Trst

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Trst
Trieste
Občina (comune)
Comune di Trieste
Panorama Trsta

Zastava

Grb
Trst is located in Italija
Trst
Trst
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°38′N 13°48′E / 45.633°N 13.8°E / 45.633; 13.8Koordinati: 45°38′N 13°48′E / 45.633°N 13.8°E / 45.633; 13.8
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija-Julijska krajina
Pokrajina Tržaška pokrajina (TS)
Frazioni Banne (Bani), Barcola (Barkovlje), Basovizza (Bazovica), Borgo San Nazario, Cattinara (Katinara), Conconello (Ferlugi), Contovello (Kontovel), Grignano (Grljan), Gropada (Gropada), Longera (Lonjer), Miramare (Miramar), Opicina (Opčine), Padriciano (Padriče), Prosecco (Prosek), Santa Croce (Križ), Servola (Škedenj), Trebiciano (Trebče)
Upravljanje
 • Župan Roberto Cosolini (Demokratska stranka)
Površina
 • Skupno 84 km2
Nadmorska višina 2 m
Prebivalstvo (1. januar 2011)[1]
 • Skupno 205.535
 • Gostota 2.400 preb./km2
Demonim Triestini
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 34100
Klicna koda 040
Zavetnik St. Sveti Just
Dan November 3
Spletna stran Uradna spletna stran

Tŕst (italijansko Trieste, nemško Triest) je mesto v severovzhodni Italiji ob Tržaškem zalivu, blizu slovenske meje ter sedež dežele Furlanija-Julijska krajina in Tržaške pokrajine. Po podatkih iz leta 2001 ima 207.069 prebivalcev.

Zemljepisna lega[uredi | uredi kodo]

Trste se nahaja severno od Istrskega polotoka, med Jadranksim morjem in obronki Kraške planote.

Satelitski posnetek Trsta

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št. Julij Cezar mu je podelil status kolonije; pod latinskim imenom Tergeste ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem delu Commentarii de bello Gallico.

Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važno trgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med balkanskimi deželami in severno Italijo. Niti Langobardi, niti Karel Veliki niso veliko vplivali na razvoj mesta.

Poleg trgovskega gospodarstva, so se tržačani bavili tudi s kmetijstvom, saj je bilo vso ozemlje pokrito z vinogradi in delno z oljčnimi nasadi. Z vinorejo so prebivalci dobro služili, tako meščani, kakor prebivalci Krasa in Brega. Med tržaškimi vini so bili še najbolj znani, vse do moderne dobe, Prosekar in Bržanka.

Večji problemi so nastajali le z Benečani, s katerimi so se Tržačani stoletja borili za oblast nad severnim Jadranom, dokler se ni mesto leta 1382 postavilo pod okrilje Habsburžanov.

Pod Habsburžani[uredi | uredi kodo]

Na ta način so se Tržačani sicer uradno odpovedali samostojnosti, vendar so ostali praktično avtonomni. Trgovina in promet sta se nemoteno razvijala. Leta 1719 je Trst postal svobodno pristanišče, s čimer se je začelo za mesto najugodnejše obdobje njegove zgodovine.

Trst je zrasel v pomembno pristanišče in trgovsko središče. Njegova vloga glavnega trgovskega pristanišča Avstrijskega cesarstva je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj-Trst.

Leta 1867 je Trst postal prestolnica »Avstrijskega primorja« avstrijskega cesarstva. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po važnosti postavljalo neposredno za Dunaj.

Trst z griča Svetega Justa

Zanimivo je, da je Trst na začetku 20. stoletja s 56 tisoč slovenskimi prebivalci (po popisu 1910) postal tudi največje slovensko mesto (Ljubljana je, z nemško govorečo manjšino vred, takrat štela 52 tisoč prebivalcev) pa tudi pomembno središče slovenske družbeno-kulturne dejavnosti.

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Italijanski nacionalisti so zaradi ekonomskih razlogov, zaradi avtonomije, ki jo je mesto uživalo, in zaradi politične prevlade bogate elite, ki jo je omogočal veljavni volilni sistem, gledali na avstrijsko nadvlado načeloma z odobravanjem. Kljub temu se je vedno bolj krepil strah pred rastočim slovenskim vplivom v mestu. V obdobju pred letom 1914 je postajala vedno vplivnejša skupina skrajnežev, ki so na Trst gledali kot na »neodrešeno ozemlje« pod tujo nadvlado - odtod izvira termin iredentizem kot naziv za gibanje, ki je zahtevalo priključitev vseh dežel z italijanskim prebivalstvom k Italiji. V obdobju pred prvo svetovno vojno se je med večinskim italijanskim prebivalstvom vedno bolj širilo prepričanje, da avstrijska oblast podpira težnje Slovencev, da bi s tem omejila italijanski vpliv v mestu. Osebnost, ki jo je treba omeniti v zvezi z italijanskim nacionalizmom, je Wilhelm Oberdank - italijanski iredentist slovenskega rodu znan tudi kot Guglielmo Oberdan.

Leta 1918 je z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne Trst skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki prešel pod Italijo. To je bil močan udarec za tržaško gospodarstvo, saj se je mesto znašlo na skrajnem robu države, ki sploh ni potrebovala ne njegovega pristanišča, ne njegovih trgovskih vezi in izkušenj z deželami, ki takrat niso bile zaželene kot komercialni partnerji. Mesto je obubožalo.

Poleg gmotnih težav so Tržačani izkusili tudi izgrede fašističnih skrajnežev, ki so se grobo znašali nad slovenskim prebivalstvom. Uradni napotki za »italijanizacijo« prebivalstva so bili strogo uresničeni, večinoma s silo. Slovenski kulturni center Narodni dom, delo slovenskega arhitekta Maksa Fabianija je bil julija 1920 požgan.

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

V času druge svetovne vojne je bil Trst predmet spopadov, saj so si ga lastile vse strani, medtem ko so prebivalci sami hoteli samostojnost. V mestu samem so bili močno zastopani Judje, italijanski iredentisti, »rdeči« Slovenci, »beli« Slovenci in neodvisneži, kar je povzročalo nevarna trenja. Ko so leta 1944 Nemci začeli uporabljati Rižarno kot zapor in krematorij, je tudi napetost med prebivalci pogubila veliko ljudi. Računajo, da je v Rižarni končalo okoli 5000 življenj.

1. maja 1945 so enote 4. armade Jugoslovanske armade in 9. korpusa slovenske NOVJ osvobodile Trst iz rok nemške vojske, ki je bila Trst zasedla po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943. Takoj za tem so še istega dne prispele v Trst tudi novozelandske zavezniške enote, ki so do tedaj čakale v Štivanu, na robu občine.

Poslopje tržaške borze, danes sedež Trgovinske zbornice

Oblast v mestu so prevzeli Jugoslovani. Kot razlaga Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije[2], so Slovenci doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu - del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb - žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti zloglasnega v Borovnici).

Pod pritiskom zahodnih zaveznikov je Jugoslovanska armada zapustila Trst 12. junija 1945.

Pod Italijo[uredi | uredi kodo]

Po koncu druge svetovne vojne je leta 1947 z mirovno pogodbo z Italijo Trst postal sedež nevtralne države, imenovane Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na cono A, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo in cono B, ki je bilo pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred je bila priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Zanimivosti Trsta[uredi | uredi kodo]

Rimsko gledališče pod Gričem svetega Justa

Iz rimske dobe je v mestu samem in v okolici veliko ostankov, na primer dobro ohranjeno gledališče v samem središču. Na griču Svetega Justa so ob gradu ostanki civilne bazilike in druge izkopanine iz rimske dobe in prvih časov krščanstva, na katerih je bila zgrajena sedanja cerkev. V zadnjih letih je bil delno obnovljen stari predel mesta. Pri tem so bila odkrita obsežna arheološka najdišča, ki jih še raziskujejo.

V tako imenovani Terezijanski četrti (zgrajena je bila za časa cesarice Marije Terezije z bonifikacijo tamkajšnjih solin) stojijo arhitektonsko zanimiva poslopja, večinoma iz devetnajstega stoletja: Tergesteo, Palazzo Carciotti, Glavna Pošta, Palača Gopčevič, Vojaška Bolnica in druge. Trg Edinost (bivši Piazza Grande oz. Veliki Trg), ki je bil priča vsem večjim zgodovinskim dogodkom, saj se nahaja na obali, je prav tako obkrožen z zanimivimi palačami. Razen Občinske palače, so tukaj Lloyd, Vladna palača, Vanoli, palača Stratti, Pitteri in Modello.

Pogled na mestno obalo s pomola Audace. Z leve proti desni:

• četrti pomol in nekdanja hidrobaza (idroscalo), v ozadju grič Škorklja
• Hiša pristaniških delavcev (svetlo rumena)
• palača Aedes (rdeča, ob kanalu)
• kanal ob palači Aedes in štirih zaporednih temno rumenih poslopjih
• palača Carciotti (z zeleno kupolo)
• Hotel de la Ville
• poslopje in cerkev grške pravoslavne skupnosti
• hrbtni del Borzne palače
• hrbtni del gledališča Verdi (s temno streho)
• stranski del Vladne palače
• trg Unità, na dnu Občinska palača
• palači Pitteri in Vanoli
• Lloydova palača (stran na trgu in nato pročelje z glavnimi vhodi na obrežju).

Veliko zanimivosti je tudi v neposredni okolici mesta, med katerimi je grad Miramar (italijansko: Castello di Miramare), zgrajen konec 19. stoletja v romantičnem slogu za avstrijskega nadvojvodo Maksimilijana in njegovo ženo Šarloto Belgijsko. V njegovi bližini je Mednarodno središče Abdusa Salama za teoretično fiziko, ki deluje pod okriljem UNESCO in IAEA, kjer je tudi sedež enega od odsekov Univerze v Trstu.

V Trstu je osrednji sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta.

Kot posebno tehnično zanimivost velja omeniti tudi Openski tramvaj, ki povezuje Oberdankov trg (Piazza Oberdan) v centru Trsta in Opčine.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Trieste-Canal Grande-DSCF1497.JPG

Ob koncu 19. stoletja je bil Trst živahno kozmopolitansko mesto, v katerem so se prepletale slovenska, italijanska in nemška kultura, in je navdihovalo pisatelje, pesnike in umetnike, kot so bili Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Dragotin Kette, Igo Gruden, Italo Svevo, Umberto Saba, Matthaeus Pertsch, Rainer Maria Rilke, James Joyce, Richard Francis Burton.

Trst in Slovenci[uredi | uredi kodo]

Najstarejša »priča« slovenskega prebivalstva v Trstu je arhiv benediktincev pri cerkvi Svetih mučencev (1114-1738), iz katerega je razvidna navzočnost Slovencev v velikem številu, bodisi v mestni okolici, kot v centru samem. V Štivanski cerkvi pri Trstu pa so odkrili rokopise, ki so nastali med 8. in 10. stoletjem, v katerih so zabeležena imena slovanskih knezov Pribine in Koclja. Iz študij Pavla Merkuja se da razbrati, da je še v petnajstem stoletju približno tretjina Tržačanov bila slovenskega porekla, oziroma slovensko govoreča. Ostali dve tretjini sta italijansko-beneška in tržaško-furlanska (t. i. »tergestinsko narečje«, ki je dokončno izginilo v prvi polovici 19. stoletja). To razmerje se je ohranilo vse do poznega osemnajstega stoletja. Šele uvedba proste luke in ekonomski razmah, ki ji je sledil, sta spremenila razmerje med etničnimi skupinami v mestu. Leta 1848 je Pietro Kandler, hoteč poudariti italijanski značaj Trsta, ugotovil: »V mestu je preko 50 tisoč italijansko govorečih ljudi, na podeželju preko 3 tisoč, kjer je 14 tisoč slovensko govorečih; vsega skupaj je v občini 21 tisoč Slovencev proti več kot 53 tisoč Italijanov.«[3] V ocenah Kandlerja so furlansko govoreči pripisani Italijanom, kar je od tedaj postala navada. Avstrijski podatki sicer tega razmerja ne menjajo, poudarjajo pa seveda prisotnost nemško govorečega prebivalstva. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 je v Trstu živelo 52 % Italijanov, 25 % Slovencev, 5 % Nemcev, 1 % drugih narodov (Srbov/Hrvatov, Čehov, Poljakov, Belorusov, Romunov in Madžarov) ter 17 % tujih državljanov.

Napis pred vhodom Tehničnega zavoda "Žiga Zois" v Trstu

Čeprav je imela v Avstro-Ogrski slovenščina status notranjega uradnega jezika, pa je bila njena raba v Trstu vseskozi zelo omejena, saj so avtonomno tržaško občino vodili italijanski nacionalisti (Nacional-liberalna stranka), ki so na številne načine omejevali in celo preganjali rabo slovenskega jezika v mestu in bližnji okolici.
Danes je Slovencem v Trstu priznana pravica uporabe slovenščine pri odnosih z javnimi ustanovami in pri javnem obveznem šolanju

Tržaški slovenski pisatelj
Vladimir Bartol

Statistika prebivalstva iz leta 1910[uredi | uredi kodo]

Pogovorni jezik po posameznih delih Trsta ob popisu 1910 [4]:

Italijanski  % Slovenski  % Drugi  %
Trst mesto
Sveti Vid 12.542 58,27 3.044 14,14 5.937 27,58
Staro mesto 11.797 60,53 795 4,08 6.896 35,39
Novo mesto 11.815 49,65 4.501 18,91 7.482 31,44
Nova Mitnica 15.352 59,46 3.100 12,01 7.366 28,53
Stara Mitnica 28.589 66,69 3.495 8,15 10.783 25,15
Sveti Jakob 15.290 60,90 4,749 18,92 5.068 20,19
Tržaška predmestja
Barkovlje 458 16,22 2,081 73,72 284 10,06
Kadinj 3.380 63,17 942 17,60 1.029 10,23
Zgornja Čarbola 3.492 55.47 1.444 22,94 1.359 21,59
Kolonja 541 30,53 943 53,22 288 16,25
Greta 1.425 43,33 1.522 46,28 342 10,40
Vrdela 2.701 32,36 4.835 57,93 811 9,72
Lonjer 30 3,36 842 94,29 21 2,35
Rojan 934 25,60 2.367 64,88 347 9,51
Rocol 3.259 46,13 2.679 37,92 1.127 15,95
Sv. M. Mag. Sp. 627 17,66 2.690 75,77 233 6,56
Sv. M. Mag. Zg. 1.761 37,86 2.301 49,47 589 12,66
Škorklja 2.652 40,86 2.502 38,55 1.337 20,60
Škedenj 1.431 26,64 3.211 59,77 730 13.59
Tržaška okolica
Bane 25 10,64 210 89,36 0 0
Bazovica 16 1,83 851 97,59 5 0,57
Kontovel 44 4,39 954 95,11 5 0,50
Gropada 4 0,95 418 99,05 0 0
Lipica(1) 0 0 83 89,25 10 10,75
Miramar 9 12,68 22 30,99 40 56,34
Opčine 159 7,34 1.929 89,02 79 3,65
Padriče 0 0 293 97,34 8 2,66
Prosek 84 6,80 1.139 92,15 13 1,05
Križ 180 10,12 1.526 85,83 72 4,05
Trebče 17 2,15 774 97,73 1 0,13
SKUPAJ 118.614 52,23 56.242 24,76 52.262 23,01

(1) Danes v Sloveniji

Omeniti je treba, da je bil popis izveden na podlagi pogovornega jezika prebivalstva (Staatsangehoerige nach der Umgangssprache) in državljanstva (Staatsfremde), zato je pomemben podatek o "drugih" prebivalcih. Kar 23 % prebivalstva ni govorilo ne slovensko ne italijansko, pač pa 5,22 % nemško, 1,06 % srbohrvatsko, 0,34 % "drugače" (češko, poljsko, rusinsko, romunsko in madžarsko) in kar 16,99 % je bilo tujih državljanov. Za tuje državljane so seveda smatrani ljudje, ki niso pripadali Avstro-Ogrski monarhiji, zato kljub številnosti niso tako podrobno našteti kot omenjeni "drugi". Iz podatkov o religiji prebivalstva lahko ugibamo, da so to bili v dobri meri Grki (1.956 pravoslavnih in 66 grškokatoliških) in Angleži (2.606 raznih protestantov).

Za popoln pregled narodnostnih manjšin je treba tudi upoštevati Jude, ki so bili v Trstu prisotni v znatnem številu (5.498 oseb), a jih ta statistika omenja samo v zvezi z religijo, saj je bil njihov pogovorni jezik večinoma italijanski.

Fotogalerija[uredi | uredi kodo]

Trst nekoč[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Total Resident Population on 1st January 2011 by sex and marital status. Province: Trieste". Istat. 19. september 2011. Pridobljeno dne 29 December 2012. 
  2. ^ http://www.kozina.com/premik/porslo4.htm
  3. ^ Sulla nazionalita' del popolo di Trieste, »L'Istria«. III, str. 176
  4. ^ Spezialortsrepertorium der Oesterreichischen Laender. VII. Oesterreichisch-Illyrisches Kuestenland. Wien, 1918, Verlag der K.K. Hof- und Staatsdruckerei

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]