Kuna belica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kuna belica
Beech Marten.jpg
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Družina: Mustelidae (kune)
Rod: Martes
Vrsta: M. foina
Znanstveno ime
Martes foina
(Erxleben, 1777)
Razširjenost kune belice
Razširjenost kune belice
Okostje

Kuna belica (znanstveno ime Martes foina) je zver iz rodu kun.

Izgled[uredi | uredi kodo]

Kuna belica ima sivo rjav kožuh, podlanko ima belkasto. Dlaka je na otip groba, zato krzno kune belice ni zelo priljubljeno. Na grlu ima belo viličasto liso, razcepljeno na dva kraka, ki se vlečeta do notranjosti prednjih nog. Za razliko od kune zlatice, kuna belica nima poraščenih stopal. Smrček ima svetel; mesnato rožnate barve. Ima kratko, čokato obliko glave, uhlji so široki in krajši, na koncu zaokroženi. Dolžina repa pri samici je od 230 do 250 mm, pri samcu pa od 250 do 270 mm. Iztrebke pušča na posebnih mestih; na podstrešjih, v lopah, kaščah ...

Prehranjevalne navade[uredi | uredi kodo]

Kuna belica se v prehranjevalnih navadah ne razlikuje dosti od kune zlatice. Razliko opazimo le v tem, da je v živalskem delu njene prehrane več živali, ki so značilne za njen habitat. Tako belica zaužije več mesa domačih kuncev in domače perutnine. Kurnike in golobnjake belica največkrat obiskuje ponoči.

Na jedilniku kune zlatice najdemo naslednje prostorninske odstotke hrane: 37% sesalcev, 21% ptic, 10% mrhovine, 8% žuželk, 5% jajc, 2% žab, 13% rastlinskih delov in 3,5% zemlje. )

Bivališče[uredi | uredi kodo]

Belica je navezana na bližino človeških bivališč. Lovi večinoma na tleh, pleza pa le redko. V Sloveniji je razmeroma pogosta v zahodnih delih Notranjske in v Slovenskem primorju. Glede skrivališč je prilagodljiva. Poišče si ga v opuščenih kmečkih poslopjih, lopah na robu gozdičev, hlevih, na podih, podstrešjih, senikih, v skalnih razpokah, v nizkih drevesnih duplih, pod kupi vejevja, pod nakopičenimi hlodi ipd. Ker se zadržuje v človekovi bližini, je ne najdemo le v zaselkih blizu gozdov, pač pa se pogosto približa tudi večjim naseljenim krajem. Nič posebnega ni, če jo opazimo celo v mestnem parku, predvsem pa se pojavlja v tistih delih mesta, v katerih so starejše stavbe in parki, ki se navezujejo na gozd. To velja za kuno belico po vsej Evropi.

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Pri kunah traja brejost od 260-280 dni. Ima povprečno 3 mladiče. V leglu jih lahko vidimo tudi 7. Slepi so 34-38 dni. V prvih tednih življenja imajo na zatilju obsežno področje posebnih žlez, ki izločajo poseben izloček. V kasnejšem obdobju počasi izgine.

Sovražniki[uredi | uredi kodo]

Kot naravni sovražniki kune belice so: lisica, ribji in planinski orel, velika uharica, kragulj, sokol, v nekaterih primerih celo kanje. Če le morejo, kuno zadavijo tudi mačke in klateški psi. Poleg plenilcev spadajo med naravne selektorje pri kunah tudi nekateri zajedalci in bolezni.

Življenjska doba[uredi | uredi kodo]

Kune v ujetništvu živijo približno 14-16 let. Kakšno starost pa živali dosegajo v naravi, je z gotovostjo zelo težko oceniti.