Bratko Kreft

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox auteur.png
Bratko Kreft
*
Rojstvo: (1905-02-11)11. februar 1905
Sveti Jurij ob Ščavnici
Smrt: 17. junij 1996 (1996-06-17) (91 let)
Ljubljana
Poklic(i): dramatik, pisatelj, slavist
Literarno gibanje: socialni realizem
Pomembnejša dela: Celjski grofje, Velika puntarija, Kreature

Bratko Kreft, slovenski dramatik, pripovednik, publicist, dramaturg, profesor, literarni zgodovinar in režiser, * 11. februar 1905, Maribor, † 17. julij 1996, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Odraščal je v Prlekiji, v Sv. Juriju ob Ščavnici. Po končanem gimnazijskem šolanju v Mariboru, kjer je maturiral l. 1924, je v študijskem letu 1924/25 odšel na Dunaj. Najprej je študiral pravo, nato pa slavistiko in zgodovino. Obiskoval je tudi predavanja iz dramaturgije. Študij je nadaljeval v Ljubljani, kjer je študiral slovensko literaturo z južnoslovanskimi literaturami, primerjalno književnost in literarno teorijo, kot pomožne predmete pa še slovenski jezik, zgodovino in nemščino. Diplomiral je februarja 1929. Že v študijskih letih je bil literarno aktiven, med drugim je bil sourednik in sodelavec Kosovelove Mladine (1925–1926).

V sezoni 1930/31 se je kot režiser zaposlil v Narodnem gledališču v Ljubljani. Sprva je režiral le v operi, nato pa tudi v drami. Ob tem se je posvečal kulturnemu, uredniškemu in znanstvenemu delu. Sodeloval je z avantgardistično revijo Tank in bil v letih 1932–35 urednik prve slovenske marksistične revije Književnost. L. 1939 je doktoriral s temo Shakespearov vpliv na razvoj Puškinovega dramatskega nazora. Pozimi 1941/42 je v Rimu, kamor se je moral umakniti zaradi komunističnega svetovnega nazora, kot Turnerjev štipendist študiral rusko literaturo.

Po vojni se je aprila 1946 kot dramaturg zaposlil v SNG Drama, kjer je ostal do jeseni 1955. L. 1948 je za prepesnitev in režijo Tugomera dobil prvo Prešernovo nagrado. Istega leta se je za eno študijsko leto kot profesor za novejšo rusko književnost zaposlil na Filozofski fakulteti, kamor se je znova vrnil v začetku l. 1957. V tem letu je prejel tudi drugo Prešernovo nagrado, in sicer za režijo Shakespearovega Henrika IV.

L. 1962 je prenehal s poučevanjem na fakulteti in se upokojil, a je še vedno ostal aktiven na slavističnem področju. Postal je dopisni član JAZU in član SAZU – najprej je bil član terminološke komisije in znanstvenega sveta Inštituta za slovensko narodopisje (1962), leto kasneje je postal upravnik Inštituta za slovenski jezik, l. 1966 pa še tajnik razreda za literaturo. V tem času je pripravljal številna predavanja in prispevke o slovenski in tuji (predvsem ruski) literaturi, bil je urednik 9. letnika Jezika in slovstva (1963/64), član in od l. 1959 tudi predsednik zveze slavističnih društev Jugoslavije, predsednik Slavističnega društva (1963–1968) in njegov častni član, član Mednarodnega slavističnega komiteja in od l. 1973 njegov predsednik ter dopisni član MANU. L. 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literarne in gledališke umetnosti.

Njegov sin je slovenski politik in filozof Lev Kreft.

Delo[uredi | uredi kodo]

Literaturo Bratka Krefta literarna zgodovina obravnava v sklopu slovenskega socialnega realizma. Vidno mesto ima predvsem njegova dramatika, ki se ji je tudi najbolj posvečal.

Dramatika[uredi | uredi kodo]

Napisal je več kot deset dram (nekatere so ostale nedokončane), prvo, Nemoč, v kateri opisuje razmere dijaškega življenja, že kot osmošolec. Kmalu zatem se je preusmeril v socialno zgodovino, preko katere prikazuje nenehen boj človekovih želj ter njegove vzpone in padce. To je najbolje prikazal v Tiberiju Grakhu. Naslednje drame (te so doživele tudi več odzivov) se dotikajo predvsem tem iz različnih obdobjih slovenske zgodovine. Pokristjanjevanje in prve boje z germanskimi zavojevalci je opisal v prepesnitvi Tugomera, srednji in zgodnji novi vek v Celjskih grofih in Veliki puntariji, vzpon slovenske književnosti v obdobju razsvetljenstva v Kranjskih komedijantih, največjega slovenskega pesnika v filmski drami Dr. France Prešeren, prvo svetovno vojno v Kreaturah … Bolj kot individualne usode so ga v dramah zanimala razmerja in trenja med družbenimi razredi. Hkrati je vzpostavljal vzporednice z aktualnim trenutkom slovenstva v Evropi, to je s spopadom proletariata in kapitalizma, svobodomiselnosti in vzhajajočega fašizma.

Znanstveno delo[uredi | uredi kodo]

Na slavističnem področju se je Kreft ukvarjal predvsem z novejšo rusko književnostjo. Pisal je o Puškinu, Gončarovu, Turgenjevu, Ostrakovskem, Čehovu, Šolohovu, Gorkem, Pasternaku, Gogolju, vrhunec Kreftovega udejstvovanja na področju ruske književnosti pa pomeni izdaja izbranih del Dostojevskega, kjer je objavil več spremnih študij (zelo znana je študija o romanu Besi).

Na področju slovenske književnosti je pisal o delu Trubarja, Linharta, Prešerna, Šusterja, Levstika, Cankarja, pa tudi sodobnikov, npr.: Kosovela, Gruma, Prežiha idr. Zanimali so ga tudi drugi slovanski pisci, npr. Miroslav Krleža, Jovan Jovanović Zmaj, Petar Petrović Njegoš, Taras Ševčenko in Juliusz Słowacki.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Proza[uredi | uredi kodo]

  • Človek mrtvaških lobanj: Kronika raztrganih duš (roman) (1929)(COBISS)
  • Med potniki in mornarji: Potopisni fragmenti (1936)(COBISS)
  • Povesti iz nekdanjih dni (kratka proza) (1950)(COBISS)
  • Kalvarija za vasjo in druge povesti iz Prlekije (povesti) (1961)(COBISS)
  • Proti vetru za vihar (zbrana publicistika) (1965)(COBISS)

Dramatika[uredi | uredi kodo]

Strokovne monografije[uredi | uredi kodo]

  • Gledališče in francoska revolucija (1939)(COBISS)
  • Puškin in Shakespeare (1952)(COBISS)
  • Portreti (1956) (COBISS)
  • Poslanstvo slovenskega gledališča (1960)(COBISS)
  • Gledališče in revolucija (1963)(COBISS)
  • Dramaturški fragmenti (1965)(COBISS)
  • Življenje za človeka: Portret dr. Jožeta Potrča (1970)(COBISS)
  • Turgenjev in Marko Vovčok (1983)(COBISS)

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]