Tone Pavček

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tone Pavček (2010)

Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist, prevajalec in urednik, * 29. september 1928, Šentjurij pri Mirni Peči, † 21. oktober 2011.[1]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Tone Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega 16. leta. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v domačem kraju, naslednje leto pa so ga prešolali v internat k nunam v Ljubljano. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo, se po maturi vpisal na pravno fakulteto in diplomiral leta 1954, vendar pravne službe nikoli ni opravljal.

Poleg pisateljevanja je bil Pavček zelo dejaven tudi na drugih področjih. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, od leta 1979 do 1983 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo. Leta 1996 ga je UNICEF imenoval za enega izmed svojih ambasadorjev. Od leta 2001 do smrti je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Bil je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih kulturnih srečanj. Pavček je prejel tudi naziv vinski vitez, saj je vzgajal vinograd trte refošk. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma. V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del svojih del pa je posvetil tudi otrokoma, Marku in Saši Pavček.


Pokopan je bil z vojaškimi častmi na ljubljanskih Žalah.[2]

Priljubljeni citati[uredi | uredi kodo]

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

“Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”

“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”

——Tone Pavček

Prevajalski opis[uredi | uredi kodo]

Pavček je prevajal rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak), pomembni pa so tudi prevodi iz albanščine, beloruščine, gruzijščine, srbohrvaščine in drugih slovanskih jezikov.

V tuje jezike (angleščino, azerbajdžanščino, češčino, gruzinščino, ruščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino) so prevedene tudi njegove najbolj znane pesmi (Majhnice in majnice: pesmi mnogih let za mnoge bralce = Budding songs, maying songs: poems of many years for many readers). Njegova mladinska dela zasledimo v Internationale Jungendbibliothek v Münchnu, v Media Library v Sarajevu ter v brošuri britanske založbe Calder & Boyars.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Pesniške zbirke za otroke[uredi | uredi kodo]

Slikanice[uredi | uredi kodo]

Pesniške zbirke za odrasle[uredi | uredi kodo]

Eseji[uredi | uredi kodo]

  • Čas duše, čas telesa, 1994 (COBISS)
  • Čas duše, čas telesa: drugi del, 1997 (COBISS)
  • Čas duše, čas telesa: tretji del, 2004 (COBISS)
  • Čas duše, čas telesa: četrti del, 2008, 2010 (COBISS)

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Bil je tudi častni meščan Novega mesta, Mirne Peči in Ljubljane.[3] in

  • 7. junija 2001 je postal izredni član, 1. junija 2007 pa redni član SAZU.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Dobro jutro: Skozi čas (29. september 2006)
  • Dolenjski list: Ob bližajočem se Pavčkovem jubileju (27.december 2007)
  • Varl-Purkeljc, Francka: Naši književniki in njihova dela (COBISS)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Umrl je Tone Pavček Delo (pridobljeno 21. 10. 2011)
  2. ^ "Pesnika Toneta Pavčka pospremili na zadnjo pot". MMC RTV-SLO. 26.10.2011. Pridobljeno dne 26.10.2011. 
  3. ^ (9.6.2009). Zlati red za Karla Pečka in Toneta Pavčka. MMC RTV-SLO. Pridobljeno 10.6.2009.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]