Istra

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grb dežele Istre iz začetka 20. stoletja
Polotok Istra na severu Jadranskega morja

Ístra (italijansko Istria) je polotok v jugozahodni Sloveniji in severozahodni Hrvaški na severu Jadranskega morja. Prebivalci so Istrani.

Pomembnejša istrska mesta so Koper (italijansko Capodistria), Pulj ali Pula (Pola), Poreč (Parenzo), Rovinj (Rovigno), Pazin (Pisino), Labin (Albona), Buzet (Pinguente), Opatija (Abbazia), Umag (Umago), Piran (Pirano), Izola (Isola), Novigrad (Cittanova), Vodnjan (Dignano), Milje (Muggia) in Dolina. Od teh so Koper, Piran in Izola v Sloveniji, Milje in Dolina sta v Italiji, ostali kraji so na Hrvaškem.

Zahodna obala Istre je bolj razgibana in naseljena, vzhodna pa bolj strma in manj naseljena. Običajno Istro delijo na tri dele:

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ime Istra izhaja iz ilirskega plemena Histri, po drugi teoriji pa po reki Histar (Donava) za katero se je v starih časih domnevalo da se v Istri zliva v Jadransko morje. To je povezano z legendo o Argonavtih, ki so tod pluli okoli 1250 pr. n. št. Istra je naseljena že od paleolitika. V predrimskem obdobju se je v Istri razvila mreža približno 500 naselij znanih pod imenom kaštelirji. Rimljani so Histre opisovali kot kruto pleme piratov, ki so bili zaščiteni s težko navigacijo okoli njihovih skalnih obal. Rimljani so potrebovali dva vojna pohoda, da so jih leta 178/177 pr. n. št. končno uspeli ukrotiti. Tedaj so uničili njihovo glavno mesto Nezakcij, istrski kralj Epulon pa se je sam pokončal.

Pokrajina v regionalnem parku Rt Kamenjak v bližini Pulja

Rimljani so vladali v Istri do njihovega propada leta 476. Znani so po tem, da so Istro zelo razvili. V Pulju in Poreču so zgradili kolonije, na otočju Brionov in drugod ob zahodni obali so zgradili vile in posestva. Istro je s cesarstvom povezovala itinerarna cesta Via Flavia z izhodiščem v Akvileji. V Pulju so zgradili amfiteater - Areno, forum, Avgustov hram, slavolok Sergijevcev in druge objekte, ki jih še danes občudujemo.

Po propadu Rimskega cesarstva so Istro zasedli Goti in Langobardi.

Leta 788 Istra pripade Frankom. Slovani so Istro začeli naseljevati v sedmem stoletju. Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je listina rižanskega zbora (italijansko Il Placito del Risano). To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu Kopra. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali pa so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je, med drugim, zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo frankovsko oblast nad deželo, da bo Slovane, ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.

Pred Napoleonovimi osvojitvami (1796) je del srednje in severovzhodne Istre (tako imenovana Kranjska Istra) pripadal Kranjski vojvodini

Beneška republika je začela prevzemati oblast nad zahodno in južno obalo Istre v 13. stoletju, medtem ko je osrednja in vzhodna Istra ostajala v okviru vojvodine Kranjske. Meja se je v naslednjih stoletjih stabilizirala, tako da sta približno dve tretjini Istre pripadali Benetkam, ena pa Kranjski.

Na beneški strani so bili Buzet in Roč, Motovun in Kafanar, Svetivinčenat in Barban ter Raša, Labin in Plomin.

V notranjosti Istre je dežela Kranjska vključevala Pazinsko grofijo, Beram, Tinjan, Sv. Petar, Žminj in Boljun, onstran Učke pa Brseč, Moščenice, Lovran, Volosko in Kastav.

Sredi 15. in 16. stoletja je prebivalstvo Istre močno zdesetkala kuga. Benečani so upad prebivalstva začeli nadomeščati z naseljevanjem slovanskih prebivalcev iz svojih ozemelj na južni obali Jadrana, predvsem iz Dalmacije in Črne Gore. Poleg tega je v času Turških vpadov in po hrvaško-ogrskem porazu leta 1493 v Krbavski bitki Istro preplavil val čakavskih beguncev iz Like, zahodne Bosne in ostale Primorske Hrvaške. Vse to je prispevalo k izredni demografski pestrosti Istre, ki se je ohranila do današnjih dni.

Med leti 1805 in 1813 je bila Istra pod Napoleonovo oblastjo in je bila najprej del Italijanskega kraljestva, od leta 1809 pa je bila vključena v Ilirske province.

Po propadu Beneške republike (1797) in Napoleona so celotnemu polotoku zavladali Habsburžani in ohranili oblast do konca I. svetovne vojne. V tem obdobju je doživela ponoven razcvet, zlasti Pulj, ki je bil glavna vojaška luka avstro-ogrske monarhije.

Po I. svetovni vojni je Istra pripadla Italiji, po II. svetovni vojni pa Jugoslaviji.

Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991, večji del Istre pripada Hrvaški in manjši severni del Sloveniji. Meja v Istri je najmlajši del slovensko-hrvaške meje, ki bo v celoti določena šele z arbitražnim sporazumom. K temu polotoku prištevajo še manjše ozemlje Italije (Milje in Dolina).

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Etnografska karta prikazuje Istro in Kvarner leta 1855
Cestni znak na avtocesti pri Kopru

Istra je tradicionalno etnično mešana in jo sestavljajo Hrvati, Slovenci, Italijani in drugi. V Istri so zastopani hrvaški jezik (čakavščina), slovenski in italijanski jezik, le nekaj sto ljudi pa govori istro-romunsko narečje.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Kaštelirji[uredi | uredi kodo]

V času velikih migracij nastane nov tip bivališč, nameščenih na vrhovih hriba. Takih je v Istri veliko. Naselja so gradili zbito in jih potem obdajali z robustnimi zidovi. To so tako imenovani kaštelirji, ki sodijo med pomembnejše istrske zgodovinske spomenike. Raziskave so pokazale, da so kaštelirji iz bronaste dobe in so delo Ilirov. Izkopanine so pokazale, da so bili kaštelirji namenjeni stalnemu bivanju. Čeprav so v drugem stoletju pred našim štetjem Istro zasedli Rimljani in prinesli svoj način gradnje, ima veliko današnjih istrskih mest korenine v ilirskih kaštelirjih. To priča o njihovi kontinuiteti in o gosti naseljenosti Istre že v prazgodovini. Istrske hiše so bile v času kaštelirjev postavljene iz rogovil, ki so jih prepletali s šibjem, premazali z blatom in posušili na zraku. Zidovi so bili zgrajeni iz kosov ilovice in utrjeni s protjem. Pred mrazom pozimi in vročino poleti so hiše zaščitili z listjem in trsjem. Ker pa jih to ni ščitilo pred dežjem, so si oblikovali nagnjeno streho in postavili zemljanke. Hiše so bile postavljene za obzidjem, tako da so bile v zavetju pred burjo. Bili so okrogle ali pravokotne oblike.

Pod Rimljani[uredi | uredi kodo]

Rimljani so vpeljali nove načine gradnje. Čeprav so imeli v svojih mestih ulice postavljene pravokotno, v Istri tega niso uporabili, ker je bil prvotni sistem tako dobro prilagojen na podnebje, da ni bilo potrebno nič spreminjati. Pravokotnim hišam ki so bile sestavljene le iz enega prostora so sčasoma dodali še več prostorov. Glavni prostor je imel dimnik in ognjišče, na katerem so tudi kuhali.Bivališče je bilo večinoma sestavljeno iz treh do štirih prostorov. Istrska hiša se je razvila v več različnih tipov . Domus je gosposka hiša, obogatena zgrškimi vodnjaki in stilom. V sredini je bil atrij skozi katerega je prihajala notri svetloba in zrak. Po navadi je bila brez oken in od zunaj se je videl le kompakten zid. Ker si je domus lahko privoščilo malo ljudi, so mestni prebivalci pričeli živeti v insulah. To so bile večnadstropne najemniške stanovanjske hiše. Ker je pričelo zmanjkovati prostora, so pričeli graditi v višino. Gradnji je pripomogel nov gradbeni material in naprednejša tehnika, s katero so gradili hitreje, varneje in enostavneje. Insule so bile od tri do petnadstropne hiše številnimi okni in vratmi ter terasami. Hiša je bila grajen z okusom in je imela lep izgled. Notranjost pa je pokazala drugačno sliko, saj so bila stanovanja večinoma dvoprostorska, hladna, brez vode, latrine in kuhinje. Za gretje so uporabljali prenosne peči na oglje, na katerih so tudi kuhali, kar se je pogosto končalo s požarom. Iz insule se je pozneje razvila tipična italijanska renesančna palača. Rimska družba je bila globoko povezana z zemljo. Tako se je razvila »villa rustica««. To je bil večnadstropni stanovanjsko-gospodarski objekt z več bivalnimi prostori, ki so zavzemali le četrtino zgradbe. Ostalo so bili [hlevi], shrambe za orodje in pridelke in prostori za proizvodnjo. Imeli pa so tudi vrt in dvorišče. Kuhinja je imela v takih vilah drugačno vlogo kot v mestih. To je bil velik prostor, ki ni bil namenjen samo kuhanju, temveč tudi druženju in delu. Blizu kuhinje sta bili še latrina in kopalnica. Kmalu za tem so rimski veleposestniki pričeli tudi zase graditi več nadstropne hiše. To so bile »ville suburbane«, velike in luksozne hiše z razkošnimi vrtovi, mozaiki in slikami. Ob cestah so se razvijala tipična rimska naselja imenovana »vici«, za katera je bila značilna podolgovata hiša. Ožja stran hiše je bila obrnjena na cesto in tu je bil prodajno-delavniški prostor, takoj za njim je bil skromen bivalni prostor. Dvorišče so uporabljali kot delovni prostor za obrt ( lončarstvo, steklarstvo). Vrsta hiše pa je bila odvisna predvsem od bogastva in politične moči, ugleda in položaja v mestu. Revni so imeli skormna bivališča z le redkim pohištvom in okraski. Bogati ljudje so si lahko privoščili bogate materiale kot so marmor, mozaične pode in bazene.

Pod bizantinsko oblastjo[uredi | uredi kodo]

Po propadu zahodno rimskega cesarstva so Istri vladali germanski Goti (do leta 539). Ko je bizantisnki cesar Justinijan I. izgnal Gote, je Istra za več kot dvesto let prišla pod bizantinsko oblast. Zaradi nove religiozne ideologije-krščanstva, nastali prvi sakralni starokrščanski objekti. To so bili oratoriji in bazilike, ki izhajajo iz antične arhitekture. Na podeželju se je ohranil star način gradnje tako skozi rimsko, kakor tudi skozi bizantinsko obdobje.

Propadajoča istrska hiša v Šmarjah

Pod Slovani[uredi | uredi kodo]

Ko so na območje Istre prišli Slovani, so podrli nekaj romanskih naselbin, saj so bile na nižji stopnji razvoja. Sprva so gradili z lesom, kasneje so prevzeli gradnjo s kamni. Zaradi varnosti so streho še vedno gradili iz lesa. Sčasoma so sprejeli gradnjo z uporabo apnene malte, ki so jo prinesli na območje Istre Rimljani. Najprej jo uporabljali samo za sakralne objekte, nato pa tudi za stanovanjske hiše. Spremenili so tudi streho. Iz lesene so prešli na kamnite korce. Notranjost hiše se ni dosti spreminjala. Osnova je bilo ognjišče, okoli katerega so se vsi družili. Hiša sprva ni imela dimnika, kmalu pa so ga pričeli graditi, kar je bila posledica kvalitetnejših bivališč. Dimnik je tako posatal eden najizrazitejših in najzanimivejših elementov. Razvila se je tudi nadstropna hiša s hlevom.

Do današnjega dne[uredi | uredi kodo]

Po Slovanih so v Istri prevzeli nadzor Benečani, ki so prinesli romaniko. V tem času se istrska hiša ni kaj dosti spremenila, saj v Benetkah takrat niso gradili iz kamna. V času renesanse se arhitektura tudi ni dosti spremenila, kar je povezano z neugodnnimi zgodovinskimi okoliščinami ( vojni vpadi, kuga...). Vpliv Avstrije se na arhitekturi Istre čuti predvsem na hišah iz 19. in 20. stoletja, predvsem v nekaterih obalnih mestih. Hiše so bile enostavne le z nekoliko spremenjenim razporedom sob, kot v preteklosti.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]