Judje v Sloveniji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Skupnost Judov v Sloveniji, ki je danes združena v krovno organizacijo Judovske skupnosti Slovenija, danes sestoji iz nekaj več kot 130 registriranih članov. Domneva se, da v Sloveniji skupno živi med 500 in 1000 pripadnikov judovske veroizpovedi.[1] Že pred vojno maloštevilna skupnost, je bila večinsko deportirana v nemška koncentracijska taborišča v času Holokavsta. Vrnili so se redki, skupnost pa je od takrat številčno in organizacijsko opustošena. Nekateri so se kasneje preselili v Izrael. Leta 2003 se je v Ljubljani odprla sinagoga.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnje obdobje[uredi | uredi kodo]

Pozna antika[uredi | uredi kodo]

O judovski prisotnosti na širšem področju kasnejšega slovenskega ozemlja lahko govorimo od 1. stoletja našega štetja naprej in sicer v Akvileji oziroma Ogleju. Tam se sčasoma razvije močna skupnost, katere pripadniki so bili, sodeč po ohranjenih virih, tudi vojaki, sodniki in carinski nadzorniki. Sinagoga je gotovo delovala vsaj do leta 388. Za bližnji Gradež vemo, da je bila tam močna skupnost še leta 465. Iz notranjosti slovenskih dežel je ohranjena oljenka z menoro iz 4. do 6. stoletja, ki je bila najdena v Škocjanu pri Divači, ter nekaj nagrobnikov s Koroške in nekaj drugih najdb s Štajerske. Za zadnji podatek v širši okolici velja judovski nagrobnik iz Pulja iz leta 641.[3]

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Ponovno slišimo za Jude okoli leta 800 v pismu salzburškega nadškofa Arna, ki omenja judovskega ali slovanskega zdravnika. Prav v 9. in 10. stoletju začnemo srečevati večje število Judov v širši okolici Karantanije in sicer v severni Italiji, Bavarski, Avstriji, na Madžarskem in Češkem.

Od leta 950 do 1050 lahko pri nas govorimo o nastajanju tako imenovanih judovskih vasi (Judendorf), se pravi različnih krajev, ki so spomin na judovsko prisotnost ohranili v svojem imenu. Ti kraji so bili lahko začasne ali stalne trgovske postojanke, ki so jih osnovali Judje tam, kjer stalnih trgovskih središč še ni bilo in jim tako dali ime, kraji, ki označujejo judovsko pokopališče, saj so se Judje že naselili v obstoječem kraju (Judendorf pri Beljaku, Judendorf pri Brežah), kraji, ki so se kasneje razvili v prava mesta (Judenburg na Štajerskem, Velikovec, ki je prvič omenjen kot Judovski trg) ter različne druge lokacije, ki so spomin na Jude ohranile v imenu. Takih imen je na območju Jugovzhodnih Alp več deset, od katerih so se slovenska imena ohranila kar pri nekaj od njih, in sicer na Koroškem Ždovše pri Gospe Sveti (Judendorf), Ždovlje (Seidolach) ter Ždinja ves (Seidendorf), na Kranjskem Ždinja vas pri Novem mestu ter v Porabju Židovo (Zsido) in Židovski vrh (Zsidohegy). Ti kraji po letu 1100 več ne nastajajo, saj se do takrat vsi Judje nastanijo v večjih mestih in trgih.

Po zamrtju judovske antične prisotnosti na prostoru Jugovzhodnih Alp lahko začnemo govoriti o judovski prisotnosti ponovno v 9. in 10. stoletju v močni povezavi s splošno trgovsko mrežo vzhodnoalpsko-panonskega prostora in vzhodne meje frankovske države, ko do leta 1100 poleg judovske naselitve v Beljaku, Brežah in morda na Ptuju nastanejo številni tako imenovani judovski kraji na Koroškem in Štajerskem, od katerih se dva, Velikovec in Judenburg, razvijeta tudi v trški naselbini, ki sta imeli močno judovsko skupnost vse do izgona. Do leta 1300 poleg Čedada in Dunajskega Novega mesta govorimo že o judovski prisotnosti v Trstu, Beljaku, Brežah, Št. Vidu, Volšperku, Celovcu, Velikovcu, Judenburgu, Leobnu, Gradcu, Mariboru, Ptuju in Ljubljani. V teku 14. stoletja, ki velja za višek, se ta prisotnost še dodatno razširi tudi v druge kraje, kjer pa so več kot nekaj desetletij Judje ostali le v Brucku na Muri, Voitsbergu, Radgoni, Slovenski Bistrici, Celju ter seveda v Piranu, Izoli in Kopru. Proti koncu 14. stoletja začnejo manjše skupnosti zamirati zaradi preseljevanja v večje skupnosti in izseljevanja, čemur pa se od začetka 15. stoletja pridružijo še pregoni in delni, začasni in dokončni izgoni v Brežah, Ptuju, Celju, Gradcu in Judenburgu, čeprav še za 15. stoletje vemo, da je bilo judovsko življenje v nekaterih mestih v polnem razcvetu. Ta proces se konča z dokončnim izgonom s Koroške in Štajerske leta 1496 ter Kranjske leta 1515, ko ostane edino področje na Slovenskem, kjer je Judom dovoljeno prebivati, severna beneška Istra ter Trst in Goriško, kjer v naslednjih desetletjih in stoletjih judovska skupnost doživi nov razcvet.

V sklopu bogate in raznolike preteklosti približnih petstotih let vidimo, da so Judje prebivali po vseh večjih in pomembnejših urbanih središčih obravnavanega prostora, bistveno prispevali najprej k razvoju bančništva in denarnega gospodarstva ter nato k splošnemu gospodarskemu razvoju, in da so te skupnosti razvile polno organizirano judovsko življenje s politično in pravno samoupravo, enako kot v drugih delih judovske diaspore srednjeveške latinske Evrope. Izmed teh skupnosti je poleg tiste v Dunajskem Novem mestu še najbolj zablestela skupnost v Mariboru s svojim običajem, od koder nam je poleg Israela Isserleina znanih še enajst drugih rabinov in katerega judovsko sodišče je bilo najpomembnejše na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem.

Kar še najbolj izstopa iz celotne zelo bogate slike je najprej sorazmerno številna judovska prisotnost v 11. in 12. stoletju, sorazmerno nizko število pregonov, ki so jim bili Judje tega prostora podvrženi do konca 14. stoletja, kar v določeni meri drži še celo za 15. stoletje vse do izgona, saj je v vseh stoletjih omenjen le en primer resničnega pokola. Poleg tega Judje na obravnavanem področju v obravnavanem obdobju niso nikoli živeli izključno znotraj judovskih ulic, ki tudi niso bile izključno judovske. Judje tega zemljepisno-kulturnega prostora, ki so vsaj deloma govorili tudi takratno slovenščino in celo nosili slovanska imena, niso bili samo lastniki hiš, v katerih so živeli, temveč so posedovali tudi zemljo, vinograde, polja in travnike in celo cele vasi, gospostva ter gradove. Prav tako Judje, ki so ob različnih priložnostih nosili tudi orožje, niso bili poslovno dejavni zgolj na področju trgovine in denarnih poslov, temveč so bili tudi različni obrtniki in fizični delavci, redili so živino in se celo preživljali s kmetijsko proizvodnjo. Preučena slika judovskega življenja tako prikaže izjemno raznolikost gospodarskega življenja in stikov z nejudovskimi sosedi in do izgona sorazmerno znosno sobivanje.[4]

Prekmurje[uredi | uredi kodo]

Glej članek Zgodovina Judov v Prekmurju.

Na območju Prekmurja se številčnejša judovska skupnost omenja v 18. stoletju. Prekmurski Judje so po poreklu izvirali v glavnem iz Madžarske, Avstrije, tudi Nemčije.

Ena največjih in najaktivnejših skupnosti na slovenskem je bila prisotnih v Lendavi (takrat Dolnja Lendava). Popis iz leta 1921 omenja 259 Judov. Ti so upravljali skoraj vso mestno ekonomijo: bili so lastniki trgovin in hotela, lastniki gospodarskih obratov, uradniki, učitelji, odvetniki, knjigovodje, steklarji in zasebniki. Ustni in pisni viri navajajo, da so ti živeli v močnem sožitju z ostalimi prebivalci, s svojim delovanjem pa so prispevali pomemben delež h gospodarskemu in kulturnemu razvoju mesta Lendava. Lendavski Judje so namreč ustanovili prvi denarni zavod v Prekmurju, dolnjelendavsko hranilnico leta 1873. Kulturno življenje je bilo bogato organizirano; judovska skupnost je ustanovila bralno društvo, židovsko društvo žena, glasbeni ansambel ter pevski zbor. Redno so organizirali kulturne dogodke – vstopnina teh je bila namenjena dobrodelnim namenom. Skupnost je sicer premogla sinagogo, rabina, versko šolo, omenjene kulturne skupnosti in pokopališče.[5]

Iz Lendave izvirata dva Juda, ki sta dosegla mednarodno prepoznavnost. György Zala, rojen 16. aprila 1858 je najvidnejši predstavnik neobaročnega sloga v 19. stoletju. Je avtor kiparskih elementov, ki krasijo Trg Herojev v Budimpešti. Za delo je prejel madžarsko državno odlikovanje.[6] Drugi viden umetnik je Marton Freyer, rojen leta 1880. Bil je cenjen slikar, ki je večjo prepoznavnost dosegel na Madžarskem. Njegova dela so bila razstavljena tudi v Narodnem salonu v Budimpešti.[7]

Judje so pred holokavstom v Prekmurju tvorili viden del prebivalstva. Leta 1889 jih je bilo v pokrajini kar 1107, od tega 322 v Lendavi, 311 v Murski Soboti, 152 v Beltincih ter 322 po vaseh.[8]

Leta 1908 je bila v Murski Soboti zgrajena večja sinagoga v madžarskem arhitekturnem stilu. V Beltincih je stala ena izmed zadnjih prekmurskih sinagog, ki pa je bila porušena leta 1937.[9]

Primorje[uredi | uredi kodo]

Na Primorskem se Judje sicer omenjajo že v antiki, vendar lahko o današnji judovski skupnosti, ki se je ohranila še v Trstu, sledimo le do 12. in 13. stoletja, in sicer v srednjeveški Oglej in Čedad. Prvi Judje v Gorici so omenjeni leta 1288,[10] v Trstu najprej leta 1236 in nato 1348,[11] v Kopru leta 1386,[12] Piranu leta 1390[13] ter Izoli leta 1421.[14] Ob prihodu v mestu so morali Judje podpisati pogodbo (condotta), ki jih obvezovala k različnim dolžnostim. Ob koncu 15. stoletja se je pričel položaj Judov opazneje poslabševati, saj so bile njihove pravice krčene. Vpliv se je širil zlasti iz Benetk, kjer so takrat uvedli judovski geto.

Zadnji podatki o Judih v Kopru so iz 1550, v Piranu iz 1584, v Izoli pa iz 17. stoletja. Po izgonu s Koroške, Štajerske in Kranjske se kar nekaj beguncev zateče na obalo, kjer se v Gorici in Trstu začne novo obdobje v zgodovini lokalnega judovstva, saj že leta 1509 sin mariborskega Juda iz Trsta Izak Morpurgo dobi od cesarja Maksimilijana I. (1508-1519) privilegij dvornega juda (Hofjude). Leta 1556 dobi ta privilegij tudi družina Levi iz Trsta in leta 1624 še veja družine Morpurgo iz Gradišča ob Soči ter Pincherle iz Gorice in Parente iz Trsta. Privilegij dvornega ali zaščitenega Juda je pomenil poleg proste trgovine in davčnih ugodnosti tudi prosto pot čez cesarstvo brez posebnih oznak z dovoljenjem nošnje orožja. Kljub številnim privilegiranim družinam, pa so tudi na tem koncu osnovali gete in sicer v Gradišču ob Soči (1769-1797), Gorici (1698-1797) in Trstu (1697-1785).

Prav veliko število privilegiranih judovskih družin je omogočilo ugodne pogoje za razcvet judovskega razsvetljenstva (Haskalah), katerega neločljiv del v 18. in 19. stoletju so prav te tri primorske judovske skupnosti. Gorice se je celo prijel vzdevek »Jeruzalem na Soči«. Izmed številnih primorskih judovskih razsvetljencev (Maskilim) so najpomembnejši matematik rabin Ziona Portoso iz Trsta, filozof in matematik rabin Izak Reggio (1784-1855) iz Gorice, ki je pri osnovanju prvega sodobnega rabinskega semenišča v Padovi leta 1829 (Collegio Rabbinico) sodeloval z znamenitim Tržačanom rabinom Samuelom Luzzatom (1800-1865), ki je bil tudi hebrejski pesnik in je znan pod akronimom Šadal (Shadal). Iz Trsta je tudi ena prvih modernih hebrejskih pesnic Rachele Morpurgo (1790-1871)

O prisotnosti Judov na goriškem priča veliko judovsko pokopališče v Rožni dolini. Popis iz leta 1938 vsebuje podatek o nekaj manj kot dvesto Judih, živečih v Gorici. Istega leta je fašistična Italija sprejela protijudovsko zakonodajo. Spomladi 1942 so oblasti odredile, da morajo goriški Judje na prisilno delo. V začetku decembra 1943 je bilo 48 goriških Judov odpeljanih v Auschwitz, taborišče sta preživela le dva. Premoženje goriške judovske skupnosti je bilo v celoti zaseženo; materialni predmeti so izginili, judovska privatna lastnina pa je bila zaplenjena ali uničena[15]

Štajerska[uredi | uredi kodo]

Nekdanja judovska četrt v Mariboru.

Najštevilnejša in gospodarsko vplivna skupnost se je razvila v Mariboru v začetku 13. stoletja.. Mariborski Judje so bili nastanjeni v jugovzhodnem delu tedaj ograjenega mesta, neposredno ob obzidju, kjer je bil kot utrdba zgrajen Židovski stolp. Skupnost je vključevala stalnega rabina, judovsko versko šolo, sinagogo in rabinat. Lokalni Judje so bil zaradi cerkvene uredbe ki je ne-Judom prepovedovala aktivnost v denarnih dejavnostih zlasti trgovci in bančniki. Leta 1496 so bili s sodno prepovedjo Judje pregnani iz območja Štajerske in Koroške. Zaradi močnih trgovskih vezi mariborskih Judov z Benetkami, Dubrovnikom in ostalimi obmorskimi trgovskimi postojankami, je gospodarska dejavnost na območju po izgonu Judov doživela padec.[16] V Mariboru je deloval mednarodno priznani rabin Israel Isserlein (1390-1460).

Holokavst[uredi | uredi kodo]

Obdobje porasta Nacizma v sosednjih državah in pričetek represije pod okupacijskimi silami, je pomenilo konec obstoja večine lokalnih skupnosti, prisotnih širom Slovenije. Med Holokavstom je bila celotna prekmurska judovska skupnost zbrana v lokalne sinagoge in v živinskih vagonih deportirana v nemška in poljska koncentracijska taborišča. Najpogostejša taborišča smrti so bila Auschwitz, Dachau in Mauthausen. Po ljudskem štetju leta 1939 se je v Dravski banovini za Jude po veroizpovedi deklariralo 1533 posameznikov, od tega 270 v Murski Soboti in 210 v Lendavi ter 288 v Mariboru z okolico, 273 v Ljubljani z okolico in 66 v Celju z okolico.[17] Vojno jih je preživelo okoli 200.[18]

Med slovenskimi pokrajinami je bilo najbolj opustošeno prav Prekmurje, kjer je večina izmed preživelih zaradi kasnejše komunistične represije kmalu imigrirala v Izrael ali v Združene države. Danes se na območju Prekmurja za Jude opredeljuje manj kot deset oseb, v Lendavi ena oseba.[19]

Jugoslavija in danes[uredi | uredi kodo]

V obdobju Jugoslavije je preživela skupnost občutila različne oblike represije komunističnega režima, ki je ideološko strmel k pregonu religije.[20] Medtem ko so bili v času nacizma Judje razlastninjeni, se je težava lastninjenja nadaljevala v Jugoslaviji. Judje so bili s strani oblasti v večinskem delu obravnavani kot tujci in kljub razlastninjenju kot bogati sloj ljudi, zaradi česar je bila večini prekmurskih Judov odvzeta pravica lastine nepremičnin.[21] Ocenjuje se, da je v tujino (zlasti v Izrael in ZDA) imigrirala več kot polovica v Prekmurju preživele skupnosti. Ob imigraciji v Izrael, so se Judje (pogosto nevede) obvezali k celotnem nepremičninskem razlastninjenju. Imetje je zasegla Komunistična partija.[20]

Judovska skupnost na slovenskem je v času Jugoslavije nekaj časa delovala v neorganizirani obliki. Leta 1954 je bila ustanovljena Jevrejska občina Ljubljana, ki pa ni zajela vseh Judov oziroma njihovih potomcev.[22] Člani komunistične partije v Murski Soboti so leta 1954 podrli in pred tem izpraznili sinagogo v Murski soboti. Od te so ostala ohranjena le vhodna vrata.[23]

Po osamosvojitvi, leta 1997, je bila kot krovna verska organizacija, ustanovljena Judovska skupnost Slovenije. Finančni podpornik te je bil ameriški judovski komite, ki je zakupil prostore v Ljubljani. Judovska skupnost danes šteje okoli 150 članov, za verske potrebe te jo obiskuje rabin Ariel Haddad iz Trsta. Tedenski Šabat kljub temu ne poteka organizirano, izvajajo se le pomembnejši prazniki. Število članov judovske skupnosti je približno 150, neuraden podatek o številu Judov v Sloveniji in njihov potomcev pa varira med 400 in nekaj tisoč.[1]

Sinagoge v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Mariborska sinagoga služi danes za gostovanje kulturnih dogodkov.

Od nekdanjih sinagog, sta danes v Sloveniji ohranjeni dve: mariborska na Židovski ulici 4 in lendavska na Trgu Györgya Zale 1. Redki pisni in ustni viri navajajo še druge, zlasti iz obdobja srednjega veka, ki so bile razkropljene po državi. Ostali kraji, kjer so nekoč stale sinagoge, so: Ljubljana (Židovska steza 4), Celje, Slovenska Bistrica, Piran (okoli Židovskega trga), Dravograd, Koper, Novo mesto, Gornja Radgona in Slovenj Gradec.[22] Na štajersko-prekmurskem območju so lokacijsko znane sinagoge stale še v Beltincih in na Ptuju.

Zadnjo zgrajeno, sinagogo v Murski Soboti, so podrli lokalni komunisti leta 1954. Tako lendavska, kot mariborska sinagoga danes služita za kulturne namene.

Kulturni spomeniki[uredi | uredi kodo]

Poleg omenjenih sinagog, so najpogostejši dokaz prisotnosti Judov na slovenskih tleh judovska pokopališča, ohranjeni eksponati in ostali materialni predmeti. Večinoma so vezani na večja mesta, kraje v Prekmurju in ob obali.

Ohranjeno judovsko pokopališče v Prekmurju se nahaja v Dolgi vasi pri Lendavi. Na danes opuščenem pokopališču se nahaja 176 nagrobnikov, ki so tradicionalno obrnjeni proti Jeruzalemu. Zapisi na teh so v hebrejski in latinski pisavi. Oskrbovano in urejeno je bilo do srede druge svetovne vojne. Po obdobju vojne je bila na pokopališču pokopana ena oseba. Sredi pokopališča stoji spomenik 387 žrtvam nacističnega genocida, ki so ga leta 1947 postavili štirje preživeli interniranci.[24] Manjši park z nekaj nagrobniki označuje nekdanje pokopališče na robu Murske Sobote.

Pokopališče v Rožni Dolini pri Novi Gorici je največje ohranjeno judovsko pokopališče pri nas. Šteje preko 900 nagrobnikov, najstarejši od teh je nosi letnico 1406. Starejši nagrobniki vsebujejo napise v hebrejščini, medtem ko so novejši dvojezični, ali pa vsebujejo le napis v nemščini in italijanščini. Pokopališče je bilo uporabljano do leta 1947.[25] sinagoga je ostala na drugi strani meje, v Italiji.

V sklopu ljubljanskih Žal se nahaja tudi mlajše judovsko pokopališče. Civilno židovsko pokopališče je bilo leta 1931 urejeno na posebnem prostoru ob Tomačevski cesti. Leta 1964 je bil judovski del pokopališča prestavljen.[26]

Pomembni slovenski Judje[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Judovska skupnost Slovenije
  2. ^ Judovska spletna knjižnica (v angleščini)
  3. ^ Jelinčič Boeta, K. 2009a. Judje v Sloveniji v srednjem veku. Ljubljana: Slovenska matica: 169-175.
  4. ^ Jelinčič Boeta, K. 2009b. Judje v Sloveniji. Celovec: Mohorjeva: 15-57.
  5. ^ Gašpar, Mirjana. Židje v Lendavi. Lidnplast, Lendava, 1997.(COBISS)
  6. ^ György Zala
  7. ^ Martin Freyer
  8. ^ Jelinčič Boeta 2009b: 81-85.
  9. ^ Ibid. 83.
  10. ^ Jelinčič Boeta 2009a: 300.
  11. ^ Ibid. 316.
  12. ^ Ibid. 307.
  13. ^ Ibid. 311.
  14. ^ Ibid. 306.
  15. ^ Holokavst na Goriškem
  16. ^ Pokrajinski muzej Maribor
  17. ^ RUDOLF, A. 1939. Splošni pregled Dravske banovine. 1939. Ljubljana: Kraljevska banska uprava Dravske banovine.
  18. ^ GOLDSTEIN, S. (1988) (Ed.). Židovi na tlu Jugoslavije. Katalog razstave 17. Zagreb: MTM: 191.
  19. ^ Prekmurski Judje
  20. ^ 20,0 20,1 Spomini preživelih internirancev
  21. ^ Povzetek zgodovine slovenskih Judov
  22. ^ 22,0 22,1 Povzetek zgodovine slovenskih Judov
  23. ^ Judje v Murski Soboti
  24. ^ Pokopališče Dolga vas pri Lendavi
  25. ^ Judovsko pokopališče Rožna Dolina
  26. ^ Ljubljanske Žale
  27. ^ Pred dnevom spomina na žrtve holokavsta opozorila o prisotnosti antisemitizma