Dorski slog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dorski slog: 1. timpan, 2. akroter, 3. sima, 4. krona (geison), 5. mutul, 7. friz, 8. triglif, 9. metopa, 10. regula, 11. kaplje (guttae), 12. tenija, 13. arhitrav, 14. kapitel, 15. abak, 16. ehin, 17. deblo, 18. kanelure, 19. stilobat

Dorski slog, tudi dorski red, eden od petih slogov gradnje v antični arhitekturi. Drugi štirje so jonski, korintski, toskanski in kompozitni slog.

Za dorski slog so značilni kapitel, ki je vedno sestavljen samo iz dveh elementov, ehina in abaka, triglifi na frizu ter mutuli in kaplje (gutae) na spodnji strani krone venca. Dorski slog so uporabljali tako v grški kot v rimski arhirekturi, pri čemer grški stebri vedno stojijo na stilobatu, medtem ko imajo rimski včasih tudi bazo.

Dorski slog se po svojih značilnostih obravnava kot začetna stopnja razvoja kamnitih zgradb, ker še vedno vsebuje nekaj elementov, značilnih za predhodno leseno sakralno arhitekturo.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • J.S. Curl, Classical Architecture: An Introduction to Its Vocabulary and Essentials, with a Select Glossary of Terms.
  • G. Gromort, The Elements of Classical Architecture.
  • A. Tzonis, Classical Architecture: The Poetics of Order, Tzonis.com


Najbolj znano grško dorsko svetišče je Partenon na atenski akropoli iz 5. stoletja pr. n. št.