Religija v Sloveniji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Religija v Sloveniji je igrala pomembno vlogo v zgodovini Slovenije. Raziskave[1] kažejo da Slovenija ni zelo verna država, število vernikov se še manjša. Primerjava analiz sedmih vzhodno in srednje evropskih držav pokaže, da je Slovenija (skupaj s Češko in Madžarsko) na spodnjem koncu lestvice religioznosti, Poljska in Hrvaška na zgornjem koncu. Verjetno je ta podobnost povezana z močnim reformacijskim gibanjem v 16. stoletju in zgodovinski odsotnosti lastne države, ki bi bila povezana s prevladujočo cerkvijo (RKC).

Prijavljene verske skupnosti[uredi | uredi kodo]

Do sedaj je na Uradu za verske skupnosti registriranih 42 verskih skupnosti[2].

Verska pripadnost Slovencev[uredi | uredi kodo]

Verska pripadnost slovenskih državljanov po popisih prebivalstva 1991 in 2002.[3]

Vera 1991 (%) 2002 (%) 2012 (%)[navedi vir]
Katoliška 71.6 57.8 53.1
Evangeličanska 0.7 0.8 0.8
Druga protestantska 0.1 0.1 0.1
Pravoslavna 2.4 2.3 2.2
Druga krščanska 0.1 0.1 0.1
Islam 1.5 2.4 2.6
Judovska 0.0 0.0 0.1
Orientalska 0.0 0.1 0.1
Druge religije 0.0 0.0 0.1
Vernik, a ne pripada nobeni veroizpovedi 0.2 3.5 3.7
Ne veruje, ateist 0.4 10.1 30.2
Ne želi odgovarjati 4.2 15.7 6.1
Neznano 14.6 7.1 1.0

Po raziskavi Slovensko Javno mnenje 1992 je samo 20 % Slovencev verjelo v »osebnega boga« (nadaljnjih 39 % je reklo, da verjamejo v »boga kot eteričnega duha« ali »boga kot življenjsko silo«).

Leta 1997:

  • 24 % slovenske populacije je verjelo v boga brez vsakega dvoma;
  • 29 % odraslih državljanov je verjelo v »Vstajenje«;
  • 37.5 % Slovencev je verjelo v nebesa, in 24 % v pekel.

Okoli polovica respondentov (51 %) je izjavila, da so verni na svoj lasten osebni način; samo 18 % jih je zatrdilo, da so verni v skladu z naukom Cerkve.

Delež anketirancev v EU, ki je pozitivno odgovorila na vprašanje: »Ali verjamete v boga?« (Eurobarometer 2005)

Na podlagi teh podatkov je Niko Toš[1] pokazal (s široko analizo 15 spremenljivk, ki merijo tri dimenzije religioznosti: ortodoksnost, verovanje v boga in verovanje v posmrtno življenje), da:

  • okoli 1/5 (19 %) slovenskih repondentov prakticira cerkveno religioznost,
  • 1/5 (21 %) prakctira avtonomno religioznost,
  • 3/5 (60 %) ni vernih.

Primerjava analiz sedmih vzhodno in srednje evropskih držav pokaže, da je Slovenija (skupaj s Češko in Madžarsko) na spodnjem koncu lestvice religioznosti, s Poljsko in Hrvaško na zgornjem koncu. Raziskave kažejo da se delež število vernikov še manjša (ne samo v Sloveniji, ampak po celem svetu). Nekateri ljudi bi rekli da je to slabo, toda raziskave kažejo da manj verne države imajo manj kriminala in nasilja, ter da so ljudje na splošno srečnejši.[1]

Kontroverznosti pravne ureditve verske svobode v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Med letoma 2000 in 2003 so imele verske skupnosti z registracijo velike težave. Drago Čepar, tedanji direktor Urada za Verske Skupnosti (UVS), je trdil, da mu zaradi neustrezne osnove zakon ne dovoljuje registracije. S tem je bila poudarjena potreba po novem zakonu. Junija 2003 je kriza dosegla višek. Poleg drugih organizacij, je o zadevi poročal Forum 18[4]. S pomočjo pravnikov so verske skupnosti uspele in registracija se je spet začela.[5]. Nasprotovanje stališčem direktorja UVS izraža tudi zahteva skupine sociologov in filozofov za registracijo novega brezbožnega verstva, Cerkve svete preproščine.

Zakonska ureditev od leta 2007[uredi | uredi kodo]

Brošura Urada Vlade RS za verske skupnosti[6] podaja v slovenščini in angleščini (neuradni prevodi) predgovor direktorja urada Draga Čeparja, zadevne člene Ustava RS, Medanarodni sporazum med RS in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, Zako o verski svobodi (Ur.l. RS 14/07) in izvlečke iz drugih zakonov in sporazumov.

Nova ureditev[uredi | uredi kodo]

Osnutek novega zakona je pripravil Lovro Šturm, član malteškega viteškega reda [7]. Med pripravo zakona je bila razprava o zakonu omejena, se je pa razplamtela kasneje. Preden je zakon prišel v parlament je bilo spremenjenih nekaj členov. Toda zakon je veliko ljudi opisalo kot slabo napisan in neustrezen za rešitev veliko vprašanj, odprtje Pandorine skrinjice, ki bi kasneje omogočila korist prevladujoče cerkve. Poslanec Aleš Gulič je parlamentu predlagal alternativen zakon, vendar je Vlada Janeza Janše na vsak način hotela sprejeti svoj zakon in posledično Guličev predlog ni imel veliko možnosti, kljub temu da so strokovnjaki menili, da je veliko boljši in še posebej veliko bolj v skladu z načelom ločitve cerkvije in države, kar je eno izmed načel v slovenske ustave[8].

Razprava o prenovi zakona iz leta 2007[uredi | uredi kodo]

Razprava se je kmalu po spremembi vlade leta 2008 obnovila s predlogi[9] o spremembi zakona. Ustavno sodišče RS je na predlog državnega zbora leta 2010 sprejelo odločbo, ki razveljavlja nekatera določila zakona[9]. Po več politično neuspelih poskusih [10] je leta 2014 predlog novega zakona o verski svobodi še v pripravi.


Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]