Benetke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Benetke
Venezia
Občina (comune)
Comune di Venezia
Zgoraj levo Piazza San Marco, ki mu sledi pogled na mesto, nato Veliki kanal, in (manjša) notranjost La Fenice in nato še otok San Giorgio Maggiore

Grb
Benetke se nahaja v državi Italija
Benetke
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°26′15″N 12°20′9″E / 45.4375°N 12.33583°E / 45.4375; 12.33583Koordinati: 45°26′15″N 12°20′9″E / 45.4375°N 12.33583°E / 45.4375; 12.33583
Država Zastava Italije Italija
Dežela Benečija
Pokrajina Venezia (VE)
Frazioni Chirignago, Favaro Veneto, Mestre, Marghera, Murano, Burano, Giudecca, Lido, Zelarino
Upravljanje
 • Župan Giorgio Orsoni (drmokratska stranka)
Površina
 • Skupno 414,57 km2
Nadmorska višina 0 m
Prebivalstvo (2009-04-30)
 • Skupno 270.660
 • Gostota 650 preb./km2
Demonim Venetians
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 30100
Klicna koda 041
Zaščitnik Sveti Marko
Dan 25. april
Spletna stran Uradna spletna stran
Unescova svetovna dediščina
Venice and its Lagoon
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
Venice in spring, with the Rialto Bridge in the background.
Države Italija
Tip kulturni
Kriterij i, ii, iii, iv, v, vi
Referenca 394
UNESCO regija Evropa in Severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 1987 (11-to zasedanje)

Benétke (italijansko Venezia, beneško Venesia) so glavno mesto italijanske dežele Benečije (italijansko Veneto). Svetovno znano obmorsko mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini (laguni) na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja rek Pada na jugu in Piave na severu. Mesto šteje okoli 318.000 prebivalcev.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zvonik na trgu sv. Marka
Zračna slika Benetk

Benetke so nastale v petem stoletju našega štetja, ko so prebivalci Ogleja zbežali pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov na močvirnate lagune na severu Jadranskega morja. Ti ljudje so raje živeli v težkih razmerah lagune, kot da bi postali sužnji. Najprej so živeli v taborih, kasneje v majhnih naselbinah, nato v vaseh, ki so se združile v večje skupnosti in za zaščito zaprosile Raveno ter tako prišle pod posredno upravo Bizanca. Od leta 726, ko so otočke Benečani izvolili svojega prvega voditelja, ki se je imenoval Orso Ipato, in ga imenovali dož, kar v njihovem dialektu pomeni vodja, so dosegli delno neodvisnost. Doži so vladali Benetkam naslednjih 1000 let. Imeli so stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih. Benetke so bile podložne bizantinskemu cesarju do 10. stoletja. Ko jim je grozila invazija s strani Svetega rimskega cesarstva, so se Benetke okoli leta 810 osamosvojile.

Benetke z ladje

Središče Benetk je bilo najprej na otočku Torcellu, kasneje pa se je središče naselbine preselilo na bolj odmaknjeno in malo višje otočje Rialto. Beneška republika je potrebovala nekakšen simbol, po katerem bi se razlikovala od svojih uradnih gospodarjev. V Benetkah je bila razširjena legenda, da je evangelist sv. Marko nekoč obiskal otoke v laguni in mu je angel povedal, da bo tam počivalo njegovo telo. Skupina beneških trgovcev se je odločila, da bo to napoved uresničila, in je leta 828 na skrivaj prepeljala svetnikove ostanke iz Aleksandrije v Benetke. V ta namen je dal takratni dož sezidati novo baziliko zraven doževe palače. Tako so sv. Teodorja, ki je bil dotedanji beneški patron in ki jim ga je vsilil Konstantinopel, preprosto zamenjali s sv. Markom. V 9. stoletju, ko je bizantinska moč že počasi začela upadati, so Benetke pridobivale večjo avtonomijo, vendar pa so bile, vsaj na videz, še vedno pokorne Konstantinoplu.

Vzpon[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 1000, ko se je zahodni svet bal konca sveta in ko so Benetke skupaj z Bizancem izgnale Normane iz Jadranskega morja in vzhodnega Sredozemlja, je bil Bizanc že tako oslabljen, da ni mogel več braniti svojih jadranskih kolonij, so te prišle pod zaščito Benetk. Benetke so povezovale Evropo z vzhodom, ne le v trgovini, temveč tudi v drugih dejavnostih, na primer prevažanje križarske vojske pri osvajanju Jeruzalema in Bizanca, kakor tudi pri lastnih osvajanjih Bizanca in Genove. Zveze z Bizancem so izkoristili za trgovanje z vzhodom in razvili pomorsko trgovino. Ker so Benetke s trgovino zelo obogatele, je bilo treba moč nekaterih posameznikov, zlasti pa doža, zmanjšati, zato so leta 1172 ustanovili Veliki svet, v katerem je bilo skoraj 500 Benečanov. Ta sistem je uspešno deloval pri upravljanju Beneške republike. Od takrat naprej je doža volil Veliki svet. Dož je moral podpisati pogodbo (italijansko promissione; dobesedno obljuba), ki je bila na začetku le formalnost, sredi 13. stoletja pa je ta pogodba preprečevala, da bi dož finančno obogatel na račun svojega položaja, sprejemal darila in komuniciral z drugimi voditelji ne da bi o tem seznanil Veliki svet. V 14. stoletju je članstvo v Velikem svetu postalo stalno in dedno.

13. stoletje[uredi | uredi kodo]

V 13. stol. je papež pozval kristjane na 4. križarsko vojno, ki so se ji pridružile tudi Benetke in jo izkoristile za osvojitev Bizanca, mnogih pristanišč na grških otokih in cele Krete. Benetke so trgovsko obvladovale celo Jadransko morje in vzhodno Sredozemlje in tako so jim vse trgovske ladje morale plačevati carino. Benetke niso bile fevdalna država. Njihova aristokracija so bile bogate trgovske družine, katerih člani so bili tudi kapitani beneških ladij.

14. stoletje[uredi | uredi kodo]

V 14. stoletju je bilo beneško trgovsko ladjevje zelo močno, čemur je pripomoglo tudi odkritje kompasa in krmila. Benečani so trgovali tako z vzhodom kot tudi s Flandrijo in Anglijo. Vendar pa s svojimi velikimi ladjami niso prevažali samo trgovskega blaga, temveč so iz črnomorskih pristanišč pripeljali tudi podgane, ki so prenašale kugo. Izbruhnila je epidemija kuge, ki je imela strahotne posledice za Benetke. Na dan je umrlo tudi do 600 ljudi. Tovorne ladjice so po kanalih komaj uspevale odvažati mrtve. Umrlo je tri petine prebivalstva. Podobno je bilo tudi v Genovi, od koder se je ta strašna bolezen razširila po vsej Evropi.

Vojne z Genovo[uredi | uredi kodo]

V 13. stoletju, po 4. križarski vojni, je postala glavni trgovski tekmec Benetk Genova, ki je trgovala v Palestini, v pristaniščih Črnega morja in drugod po vzhodnem Sredozemlju. Kmalu je prišlo do vojne med obema mestoma in na začetku je Benetkam kazalo zelo slabo, tako da so bili po hudem porazu v Jadranskem morju prisiljeni podpisati mirovni sporazum, ki pa je bil le premor v dolgoletnem sporu. V 14. stoletju je njune spopade za kratek čas prekinila kuga. V tistem času so se Benetke spopadale tudi s Padovo, Madžari in Avstrijci ter izgubile vse svoje dalmatinske kolonije. Leta 1379 se je genovska flota pojavila tik pred beneško laguno. Genovski admiral Pietro Doria se je odločil, da bo Benetke izstradal, kar pa se je pokazalo za usodno napako, saj so Benetke tako pridobile na času, si zgradile dodatno obrambo in ladjevje ter dočakale vrnitev svoje sredozemske flote, s pomočjo katere so porazili Genovo. V 15. stoletju so Benetke ponovno postale uspešna trgovska velesila, Genova pa je začela neslavno propadati.

Turki[uredi | uredi kodo]

Skozi stoletja so Benetke vzpostavile pravi imperij, ki je obsegal dalmatinsko obalo vse do Krete in Cipra, na severu do Alp in na zahodu do Milana. V času, ko so Turki zavzeli Konstantinopel (1453), so bile Benetke na vrhuncu svoje moči. Obvladovale so ozemlje od Gorice na vzhodu do Bergama na zahodu. Ponovno so zavzeli mnoge dalmatinske luke, v Sredozemlju pa so obvladovale številne grške otoke (tudi Kreto) in imele svoje baze tudi na kopnem v Grčiji. Odnosi s Turki, ki so širili svoje cesarstvo na vse strani, so bili dobri. Beneški ambasadorji so z zmagovitim sultanom Mehmetom II. celo sklenili trgovski sporazum. Vendar pa so Benečani turško nevarnost podcenjevali. Do leta 1470 so si Turki podjarmili celo Grčijo in prodirali preko Balkana na zahod. Velik problem je predstavljala tudi zahodna neenotnost.

16. stoletje[uredi | uredi kodo]

V tistem času so se tudi drastično spremenile razmere, v katerih so do tedaj trgovali. Zaradi geografskih odkritij je zdaj trgovanje potekalo okoli Rta dobrega upanja in ne več s karavanami do sredozemskih pristanišč. V 16. stoletju so se Benetke borile za preživetje med veliko močnejšimi silami. Zopet so uporabile vso svojo diplomatsko spretnost kot že tolikokrat prej in pozneje. Večkrat so predlagale, da bi se zahod združil v borbi proti Turkom, vendar so bile razlike med posameznimi zahodnimi državami prevelike, da bi do tega prišlo. Ko pa so Turki leta 1529 skoraj osvojili Dunaj in bili na tem, da zavzamejo Ciper, ki so mu do tedaj precej ponesrečeno vladale Benetke, sta se Benetkam le pridružila Vatikan in Španija ter velika flota pretežno beneških ladij je krenila proti Cipru. Tu pa so se zopet pokazala medsebojna nasprotja in tako so Ciper sramotno prepustili Turkom, ki so na vzhodnem delu otoka uprizorili tak barbarski pokol, da so se vse tri sile zopet združile in prisegle, da ne bodo prenehale, dokler Turki ne bodo dokončno premagani. Leta 1571 je njihova številna flota priplula do otoka Lepanto v Grčiji, kjer je bila zasidrana turška flota. Bitka pri Lepantu je prišla v zgodovino kot zadnja bitka galej na vesla in kot velika zmaga krščanskih sil. Benetke so hotele ta zmagoviti pohod nadaljevati, ostali dve sili pa ne. Ponovno so se tri flote zbrale skupaj naslednje leto, 1572, vendar tokrat niso dosegle nič. Ker so ugotovile, da ju ostali dve sili ne podpirata in da ni nikakršnega medsebojnega zaupanja, so Benetke poskušale doseči mir s Konstantinoplom. Pokazalo se je, da ta veličastna zmaga pri Lepantu na koncu ni prinesla nikakršnih oprijemljivih uspehov.

Zaton[uredi | uredi kodo]

Kljub izgubi moči in veliki konkurenci drugih mest, so bile Benetke v začetku 18. stoletja še vedno zelo bogate. Benečani so to bogastvo tudi znali uživati in so prirejali karnevale, igre na srečo, plese v maskah in podpirali umetnost. Francoska revolucija leta 1789 je povzročila, da so se evropske države združile proti Franciji in jo osamile, Benetke pa so tudi tu ostale nevtralne. Ko je Napoleon I. leta 1795 vkorakal v Italijo in zasledoval Avstrijce, so se mu Benečani hoteli na vsak način prikupiti, vendar jih je zaradi začasnega miru ponudil Avstriji. Leta 1797 je Napoleon zasedel Benetke brez boja, ker je Veliki svet izglasoval konec republike. Že leto kasneje pa so Benetke in večina Benečije, Istre in Dalmacije prešle v avstrijske roke. Leta 1805 je Napoleon vključil Benetke v svoje Italijansko kraljestvo za naslednjih 10 let. To je imelo svoje pozitivne in negativne posledice. Mesto so začeli obnavljati, po drugi strani pa so dobesedno izropali cerkve in samostane, iz katerih so odnesli premnoge umetnine. Leta 1815 so po dunajskem kongresu Benetke pripadle Avstriji. 1829 pa so postale svobodna luka, zgradili so jezove, da bi zaščitili mesto pred plimo, poglobili so nekatere kanale zaradi pomorskega prometa. Zgradili so tudi železniško progo do Milana, da so lahko prevažali blago v Italijo. Benečani Avstrijcev niso nikoli marali in so se jim leta 1848 v času uporov po vsej Evropi, tudi uprli. Ponovno so razglasili republiko, ki pa ni trajala dolgo. Avstrijci so 1848 zatrli upor Benečanov in ostali tam vse do leta 1866, ko so se Benetke združile z Italijo. V zadnjih desetletjih 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja se je v širših Benetkah (Mestre, Porto Marghera) začela širiti industrija in tudi promet v tovornem pristanišču se je povečal. Zato so začeli širiti in poglabljati kanale. Zaradi začetka masovnega turizma so v središču mesta nekatere kanale spremenili v pešpoti. Leta 1922 pa se je začela mednarodna razstava umetnosti La Biennale, ki jo prirejajo še danes. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja pod oblastjo Mussolinija so Benetke povezali s kopnim s cestnim in železniškim mostom. Med drugo svetovno vojno so zavezniki bombardirali Marghero in Mestre, Benetke pa niso bile poškodovane.

Mestne znamenitosti[uredi | uredi kodo]


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]