Ivo Svetina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivo Svetina
Portret
Rojstvo6. september 1948({{padleft:1948|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) (75 let)
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Slovenija
Poklicdramatik, pesnik, esejist, prevajalec, pisatelj

Ivo Svetina, slovenski pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, * 6. september 1948, Ljubljana

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Diplomiral je leta 1977 iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Objava njegove pesmi Slovenska apokalipsa v Tribuni (1968) je sprožila odziv vodilnih slovenskih kulturnikov v pamfletu Demokracija da - razkroj ne!.

V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je deloval v eksperimentalnih gledališčih (Pupilija Ferkeverk, umetrniški vodja eksperimentalnega gledališča Pekarna), bil član literarne skupine 441 oz. 442. ter se kasneje zaposlil kot dramaturg in urednik na RTV Slovenija.

Med letoma 1985 in 1992 je deloval kot dramaturg in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, od leta 1998 do 2014 je bil direktor Slovenskega gledališkega muzeja ter član žirije na Ministrstvu za kulturo. 2014 je bil izvoljen za predsednika Društva slovenskih pisateljev, ponovno 2017, a je že poleti 2018 odstopil. Svetina je od leta 1980 dejaven tudi kot član odbora Slovenskega društva za primerjalno književnost.

Analiza[uredi | uredi kodo]

V prvi pesniški zbirki Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač (1971) je Svetinovo pisanje polno erotike in metafor. Prav tako v zbirkah: Heliks in Tibija (1973), Vaša partijska ljubezen, Očetje! Herojska smrt življenje (1976). Metaforika doseže svoj vrhunec v zbirki Botticelli (1975), pri zbirki Joni (1976) se je Svetina usmeril v poetiko oriaentalskega razumevanja telesa.

Z zbirkami Dissertationes (1977), Bulbul (1982), Marija in živali (1986) in Péti rokopisi (1987) prestopi v prostor neevropskega senzualizma.

V zbirki Glasovi snega (1993) se Svetina približa evropski civilizacijski matriki. V pesmih te zbirke je izpostavljeno postmoderno občutje breztemeljnega, tesnobno v nič ujetega človeka. Pesmi so oštevilčena besedila, povezujejo jih paradoksi, ki mišljenje in poezijo postavljajo v prostor dvoma, upanja in iskanja. Vrnitev v svet čiste, simetrične lepote in estetike predstavlja zbirka Zakoni vode in lesa (1997).

Svitanice (1998) so zadnja zbirka, kjer pesnik opisuje svet in njegovo kaotično stanje, razdrobljeno v nize nejasnih podob.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Grumova nagrada[uredi | uredi kodo]

  • za najboljše novo izvirno besedilo - Biljard na Capriju (1987)
  • za najboljše novo izvirno besedilo - Vrtovi in golobica (1992)
  • za najboljše novo izvirno besedilo - Tako je umrl Zaratuštra (1996)
  • za najboljše novo izvirno besedilo - Grobnica za pekarno (2010)[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. VALVASORJEVE NAGRADE IN PRIZNANJA v letu 2008. smd-drustvo.si. pridobljeno 8. novembra 2023
  2. »Jenkova nagrada Ivu Svetini za pesniško zbirko Sfingin hlev«. MMC RTV-SLO. 21. oktober 2010. Pridobljeno 24. oktobra 2010.
  3. »Na Tednu slovenske drame Grumova nagrada prvič trem avtorjem«. Siol.net. 2. april 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. avgusta 2011. Pridobljeno 24. oktobra 2010.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]