Kranjska
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kranjska (latinsko Carniola, nemško Krain) je bila od 16. stoletja osrednja slovenska zgodovinska pokrajina. Kot upravna enota je bila del Rimsko-nemškega in Avstrijskega cesarstva, Ilirskih provinc in Avstro-Ogrskega cesarstva, dokler ni bila z združitvijo v državo SHS kot posebna enota ukinjena.
Vsebina |
[uredi] Izvor imena
Stroka izpostavlja dva izvora imena. Starejši "Carniola" je predslovanskega izvora in je pomanjševalnica starejšega pokrajinskega imena Karnija (lat. Carnia), in izviralo iz imena keltskega plemena Karnov, v 10. stoletju pa se v listinah vzporedno že javlja domača oblika "Creina", ki kot nemško "Krain" oz domača "Kranjska" v 13. stoletju tudi prevlada.[1]. Slovenska oblika se je verjetno razvila iz pojma "krajina" v smislu "mejnega ozemlja".
[uredi] Zgodovina
[uredi] Karniola
Po zatonu rimske države in selitvah narodov se je na prostoru Kranjske verjetno na prehodu iz 8. v 9. stoletje razvila kneževina Karniola s središčem v Carniumu (Kranj). O Karnioli je malo znanega, saj je v zgodovinskih virih o njej znanih le nekaj omemb. Kneževina je bila verjetno v času frankovskih vojn z Avari (8. stol.) vključena z relativno samostojnostjo v Furlansko vzhodno krajino znotraj Frankovske države.
[uredi] Mejna grofija ob Savi
Franki so leta 828 z novo upravno ureditvijo Furlanske marke na območju Karniole oblikovali Mejno grofijo ob Savi s sedežem v Kranju. Grofija je bila sprva podložna bavarskemu vojvodi. Do propada ob vdoru Ogrov (907-955) si na grofovski službi sledijo:
- Salacho,
- Guntram in
- Ratold.
[uredi] Kranjska krajina
Leta 973 se v listinah prvič javi Kranjska krajina, oziroma Kranjska marka (Creina mark)[2], ki je bila kot mejna grofija od 976 v okviru Velike Karantanije podložna koroškemu vojvodi. V tem času pridobijo svoje posesti škofije Briksen, Freising, Salzburg, Oglej in Krka. Henrik IV je leta 1077 po desetih letih kraljevske uprave podelil v fevd oglejskemu patriarhu Sighardu. Do takrat so se na grofovskem mestu izmenjali:
- Pabo (Popon)
- Sighart Sempt-Ebersberški
- Ulrik Sempt-Ebersberški
- Eberhart Sempt-Ebersberški
- Ulrik Weimar-Orlamundski (od 1061 tudi mejni grof Istre)
Sempt-Ebersberški so bili bavarski sorodniki cesarja Arnulfa Koroškega, Weimar-Orlamundski pa so bili njihovi sorodniki iz Turingije. Oglejska uprava dežele se je sprva hitro končala, saj je Kranjsko za nekaj časa pridobil Henrik Eppensteinski, dokler je leta 1093 cesar ni ponovno podeli Ogleju.
[uredi] Oglejski patriarhat in razkroj grofije
Kranjska je v naslednjih desetletjih formalno ostala v fevdu oglejskih patriarhov, vendar v tem času ni živela kot enotna upravna enota. V 12. in 13. stoletju je grofija obstajala takorekoč le na papirju, saj je bila ozemeljsko razbita na več relativno samostojnih teritorialnih gospostev. Te so obvladovale močne plemiške družine, ki so tekmovale za prevlado nad čim večjim ozemljem in pravicami. Značilne družine tega časa so:
- Babenberžani,
- Višnjegorski,
- Andeški in
- Spanheimski.
Družine so izumirale in dedovale gospostva ter se krepile. Ko se je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski oženil z zadnjo predstavnico Andeških in povezal nižje plemstvo, je prevladal nad Kranjsko in postal deželni gospod. Hkrati je preseli sedež svojih posesti v Ljubljano, ki se je odtlej pričela razvijati v glavno mesto dežele. Po smrti Ulrika se je namesto mejne grofije Kranjska skupaj s Slovensko marko uveljavila kot državni fevd.[3]
[uredi] Prevlada Habsburžanov
Ulrika je v Kranjski nasledil češki kralj Otokar II. Premysl, ki je zasedel Koroško in Kranjsko (1276), vendar se je zaradi zahteve državnega zbora, da naj posesti prepusti Habsburžanom, zapletel v vojno z nemškim kraljem Rudolfom I., ki si je priboril Kranjsko in jo leta 1282 kot cesar podelil v fevd sinovoma Albrehtu in Rudolfu. S tem so oglejski patriarhi tudi formalno izgubili mejnogrofovski položaj na Kranjskem. Kljub temu da so Habsburžani imeli Kranjsko v fevdu, so upravljanje z deželo izvajali grofje Goriško-Tirolski vse do leta 1335, ko so dokončno zavladali Habsburžani in se kot vladarji obdržali vse do 20. stoletja.
[uredi] Vojvodina Kranjska
Leta 1364 je bila Kranjska povzdignjena v vojvodino. Habsburžani večkrat podelijo pravice plemstvu in si tako utrjujejo oblast v deželi, na podlagi teh pravic se pričnejo razvijati tudi deželni stanovi. Habsburžani so širili posestva na Krasu, na Primorskem in v Istri, ter jih priključili vojvodini Kranjski.
[uredi] Ilirske province
Francoske sile so vkorakale na Kranjsko v letu 1797 in nato spet med obdobjem med 1809 in 1813, ko so bile ustanovljene Ilirske province. Znotraj Ilirskih provinc je Kranjska spočetka ohranila položaj province.
[uredi] Obnova avstrijske države
Po ureditvi iz (1849) je bila Kranjska znotraj Avstrije kot kronska dežela - kronovina del Cislajtanije in razdeljena na:
- Gorenjsko,
- Dolenjsko in
- Notranjsko.
[uredi] Viri in opombe
- ^ Enciklopedija Slovenije, V. 1991, 389
- ^ Komac, 2006; 47
- ^ Komac, 2006; 266
- August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 : mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung, Laibach, 1874-76;
- Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, Ljubljana, 1999 (prevod nemškega originala iz leta 1929);
- Andrej Komac, Od mejne grofije od dežele : Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, ur. Miha Kosi. Ljubljana, 2006.
[uredi] Glej tudi
 |
Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||
