Toskana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Toscana
Italijanska dežela Toskana
Zastava Grb
Glavno mesto Firenze
Pokrajine Arezzo, Firenze, Grosseto, Livorno, Lucca, Massa-Carrara, Pisa, Pistoia, Prato, Siena
Občine Seznam 287 občin
Površina 22.990 km²
Prebivalstvo 3.638.211 (31.12.2006)
Gostota 158
ItalyTuscany.png

Toskana (v italijanskem izvirniku Toscana [toskàna]), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželo Emilija - Romanja, na vzhodu z Markami in Umbrijo, na jugu z Lacijem in na zahodu z Ligurijo in Tirenskim morjem. V Toskano spada tudi Toskansko otočje med Ligurskim in Tirenskim morjem.

V Toskani se nahaja 6 krajev Unescove svetovne dediščine: zgodovinski center Firenc (1982), zgodovinski center Siene (1995), Trg katedrale, Pisa (1987), Zgodovinski center San Gimignana (1990), zgodovinski center Pienze (1996) in Val d'Orcia (2004).

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Ozemlje je večinoma gričevnato (67 %) z nekaterimi gorami (25 %) in manjšimi ravninami (8 %). Najvišji vrhovi so Prado (2064 m), Pisanino (1946 m) in vulkan Amiata (1738 m). Najdaljše reke so Arno, Ombrone in Serchio. Jugovzhodno od mesta Siena se nahaja obširno (skoraj 200 km²) neobljudeno ozemlje imenovano Deserto (= puščava), saj nima vodnih tokov in je skoraj brez padavin. Na severovzhodnem robu pokrajine Firenze se razprostira največje notranje močvirje v Italiji (okoli 18 km²), ob obali pa sta laguni pri Orbetellu (26 km²) in pri Grossetu (13 km²). Leži ob obali, pri mestu Lucca, tudi najobširnejše toskansko jezero Massaciuccoli (7 km²). V Toskanskem otočju je najpomembnejši otok Elba, na katerem biva skoraj 30.000 oseb.

Ob obalah je podnebje sredozemsko, s povprečnimi letnimi temperaturami med 14 in 16 °C, a proti notranjosti in na severu dežele je podnebje skoraj celinsko, saj je v notranjih dolinah poletna temperatura večinoma blizu 40 °C, zimska pa pade pod ničlo. Padavine so obilne ob vznožju gora, medtem ko so zelo skromne na severni tirenski obali. Vlažni atlantski vetrovi se namreč skoraj izčrpajo ob visokih gorah Korzike in nato ob vzpetinah Elbe, pa tudi položno obalno gričevje jih ne zaustavi. Zaradi tega je Toskana med najmanj deževnimi področji v Italiji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najstarejše izkopanine mostišč se dajo sicer postaviti v drugo tisočletje pr. n. št., a najvažnejša predzgodovinska kultura v teh krajih je gotovo villanovska med dvanajstim in desetim stoletjem pr. n. št. Njeni pripadniki so bili predhodniki Etruščanov ali, kot trdijo nekateri zgodovinarji, eno od etruščanskih plemen. Novejše raziskave in primerjave DNA današnjih Toskancev pa naj bi potrjevale Herodotovo tezo: Etruščani naj bi v osmem stoletju pr. n. št. pripluli iz Male Azije do tirenske obale in podjarmili ali asimilirali nosilce villanovske kulture. Poselili so današnjo Toskano in v petem stoletju pr. n. št. so se postopoma razširili na sever preko vse Padske nižine in na jug po vsej tirenski obali. Zelo zgodaj so prišli v stik z nastajajočo Rimsko državo in - delno z vojsko, delno s kulturo - kmalu postali njen sestavni del. Končna zmaga Rima se uradno postavlja v leto 396 pr. n. št.

Etruščani so zapustili Toskani ime: imenovala se je Etruria, rimljansko Tuscia, nato Tuscania in Toscana.

Kot večina Apeninskega polotoka je tudi današnja Toskana po padcu rimskega imperija prišla pod Ostrogote in Bizantince, leta 569 pod Langobarde in leta 774 pod Franke in Sveto rimsko cesarstvo. Po smrti tedaj najuglednejše fevdalke Matilde iz Kanose leta 1115 so se pričela toskanska mesta spreminjati v komune, prvo med vsemi Lucca. Dežela je postala sedež neštetih mestnih držav, med katerimi sta se najhitreje razvili Siena in Firence. V Firencah so se uveljavili bankirji in veletrgovci, ki so kmalu razširili vpliv mesta na večji del Toskane. V petnajstem stoletju so prišli na oblast Medičejci, ki so se obdržali do leta 1737, ko je dežela prešla v roke Franca Štefana Lotarinškega oziroma njegovega sina in naslednika Petra Leopolda. Ta je deželo zelo razgledano upravljal, a je do zadnjega ostal zvest Dunajskim političnim smernicam. Leta 1849 je z vojsko zadušil prva nacionalistična gibanja in tudi pozneje je skušal obdržati avstrijsko oblast nad deželo. Toda leta 1859, ko so Toskanci spet zahtevali odcep od Avstrije, se je enostavno umaknil in priznal njihove pravice. Toskana se je odločila za priključitev Kraljevini Sardiniji.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Kar 44 % deželnega ozemlja je pokritih z gozdovi (listavci, obmorski in visokogorski iglavci, plutovec) in 7 % z mediteransko makijo. Na 40 % ozemlja se prideluje žito, oljka, vinska trta in tobak za toskanske cigare. Zaradi skromne površine pašnikov se je živinoreja specializirala z vzrejo najbolj cenjenih vrst goveda in prašičev, ki se redijo predvsem s prosto pašo. V deželi so dobro razvita vsa področja industrije, a v manjših strnjenih obratih, ki niso konkurenčna v državnem merilu. Praktično je najdonosnejša gospodarska panoga turizem in z njim povezane storitve.

Jezik in kultura[uredi | uredi kodo]

Uradna italijanščina, ki jo je v šestnajstem stoletju začela formalizirati Accademia della Crusca, je slonela na toskanskih narečjih. Še danes ta narečja najmanj odstopajo od uradnega jezika. Zasluga gre predvsem velikim literatom tistih časov, pa tudi modernejšim piscem, ki so znali uskladiti prvine narečja s knjižnim izražanjem.

Administrativna razdelitev[uredi | uredi kodo]

Toskana je razdeljena na 10 pokrajin:

Tuscany Provinces Blank.png

pokrajina površina (km²) število prebivalcev gostota prebivalstva (preb./km²)
Arezzo 3,232 345,547 106.9
Firence 3,514 983,073 279.8
Grosseto 4,504 225,142 50.0
Livorno 1,218 340,387 279.5
Lucca 1,773 389,495 219.7
Massa-Carrara 1,157 203,449 175.8
Pisa 2,448 409,251 167.2
Pistoia 965 289,886 300.4
Prato 365 246,307 674.8
Siena 3,281 268,706 81.9

Nekatere pomembne osebnosti[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]