Edvard Kardelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Edvard Kardelj
Edvard Kardelj.jpg
Rojstvo 27. januar 1910
Ljubljana
Smrt 10. februar 1979
Ljubljana
Narodnost slovenska
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic politik, publicist
Poznan(a) po politika


Edvard Kardelj [édvard kardélj] (psevdonim Sperans, partizanski imeni Bevc, Krištof), slovenski politik in publicist, rezervni generalpodpolkovnik JLA, * 27. januar 1910, Ljubljana, † 10. februar 1979, Ljubljana.[1]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v delavski družini v Ljubljani. Leta 1926 se je kot 16-letnik včlanil v mladinsko organizacijo jugoslovanskih komunistov (SKOJ), dve leti kasneje je postal član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Leta 1929 je končal učiteljišče, a učiteljske službe ni nikoli nastopil. Zaradi aktivnega delovanja v prepovedani stranki KPJ je bil februarja 1930 v Beogradu aretiran in obsojen na dve leti ječe. Po izpustitvi iz zapora se je leta 1932 vrnil v Ljubljano, kjer so ga imenovali za člana novega Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo. Po tem, ko so nekateri starejši vodilni slovenski komunisti izstopili ali bili izločeni iz KPJ je Edvard Kardelj skupaj z Borisom Kidričem in Francem Leskoškom postal eden od članov novega vodstva slovenskih komunistov.

Kardelj je propagiral boj proti kapitalizmu, imperializmu, parlamentarnim demokracijam in podpiral Stalinovo politiko in politični sistem Sovjetske zveze. Leta 1935 se je iz Ljubljane preselil v Sovjetsko zvezo. V Moskvi je delal za Kominterno in bil skupaj z Josipom Brozom Titom in Aleksandrom Rankovićem član NKVD. Po tem, ko je Stalin ukazal likvidacije vseh najpomembnejših članov Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) kot so Filip Filipović, Sima Marković in Milan Gorkić so Kardelja oprostili vseh obtožb. Stalin je Josipa Broza Tita imenoval za novega voditelja KPJ, člani novega vodstva so postali še Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković, Milovan Đilas in Franc Leskošek. Leta 1937 se je novo vodstvo KPJ iz Moskve vrnilo v Jugoslavijo, s ciljem priprave oboroženega državnega prevrata, rušenjem izvoljene oblasti in izvedbo komunistične revolucije. Po vrnitvi je s podporo KPJ odstranil iz vodstva slovenskih komunistov vse predvojne člane in postal nov vodja Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo. Aprila 1937 je na Čebinah organiziral sestanek, na katerem so ustanovili Komunistično partijo Slovenije (KPS) kot sestavni del Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Propagiral je boj proti zahodnim demokracijam, fašistični Italiji, nacistični Nemčiji. Po podpisu pakta med Stalinom in Hitlerjem o nenapadanju (pakt Ribbentrop-Molotov), je kot sekretar KPS skupaj s Titom opustil obtožbe proti fašizmu in nacizmu ter se usmeril v boj proti kapitalizmu, imperializmu, Franciji, Veliki Britaniji in ZDA. Po napadu Nemčije in njenih zaveznikov na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se skupaj s Titom, po naročilu iz Moskve ni želel opredeliti o okupaciji Jugoslavije. 27. aprila 1941 je bil eden od pobudnikov ustanovitve Protiimperialistične fronte. Kljub okupaciji Jugoslavije s strani sil osi KPJ tedaj še ni imela za cilj osvoboditve izpod okupatorja. Šele po napadu na Sovjetsko zvezo je Kardelj pozval k oboroženemu odporu proti okupatorju in predstavnikom drugih slovenskih političnih strank. Protiimperialistično fronto so preimenovali v Osvobodilno fronto. Z Dolomitsko izjavo je KPS izsilila vodilno vlogo v OF in s tem ustvarila podlago za onesposobitev političnih nasprotnikov in izvedbo komunistične revolucije. V tem obdobju je bil Kardelj odgovoren za uboje političnih nasprotnikov, t.i. »razrednih sovražnikov«.[navedi vir]

V času druge svetovne vojne je bil politični in ideološki vodja slovenskih partizanskih enot. Bil je član Vrhovnega štaba NOV in POJ. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Po koncu vojne maja 1945 je bil Kardelj s Titom in Rankovićem eden od organizatorjev obračuna s sodelavci okupatorjev, civilistov in političnih nasprotnikov. Na različnih krajih Jugoslavije je bilo po ocenah iz leta 2001 do decembra 1945 ubitih približno 190.000 Jugoslovanov, vključno s približno 12.400 ljudmi slovenske narodnosti.[navedi vir]

Edvard Kardelj je bil od leta 1946 do 1948 predsednik kontrolne komisije, v letih od 1948 do 1953 zunanji minister Jugoslavije, leta 1949 so ga zaradi političnih zaslug imenovali za častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Leta 1953 je postal predsednik izvršnega sveta Jugoslavije, kasneje predsednik jugoslovanske ljudske skupščine in do smrti zasedal najvišje funkcije v državni oblasti. Bil je najvišji in najvplivnejši funkcionar Zveze komunistov Slovenije (KPS) in Zveze komunistov Jugoslavije (KPJ). Leta 1960 so ga imenovali za rednega člana Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU). Leta 1978 ga je Ekonomska fakulteta v Ljubljani, čeprav ni imel univerzitetne izobrazbe, imenovala za izrednega profesorja za področje marksistične politične ekonomije. KPJ, KPS, jugoslovanske in slovenske oblasti so ga odlikovale z vsemi takrat obstoječimi najvišjimi državnimi odlikovanji, kot so: red narodnega heroja, red junaka socialističnega dela, red ljudske osvoboditve, red partizanske zvezde I. stopnje, red zaslug za ljudstvo I. stopnje, red bratstva in enotnosti I. stopnje, red za hrabrost in partizanska spomenica 1941. V bivšem režimu so v Sloveniji po Kardelju poimenovali mnogo objektov, ustanov, ulic in naselij. Med leti 1979 in 1990 je nosila njegovo ime tudi Univerza v Ljubljani, in sicer Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Po razpadu režima so večino objektov preimenovali, nekateri objekti (npr. Kardeljeva ploščad v Ljubljani) pa so še ohranili njegovo ime.

Poročen je bil s Pepco Kardelj, sestro slovenskega politika Ivana Mačka - Matije. Pesnik Borut Kardelj je bil njegov sin, brat Janez Kardelj pa je bil gledališki igralec.

Domneve o avtorstvu Kardeljeve knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja[uredi | uredi kodo]

Dragotin Gustinčič je leta 1933 v Moskvi napisal rokopis z naslovom Das nationale Problem der Slowenen, ki naj bi ga pozneje prepisal in pod svojim imenom ter naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana, 1939) izdal Edvard Kardelj.[2] Toda analiza tega ni potrdila. Nasprotno, zgodovinar France Filipič, ki je prebral oba teksta trdi, da »gre za dva popolnoma različna teksta. Lahko zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti.«[3]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ RTVSLO.si - Smrt Edvarda Kardelja
  2. ^ Anica Lokar, Od Anice do Ane Antonovne. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 (COBISS); Vjekoslav Cenčič, Titova posljedna ispovjest, Orfelin: EWM, Beograd, str. 255.
  3. ^ Alenka Puhar, »Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo«, Delo, 3. 10. 2001, str. 26.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]