Beločeli deževnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Beločeli deževnik

Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Charadriiformes (pobrežniki)
Družina: Charadriidae (deževniki)
Rod: Charadrius
Vrsta: C. alexandrinus
Znanstveno ime
Charadrius alexandrinus
(Linnaeus, 1758)
Podvrste
  • C. a. alexandrinus
  • C. a. nihonensis
  • C. a. seebohmi

Beločeli deževnik (znanstveno ime Charadrius alexandrinus) je ptica slanišč; ob obalah Atlantskega oceana in Sredozemlja se pojavlja na peščinah, blatnih poljih in v solinah, v Panonski nižini, ter tudi v slanih stepah.

V Evropi je bilo opaženih približno 20.000 gnezd beločelega deževnika. Velika večina beločelih deževnikov gnezdi na obalah Španije, Francije in Rusije. Svoje gnezdo si naredi tako, da s pomočjo kljuna izdolbe majhno kotanjico v blatu, katero obda s školjčnimi lupinami in majhnimi kamenčki ter algami.

V gnezdo samica znese do štiri sivo – rjava lisasta jajca. Varovalno barvo imajo tudi mladiči beločelega deževnika, ki jim rečemo »begavci«.

Beločeli deževnik v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Na obali se pojavlja v spomladanskem in jesenskem času. Včasih se tudi v času selitve pojavlja v severovzhodnem delu Slovenije.

V Sloveniji pa so bila opažena samo tri gnezdišča beločelega deževnika (izliv Rižane, Ankaranu, Škocjanskem zatoku in Sečoveljskih solinah). V Škocjanskem zatoku je zaradi pomanjkanja primernih gnezdilnih habitatov beločeli deževnik zelo ogrožena vrsta. Gnezdi samo na slanih in muljastih tleh Škocjanskega zatoka. Povečanje gnezditvene populacije bi bilo mogoče samo z ureditvijo novih slanih in muljastih tal.