Srbohrvaščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Srbohrvaščina
srpskohrvatski, hrvatskosrpski
српскохрватски, хрватскосрпски
Materni jezik Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna Gora in Kosovo[a]
Etničnost Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Črnogorci
Število maternih govorcev 18,8  (2007)[1]
Jezikovna družina
Standardne oblike
črnogorščina (v zametku)
Narečja
Dialekti srbohrvaščine:
štokavščina (standard)
torlaščina (sporno)
Pisava latinica (gajica)
cirilica (srbska abeceda)
jugoslovanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik Zastava Srbije Srbija (kot srbščina)
Zastava Hrvaške Hrvaška (kot hrvaščina)
Zastava Bosne in Hercegovine Bosna in Hercegovina (kot bosanščina, hrvaščina, srbščina)
Zastava Črne gore Črna gora (kot črnogorščina)
Zastava Kosova Kosovo[a] (kot srbščina)[2]
Priznani manjšinski jezik Zastava Avstrije Avstrija (gradiščanščina)
Zastava Madžarske Madžarska (v okrožju Baranya)
Zastava Italije Italija (moliščina)
Zastava Romunije Romunija (v Carașova, Lupac)
Zastava Slovaške Slovaška[3]
Zastava Češke Češka[4]
Zastava Makedonije Makedonija[5]
Regulator

Inštitut za hrvaški jezik in jezikoslovje (hrvaško)

Odbor za standardizaciju srpskog jezika (srbsko)
Jezikovne kode
ISO 639-1 sh (neveljavno)
ISO 639-2 scr, scc (neveljavno)
ISO 639-3 hbsvključene kode
Posamezne kode:
srp – srbščina
hrv – hrvaščina
bos – bosanščina
svm – moliščina
Linguasphere 53-AAA-g
Serbo croatian language2005.png
     Področja kjer se govori večinsko srbohrvaško (2005).
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.
Etičnopolitične različice srbohrvaščine oziroma sestava srbohrvaščine (2006)

Srbohrvaščina (srpskohrvatski ali hrvatskosrpski) je bil uradni jezik v nekdanji SFRJ poleg slovenščine in makedonščine.

Izraz srbohrvaški jezik se je v obdobju jugoslovanske države uporabljal kot krovni termin za osrednji južnoslovanski jezikovni sistem, vključujoč naroda Hrvatov in Srbov, kasneje pa tudi Bošnjakov in Črnogorcev. Po razpadu jugoslovanske države se hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina opredeljujejo kot samostojni jeziki. Jezikoslovci dokazuju da srbohrvaški jezik je tudi po razpadu SFRJ en jezik, in sicer policentrični standardni jezik všeč nemščine, angleščine in francoščine: govori se v nekaj državah in ima zato več središč; vsako središče ima svojo nacionalno varianto z lastnimi kodificiranimi razločevalnimi normami.[6][7][8][9] Do leta 1990 je srbohrvaški jezik bil netipični policentrični jezik, ker se je uporabljal znotraj ene države,[10] po razpadu SFRJ pa je postal tipični policentrični jezik, saj se uporablja v nekaj državah.[11]

hrvaščina bosanščina srbščina
Glede ispušnih plinova i zagađivanja zraka u Jeruzalemu, bilo bi potrebito poduzeti mjere sigurnosti! U pogledu ispušnih gasova i zagađivanja vazduha u Jerusalimu, bilo bi potrebno preduzeti mjere bezbjednosti! У погледу издувних гасова и загађивања ваздуха у Јерусалиму, било би потребно предузети мере безбедности!

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, toda Srbija šteje Kosovo še vedno kot del lastnega neodvisnega ozemlja. Kosovo je mednarodno priznalo 106 od 193-tih članic Združenih Narodov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2007" The World's 100 Largest Languages in 2007
  2. ^ "Constitution of the Republic of Kosovo". str. 2. Pridobljeno dne 2012-08-17. 
  3. ^ "B92.net". B92.net. Pridobljeno dne 2013-09-01. 
  4. ^ "Minority Rights Group International : Czech Republic : Czech Republic Overview". Minorityrights.org. Pridobljeno dne 2012-10-24. 
  5. ^ "Minority Rights Group International : Macedonia : Macedonia Overview". Minorityrights.org. Pridobljeno dne 2012-10-24. 
  6. ^ Kordić, Snježana (2003). "Glotonim srbohrvaški jezik glede na srbski, hrvaški, bosanski, črnogorski". Slavistična revija (Ljubljana) 51 (3): 362. ISSN 0350-6894. (COBISS). 
  7. ^ Bunčić, Daniel (2008). "Die (Re-)Nationalisierung der serbokroatischen Standards". V: Kempgen, Sebastian. Deutsche Beiträge zum 14. Internationalen Slavistenkongress, Ohrid, 2008. Welt der Slaven (nemščini). München: Otto Sagner. str. 93. OCLC 238795822. 
  8. ^ Kafadar, Enisa (2009). "Bosnisch, Kroatisch, Serbisch – Wie spricht man eigentlich in Bosnien-Herzegowina?". V: Henn-Memmesheimer, Beate; Franz, Joachim. Die Ordnung des Standard und die Differenzierung der Diskurse; Teil 1 (nemščini). Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 103. OCLC 699514676. Pridobljeno dne 2. avgust 2012. 
  9. ^ Gröschel, Bernhard (2009). Das Serbokroatische zwischen Linguistik und Politik: mit einer Bibliographie zum postjugoslavischen Sprachenstreit. Studies in Slavic Linguistics, Bd. 34 (nemščini). München: Lincom Europa. str. 127. ISBN 978-3-929075-79-3. OCLC 428012015. (COBISS). 
  10. ^ Ammon, Ulrich (1995). Die deutsche Sprache in Deutschland, Österreich und der Schweiz: das Problem der nationalen Varietäten (nemščini). Berlin & New York: Walter de Gruyter. str. 46. OCLC 33981055. 
  11. ^ Kordić, Snježana (2010). Jezik i nacionalizam. Rotulus Universitas (srbohrvaščini). Zagreb: Durieux. str. 78. ISBN 978-953-188-311-5. OCLC 729837512. (COBISS). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. julij 2012. Pridobljeno dne 6. maj 2013. 


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]