Polde Bibič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Polde Bibič
Portret
(slika iz leta 2012)
Rojstvo3. februar 1933({{padleft:1933|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) ali 1933[1]
Maribor
Smrt13. julij 2012({{padleft:2012|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[2] ali 2012[1]
Ljubljana
Druga imenaLeopold Bibič
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Poklicgledališki igralec, igralec, pisatelj, filmski igralec, univerzitetni učitelj
Poznan po(1963) Samorastniki
(1964) Ne joči, Peter
(1968) Kekčeve ukane
(1973) Cvetje v jeseni
(1987) Moj ata, socialistični kulak
(1990) Waitapu

Polde Bibič [pólde bíbič] (tudi Leopold Bibič), slovenski gledališki in filmski igralec, pedagog in pisec memoarske proze, * 3. februar 1933, Maribor, † 13. julij 2012, Ljubljana.[3]

Šola[uredi | uredi kodo]

Bibič je leta 1953 maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru in se nato vpisal na študij gledališke igre AIU v Ljubljani v letniku Vide Juvan. Leta 1961 je diplomiral na AGRFT, že v času študija pa je debitiral v vlogi ilegalca v Čapovem filmu Trenutki odločitve.

Delo[uredi | uredi kodo]

Bibič v drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski leta 1965

Zaposlen je bil v SNG Drami Ljubljana (kjer je bil v obdobju 1977–1981 ravnatelj). Deloval je tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem. V letih 1973 do 1977 je bil profesor za dramsko igro na ljubljanski AGRFTV. 1979 je bil izvoljen kot izredni profesor za predmet dramske igre na AGRFTV. V letih 1981–1985 je bil tudi predsednik ZDUS-a, do leta 1982 predsednik Zveze združenj dramskih umetnikov Jugoslavije, kasneje tudi Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Leta 1984 je bil slavnostni govornik na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu. Upokojil se je leta 1995.

Njegovo ustvarjanje v gledališču je zajemalo zelo bogat in raznolik repertoar izjemnih igralskih stvaritev. Širši javnosti pa je znan tudi po svojih številnih vlogah v slovenskih filmih Moj ata, socialistični kulak (1987), Cvetje v jeseni (1973), Kekčeve ukane (vloga Bedanca; 1968), Ne joči, Peter (1964), Primož Trubar (1985), televizijskih in radijskih igrah in nadaljevankah. Leta 1990 je odigral glavno vlogo v mladinski tv seriji v petih delih imenovani Waitapu. Skupaj je odigral 150 gledaliških in več kot 30 filmskih vlog. Napisal je sedem avtobiografskih knjig.[4]

Filmografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Delo Poldeta Bibiča.

Film[uredi | uredi kodo]

Leto Naslov
1955 Trenutki odločitve
1958 Dobro morje
1959 Dobri stari pianino
1961 Balada o trobenti in oblaku
1963 Samorastniki
1964 Zarota
Ne joči, Peter
1967 Zgodba, ki je ni
Grajski biki
Na papirnatih avionih
1968 Kekčeve ukane
1971 Poslednja postaja
Mrtva ladja
1973 Cvetje v jeseni
Begunec
Let mrtve ptice
1974 Pomladni veter
Strah
1976 Bele trave
Vdovstvo Karoline Žašler
1979 Iskanja
1982 Boj na požiralniku
Razseljena oseba
1983 Dih
Trije prispevki k slovenski blaznosti
1984 Veselo gostivanje
Dediščina
1986 Heretik
1987 Moj ata, socialistični kulak
1988 Remington
1990 Ječarji
2005 Ruševine
2013 Srečen za umret

Televizija[uredi | uredi kodo]

Leto Naslov
1965 Počitnice v Lipici
1969 Polikarp
1975 Obisk
1983 Strici so mi povedali
1985 Primož Trubar
1990 Waitapu
Dirigenti i muzikaši
1996 Triptih Agate Schwarzkobler
Peter in Petra
2001 Pavle
Sorodne duše
2005 Ljubljana je ljubljena
2010 Darilo

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Polde Bibič je med pomembnejšimi nagradami dobil Prešernovo in Župančičevo nagrado ter Borštnikov prstan.

  • 1958 študentska Prešernova nagrada AIU
  • 1965 nagrada Prešernovega sklada za vlogi Norca v Shakespearovem Kralju Laeru in Williama Shakespera v TV drami Candonija Shakespeare
  • 1967 radijska igra Kosmača-Mejaka Tantadruj (vloga Tantadruja) je prejela nagrado italijanske RTV na tekmovanju Prix Italia
  • 1970 nagrada Borštnikovega srečanja v Mariboru za vlogo Mosce v Jonsonovem Volponu
  • 1970 nagrada na Tednu jugoslovanskega radia v Ohridu za vlogo Drugega zasliševalca v radijski igri Zupana Upor črvov
  • 1971 nagrada na Boršnikovem srečanju v Mariboru za vlogo Podsekalnikova v Erdmanovem Samomorilcu (tudi nagrada občinstva)
  • 1971 Zlati venec na Tednu eksperimentalnih gledališč v Sarajevu za vlogo Točaja v Strniševih Žabah
  • 1971 mladinska TV igra Jugielewitzeve Srečni metulj (vloga Slikarja) je prejela Prix Jeunesse International na tekmovanju v Munchnu 1970 (kategorija Otroci do 7. leta) in bila uvrščena med 4 najboljše prikazane oddaje sveta na pregledu otroških TV oddaj na New Hampshire Network v Durhamu v ZDA
  • 1972 nagrada na Tednu jugoslovanskega radia v Ohridu za vlogo Starca v radijski igri za otroke Puntarja Gosli
  • 1974 nagrada za najboljšo vlogo na festivalu JRT v Portorožu za TV vlogo Gospoda v Grum-Uršičevi Josipini
  • 1974 Zupančičeva nagrada za oblikovanje monodrame Lužana Zivelo življenje Luke D.
  • 1974 nagrada na Tednu jugoslovanskega radia v Ohridu za vlogo Gospoda Iksa v radijski igri Lužana Dan gospoda Iksa
  • 1975 nagrada Borštnikovega srečanja v Mariboru za vlogo Slatterry ja v Storeyevi Kmetiji
  • 1977 skupinska Prešernova nagrada za izvedbo Hlapca Jerneja na osrednji proslavi ob 100-letnici Cankarjevega rojstva
  • 1978 nagrada za najboljšo igralsko stvaritev na festivalu JRT v Portorožu za TV vlogo Jožeta Petkovška v Hiengovem Norem malarju
  • 1980 Zlati lovorov venec na jugoslovanskem festivalu malih in eksperimentalnih odrov v Sarajevu
  • 1980 Nagrada žirije občinstva na Borštnikovem srečanju v Mariboru za vlogo Voranca v Zajčevem Vorancu
  • 1981 skupinska nagrada za dramsko igro na Borštnikovem srečanju v Mariboru za vlogo v uprizoritvi SSG Trst Shakespearovega Kar hočete
  • 1981 Borštnikova diploma za jezik v vlogi Komarja v Cankarjevih Hlapcih
  • 1981 nagrada Občine Ljubljana-Center za uspešno vodenje Drame SNG Ljubljana
  • 1981 Radijska igra Hienga Krvava ptica (vloga Carlo) je prejela nagrado Ondas na tekmovanju Premios Ondas v Barceloni. leta.
  • 1982 kipec Ostrovrhar - priznanje Kulturne skupnosti občine Ljubljana-Siška
  • 1984 Sterijeva nagrada za najboljšo moško vlogo na jugoslovanskih gledaliških igrah v Novem Sadu
  • 1984 nagrada Zlati smeh satiričnega gledališča Jazavac v Zagrebu
  • 1984 nagrada žirije občinstva Borštnikovega srečanja v Mariboru za vlogo Jožeta Maleka v Part1jičevem Moj ata, socialistični kulak
  • 1984 Borštnikov prstan
  • 1984 nagrada Viba filma - prezrte vrednote Tedna domačega filma v Celju za vlogo Tomaža v Dediščini
  • 1985 Prešernova nagrada
  • 1986 Igralec leta za vlogo Primoža Trubarja v filmu Heretik, Teden domačega filma Celje
  • 1991 Mednarodna nagrada na Slovanskem srečanju gledališč v Minsku, za vlogo Jožfa v Jančarjevi igri Zalezujoč Godota
  • 1996 Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga podeljuje Predsednik Republike Slovenije

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]