Ivo Svetina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Ivo Svetina, slovenski pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, * 6. september 1948, Ljubljana.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Ivo Svetina se je rodil 6. septembra 1948 v Ljubljani. Diplomiral je leta 1977 iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je deloval v eksperimentalnih gledališčih, bil član literarne skupine 441 ter se kasneje zaposlil kot dramaturg in urednik na RTV Slovenija. Med leti 1985 in 1992 je deloval kot dramaturg in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, od leta 1998 pa je direktor Slovenskega gledališkega muzeja ter član žirije na Ministrstvu za kulturo.

Svetina je od leta 1980 dejaven tudi kot član odbora Slovenskega društva za primerjalno književnost. Za svoja pesniška in dramska dela je prejel več nagrad, med njimi leta 2005 Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko Lezbos. Izdal je več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic in esejev. Prevedel je tudi Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije (tradicionalne tibetanske igre).

Prvo samostojno pesniško zbirko, Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač, je izdal leta 1971. Sledile so še druge njegove pesniške zbirke: Botticelli (1975), Joni (1976), Dissertationes (1977), Almagest (1991), Glasovi snega (1990), Disciplina bolečine (1993), Zakoni vode in lesa (1997), Svitanice (1998), Lesbos (2005), Vrt pozabe (2005) ter Pes in Perzijci (2008). Poleg poezije Ivo Svetina ustvarja tudi poetične drame, ki so postavljene v oddaljene zemeljske, mitološke in duhovne svetove. Njegove ideje izhajajo iz vzhodnih kultur, religij in filozofskih sistemov. Mednje sodijo: Lepotica in zver (1985), Biljard na Capriju (1986), Šeherezada (Svetina)|Šeherezada (1988), Tibetanska knjiga mrtvih (1992) in Tako je umrl Zaratuštra (1995). Svetina je znan tudi kot esejist in pisatelj otroških pravljic: Aves, ptičji kralj (1990), Pravljica o jari kači (1990), Deček in muha (1990), Kozel vrtnar (1993), Belin (1997).

Pesnik[uredi | uredi kodo]

V prvi pesniški zbirki Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač (1971) je Svetinovo pisanje polno erotike in metafor. Prav tako v zbirkah: Heliks in Tibija (1973), Vaša partijska ljubezen, Očetje! Herojska smrt življenje (1976). Metaforika doseže svoj vrhunec v zbirki Botticelli (1975), pri zbirki Joni (1976) se je Svetina usmeril v poetiko oriaentalskega razumevanja telesa.

Z zbirkami Dissertationes (1977), Bulbul (1982), Marija in živali (1986) in Péti rokopisi (1987) prestopi v prostor neevropskega senzualizma.

V zbirki Glasovi snega (1993) se Svetina približa evropski civilizacijski matriki. V pesmih te zbirke je izpostavljeno postmoderno občutje breztemeljnega, tesnobno v nič ujetega človeka. Pesmi so oštevilčena besedila, povezujejo jih paradoksi, ki mišljenje in poezijo postavljajo v prostor dvoma, upanja in iskanja. Vrnitev v svet čiste, simetrične lepote in estetike predstavlja zbirka Zakoni vode in lesa (1997).

Svitanice (1998) so zadnja zbirka, kjer pesnik opisuje svet in njegovo kaotično stanje, razdrobljeno v nize nejasnih podob.

Dramatik[uredi | uredi kodo]

V dramskih delih Svetina funkcijo nasilnega dramskega junaka dodeli moškemu, medtem ko ženski pripade status zapostavljene žene, mične mladenke, torej orodje v službi moškega. Osrednji lik običajno pooseblja zahodnjaka, ki ga želja po prevladi, preseganju povprečnosti obsuje z nesrečo in se sprevrže v utopično sanjarijo. Med leti 1985 in 1999 je izdal naslednja dramska dela: Lepotica in zver ali Kaj se je zgodilo z Danico D.? (1985), Biljard na Capriju/Šeherezada (1989), Zgodba iz južnega gozda ali Kdo je ubil sonce (1989), Tibetanska knjiga mrtvih (1992), Kamen in zrno (1993), Vrtovi in golobica (1994), Zarika in sončnica (1995), Tako je umrl Zaratuštra (1996), Babilon (1996) ter Ojdip v Korintu (1999).

Pisatelj otroških pravljic[uredi | uredi kodo]

Del literarne pozornosti je Svetina namenil tudi mlajši populaciji s pravljicami: Aves, ptičji kralj (1990), Pravljica o jari kači (1990), Deček in muha (1990), Kozel vrtnar (1993) in Belin (1997).

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Pesniške zbirke[uredi | uredi kodo]

Dramska dela[uredi | uredi kodo]

Esejistika[uredi | uredi kodo]

Literatura za otroke in mladino[uredi | uredi kodo]

Avtorjevi prevodi[uredi | uredi kodo]

Nagrade[uredi | uredi kodo]

  • Zlata ptica za zbirko Botticelli, ki je prevedena tudi v italijanščino (1976)
  • Nagrada Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi (1987)
  • Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Biljard na Capriju (1987)
  • Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Vrtovi in golobica (1992)
  • Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Tako je umrl Zaratuštra (1996)
  • Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko leta (zbirka Lesbos) (2005)
  • Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Grobnica za pekarno (2010)[1]
  • Jenkova nagrada za pesniško zbirko Sfingin hlev (2010) [2]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Na Tednu slovenske drame Grumova nagrada prvič trem avtorjem". Siol.net. 2.4.2010. Pridobljeno dne 24.10.2010. 
  2. ^ "Jenkova nagrada Ivu Svetini za pesniško zbirko Sfingin hlev". MMC RTV-SLO. 21.10.2010. Pridobljeno dne 24.10.2010. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]