Anton Korošec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Korošec
Anton Korošec

11. predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije
Mandat:
28. julij 19287. januar 1929
Predhodnik: Velimir Vukićević
Naslednik: Petar Živković

Rojstvo: 12. maj 1872
Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici, Slovenija (tedaj Avstro-Ogrska)
Smrt: 14. december 1940
Beograd, Srbija (tedaj Kraljevina Jugoslavija).
Politična stranka: Slovenska ljudska stranka
Poklic: duhovnik
Vera: rimokatolik

Anton Korošec, slovenski politik in teolog, * 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici, Slovenija (tedaj Avstro-Ogrska), † 14. december 1940, Beograd, Srbija (tedaj Kraljevina Jugoslavija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Korošec je obiskoval Gimnazijo na Ptuju in v Mariboru, ter študij nadaljeval na bogoslovju in bil leta 1895 posvečen v duhovnika. Študij je dokončal z doktoratom graške univerze iz teologije leta 1905. Spoznal je Janeza Evangelista Kreka in sprejel njegove politične poglede.

Leta 1907 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru, kjer je 30. maja 1917 kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh Južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske monarhije. Ob razpadu Avstro-Ogrske je Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je predsedoval, 29. oktobra 1918 razglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, po tem, ko je z Nikolo Pašićem sklenil Ženevsko deklaracijo, s katero je Kraljevina Srbija in Črna gora priznala enakopravnost takšne države pri združevanju z njo na konfederalni osnovi. Ob sami združitvi so se Srbi in Hrvati dogovorili za centralistično ureditev in novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila urejena kot unitarna monarhija.

Bil je podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS leta 1918, nato je kot vodja SLS sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah; leta 1924 je, po porazu na volitvah leta 1920, na Slovenskem SLS spet zmagala in Korošec je postal podpredsednik vlade, v letih 1924 in 1927 tudi minister za notranje zadeve. Nasprotoval je sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Kraljevine, dokler ni SLS skupaj s srbskimi radikali oblikovala centralistične vlade in je ideja je zamrla. Po atentatu na Stjepana Radića leta 1928 mu je kralj zaupal vodenje vlade v šestojanuarski diktaturi, bil pa je tudi minister v Živkovićevi vladi leta 1929. Mednacionalno krizo je skušal rešiti demokratično, leta 1930 pa je vlado po političnem pritisku iz Slovenije zapustil.

V opoziciji se je leta 1932 postavil za Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov, zaradi česar bi bila takšna država privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence. Na objavo Slovenske deklaracije se je režim odzval tako, da je Korošca in druge prvake slovenskega katoliškega političnega tabora januarja 1933 konfiniral v Bosni; čez nekaj mesecev so dr. Korošca sicer iz Bosne premestili v konfinacijo na Hvar. V času konfinacije na Hvaru je z Milanom Stojadinovićem začel pogovore o ustanovitvi nove stranke Jugoslovanske radikalne zajednice. Njegova konfinacija se je končala s smrtjo kralja Aleksandra oktobra 1934.[1] Junija 1935 je postal minister za notranje zadeve v Stojadinovićevi vladi. Sodeloval je pri pripravah sporazuma Cvetković-Maček in bil minister za šolstvo v njuni vladi. Proti koncu življenja je v govorih odkrito nastopal proti prostozidarstvu, komunizmu in židovstvu, organiziral je tudi protikomunistično organizacijo Straža v viharju[navedi vir].

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)

Literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]