Judje v Sloveniji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Slovenski Judi/Židi se družijo v organizaciji Judovska skupnost Slovenije, JSS, s sedežem v Ljubljani (leta 2003 so dobili tudi dvoranico, poimenovano sinagoga.[1] ) Uradni podatek o številu njenih članov ni javno dostopen. Toda med letoma 1953 in 2002, ko je bilo v Sloveniji zadnje splošno ljudsko štetje, se je za židovsko narodno pripadnost opredelilo največ prebivalcev leta 1971, in sicer 72, najmanj pa leta 1981, ko jih je bilo 9[2] . Za Žide po veroizpovedi se je leta 1991 izreklo 199 prebivalcev, leta 2002 pa 99[3] . Lahko torej rečemo vsaj to, da ima JSS precej manj kot 150 članov.

Po ljudskem štetju leta 1939 se je v Dravski banovini za Žide po veroizpovedi izreklo 1533 prebivalcev, od tega 270 v Murski Soboti in 210 v Lendavi ter 288 v Mariboru z okolico, 273 v Ljubljani z okolico in 66 v Celju z okolico[4]. Vojno jih je preživelo okoli 200.[5].

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnje obdobje[uredi | uredi kodo]

Pozna antika[uredi | uredi kodo]

Židovsko prisotnost na območju kasnejšega slovenskega ozemlja kaže oljenka z menoro iz 4. do 6. stoletja, najdena v Šocjanu pri Divači, nekaj nagrobnikov s Koroške in nekaj drugih najdb s Štajerske.[6]

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Od leta 950 do 1050 lahko pri nas govorimo o nastajanju tako imenovanih židovskih vasi (Judendorf), se pravi različnih krajev, ki so spomin na njihovo prisotnost ohranili v imenu. Lahko je šlo za začasne ali stalne trgovske postojanke, ki so jih ustanovili, kjer stalnih trgovskih središč še ni bilo in jim tako dali ime, dalje kraji, ki označujejo židovsko pokopališče, saj so se Židje že naselili v obstoječem kraju (Judendorf pri Beljaku, Judendorf pri Brežah), kraji, ki so se kasneje razvili v prava mesta (Judenburg na Štajerskem, Velikovec, ki je prvič omenjen kot židovski trg), in različne druge lokacije, ki so spomin nanje ohranile v imenu. Takih imen je na območju jugovzhodnih Alp več deset. Po letu 1100 ne nastajajo več, ker so se do takrat vsi Židje naselili v večjih mestih in trgih.

Po zamrtju židovske antične prisotnosti na tem prostoru se spet pojavijo v 9. in 10. stoletju, v neposredni zvezi s splošno trgovsko mrežo vzhodnoalpsko-panonskega prostora in vzhodne meje frankovske države, ko do leta 1100 poleg židovske naselitve v Beljaku, Brežah in morda na Ptuju nastanejo številni židovski kraji na Koroškem in Štajerskem, od katerih se dva, Velikovec in Judenburg, razvijeta tudi v trški naselbini, ki sta imeli številčno močno skupnost vse do izgona. Do leta 1300 lahko govorimo o njeni prisotnosti v Trstu, Beljaku, Brežah, Št. Vidu, Celovcu, Velikovcu, Mariboru, Ptuju in Ljubljani. V teku 14. stoletja, ki velja za višek, se razširijo še v druge kraje, kjer pa so Židi več kot nekaj desetletij ostali le v Radgoni, Slovenski Bistrici, Celju pa seveda v Piranu, Izoli in Kopru. Proti koncu 14. stoletja začnejo manjše skupnosti zamirati zaradi združevanja z večjimi in izseljevanja, temu pa se od začetka 15. stoletja pridružijo še pogromi ter delni, začasni in dokončni izgoni v Brežah, Ptuju, Celju, Gradcu in Judenburgu, čeprav še za 15. stoletje vemo, da je bilo židovsko življenje v nekaterih mestih v polnem razcvetu. Ta proces se sklene z dokončnim izgonom s Koroške in iz Štajerske leta 1496 ter Kranjske leta 1515, ko ostane edino območje na Slovenskem, kjer jim je dovoljeno prebivati, severna beneška Istra, Trst in Goriška, kjer v naslednjih desetletjih in stoletjih njihova skupnost doživi spet nov razcvet.

V sklopu bogate in raznolike preteklosti v obdobju okoli petsto let vidimo, da so Židi prebivali po vseh večjih in pomembnejših urbanih središčih tega prostora, da so bistveno prispevali najprej k razvoju bančništva in denarnega gospodarstva, zatem še k splošnemu gospodarskemu napredku, in da so te skupnosti razvile polno organizirano življenje s pravno in politično samoupravo, enako kot v drugih delih diaspore srednjeveške krščanske Evrope. Izmed teh skupnosti je še najbolj zablestela tista v Mariboru s svojimi običaji, od koder nam je poleg Israela Isserleina znanih še enajst drugih rabinov in katerega sodišče je bilo najpomembnejše na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem.

Kar iz celotne zelo bogate slike še najbolj izstopa, je predvsem relativno široka židovska prisotnost v 11. in 12. stoletju ter razmeroma majhno število pogromov do konca 14. stoletja, kar v določeni meri drži še celo za 15. stoletje vse do izgona, saj je v vsem tem času omenjen le en primer pravega pokola. Poleg tega na obravnavanem območju v tem času niso nikoli živeli izključno znotraj židovskih ulic, ki tudi niso bile izključno židovske. Prebivalci tega zemljepisno-kulturnega prostora, ki so vsaj deloma govorili tudi takratno slovenščino in celo nosili slovanska imena, niso bili samo lastniki hiš, v katerih so živeli, temveč so imeli tudi zemljo, vinograde, polja in travnike pa celo cela gospostva, vasi in gradove. Prav tako tisti, ki so ob različnih priložnostih nosili tudi orožje, niso bili poslovno dejavni samo v trgovini in denarnih poslih, temveč tudi v kmetijstvu, poleg tega so se preživljali še kot fizični delavci in različni obrtniki. Obravnavana podoba njihovega življenja prikazuje izjemno raznolikost gospodarskih poslov, stikov z ne-židovskimi sosedi in, do izgona, čisto znosno sobivanje.[7]

Novejša doba[uredi | uredi kodo]

Že v drugi polovici 19. stoletja so se začeli k nam od drugod priseljevati Židje, ki so že pred tem prestopili v katolicizem ali pa so se pri nas poročili z nemško- ali slovensko govorečo partnerko/partnerjem, in otroke potem dali krstiti. Tako se je delež deklariranih Židov, ki na Slovenskem že itak ni bil velik, še naprej zmanjševal tudi v 20. stoletju. Vendar se je v redkih primerih zgodilo tudi nasprotno, namreč da se je kak Slovenec sam razglasil za Žida: najbolj znan primer te vrste je slikar Bard Iucundus, rojen Leobard Oblak.

Prekmurje[uredi | uredi kodo]

Glej članek Zgodovina Judov v Prekmurju.

Na območju Prekmurja se številčnejša skupnost omenja v 18. stoletju. Tamkajšnji Židi so po poreklu izvirali pretežno iz Madžarske.

Ena največjih in najaktivnejših skupnosti na Slovenskem je bila v Lendavi (takrat Dolnja Lendava). Popis iz leta 1921 omenja 259 pripadnikov. Upravljali so skoraj celotno mestno gospodarstvo: bili so lastniki trgovin in hotela, lastniki gospodarskih obratov, uradniki, učitelji, odvetniki, knjigovodje, steklarji. Ustni in pisni viri navajajo, da so živeli v sožitju z ostalimi prebivalci, s svojim delovanjem pa so veliko prispevali h gospodarskemu in kulturnemu razvoju Lendave. Leta 1873 so namreč ustanovili prvi denarni zavod v Prekmurju, dolnjelendavsko hranilnico. Kulturno življenje je bilo bogato organizirano; židovska skupnost je imela bralno in žensko društvo, glasbeni ansambel in pevski zbor. Redno so organizirali kulturne dogodke, izkupiček od vstopnin pa je šel za dobrodelne namene.Poleg teh kulturnih skupnosti so imeli sinagogo, rabina, versko šolo in pokopališče.[8]

Iz Lendave izvirata dva Žida, ki sta dosegla mednarodno prepoznavnost. Kipar György Zala, rojen 16. aprila 1858 je najvidnejši predstavnik novobaročnega sloga v 19. stoletju. Je avtor plastik, ki krasijo Trg herojev v Budimpešti. Za svoje delo je dobil madžarsko državno odlikovanje.[9] Drugi vidni umetnik je Marton Freyer, rojen leta 1880. Bil je slikar, cenjen bolj na Madžarskem kot pri nas; razstavljal je tudi v Narodnem salonu v Budimpešti.[10]

Židi so pred holokavstom v Prekmurju tvorili viden del prebivalstva. Leta 1889 jih je bilo v pokrajini 1107, od tega 322 v Lendavi, 311 v Murski Soboti, 152 v Beltincih in 322 na podeželju.[11]

Leta 1908 je bila v Murski Soboti zgrajena večja sinagoga; v Beltincih je stala ena zadnjih prekmurskih, porušena pa je bila leta 1937.[12]

Primorje[uredi | uredi kodo]

Na Primorskem se Židi sicer omenjajo že v antiki, vendar lahko o današnji skupnosti, ki se je ohranila še v Trstu, sledimo le do 12. in 13. stoletja, in sicer v srednjeveškem Ogleju in Čedadu. Prvi v Gorici so omenjeni leta 1288,[13] v Trstu najprej leta 1236 in nato 1348,[14] v Kopru leta 1386,[15] Piranu leta 1390[16] ter Izoli leta 1421.[17] Ob prihodu v mestu so morali podpisati pogodbo (condotta), ki jih obvezovala k različnim dolžnostim. Ob koncu 15. stoletja se je začel njihov položaj opazneje slabšati, pravice so se krčile. Ta vpliv se je širil zlasti iz Benetk, kjer so takrat že ustanovili geto.

Zadnji podatki o Židih v Kopru so iz leta 1550, v Piranu iz 1584., v Izoli pa iz 17. stoletja. Po izgonu iz Koroške, Štajerske in Kranjske se kar nekaj beguncev zateče na obalo, v Trstu in Gorici pa se začne novo obdobje v zgodovini lokalnega židovstva, saj že leta 1509 sin mariborskega Žida iz Trsta Izak Morpurgo dobi od cesarja Maksimilijana I. (1508-1519) privilegij dvornega ali zaščitenega Žida (Hofjude). Leta 1556 dobi ta privilegij tudi družina Levi iz Trsta in 1624. še veja družin Morpurgo iz Gradišča ob Soči, Pincherle iz Gorice in Parente iz Trsta. Privilegij je pomenil poleg proste trgovine in davčnih ugodnosti tudi prosto pot čez cesarstvo, brez posebnih oznak in z dovoljenjem za nošnjo orožja. Kljub številnim privilegiranim družinam pa so tudi na tem območju ustanovili gete, in sicer v Gradišču ob Soči (1769-1797), Gorici (1698-1797) in Trstu (1697-1785).

Prav veliko število privilegiranih družin je omogočilo dobre razmere za razcvet židovskega razsvetljenstva (haskalah), katerega neločljiv del v 18. in 19. stoletju so ravno te tri primorske skupnosti. Gorice se je celo prijel vzdevek Jeruzalem na Soči. Med številnimi primorskimi židovskimi razsvetljenci (maskilim) sta najpomembnejša matematik rabin Ziona Portoso iz Trsta ter filozof in matematik rabin Izak Reggio (1784-1855) iz Gorice, ki je pri osnovanju prvega sodobnega rabinskega semenišča v Padovi leta 1829 (Collegio Rabbinico) sodeloval z znamenitim tržaškim rabinom Samuelom Luzzatom (1800-1865), ki je bil tudi hebrejski pesnik, znan pod akronimom Šdal (Shadal). Iz Trsta je tudi ena prvih modernih hebrejskih pesnic Rachele Morpurgo (1790-1871)

O prisotnosti Židov na Goriškem priča njihovo veliko pokopališče v Rožni dolini. Na seznamu iz leta 1938 jih je nekaj manj kot dvesto, živečih v Gorici. Istega leta je fašistična Italija sprejela antisemitsko zakonodajo: spomladi 1942 so oblasti odredile, da morajo goriški Židi na prisilno delo. Na začetku decembra 1943 so jih 48 odpeljali v Auschwitz in taboriščni pekel sta preživela samo dva. Premoženje goriške skupnosti je bilo v celoti zaseženo, zasebna lastnina je bila zaplenjena ali uničena[18]

Štajerska[uredi | uredi kodo]

Nekdanja židovska četrt v Mariboru.

Najštevilnejša in gospodarsko zelo vplivna skupnost se je razvila v Mariboru na začetku 13. stoletja. Njeni pripadniki so živeli v jugovzhodnem delu tedaj obzidanega mesta, neposredno ob obzidju, kjer je bil kot utrdba zgrajen Židovski stolp. Skupnost je imela stalnega rabina, židovsko versko šolo, sinagogo in rabinat. Zaradi cerkvene uredbe, ki je Nežidom prepovedovala denarništvo, so bili zlasti trgovci in bančniki. Leta 1496 so s sodno prepovedjo vse pregnali iz Štajerske in Koroške. Zaradi močnih trgovskih vezi z Benetkami, Dubrovnikom in drugimi trgovskimi obalnimi mesti je gospodarska dejavnost po izgonu na tem območju upadla.[19] V Mariboru je deloval tudi mednarodno priznani rabin Israel Isserlein (1390-1460).

Holokavst[uredi | uredi kodo]

Obdobje porasta Nacizma v sosednjih državah in začetek represije okupacijskih sil je pomenilo konec večine lokalnih skupnosti, prisotnih vsepovsod po Sloveniji, zlasti v Prekmurju. Ljudi so natrpali v krajevne sinagoge, od tam pa jih v živinskih vagonih odpeljali v taborišča smrti v Nemčiji in na Poljskem, večinoma v Auschwitz, Dachau in Mauthausen, kjer so skoraj vsi končali v holokavstu, po katerem si manjšina ni več opomogla.

Med slovenskimi pokrajinami je bilo najbolj opustošeno Prekmurje, kjer je večina preživelih zaradi kasnejše komunistične represije kmalu emigrirala v Izrael ali v Združene države. Danes se ima v Prekmurju za Žida manj kot deset ljudi, v Lendavi pa en sam.[20]

Jugoslavija in sedanjost[uredi | uredi kodo]

V obdobju Jugoslavije je preživela skupnost kmalu občutila različne oblike represije komunističnega režima, ki si je prizadeval za odpravo vere.[21] V obdobju nacizma so židovsko prebivalstvo razlaščali, kolikor se je le dalo, v času Jugoslaviji pa glede tega ni bilo nič drugače. Nova oblast jih je večinoma obravnavala kot tujce in kljub razlastitvam kot bogataše, zato so pravico do lastnine nepremičnin večini prekmurskih Židov vzeli.[22] Ocenjuje se, da je emigrirala več kot polovica v Prekmurju preživele skupnosti. Pred odhodom v Izrael so se (pogosto nevede) obvezali k popolnemu nepremičninskem razlastninjenju. Imetje je zasegla partija.[21]

Židovska skupnost na Slovenskem je v času Jugoslavije nekaj časa delovala neorganizirano. Leta 1954 je bila ustanovljena »Jevrejska občina Ljubljana«, ki pa ni zajela vseh Židov oziroma njihovih potomcev.[23] Murskosoboški komunisti so leta 1954 izpraznili in porušili tamkajšnjo sinagogo, od katere so ostala le še vhodna vrata[24] .

Leta 1991 je bila kot krovna verska organizacija ustanovljena »Judovska skupnost Slovenije«, JSS, in sicer s finančno podporo ameriškega židovskega odbora, ki je najel prostore v Ljubljani. Tedenski šabat ne poteka organizirano, čeprav za verske potrebe prihaja rabin Ariel Haddad iz Trsta. Obhajajo le pomembnejše praznike.

Sinagoge v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Mariborska sinagoga služi danes za gostovanje kulturnih dogodkov.

Od nekdanjih sinagog sta danes v Sloveniji ohranjeni dve: mariborska na Židovski ulici 4 in lendavska na Trgu Györgya Zale 1. Redki pisni in ustni viri navajajo še druge, zlasti iz srednjega veka. Ostali kraji, kjer so nekoč stale sinagoge, so Ljubljana (Židovska steza 4), Celje, Slovenska Bistrica, Piran (okoli Židovskega trga), Dravograd, Koper, Novo mesto, Gornja Radgona in Slovenj Gradec.[23] Na štajersko-prekmurskem območju so znane sinagoge stale še v Beltincih in na Ptuju. Zadnjo zgrajeno so lokalni komunisti podrli v Murski Soboti leta 1954. Tako lendavska kot mariborska danes služita za kulturne namene.

Kulturni spomeniki[uredi | uredi kodo]

Poleg sinagog so najpogostejši dokaz za prisotnosti Židov na slovenskih tleh pokopališča in različni ohranjeni predmeti. Večinoma so povezani z večjimi mesti, s kraji v Prekmurju in s tistimi na Obali.

Pokopališče v Prekmurju je ohranjeno v Dolgi vasi pri Lendavi. Danes je opuščeno, še vedno pa ima 176 nagrobnikov, ki so v skladu s tradicijo obrnjeni proti Jeruzalemu. Napisi so v hebrejščini in latinici. Oskrbovano in urejeno je bilo do srede druge svetovne vojne, po vojni pa so tam pokopali samo še enega pokojnika. Sredi pokopališča stoji spomenik 387 žrtvam holokavsta, ki so ga leta 1947 postavili štirje preživeli interniranci.[25] Manjši park z nekaj nagrobniki označuje nekdanje pokopališče na robu Murske Sobote.

Pokopališče v Rožni Dolini pri Novi Gorici je največje ohranjeno židovsko pokopališče pri nas. Ima več kot 900 nagrobnikov, na najstarejšem je letnica 1406. Starejši imajo napise v hebrejščini, novejši dvojezične ali pa samo nemške in italijanske. Pokopališče je bilo v uporabi vse do leta 1947.[26], sinagoga pa je ostala na italijanski strani meje.

V sklopu ljubljanskih Žal se nahaja tudi mlajše »Jevrejsko pokopališče«, leta 1964 preseljeno s prostora ob Tomačevski cesti[27] .

Pomembni slovenski Židi[uredi | uredi kodo]


Viri[uredi | uredi kodo]

Klemen Jelinčič Boeta. Judje na Slovenskem. Mohorjeva družba, Celovec, 2009.

Pomurski muzej: Iz bibliografije o Židih v Sloveniji (Franc Kuzmič)


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Judovska spletna knjižnica (v angleščini)
  2. ^ Prebivalstvo po narodni pripadnosti, Statistični urad RS
  3. ^ Prebivalstvo po veroizpovedi, Statistični urad RS
  4. ^ RUDOLF, A. 1939. Splošni pregled Dravske banovine. 1939. Ljubljana: Kraljeva banska uprava Dravske banovine.
  5. ^ GOLDSTEIN, S. (1988) (Ed.). Židovi na tlu Jugoslavije. Katalog razstave 17. Zagreb: MTM: 191.
  6. ^ Jelinčič Boeta, K. 2009a. Judje v Sloveniji v srednjem veku. Ljubljana: Slovenska matica: 169-175.
  7. ^ Jelinčič Boeta, K. 2009b. Judje v Sloveniji. Celovec: Mohorjeva: 15-57.
  8. ^ Gašpar, Mirjana. Židje v Lendavi. Lidnplast, Lendava, 1997.(COBISS)
  9. ^ György Zala
  10. ^ Martin Freyer
  11. ^ Jelinčič Boeta 2009b: 81-85.
  12. ^ Ibid. 83.
  13. ^ Jelinčič Boeta 2009a: 300.
  14. ^ Ibid. 316.
  15. ^ Ibid. 307.
  16. ^ Ibid. 311.
  17. ^ Ibid. 306.
  18. ^ Holokavst na Goriškem
  19. ^ Pokrajinski muzej Maribor
  20. ^ Prekmurski Judje
  21. ^ 21,0 21,1 Spomini preživelih internirancev
  22. ^ Povzetek zgodovine slovenskih Judov
  23. ^ 23,0 23,1 Povzetek zgodovine slovenskih Judov
  24. ^ Judi v Murski Soboti
  25. ^ Pokopališče Dolga vas pri Lendavi
  26. ^ Judovsko pokopališče Rožna Dolina
  27. ^ Ljubljanske Žale
  28. ^ [1]
  29. ^ [2]
  30. ^ Pred dnevom spomina na žrtve holokavsta opozorila o prisotnosti antisemitizma


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Jud ali Žid