Beločeli deževnik
| Beločeli deževnik | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 |
||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
|
||||||||||||||
|
|
||||||||||||||
| Charadrius alexandrinus (Linnaeus, 1758) |
||||||||||||||
| Podvrste | ||||||||||||||
|
Beločeli deževnik (znanstveno ime Charadrius alexandrinus) je ptica slanišč; ob obalah Atlantika in Sredozemlja se pojavlja na peščinah, blatnih poljih in v solinah, v Panonski nižini pa tudi v slanih stepah.
V Evropi je bilo opaženih približno 20.000 gnezd beločelega deževnika. Velika večina beločelih deževnikov gnezdi na obalah Španije, Francije in Rusije. Svoje gnezdo si naredi tako, da s pomočjo kljuna izdolbe majhno kotanjico v blatu, katero obda z školjčnimi lupinami in majhnimi kamenčki ter algami.
V gnezdo samica znese do štiri sivo – rjava lisasta jajca. Varovalno barvo imajo tudi mladiči beločelega deževnika, ki jim pravimo »begavci«.
[uredi] Beločeli deževnik v Sloveniji
Na obali se pojavlja v spomladanskem in jesenskem času. Včasih se tudi v času selitve pojavlja v severovzhodnem delu Slovenije.
V Sloveniji pa so bila opažena samo tri gnezdišča beločelega deževnika (izliv Rižane, Ankaranu, Škocjanskem zatoku in Sečoveljske soline). V Škocjanskem zatoku pa je zaradi pomanjkanja primernih gnezdilnih habitatov beločeli deževnik zelo ogrožena vrsta. Gnezdi samo na slanih in muljastih tleh Škocjanskega zatoka. Povečanje gnezditvene populacije bi bilo mogoče samo z ureditvijo novih slanih in muljastih tal.
 |
Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi: Beločeli deževnik |
