, odpadejo j, k, č, š , ž, dodati pa moramo q. Kot v slovenščini, so samoglasniki a e i o u, ostali so soglasniki.

Trije naši fonemi ne obstajajo v italijanščini, in sicer tisti, ki ga zapisujemo s črkama h in ž ter polglasnik Ə (zapisan kot e v besedi pes). Sta pa v rabi druga dva glasova, in sicer palatalna l (zapisan kot gl) in n (zapisan kot gn). Italijanska zveneča soglasnika ʤ (v italijanščini se piše kot gi oz. ge, v slovenščini pa kot ) in ʣ (piše se kot z oz. zz) sta v slovenščini zelo redka (pojavljata se samo v besedah tujega izvora in kot alofona fonemov ʧ (pišemo ga kot č) in ʦ (c) pred zvenečimi soglasniki). Razen tega v slovenščini ne obstajajo dvojni soglasniki. Nekateri italijanski glasovi se zapisujejo drugače kot pri nas.

Italijanska črka c se bere kot slovenska k ali č. Če ji sledijo a o u ali soglasnik, je vedno k. Če ji sledita i ali e, se bere kot č. Kadar hočemo brati k tudi pred i in e, moramo zapisati chi in che. To je edina raba črke h, ki torej velja samo kot nekakšen razločitveni znak. Obratno, kadar hočemo brati ča čo ču, moramo zapisati cia cio ciu. Popolnoma enako se vede g, ki se pred i in e omehča v (izgovor kot v besedi Madžarska).

pišemo. . . . . . . beremo
ca - ga ka - ga
che - ghe ke - ge
chi - ghi ki - gi
co - go ko - go
cu - gu ku - gu
cia - gia ča - dža
ce - ge če - dže
ci - gi či - dži
cio - gio čo - džo
ciu - giu ču - džu

Italijanska črka z se lahko bere kot naš c (v besedi raca) ali kot dz (izgovor kot c v priimku Kocbek). Sicer se o tem precej razpravlja, ker je izgovor dokaj različen v raznih predelih Italije, a končnoveljavnega pravila za izgovor ni. V poštev pridejo nekatere splošne ugotovitve, od katerih pa nobena ni absolutne vrednosti, na primer: z se izgovarja kot dz, če stoji po glasu n (romanzo [romàndzo]) ali med dvema samoglasnikoma (Lazzaro [Làdzaro], vendar mazza [màca]) in na začetku privzetih (zingaro [dzingaro]) ali tehničnih besed (zero [dzero]). Bere se kot naš c v nekaterih obrazilih izpeljank npr. –anza, -ezza (speranza, bellezza [sperànca, belèca]), za glasoma l in r (balza, forza [bàlca, fòrca]), pri glagolih na –izzare (attizzare [aticàre]).

Italijanska črka s se bere s v vseh zvezah, razen med dvema samoglasnikoma in pred zvenečimi soglasniki, kjer se bere z (rosa beri kot roza; Slovenia beri kot Zlovenia).

Naš glas š se v italijanščini piše sci, s podobnim pravilom, ki velja za k/č:

pišemo beremo
scia ša
sce še
sci ši
scio šo
sciu šu

Črka q stoji vedno pred u in samoglasnikom. Edine možne oblike so torej qua que qui quo, kar beremo kuà kuè kuì kuò (nikoli kva kve kvi kvo!).

Italijanska skupina črk gl se pred samoglasnikom i bere lj, pred ostalimi samoglasniki normalno gl.

Italijanska skupina črk gn se vedno bere nj.

Naglas in opuščaj[uredi | uredi kodo]

Kadar v italijanščini pade naglas (accento) na zadnji zlog, to je na krajni samoglasnik, je treba naglas tudi zapisati, navadno s krativcem (à, è, ì, ò, ù). Drugje, razen v posameznih izjemah, naglasa ne pišemo.

Važno mesto zavzema v italijanskem jeziku opuščaj »'« (apostrofo), ki nadomešča izpuščene samoglasnike na koncu besed. Tako na primer ne smemo pisati quella amica (= tista prijateljica), temveč quell'amica; raba opuščaja je obvezna.

Spolnik ali člen[uredi | uredi kodo]

Člen (articolo) je najpogostejša beseda v italijanskem jeziku in tudi najtežje razumljiva za nas, ki ga v svojem jeziku ne poznamo. Lahko trdimo, da ima večkrat težave z njim tudi dober poznavalec in reden uporabnik italijanščine.

Člen je lahko določni ali nedoločni. Določnega (il, la) prevajamo s približnim ta-to, nedoločnega (un, una) pa z neki-neka. Primer: il cavallo pomeni ta konj ali konj, o katerem govorimo; un cavallo je neki konj ali konj, o katerem nimamo podatkov. Člen, ki je praviloma vedno navzoč, postane še težje razumljiv, ko je odsoten oziroma izpuščen. Čeprav ima slovnica pravila za vse te primere, je raba člena tudi stvar osebnega sloga.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]