Srednji vek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Romanska cerkev sv. Mihaela iz 11. stoletja v Hildesheimu, današnja Nemčija
Grad Krak des Chevaliers, zgrajen med križarskimi vojnami v današnji Siriji za Malteški viteški red

Srédnji vék je zgodovinsko obdobje, ki se je pričelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike. Nekateri zgodovinarji postavljajo konec srednjega veka leta 1453 s padcem Konstantinopla, s čimer se je zaključila dolgoletna tradicija Vzhodnorimskega imperija. Skoraj tisočletno obdobje srednjega veka razmejimo na tri obdobja: zgodnji, visoki in pozni srednji vek.

Sam izraz je prvi uporabil renesančni učenjak Flavio Biondo.

Zgodnji srednji vek (približno 5. - 12. stol.)[uredi | uredi kodo]

Zgodnji srednji vek je zaznamovan z množičnim preseljevanjem ljudstev in z razpadom antike. Celoten rimski imperij, ki je bil v petem stoletju dejansko mešanica latinske, galske, keltske in grške kulture ter močno prežet s krščanstvom, je bil že nekaj stoletij pred razpadom zahodne polovice ogrožen zaradi vpadov »barbarskih« ljudstev kot so: Huni, Avari, Slovani, Franki, Germani, Teutoni, Alemani, Angli, Sasi, Vandali, Svebi, Vikingi, Ostrogoti in Vizigoti. Marsikatero od teh ljudstev je dalo ime sodobnim državam.

Med 5. in 8. stoletjem so ta ljudstva preplavila celotno področje Zahodnorimskega imperija in si uredila povsem drugačen način življenja.

Visoki srednji vek (1050 - 1150/1200)[uredi | uredi kodo]

Včasih imenovan tudi čas zmagovite cerkve. Pomeni tudi čas urbanizacije Evrope, kajti nastanejo številna mesta, trgovska središča, nekatera od teh pa so že kmalu imela (ok. 1100) javne šole, ki so bile podlaga za kasnejše univerze - intelektualni sloj raste. Je tudi čas vojaške ekspanzije in križarskih vojn, v katerih je na novo povezana krščanska Evropa skušala prevzeti od domačinov Jeruzalem in Palestino. Čas zaznamujejo tudi vpadi Madžarov in Vikingov, prebivalstvo se poveča. Krščanstvo je povezalo evropske dežele, krščanska cerkvena organizacija pa se je širila z ustanovitvijo meniških redov. Po benediktinskemu redu so se ustanovili še nekateri drugi, med temi sta bila tudi precej strožja cistercijanski in kartuzijanski meniški red. V slovenskem prostoru smo dobili prvo cisterco v Stični, ustanovljena je bila leta 1135 in je bila prva cisterca, ustanovljena južno od Alp, Kartuzija Žiče pa je bila ustanovljena okoli 1160 in je dolgo časa predstavljala sedež reda za nemške pokrajine. Prav s tema dvema redovoma so na slovensko ozemlje v tistem času prišli prvi indici romanske umetnosti, ki se je pričela oblikovati v središčih obeh redov v Franciji.

Pozni srednji vek (približno 14., 15. stol.)[uredi | uredi kodo]

Pozni srednji vek se velikokrat označuje kot »mračno« obdobje srednjega veka, ki je vrglo temno senco na celotno in zelo dolgo tisočletno obdobje, ki ga označujemo za srednji vek. Po celi Evropi, Sredozemlju in celo na območju Rusije ter Afrike je začela razsajati kuga, imenovana »črna smrt«. Prebivalstvo je bilo zdesetkano. Delovati je začela srednjeveška inkvizicija, najprej kot škofovska inkvizicija (118-1230) in kasneje pod pokroviteljstvom papeža (Papeška inkvizicija, od l. 1230.). S tem orodjem je uradna cerkev skušala onemogočiti drugače misleče ter izkoreniniti ponekod zelo močne verske ločine (Katare, Valdenžane).

Razvnela se je tudi stoletna vojna med Anglijo in Francijo, nastal je mit o Ivani Orleanski. Zaradi kuge in vojn so ljudje umirali zelo mladi in s tem so povezane tudi poroke otrok, težave z dedovanjem ozemelj in težnje po spremembi. Nezadovoljstvo ljudstva se je kazalo širom po Evropi v obliki kmečkih uporov, puntov. Razvila se je tudi kritična meščanska srednjeveška književnost, razvijalo se je gledališče. Misli se počasi obračajo k človeku kot individumu, kar bo vodilo v renesanso. Miselna obzorja so se širila s spoznavanjem antike, največ s posredovanjem Arabcev v kulturnih središčih arabske Španije ter muslimanskih in judovskih spisov. Konec poznega srednjega veka zaznamuje tudi izum tiskarskega stroja s premičnimi črkami leta 1455 (Gutenberg), ki je omogočil množično informiranje. Želja po begu iz mračnega sveta, po ugledu in avanturah je nekatere ljudi vabila stran z evropskih tal. Začela so se velika raziskovanja sveta. Krištof Kolumb je odkril Ameriko leta 1492.

Štirideset let prej, leta 1453, so Turki po dolgoletnih obleganjih zavzeli Konstantinopel in s tem se je še formalno zrušil Vzhodnorimski imperij. To je dobilo nov polet že od 13. stoletja dalje obstoječemu osmanskemu cesarstvu, ki je vedno bolj prodiralo na zahod.

Vedno močnejše zaverovanje človeka samega vase, odkrivanje anatomije, sveta in vesolja, pojenjanje slepega verovanja in dvomi v verske dogme, kritiziranje oblasti, porast meščanske kulture in zaton fevdalnega življenja vodijo v novo dobo, renesanso.

Kulturno življenje v poznem srednjem veku[uredi | uredi kodo]

Središče evropske omike je v 13. stoletju v Parizu. Tomaž Akvinski in Abelard sta poučevala v študijskem središču na griču Svete Genovefe blizu Pariza, katero so obiskovali krščanski učenci iz vse Evrope. Iz mešanice grške filozofije in krščanske vere nastane koncepcija podobe sveta. Njegova podlaga je realizem, ki pravi, da nič ni tisto, kar se zdi, ampak je samo simbol višje resničnosti. Na učni sistem vplivajo grško-klasični sistem, arabska miselnost, saj so bili povečini Arabci tisti, ki so zbirali in komentirali grška filozofska dela ter še druga. Janez Salisburški, William Ockhamski, Duns Scot in Roger Bacon so poučevali na Sorboni. Bili so pomembni znanstveniki iz cele Evrope. Leta 1292 je papež Nikolaj IV. dal posebne pravice magistrom pariške univerze, dovoljenje, da lahko učijo povsod brez podrejanja lokalnim oblastem.

Teologija in filozofija

V 13. stoletju so zbirali vse znanje tistega časa in ga združili v enciklopedije s teološkim stališčem. Sumne se nanašajo na logiko in upodabljajočo umetnost, ki je vsebovala plastike velikih katedral. Vse ima svoj predal: svet je zajet v formulah in definicijah, bogastvo je opisano in klasificirano, človeštvo se deli glede na dejavnosti in teološki spisi ali ciklusi podob opisujejo človekovo stvarjenje. Albert Veliki in Tomaž Akvinski sta največja sholastika v Franciji. Vplivala sta na zahodno mišljenje do začetka renesanse. V 14. stoletju pa jih je dočakala nova smer, mistika. Mistika poudarja osebno spoznanje Boga, medtem ko zavrača znanstven pristop. Angleži se zgledujejo po Francozih, po Viljemu Osvajalcu je postane francoščina uradni dvorski jezik. V Oxfordu in Cambridgeu so ustanovili univerzi, podobni Sorboni.

Ostale povezave in sorodne teme[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]