Katari

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje


Katári (albižáni ali pataréni) (starogrško καθαροί: katharoí - čist, oziroma po mestu Albi) so bili družbeno in versko gibanje z dualističnimi krščanskimi in gnostičnimi elementi, ki se je širilo po Evropi od 11. do 14. stoletja. Gibanje ni imelo središča in je imelo privržence na področjih današnje Italije, Nemčije, Francije in Španije. Ponekod so bili znani kot bougres (Bolgari), kar nakazuje na njihovo balkansko poreklo njihovih bogomilskih prepričanj. Rimskokatoliška cerkev jih je prograsila za heretike.

Vse skupaj, se je začelo na Balkanu z bogomilstvom, svoje globoke korenine pa ima v perzijski religiji, manihejstvu in krščanstvu. Medtem, ko je prevoverna katoliška cerkev s sedežem v Rimu v 12. stoletju vse bolj padala v hedonistične in tržne oblike življenja, ter se neposredno vključevala med plemstvo in oblast, so z vzhoda, natančneje iz Bosne na Balkanskem polotoku pričele v vse bolj moralno razuzdano in pokvarjeno Zahodno Evropo prihajati nove zamisli o preprostem in predvsem asketskem življenju, ki so se med revnim ljudstvom začele hitro širiti, predvsem ob pogledu na njihova bogastva in izprijenosti polne plemiče. Rimska cerkev se je ob tem pojavu počutila ogroženo, saj ji je padla podpora. Najprej so jih poizkusili spreobrniti, za kar se je še posebej trudil sveti Bernard, ko pa so sprevideli, da so vsi poizkusi zaman in, ker se je zdela nevarnost prevelika, je zamisel o vojni dozorela. Leta 1208 je papež Inocenc III. sprožil pravo križarsko vojno proti katarom.

Izvor katarov[uredi | uredi kodo]

Katarska religija se ni razvila in oblikovala v Evropi, pač pa je tja že oblikovana prišla z vzhoda. Na zahodu, je le doživela nekatere majhne spremembe. Kar danes razumemo katarizem 12. stoletja se je začelo še v stari perzijski državi (550 pr. n. št.331 pr. n. št.), s staro perzijsko religijo, ki je učila dvojnost. Dobri bog (ORMUST) proti hudobnemu duhu (ARIMAN). Med njima pa poteka boj za prevlado. Mani iz Babilonije je okoli leta 242 ustanovil manihejsko religijo, v kateri je povezal stari perzijski dualizem, egiptovsko gnozo, mitraizem, krščanstvo ter indijsko reinkarnacijo. Iz več religij je tako ustvaril novo religijo. Če njegov nauk zelo posplošimo, se glasi nekako takole. Dobri Bog je ustvaril duhovni svet (duša, duhovna bitja), hudobni duh pa materialni svet (mesenost, poželenje, užitke). V Perziji so bili manihejci preganjani, ker so odpadli od perzijska religije (Manija je dal okoli leta 276 perzijski šah križati) in zato so se umaknili v Indijo, kjer še danes obstajajo (Parsi/Parši) ter na ozemlje Rimskega imperija. Zaradi svojega odpadništva od praktično vseh tedaj znanih velikih religij, predvsem pa krščanstva, ki je leta 313 postalo tolerirena religija, leta 395 pa državna religija, so manihejstvo preganjali tako na zahodnem (do 5. stoletja) kakor tudi na vzhodnem delu imperija (do 13./14. stoletja). Kot zanimivost velja omeniti, da je proti njim pisal tudi sveti Avguštin v svojih Izpovedih, ki je kar nekaj let svojega življenja preživel v njihovih miselnih krogih. V Mali Aziji in Siriji, kamor so se manihejci zatekli, je neki Pavel iz vzhodne Turčije v 6. stoletju delno priredil njihovo verovanje in nastali so pavlianci. Na vzhodnem delu cesarstva, ki se je po letu 476 imenovalo Bizanc, so manihejci preživeli preganjanje, ki se je na zahodu zaključilo v 5. stoletju. V 10. stoletju so se tako pojavili na ozemlju bolgarskega cesarstva pod imenom bogomili, vendar pa je njihov nauk dovolj jasen, da jih lahko povežemo z manihejci. Iz Bolgarije in Srbije jih je v 12. stoletju pregnal Štefan Nemanja. Prebegnili so v Bosno, kjer so oblikovali bosansko cerkev, ki je bila v tistem času edina v Evropi, ki ni nudila podpore plemičem pri oblikovanja oblasti (več o bogomilih in bosenski cerkvi piše Ignacij Voje v Nemirnem Balkanu). Morda je zelo zanimivo to, da so sebe imenovali kristjane, čeprav so bili daleč od pravovernega krščanstva. Priznavali so Novo zavezo in molitev oče naš, verjeli pa so da je stvarnik vsega oprijemljivega hudič, vsega nevidnega pa Bog.

Potovanje bogomilov na sever se je v Bosni ustavilo. So bili sicer posamezni poizkusi, da bi se bogomilstvo razširilo na današnjem dolenjskem in v kranjskem, kar priča pismo papeža Gregorja IX. leta 1233, ki je pisal o širjenju herezij in omenjal tudi ti dve pokrajni, vendar pa so rezultati nezadovoljivi. V 15. stoletju je bosensko bogomilstvo propadlo in se islamiziralo pod Turki. Podobnosti manihejstva in bogomilsta na Balkanu in v Mali Aziji s katarizmom in albižanizmom v južni Franciji so dovolj zgovorne, da moremo govoriti o eni religiji, za katero pa ne vemo po kateri poti je dospela v Francijo. Vse kar vemo je, da so imeli manihejci v 12. stoletju v Franciji zborovanje, ki ga je vodil neki Grk (iz česar lahko skelpamo, da so prišli iz Bizanca), ki je tam ustanovil Albižansko cerkev, ki se je zelo razširila predvsem na jugu Francije, kjer se je razširila tudi med plemstvom (vanjo so vstopali grofje in drugi plemiči), medtem ko so jo na severu Francije zatrli. V Italiji so jih imenovali patareni, po predmestju Milana, kjer so bili dokaj razširjeni. Sami sebe pa so imenovali katari, kar pomeni čisti. Tudi ime katari, ki so si ga sami nadeli, in ki izhaja iz stare grščine, nam neposredno priča, da so verjetno prišli iz Bizanca. Čeprav so manihejci, oziroma katari prevzeli Jezusa in Jezusov evangelij, jih vseeno ne moremo imenovati za krščansko herezijo, saj je njen miselni tok perzijskega izvora. Je pa res, da so katari, predvsem v Evropi postajali mnogi odpadniki od krščanstva.

Katari[uredi | uredi kodo]

Katari so tako oblika manihejstva, ki je v južno Francijo prišla z vzhoda (Bizanca). Pridružili in podpirali so jih mnogi grofje in plemiči, medtem ko jih je cerkev vseskozi preganjala. Posebej dobro so bili organizirani v Provansi, Languedocu in Roussillonu. Predvsem na teh področjih so doživeli veliko podporo med preprostim prebivalstvom, kakor tudi med plemstvom. Delili so se na preproste in popolne (perfecti).

Popolni so bili zaradi svojega asketskega življenja, izobraženosti in strpnosti izredno spoštovani in so bili pravo nasprotje mnogim takratnim katoliškim duhovnikom. Vse življenje so živeli v celibatu (strogo so zavračali spolnost), bili globoko prepričani vegetarijanci in živeli strogo krepostno življenje. Želja vsakega katara je bila, da bi dosegel popolnost in bil sprejet med popolne, a to je bila tako težka naloga, zato je bila večina posvečena mednje šele na smrtni postelji. Med izbrance si bil sprejet s polaganjem rok (consolamentum) pri čeme je na »krščenca« prišel sveti Duh.

Preprosti so živeli mnogo bolj »nepopolno« življenje. Živeli so običajno življenje in občudovali popolne ter jih podpirali. Popolni so jim obljubljali, da jim bodo na smrtni postelji podelili tolažbo (consolamentum) svetega Duha. Božjo službo so katari opravljali tako, da so popolni lomili kruh (neka vrsta svete Evharistije) in vršili pridigarsko službo med preprostimi, ki so bili do prejema svetega Duha še v objemu hudiča. Verjeli so namreč, da je duša, ki jo je ustvaril Bog, ujeta v telesu, katerega je ustvaril hudič. Zavračali so vse vrste zakramentov in sledili le temu, kar je bilo zapisano v Svetem pismu. Osebno pa so bili zelo pošteni in so z dejanji potrjevali svoje besede.

Verovanje[uredi | uredi kodo]

Prvina njihovega verovanja temelji na staro perzijskem dualizmu, kjer nevidnemu svetu vlada dobri bog, ter stvarnim svetom, ki ga obvladuje hudobni bog in pomeni zlo. Grešni padec se je zgodil tako, da je hudobni duh zvabil v svoje kraljestvo, zemlju angele in jih zaprl v bitja katera je sam ustvaril, človeka in živali. Pri tem so pozabili na svoj izvor. Odrešitev tako pomeni osvoboditev angelov iz ujetništva v stvarnem svetu in njihovo vrnitev v onstranski svet. Te misli so katari povezali z Svetim pismom. Iz tu je zrasla ostra graja bogate in mogočne ter politično vplivne srednjeveške cerkve, ki naj bi bila delo hudobnega duha in ovirala ljudi na poti k odrešenju. Ohranilo se je le malo spisov s katarskimi nauki, ki jih lahko izluščimo iz zavračevalnih spisov Katoliške cerkve. O zakramentu birme pravijo, da ni nič in da ničesar ne doseže. O sv. Evharisiji pravijo, da je bila prvotno le spomin na Jezusovo telo in kri, in da ni nič boljša ali koristnejša kakor drug kruh in drugo vino. O zakramentu pokore trdijo, da kesanje, spoved in zadoščenje nimajo prav nobenega vpliva na zveličanje. Po katarsko naj ne bi bila učinkovita nobena pokora. Edino kar odrešuje naj bi bilo njihovo polaganje rok. Prepovedujejo, da bi se človek branil in pri tem napadalca ranil, ter trdijo da nobena svetna oblast ne sme zločinov maščevati na telesu z mečem.

Vojna[uredi | uredi kodo]

V 12. stoletju je imela cerkev veliko nasprotnikov. Poleg muslimanov, ki so ogrožali sveto mesto Jeruzalem, in proti katerim je že Urban II. leta 1096 sklical 1. križarsko vojno, se je v Evropi razvilo veliko gibanj, ki so nekatera bolj druga manj ostro obsojala delovanje takratne cerkvene oblasti. Posamezne skupine je cerkev uspela pridobiti na svojo stran. Eni izmed teh so bili tudi frančiškani, katerih ustanovitelj sveti Frančišek Asiški, je v bogati in politično vplivni cerkvi videl popolno nasprotje Kristusovega uboštva in pokornosti. Vendar pa je frančiškane papež Inocenc III. uspel spraviti na barko Rimske cerkve. Uspelo mu je celo pridobiti dominikance za pridiganje med krivoverci. Vendar pa stvari niso šle tako zlahka kakor pri Frančiškovih bratih. Valdazeni (eno izmed krivoverskih gibanj), se niso hoteli pokoriti škofovski oblasti, katari, pa vidijo v katoliški cerkvi proticerkev. S takim razmišljanjem so bili katoliškim veljakom in papežu vseskozi trn v peti. Sprva jih je poizkusil spreobrniti. V misijone je poslal Bernarda iz Clairvauxa (sv. Bernard), znamenitega pridigarja (pridigal in klical tudi na sveto križarsko vojno) in takrat veliko cerkveno avtoriteto, ki naj bi jih spreobrnil, a mu to ni uspelo. Prišlo je celo tako daleč, da je ob porazu priznal, da so katari boljši od pravovernih katoličanov. Ker ni bilo nikakršnega uspeha je papež leta 1199 katarizem razglasil za herezijo in začel kot dokončno rešitev pripravljati križarski pohod. Vendar pa še ni obupal nad mirno rešitvijo glede vprašanja katarov. Okoli leta 1208 je na pot poslal še enega izmed kasnejših svetnikov, Dominika Guzmana. Ko se je tudi ta vrnil brez uspeha, je napočil čas za dokončni obračun. Leta 1208 je papež Inocenc III. sklenil zavezništvo s francoskim kraljem in sprožil proti katarom pravo križarsko vojno. Povod za samo vojno pa je bil uboj papeževega legata Petra Castelnaua, ki je bil na pogajanjih s katari in je bil ubit ob povratku v Rim. Križarski vitezi so namesto osvobodilne vojne v Sveti deželi, raje obračunali z francoskimi plemiči na jugu Francije. Vojna je sčasoma prerasla v boj med plemiči s severa proti plemičem z juga Francije. Papež je plemičem zagotovil odpustek za zločine, ki so jih in ki jih bodo storili ter odpustek vseh dolgov, ki jih imajo. S tem se je začela resnično prava verska vojna z vsemi njenimi značilnostmi. Vojna je bila krvava, umazana in neprizanesljiva, trajala pa je do leta 1324, ko so na grmadi sežgali zadnjega »popolnega« Guillauma Belibasta. V zavezništvu s francoskim kraljem so v albižanski vojni (1209-1229) pobili več deset tisoč ljudi. Preživeli so pobegnili v Pireneje, kjer so skušali preživeti v utrjenih votlinah. Vendar je bil to šele začetek tega več kakor sto let trajajočega preganjanje katarov. Leta 1231 je papež Gregor IX. vpeljal papeško inkvizicijo kot stalno ustanovo za preganjanje in iskanje krivovercev v katero pa je dobrih 20 let kasneje leta 1252 papež Inocenc IV. vpeljal tudi mučenje za dosego priznanja krivde.

V sami vojni je bilo pobitih približno milijon ljudi. Križarji so opustošili vso južno Francijo in njen razvoj ustavili za celi dve stoletji. Zmaga v tej vojni je v cerkvi zapisana kot velika zmaga proti krivovercem in kot zmaga v boju za cerkveno enotnost. Pod vodstvom Simona Montfortskega in dominikancev so se dogajale številne grozote. Mesta in vasi, ki so se vdale brez boja so dobesedno zravnali z zemljo. Vsakogar so preverjali za desetletja nazaj in velikokrat se je dogodilo, da je na grmadi končal večji del prebivalstva kakega mesta ali vasi. Še veliko huje pa se je zgodilo z uporniškimi mesti. Beziers, mesto ob vznožju Pirenejev, je imelo ob zavzetju leta 1229 dvajset tisoč prebivalcev in se je vdalo šele po večmesečnem obleganju. Ko so ga zavzeli, se je izkazalo, da med prebivalci precej katoličanov. Podrejeni so vprašali poveljnika kaj storiti s prebivalci. Po krajšem premisleku je izdal ukaz naj pobijejo vse, saj »bo Bog na drugem svetu že vedel, kako ločiti zrno od plev«…

Ob vseh grozodejstvih, ki so jih križarji počeli pa tudi katari niso stali križem rok. Ostrejša ko je bila vojna, in bolj ko so se križarji bližali katarsko zvestim mestom hitreje so na težko in nedostopnih mestih gradili neosvojljive gradove, do katerih je dostop še danes težaven. Izhodišče za začetek potovanja po deželi katarov je mesto Carcasson, v katerem je bil eden izmed središč katarstva. Še danes je ohranjena trdnjava in mestna katedrala. Pot nas nato pelje do trdnjave Puylaurens, ki stoji na vrhu 400m visokega grebena, pot do nje pa je strma in zelo izpostavljena. Sledi ji Queribus, ki stoji na vrhu kamnitega zoba, obdajajo pa jo večstometrski prepadi. Nekaj kilometrov proč pa stoji orjaška trdnjava Peyrepertuse. In tudi po vseh ostalih hribih so razpostavljene mogočne trdnjave, ki pričajo o mogočni, obenem pa krvavi zgodovini južne Francije.

Kljub vsem prizadevanjem, da bi se katari ohranili, pa so bil vsi poizkusi ob tako fanatičnem nasprotniku povsem zaman. V slogu pravega križarskega osvajanja je križarska vojske zavzela vsako vas in vsako mesto, ter pobila njihove prebivalce. Tisti, ki pa so preživeli pa so se zatekli v gorske trdnjave, kjer so upali, da jim oblegovalci ne bodo mogli do živega. Kljub temu, da so bile trdnjave nezavzetne, pa fanatična krščanska vojska ni odnehala. Ko je zmanjkalo mest in vasi, ki bi jih lahko zavzeli so se lotili še teh trdnjav. Vsako posebej so obkolili in izolirali od zunanjega sveta, nato pa izstradali in zavzeli vse do zadnje. Kot zadnja je padla trdnjava Montsegur leta 1244. Vanjo se je zateklo približno 900 ljudi, ki so jo branili polnih deset mesecev. Križarji so jim obljubili življenje, če se predajo, a polovica preživelih je že sama poskakala v prepade pod trdnjavo, ostale pa so križarji poslali na grmado. Padec zadnje trdnjave pa je pomenil tudi konec gibanja v Franciji. Redki preživeli so se porazgubili po vsej Evropi in izginili v pozabo, z njimi pa tudi njihova tradicija in znanje. Zadnji »popolni« , Guillaum Belibasta je bil na grmadi sežgan leta 1324, dokončno pa je inkvizicija prenehala preganjati katare 1412.

Po moji lastni presoji so bili katari prevelik zgled, obenem pa tudi preveliko breme takratne krščanske srednjeveške družbe. Glede skromnosti so bili ideal, obenem pa preveliko nasprotje tedanje katoliške Cerkve. Papež se je zavedal da, če hoče zmagati na vzhodu tako nad muslimani, kakor tudi nad pravoslavno cerkvijo, mora biti najprej enoten doma; to se pravi v Italiji, Franciji, Španiji in Nemčiji. In razne herezije, ki so mu spodkopavale oblast mu pri tem niso koristile. Nikakor si ni mogel privoščiti, da bi »krščanska« Evropa razpadla na posamezne dežele z svojimi lastnimi verskimi gibanji, nad katerimi pa on ne bi imel oblasti. Katari so že bili eno izmed takih gibanj, ki bi morda lahko oblikovali lastno državo v južni Franciji, če bi uspeli preživeti pritisk krščanske oblasti. In če bi se to dogajalo, bi postopoma papež ostal sam in zahodno krščanstvo omejeno na nekaj držav. Ali je torej tedanjim cerkvenim dostojanstvenikom s papežem na čelu, ob takem videnju situacije, ko so se križarske vojne že prevešale v fazo, ko so muslimani prevzemali iniciativo bojevanja, v Evropi pa so se postopoma začela razvijati krivoverstva, ostalo še kaj drugega kakor da brani tisto kar ima in poenoti krščanstvo? Menim, da je srednjeveški Cerkvi po neuspelem misijonu, ne pozabimo, da ga je vodil eden največjih pridigarjev tedanjega sveta sv. Bernard, ostala le ena in tudi edina možnost, križarska vojna.

Viri[uredi | uredi kodo]