Francesco Petrarca

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Francesco Petrarca
Francesco-Petrarca.jpg
Francesco Petrarca
Rojstvo 20. julij 1304
Arezzo
Smrt 19. julij 1374 (69 let)
Q34638?
Državljanstvo Flag of Italy.svg Italija
Poklic filozof, pesnik, pisatelj, avtor in prevajalec
franciscus.unifi.it


Francesco Petrarca, italijanski pesnik in pisatelj, * 20. julij 1304, Arezzo, Italija, † 19. julij 1374, Arquà Petrarca, Padova, Italija.

Petrarca je bil eden najpomembnejših italijanskih književnikov 14. stoletja. Njegovo najbolj znano delo je Canzoniere.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Arezzu materi Eletti Cangiani (Canigiani) in očetu ser Pietru di ser Parenzu (Petracci), ki je bil tudi osebni prijatelj Danteja Alighierija. Tudi njega so iz političnih razlogov izgnali iz Firenc. Otroštvo je Petrarca preživel v Toskani (Incisa in Pisa), kamor je oče zahajal po poslovnih in političnih opravkih.

Leta 1311 se je z družino preselil v Carpentras pri Avignonu v Franciji. Oče je odšel tja, ker je pričakoval, da bo dobil delo na papeževem dvoru.

Že v zgodnji mladosti je Petrarca pokazal svojo nadarjenost za literaturo. Začel je pesniti, učil se je o velikih klasikih. Po opravljenih študijih pod mentorstvom Convonevola iz Prata, ga je oče poslal v Montpellier in kasneje, skupaj z bratom Gherardom, v Bologno, na študij civilnega prava.

V Provanso se je vrnil leta 1326. Kmalu zatem mu je umrl oče. 6. aprila 1327 se mu je pripetil dogodek, ki je zaznamoval vse njegove nadaljnje življenje: v cerkvi sv. Klare v Avignonu je srečal Lauro in se vanjo nesrečno zaljubil. Marsikdo dvomi, da je opevana Laura res obstajala; vendar precej stvarnih dokazov kaže, da je bila Petrarcova ljubljena nemara Laure de Noves, rojena 1310 v Avignonu, kot hči viteza Audiberta de Noves, ki se je januarja 1325 poročila s Hugom II. de Sade, s katerim je imela enajst otrok, in je umrla 6. aprila 1348, morda za kugo ali za tuberkulozo.

Potem ko je Petrarca okoli leta 1330 porabil denar iz očetove zapuščine, se je posvetil duhovniškemu poklicu. Postal je družinski kaplan pri kardinalu Giovanniju Colonni. Družina kardinala ga je podpirala in tako je v nekaj letih večkrat odpotoval po Evropi v Pariz, Gent, Liege, Köln, Lyon in Aachen.

Avignonsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Ob klasičnem izobraževanju je rasla tudi njegova politična vloga. Leta 1335 se je začel pogajati s papežem o ponovni vrnitvi Svetega sedeža v Rim.

Književna dela[uredi | uredi kodo]

Dela v latinščini[uredi | uredi kodo]

  • Africa
  • Carmen Bucolicum
  • Epistolae metricae
  • De viris illustribus
  • Rerum memorandarum
  • Itinerarium Syriacum
  • Secretum meum o De contemptu mundi
  • De vita solitaria
  • De otio religiosorum
  • De remediis utriusque fortunae
  • Invectivae in medicum quemquam
  • De sui ipsius et multorum ignorantia
  • Invectiva in Gallum ali Invectiva contra eum qui maledixit Italiam
  • Epistolae (familiares, seniles, variae, sine titulo)

Dela v italijanščini (volgare)[uredi | uredi kodo]

  • Il Canzoniere ali Rerum vulgarium fragmenta
  • I Trionfi

Zasluge v književnosti[uredi | uredi kodo]

Petrarca velja za mojstra soneta. Sonetno obliko je med prvimi uporabil Dante za svoje pesmi v čast Beatrice. Podobno jih je Petrarca posvečal svoji Lauri. Namesto krščanskega pomena, ki je prevladoval pri Danteju, je dal svoji ljubezni predvsem posveten pomen. Ženska mu je sicer nekaj vzvišenega, a po njej hrepeni z naravno ljubeznijo. Petrarca je postal predhodnik t.i. »romantične« ljubezni, ki so jo opevali v dobi romantike. Ljubezenska občutja je oblikoval predvsem s pomočjo soneta, ki je po njegovi zaslugi postal za nekaj stoletij glavna lirska oblika.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]