Italijanska renesansa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Renesansa (francosko renaissance - prerojenje) je zgodovinsko obdobje med 15. in 16. stoletjem, v katerem sta umetnost in književnost doživeli največji razmah. V Italiji, kjer se je gibanje začelo že v prvi polovici štirinajstega stoletja, se renesansa imenuje Rinascimento in vključuje tudi dobo humanizma. Kot zaključek obdobja se smatra leto 1527 (četrta plenitev Rima). Samo v glasbi traja Rinascimento še celo stoletje.

Humanizem in renesansa[uredi | uredi kodo]

Na splošno se smatra humanizem le ideologija, ki je sprožila zanimanje za antične pesnike in pisatelje, ki so proslavljali človeka kot kralja narave, v nasprotju s srednjeveškim pojmovanjem človeka kot nepomembno komponento stvarstva. Ta ideologija je potem postala osnova za renesanso v ožjem pomenu besede, to je za razvoj umetnosti.

V Italiji sta se pojma humanizem in renesansa prekrila, zato Rinascimento pomeni ne samo umetniško udejstvovanje, temveč tudi razmah književnosti in filozofije. Začetek gibanja se postavlja v Firence, kjer se je pojavilo zanimanje za stare grške in latinske dokumente, ki so jih bili po odhodu iz polotoka Bizantinci zapustili po samostanih. Večina starogrških tekstov ni bila več na razpolago in je bilo treba prevajati iz arabščine, ker so jih bili že v teku srednjega veka Arabci prevedli. Iz teh študij, ki so se naglo prenesle na ostalo Evropo, se je razvila filozofija in književnost humanizma, medtem ko je v Italiji sami zanimanje prešlo takoj tudi na likovne umetnosti, glasbo in znanost.

Ta takojšnja želja po umetniškem izražanju novih idej je posledica dejstva, da se je Rinascimento razvil izključno med bogatimi meščani, ki so si umetnost lahko dovolili. Bogastvo, ki so ga dosegla italijanska mesta v dvanajstem in trinajstem stoletju, je bilo podlaga za kulturni razvoj. Firence, Rim, Neapelj, Ferrara, Milano in Benetke so bila trgovska in finančna središča tedanje Evrope in so si lahko dovolila razcvet umetnosti in znanosti, medtem ko so se manjša mesteca in predvsem kmetje še s težavo otepali revščine in zaostalosti srednjega veka.

Književnost[uredi | uredi kodo]

Najvažnejša novost renesanse je sprejem zgodovinskih ved v književnost: zgodovina ni več del teologije, pač pa samostojna veda. Pojmovanje časa ni več povezano s Kristusovim prihodom, temveč upošteva predvsem laične vire. Če se je v srednjem veku zgodovina človeštva delila v glavnem na tri poglavja (stvarjenje, Kristusovo učlovečenje in poslednja sodba), sedaj postavlja v ospredje grško in rimsko kulturo in obsoja srednjeveški obskurantizem. Ta nov pogled na zgodovino je zagovarjal Lorenzo Valla, ki se je sicer moral dolgo braniti pred Inkvizicijo, a je končno dosegel priznanje svojih teorij. Med poznejšimi zgodovinarji petnajstega stoletja izstopata Niccolò Machiavelli in Francesco Guicciardini.

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Prava zgodovina renesanse v malem je Battistero v Firencah. Na starejšem delu, ki je iz poznega trinajstega stoletja, umetniški slog že ne upošteva več pravil, ki so se bila ustalila z Giottom, pač pa niha med klasiko in gotiko (porta della mandorla). Za drugi del (porta nord) sta leta 1401 predložila načrte Lorenzo Ghiberti in Filippo Brunelleschi in čeprav sta bila oba načrta odobrena, je delo izvršil Ghiberti, ker je bila Brunelleschijeva zamisel še preveč moderna.

Toda kmalu se je Brunelleschi uveljavil in postal je skupaj z Donatellom in Masacciom eden od začetnikov Rinascimenta. Ti trije umetniki so uvedli natančno upodabljanje človeka, ki je moralo izražati ne samo telesne oblike, pač pa tudi njegova čustva. Razen tega so učili novo perspektivo, ki izhaja direktno iz zornega kota opazovalca. Nehote je ta linearna perspektiva ponazarjala miselnost novega obdobja: človeški razum gospoduje naravi in jo spreminja po svojih pravilih.

Znanost in tehnologija[uredi | uredi kodo]

Ko so Turki leta 1453 zasedli Bizanc, se je veliko bizantinskih učenjakov zateklo v Italijo, kjer so začeli poučevati grški jezik pod pokroviteljstvom sinjorij. Kmalu so prevedli dela Hipokrata in Galena, ki sicer niso vsebovala veliko znanstvenih podatkov, a so zbudila navdušenje za zdravilstvo in anatomijo. Najbolj znan je Andrea Vesalius, ki je prvi seciral trupla in o svojem delu zapustil zanimivo zbirko risb. Posebno mesto zavzema Salernska šola zdravstva, ki je bila najstarejša italijanska šola medicine, verjetno še iz devetega stoletja. Čeprav so v njej delovali pretežno pripadniki klera, je šola širila dokaj laične nauke in spada med predhodnike humanizma. Višek je dosegla v dvanajstem stoletju, ko je sprejela latinske prevode arabskih del. Žal je prav razcvet medicine in rast novih šol v dobi renesanse zasenčil pomen te važne ustanove, ki je sicer ostala živa vse do leta 1811.

V petnajstem stoletju je Johann Gutenberg izumil postopek tiska, kar je dalo znanosti neverjeten zagon. Povečalo se je število knjig in tudi njihova natančnost, saj so bile odpravljene vse napake, ki so dotlej nastajala z ročnim prepisovanjem. Študij ni bil več samotarsko opravilo posameznikov, temveč je postal izmenjava mnenj in posredovanje podatkov med znanstveniki. Z veliko vnemo so se poznavalci klasičnih del lotili prevajanja antičnih matematikov in astronomov. Tiskala so se dela Kopernika, Tycha Braheja in Keplerja. Pozneje, proti koncu šestnajstega stoletja je ta dela uporabil tudi Galileo Galilei za svoje študije.

Nova zemljepisna odkritja so pospešila zanimanje za zemeljsko površje in kartografijo. Po drugi strani so tudi povzročila boljše razumevanje in preučevanje problemov plovbe in pomorskega bojevanja. Uvedba smodnika je popolnoma spremenila dotedanji način bojevanja. Razvila se je artilerija, ki je kaj kmalu dokazala, da se tudi gradovi dajo uničiti, s čimer je zatonil najznačilnejši mit srednjega veka.

Pravo in politika[uredi | uredi kodo]

Dialektična metoda srednjeveških pravnikov se je morala umakniti pred novimi nauki, ki so zahtevali starorimsko razumevanje pravice. Stari kodeksi in lex romana so se jemali kot edini viri pravičnega upravljanja. Medtem ko je v srednjem veku veljalo pravilo, po katerem so politični predstavniki odločali o svobodi, pravici in pravnih postopkih, so renesančni pravniki zahtevali, da se politiki zavzemajo za ohrano miru in varnosti v državi. Pojavila se je torej potreba po ločitvi zakonodajne oblasti od sodne ter od izvršne oblasti.

V renesansi so se glavna italijanska mesta razvila v prave male države, ki so skušale širiti svojo oblast na račun sosedov. Medtem ko so se mesta v drugih evropski pokrajinah združevala v države (Španija, Francija, Anglija), to v Italiji še ni bilo mogoče prav zaradi močnih nasprotij med mestnimi državicami. Toda po drugi strani je prav ta politična konkurenca privedla do razvoja moderne diplomacije. Po vseh mestih so se organizirale ambasade (poslaništva), ki so se v šestnajstem stoletju začele ustanavljati tudi v Franciji in Angliji.

Katoliška cerkev se ni uprla prodoru renesančne miselnosti, čeprav je bila posredno morda edina prizadeta. Dejansko se tedanji predstavniki cerkve niso v ničemer razlikovali od plemičev in velikih trgovcev in kot taki so se zanimali samo za lastne koristi.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]