Edvard Kocbek

Edvard Kocbek, portret Božidarja Jakca

Edvard Kocbek, slovenski pisatelj, pesnik in politik, * 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, † 3. november 1981, Ljubljana.

Kocbekov opus zajema poezijo, dnevniško-pripovedno prozo, filozofske, teološke in politične študije, razprave, eseje ter članke.

Življenje

Kocbek je študiral teologijo, vendar je po dveh letih študij opustil in nadaljeval na romanistiki v Ljubljani. Po študiju v Berlinu in Parizu je služboval kot profesor francoščine v Bjelovarju, Varaždinu in nazadnje v Ljubljani, kjer se je dejavno vključil v slovensko kulturno in politično življenje. Tu je postal eden od ideoloških vodij katoliške kulturne levice ter urednik njene revije Dejanje (1938-1943). Leta 1941 je bil kot predstavnik krščanskih socialistov med ustanovitelji Osvobodilne fronte, kasneje tudi član njenih najvišjih organov.

Med vojno pa je bil tudi član AVNOJA. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Po vojni je bil minister v zvezni vladi in podpredsednik prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije. Zaradi političnega spora okoli knjige Strah in pogum, ki je načela nekatera tabuizirana vprašanja iz slovenskega NOB (pogledi na smrt in likvidacijo političnih nasprotnikov, vprašanje izdajstva in ovajanja med partizani, problematika katoličanov med NOB), so ga prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja. Znova je začel objavljati šele po letu 1961, tri leta pozneje pa je za pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado.

Pravi šok pa je v slovenski javnosti povzročil izid knjige Edvard Kocbek - Pričevalec našega časa (kjer je Kocbek spregovoril o povojni pobojih domobrancev, usmrčenih brez sodnih procesov), ki sta jo leta 1975 v Trstu izdala pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula.

Pesnik in pisatelj

Kocbek je začel svoje pesmi objavljati leta 1924 v dijaškem listu Stražni ognji, kasneje v reviji Dom in svet, kjer je objavljal tudi eseje. Že s prvo pesniško zbirko Zemlja se je uveljavil kot moderen pesnik, ki v svojih delih izvirno povezuje ekspresionistične in simbolistične prvine.

Pesnikova ustvarjalnost je usmerjena v prihodnost. Ta pa je nepredvidljiva in torej ni vedno nujno, da se bo v prihodnje zgodilo najbolj zaželeno in najboljše. Zazrtost v bodočnost je prežeta s strahom pred koncem oziroma smrtjo, saj lirski subjekt verjame, da je človek nič v primerjavi z neskončnostjo.

Kocbek pa se je sredi povojnih let znašel v težkem eksistencialističnem položaju. Ko so komunisti NOB izrabili za razredni boj in prevzem oblasti, se je pesnikova iluzija o vsenarodni etični in politični preobrazbi razblinila. Po umiku iz političnega življenja je bil do začetka 60. let izločen tudi iz kulturne javnosti in več let ni smel objavljati svojih del. V tem času je prevajal iz francoščine in nemščine. Tako njegove povojne pesmi govorijo o razkolu med idealno zamislijo in družbeno stvarnostjo, ki je bila utemeljena v nasilju in strahu.

Kot pisatelj pa Kocbek ni izhajal iz socialnega realizma, vendar se je navdihoval pri religioznem ekspresionizmu, francoskem personalizmu in eksistencializmu (Malraux, Mounier, Vercors, Sartre). Zanimala ga je usoda izobraženca, ki se sooča z velikimi zgodovinskimi dogodki, kot so NOB ali fašizem. Tematika NOB je v Kocbekovih novelah predvsem izpoved posameznika v težkem zgodovinskem obdobju. Kocbekovi literarni junaki so pogosto razpeti med svojimi dolžnostmi in svojo vestjo. Tako Kocbekove novele že načenjajo novo usmeritev v slovenski literaturi, ki za seboj puščajo obdobje socialističnega realizma.

Dela

Poezija (pesniške zbirke):	Proza:	Dramatika:
Prve pesmi (1924), Zemlja (1934), Groza (1963), Poročilo (1969), Zbrane pesmi (1977).	Tovarišija (1949), Strah in pogum (1951), Listina (1967), Krogi navznoter (1977).	Plamenica (192?), Mati in sin (okoli 1920), Noč pod Hmeljnikom (1943).

Vplivi

Kocbek je s svojo ustvarjalnostjo vplival na številne slovenske literate, med njimi pa je eden prvih zagotovo pisatelj Boris Pahor. Kot osrednja osebnost slovenske literature se je Kocbek uveljavil šele v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko je postal eden pomembnejših ustvarjalcev, ki so vplivali na Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Jožeta Snoja, Dominika Smoleta, Gregorja Strnišo in druge.

Odlikovanja

• red ljudske osamosvojitve
• red zaslug za ljudstvo I. stopnje
• red bratstva in enotnosti I. stopnje
• partizanska spomenica 1941

Kocbek v leposlovju

• Ivo Svetina, Pasijon po Kocbeku, 2009.(COBISS)
• Sebastijan Horvat idr., Pot v Jajce, 2009.

Glej tudi

• seznam nosilcev partizanske spomenice 1941
• seznam slovenskih književnikov
• seznam prejemnikov Prešernove nagrade
• seznam udeležencev Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju

Viri in literatura

• Bjeloš, Nenad. "Odlikovani Slovenci 1944-1950". Vojnozgodovinski zbornik št. 9 (2002). 90-97.
• Inkret, Andrej. In stoletje bo zardelo: Kocbek, življenje in delo. Ljubljana, 2011. ISBN 978-961-241-503-7
• Omerza, Igor. Edvard Kocbek: Osebni dosje št. 584, Ljubljana, 2010. ISBN 978-961-226-979-1
• Pogačnik, Jože [et al.]. Slovenska književnost III. Ljubljana, 2001. 54-59 in 150-152.
• Tine Hribar, Ena je groza, 2010. (COBISS)

Zunanje povezave

• Kocbek na www.svarog.org
• Poetry International Web
• Kocbek na www.rtvslo.si
• Brošura o Edvardu Kocbeku
• Spominska znamka
• Novice na 24ur.com