Srednji vek
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Srédnji vék se prične leta 476 z razpadom zahodno-rimskega imperija (konec starega veka) ter se konča leta 1492 z odkritjem Amerike. Nekateri zgodovinarji postavljajo konec srednjega veka leta 1453 s padcem Konstantinopla, s čimer se je zaključila dolgoletna tradicija vzhodnorimskega imperija. Skoraj tisočletno obdobje srednjega veka razmejimo na tri obdobja: zgodnji, visoki in pozni srednji vek.
Vsebina |
[uredi] Zgodnji srednji vek (pribl. 5. - 12. stol.)
Zgodnji srednji vek je zaznamovan z množičnim preseljevanjem ljudstev in v samem začetku, z razpadom antike. Celoten rimski imperij, ki je bil v petem stoletju dejansko mešanica latinske, galske, keltske in grške kulture ter močno prežet s krščanstvom, je bil že nekaj stoletij pred razpadom zahodne polovice ogrožen zaradi vpadov »barbarskih« ljudstev kot so: Huni, Avari, Slovani, Franki, Germani, Teutoni, Alemani, Angli, Sasi, Vandali, Svebi, Vikingi, Ostrogoti in Visigoti. Marsikatero od teh ljudstev je dalo ime sodobnim državam.
Med 5. in 8. stoletjem so ta ljudstva preplavila celotno področje zahodno-rimskega imperija in si uredila povsem drugačen način življenja.
[uredi] Visoki srednji vek (1050 - 1150/1200)
Včasih imenovan tudi čas zmagovite cerkve. Pomeni tudi čas urbanizacije Evrope, kajti nastanejo številna mesta, trgovska središča, nekatera od teh pa so že kmalu imela (ok. 1100) javne šole, ki so bile podlaga za kasnejše univerze - intelektualni sloj raste. Je tudi čas vojaške ekspanzije, zaznamujejo ga vpadi Madžarov in Vikingov, prebivalstvo se poveča. Krščanstvo je tako povezalo evropske dežele, v cerkvi pa so se po benediktinskemu redu ustanovili še nekateri drugi, med temi sta bila tudi precej strožja cistercijanski in kartuzijanski meniški red. V slovenskem prostoru smo dobili prvo cisterco v Stični, ustanovljena je bila leta 1135 in je bila prva cisterca, ustanovljena južno od Alp, Kartuzija Žiče pa je bila ustanovljena ok. 1160 in je dolgo časa predstavljala sedež reda za nemške pokrajine. Prav s tema dvema redovoma so na slovensko ozemlje v tistem času prišli prvi indici romanske umetnosti, ki se je pričela oblikovati v središčih obeh redov v Franciji.
[uredi] Pozni srednji vek (pribl. 14., 15. stol.)
Pozni srednji vek se velikokrat označuje kot »mračno« obdobje srednjega veka, ki je vrglo temno senco na celotno in zelo dolgo tisočletno obdobje, ki ga označujemo za srednji vek. Po celi Evropi, Sredozemlju in celo na območju Rusije ter Afrike je začela razsajati kuga, imenovana »črna smrt«. Prebivalstvo je bilo zdesetkano.
Razvnela se je tudi stoletna vojna med Anglijo in Francijo, nastal je mit o Ivani Orleanski. Zaradi kuge in vojn so ljudje umirali zelo mladi in s tem so povezane tudi poroke otrok, težave z dedovanjem ozemelj in težnje po spremembi. Nezadovoljstvo ljudstva se je kazalo širom po Evropi v obliki kmečkih uporov, puntov. Razvila se je tudi kritična meščanska srednjeveška književnost, razvijalo se je gledališče. Misli se počasi obračajo k človeku kot individumu, kar bo vodilo v renesanso. Zamudno pisanje na roke je zamenjal izum tiskarskega stroja leta 1455 (Gutenberg). Želja po begu iz mračnega sveta, po ugledu in avanturah je nekatere ljudi vabila stran iz evropskih tal. Začela so se velika raziskovanja sveta. Krištof Kolumb je odkril Ameriko leta 1492.
Štirideset let prej, leta 1453 pa so Turki po dolgoletnih obleganjih zavzeli Konstantinopel in s tem se je še formalno zrušil vzhodno-rimski imperij. To je dobilo nov polet že od 13. stoletja dalje obstoječemu osmanskemu cesarstvu, ki je vedno bolj in bolj prodiralo na zahod.
Vedno močnejše zaverovanje človeka samega vase, odkrivanje anatomije, sveta in vesolja, pojenjanje slepega verovanja in dvomi v verske dogme, kritiziranje oblasti, porast meščanske kulture in zaton fevdalnega življenja vodijo v novo dobo, renesanso.
[uredi] Kulturno življenje v poznem srednjem veku
Središče evropske omike je v 13. stoletju v Parizu. Tomaž Akvinski in Abelard sta poučevala v študijskem središču na griču Svete Genovefe blizu Pariza, katero so obiskovali vsi krščanski učenci iz celega sveta. Iz mešanice grške filozofije in krščanske vere nastane koncepcija podobe sveta. Njegova podlaga je realizem, ki pravi, da nič ni tisto kar se zdi, ampak je samo simbol višje resničnosti. Na učni sistem uplivajo grški-klasični sistem, arabska miselnost, ker po večini so bili Arabci tisti, ki so zbirali in komentirali grška filozofska dela in še druga. John iz Salisburya, William Ockhamski, Duns Scotus in Roger Bacon so poučevali na Sorboni. Bili so pomembni znanstveniki iz cele Evrope. Leta 1292 je Nikolaj IV. dal posebne pravice magistrom pariške univerze. Sicer jim je dal dovoljenje, da lahko poučujejo po celem svetu, brez da bi se morali podrejati lokalnim zahtevam.
Teologija in filozofija
V 13. stoletju so zbirali vse znanje tistega časa in ga združili v enciklopedije s teološkim stališčem. Sumne se nanašajo na logiko in upodabljajočo umetnost, ki je vsebovala plastike velikih katedral. Vse ima svoj predal: svet je zajet v formulah in definicijah, bogastvo je opisano in klasificirano, človeštvo se deli glede na dejavnosti in teološki spisi ali ciklusi podob opisujejo človekovo stvarjenje. Albert Veliki in Tomaž Akvinski sta največja sholastika v Franciji. Vplivala sta na zahodno mišljenje do začetka renesanse. V 14. stoletju pa jih je dočakala nova smer, mistika. Mistika skuša poudarjati Boga v osebnem in ne pripovedovati o znanstvenem spoznanju Boga. Angleži se zgledujejo po francozih, sicer po Viljemu Osvajalcu je ostala francoščina uradni dvorski jezik. V Oxfordu in Cambridgeu so ustanovili univerze nanašajoč se na Sorbone.
[uredi] Ostale povezave in sorodne teme
- srednjeveška umetnost
- srednjeveška književnost
- srednjeveška arhitektura
- srednjeveška glasba
- srednjeveška kuhinja
- vojaška oprema v srednjem veku
- srednjeveške vladarske rodbine
- periodizacija zgodovine
[uredi] Zunanje povezave
