Srečko Kosovel
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
|
| Rojstvo: | 18. marec 1904 Sežana |
| Smrt: | 27. maj 1926 Tomaj |
|---|---|
| Poklic(i): | pesnik kritik publicist |
| Narodnost: | slovenska |
| Žanr(i): | impresionizem ekspresionizem konstruktivizem futurizem |
| Literarno gibanje: | avantgarda |
Srečko Kosovel [sréčko kosovél], slovenski pesnik, kritik in publicist; * 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Srečko Kosovel se je rodil materi Katarini in očetu Antonu kot peti – zadnji otrok. Oče je bil učitelj, doma iz vipavskih Črnič, mati pa iz Sužida na Kobariškem. Imel je brata Stana in tri sestre: Tončko, Karmelo in Anico.
Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu ker se je oče zameril oblastem, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli. V Tomaju je obiskoval tudi osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot komaj 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje mesto Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Oče je vodil pevski in tamburaški zbor, skladal napeve za cerkvene pesmi in maše, Karmela je igrala klavir, Srečko violino, brat Stano se je oglašal v listih s pesmimi. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil nemški učni jezik. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati pa je tudi začel tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 je tam srečal Ludvika Mrzela, s katerim se je spoprijateljil. Istega leta se je odločno in prizadeto odzval na fašistično politiko Italije, ki je požgala Narodni dom v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je prevzel s svojimi vrstniki urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, se pa, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in še z zapleti. Umrl je 27. maja 1926 za vnetjem možganske mrene in za zastrupitvijo krvi. Ko so ga pokopavali, je bil med cvetjem, ki so mu ga tudi prijatelji iz Ljubljane spustili v grob, šopek s slovenskim trakom, zaradi katerega so italijanski policisti pogrebce razgnali.
[uredi] Delo
V začetku svojega ustvarjanja je bil predvsem pod vplivom moderne in impresionizma. Prevladujoči motivi v njegovi poeziji so bili Kras, mati in smrt. Kasneje je prešel v ekspresionizem, iz bežnih vtisov v disharmonično izražanje čustev. Razvil je vizionarno, družbeno in versko tematiko, ki je imela osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki je nosila v sebi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa. Leta 1925 je iz ekspresionizma prešel na konstruktivističen slog. S tem pa ekspresionizma ni zapustil v svojih motivih in idejah pesmi. Konstruktivistične pesmi so bile po njegovi smrti izdane v pesniški zbirki Integrali 26. Pisal je tudi krajšo prozo in esejistiko. Kosovel je v svojem kratkem življenju prešel skozi več obdobij, vendar je težišče njegovega dela v ekspresionizmu; je najizrazitejši, pa tudi najpomembejši slovenski ekspresionist.
[uredi] Moto ali geslo
»Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.« (Pesmi, 1927.)
[uredi] Bibliografija
[uredi] Dela
- Pesmi (1927)
- Izbrane pesmi (1931)
- Zbrano delo I (1946)
- Izbrane pesmi (1949)
- Zlati čoln (1954)
- Moja pesem (1964)
- Ekstaza smrti (1964)
- Integrali 26 (1967)
- Zbrano delo II (1974)
- Zbrano delo III (1977)
[uredi] Mladinski del; ustvarjanje za otroke in mlade
Tudi Srečko Kosovel, kljub kratkemu življenju potrjuje, da je večina pomembnih slovenskih pisateljev, posebej pesnikov, pisala tudi za otroke. V pesmih za mladino srečamo Kosovela v manj dramatični luči, tu ne prevladuje več motiv smrti, več je sonca, predvsem pa pogledov po drobnih, preprostih stvareh iz vsakdanjega življenja ali živalih, ki so človeku, še posebno otroku blizu. Pred nami je nežen opazovalec narave, ki se rad igra, miruje, njegovo srce se odpira pred nami in v njem je veliko več svetlobe. Je otrok kraške zemlje, njenih borov in brinja. Naslovi nekaterih njegovih otroških pesmi so: Naša bela mačica (Sonček boža tačice), Sultanček na vlaku, Medvedi in medvedki, Vrabček zoblje, Polhi, Deček in sonce, Brinjevka, Škrat Dobrošin, Kje?, Otrok s sončnico, Burja, Prošnja, Dete na travi, Marjetice, Naš prašiček, Močeradek, Polh v jeseni, Večer, Pasja vera, Stoji sredi polja, Vožnja, Na večer, Kadar otrok spava, Danuška, Mravljica, Pesem s Krasa, Hišica, ki je pod klancem, Vas za bori, Po nevihti, Odpeljali so kozlička, Polno pest, Starka za vasjo, Mati bere, Mati čaka, Drevesa v dolini, V sivem jutru, Pesem št. 1, Cvetje na oknu.
Lirika pesmi tega žalostnega kraškega slavca, kakor ga tudi neredko z razlogom imenujejo, nas prepričuje, ne le da so najuspešnejše pesmi za otroke primerne tudi za občutljive, tenkočutne ljudi, ampak tudi obratno, saj priporočajo branje njegovih pesmi prav tako otrokom, kakor tudi odraslim.
| Naša bela mačica | Kje? | ||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Sonček boža tačice naše bele mačice. O, da je lenuška, to pa ni resnica – ona je predica. Kadar naigra se, |
Kje je zvonček? – Tam na mahu ziblje se in spava. Kje vijolica sestrica? – V skritem grmu diha v strahu. Kje trobentica? – Nanjo deček poigrava. Kje je dete? – Žarki zlati z njim igrajo se na trati. |
[uredi] Glej tudi
[uredi] Viri in literatura
- Janko Kos, Tomo Virk, Gregor Kocijan. (2002). Svet književnosti 3. Maribor: Obzorja.
- Srečko Kosovel. (1981). Naša bela mačica. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Srečko Kosovel. (1981). Sonce ima krono. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Srečko Kosovel. (2000). Zlati zvončki. Ljubljana: Karantanija.
- Srečko Kosovel. (2004). Sončnica na rami. Ilirska Bistrica: Založba Borovci.
- Srečko Kosovel. (2004). Sonce na Krasu. Založništvo Abram.
[uredi] Zunanje povezave
- Srečko Kosovel
- Poetry international - Srečko Kosovel
- Zapis o Srečku Kosovelu na portalu pesnik.net
- Omnibus, virtualna knjigarna, dela Srečka Kosovela
- Srečko Kosovel - Sto pesmi
- Srečko Kosovel - Pesmi (1927)
| Osebni podatki | |
|---|---|
| IME | Kosovel, Srečko |
| DRUGA IMENA | |
| KRATEK OPIS | pesnik; kritik; publicist |
| DATUM ROJSTVA | 18. marec 1904 |
| KRAJ ROJSTVA | Sežana |
| DATUM SMRTI | 27. maj 1926 |
| KRAJ SMRTI | Tomaj |
