Prekmurščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
 Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti.
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo.
Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.
Prekmurščina
(Prekmürščina, Prekmürski jezik)
Govorno področje: Slovenija, Avstrija, Madžarska, ZDA, Kanada 
Regija: Srednja Evropa
Govorcev: 80 tisoča 
Uvrstitveno mesto: Ni med prvih 100.
Jezikovna družina: indoevropski

 slovanski
  južnoslovanski
   zahodna veja
    slovenščina
     prekmurščina
Kode jezika
ISO 639-1: nima
ISO 639-2:
ISO 639-3: –
Opomba: Stran lahko vsebuje fonetične simbole IPA v unikodu.
Spominsko znamenje v prekmurščini v Puconcih
Szvéti Evangyeliomi, pisal Mikloš Küzmič.
Nouvi Zákon, pisal Števan Küzmič.
Sveto pismo v prekmurščini
Novine, prekmurski časopis na Madžarskem, kateri je izhajal od leta 1914, do l. 1918. Urednik Jožef Klekl.
Szrcé Jézus, prekmurski molitvenik leta 1907. Pisal in izdal Anton Števanec v Monoštru.
Kleklovi novi prekmurski molitvenik leta 1923.

Prekmurščina (prekmursko Prekmürski jezik, prekmürščina[1]) je najpomembnejše panonsko narečje na levem bregu Mure vključno s Porabjem na Madžarskem, obenem osamosvojeno narečje, oziroma pokrajinski jezik, kateri ima standard in izredno častljiv svoj književnost. Prekmurščino govori približno 80 tisoč ljudi v Prekmurju, na Madžarskem, v Avstriji, v ZDA itd.

V 18. stoletju sta standardizirala prekmurski jezik Števan Küzmič in Mikloš Küzmič. Prekmurski pisni jezik do leta 1942 nazaj oblikoval, od takrat v njem so veliki slovenski jezični elementi. Nekoč prekmurski jezik so študirali v šoli in tako so praznovali maša v cerkvi. Po leta 1920 že niso učili prekmursko, ampak prekmursko izobraženstvo poskrbelo o negi jezika, in govor liturgije do leta 1945 je bila prekmurščino.
Ker verstvo določilno je bilo v negi jezika, v komunizmu, v Jugoslaviji niso dovolili tiskanja verske knjige, druge knjige pa ni se pripravljala v prekmurščini. Na Madžarskem komunisti so prepovedali vse narodnostnega jezika. Od leta 1958, ko je prišel do konca staliniške diktature, dovolili so samo slovenski knjižni jezik v Porabju.
Pomembnejši obdelovalci prekmurščine so dva Küzmiča, Jožef Košič, Janoš Kardoš, Imre Augustič, Jožef Sakovič, Avgust Pavel in Vilko Novak.

V 20. stoletju vsakršen psevdoznanostje teorije so trdili, da prekmurščina ne slovenski, tudi ne slovanski jezik, temveč keltski, zahodnoslovanski, slovansko-madžarski jezik. Danes glede na nekaj znanstvenik, ni je prekmurski jezik, ampak glede na drugi znanstveniki obstaja, ampak to je delu slovenskega jezika, ampak govorilci prekmurščine, več stoletja priznajo slovenstvo za svojega. Števan Küzmič, ali drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina je tudi slovenski jezik (jezik Krájnczov i zdolnyi Stajerczov), ampak tako so menili tudi v 20. stoletju, da zaslužnejši tvoriti standard prekmurščino, dokler slovenščino samo se naučiti, ker razlike zelo veliki.

Ker Slovensko Porabje v komunizmu je bilo izolirano teritorijo, tam že bolj manj govorijo prekmurščino.

Vsebina

[uredi] Nazivi

Govorlci prekmurščino imajo slovensko identiteto (Slovenci, Slovénge). V sredjem veku Madžari tako so zoveli vse Slovanov da toti. Današnje Prekmurje in Porabje sta bila Slovenska okroglina (Tótság) slovanski jezik, ki so govorili v okroglini pa totski jezik (tót nyelv). Nemci so imenovali Slovencev Windisch ali Wendisch. Iz tega je izviral predočitev, da ljudji Slovenske okrogline so potomci Vandalov. Leta 1587 v Dolnji Lendavi (danes Lendava) so tiskali latinski obrednik Agenda Vandalica, ki se je sklicevala Slovencev (Prekmurcev). Znanstveno ime prekmurščine tako je bilo vandalski jezik, vandalščina (lingua vandalicus). Svečeniško in kantor-učiteljsko izobraženstvo v 18. stoletju tudi so nazaj vodili potomci Slovencev do Vandalov. Jožef Košič najprvo tudi podpiral vandalski predočitev in v njegovi deli pisal, da prekmurščina je Vandalszka jezik, Vandalszka vüszta.

V 19. stoletju vstopilo nove poimenovanje Vend (Vendski). Do leta 1867 Madžari so obvezali Slovence, da tako poimenovali sam madžarsko Vendi, prekmurščina pa je bila Vendski jezik (Vend nyelv). Prekmurskega rodu Sándor Mikola je hotel vsliti svoje mnenje na Prekmurcev, da vendščina je slovansko-madžarski jezik, ali keltski jezik in Slovenci nikdar niso bili Slovenci, samo Vendi. Danes Tibor Zsiga, iredentni zgodovinar zagotovlja, da Slovenci v Sloveniji tudi Vendi so bili, ime Slovenci samo v 19. stoletju se je izblikoval na vplivanje panslavizma.

Prekmurščina ponekod je panonska slovenščina, zaradi kraja. Prekmurje je spada v Panonskem svetu. Tukaj je bila v antiki in v srednjem veku tudi Panonijo, kjer Slovenci prvič so se nastanili.
Franci Just piše, da prekmurski jezik je vzhodnoslovenščina.[2] Leta 1920 Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je dobil Prekmurje od Madžarske. Nekoč Anton Trstenjak je dal ime Prekmurje, ampak Slovenci so tako zdili, da je to malo pejorativno. Preizkusili so skonstruirati imena Murska krajina/Mörska krajina, Mörčarje in tudi mörčarski jezik, mörčarščina,[3] ampak kasneje so sprejeli ime Prekmurje, prekmurščina.

[uredi] Prekmurska abeceda

[uredi] Pred letom 1914

velika črka mala črka v gajici
А а široki a
Á á dolgi a
B b b
C c c
Cs cs č
D d d
Е е široki e
É é dolgi e
Ê ê zlitje črka dolgi a in široki e (æ)
F f f
G g g
Gy gy dj
H h h
I i široki i
Í í dolgi i
J j j
K k k
L l l
Ly ly lj
M m m
N n n
Ny ny ny
O o široki o
ó ó dolgi o
Ô ô zlitje črka dolgi a in široki o
Ö ö široki ö
Ő ő dolgi ö
P p p
R r r
S s š
Sz sz s
T t t
Ty ty tj
U u široki u
Ú ú dolgi u
Ü ü široki ü
Ű ű dolgi ü
V v v
Z z z
Zs zs ž

[uredi] Po letu 1914

velika črka mala črka
А а
Á á
B b
C c
Č č
D d
Е е
É é
Ê ê
F f
G g
H h
I i
J j
K k
L l
M m
N n
Nj nj
O o
Ö ö
P p
R r
Š š
S s
T t
Tj tj
U u
Ü ü
V v
Z z
Ž ž

[uredi] Jezikovne posebnosti

Zanj so značilni dvoglasniki ei, ou (sveit, moust), ü (tü (tukaj)), široko naglašena i in u, kračine namesto določenih dolžin (bràta, nòsiš, kmèta, zèmla, vòda), e namesto a iz dolgega in kratkega polglasnika (den, miren), odraz zložnega l pa je u (vuk). Prevzetih besed imajo sorazmerno največ iz madžarščine, prav tako je v stavčni fonetiki precejšen vpliv tega jezika. V narečju je sicer ohranjenih precej jezikovnih starin.

„Ü” in „ö” glasa pogosta v priimki (Küzmič, Šerüga, Šömenek, Küčan, Lülik), ali v ime naselja, napr. vasi: Törnišče/Türnišča (Turnišče), Kükeč (Kukeč), Čöpinci (Čepinci); ali v ime reke in zemljišča: Möra/Müra (Mura), Bükovnica, Törnjek.

Okrog 50% prekmurske leksike je raznovrstno, prav tako naglaševanje, intonacija in palatalizacija soglasnikov. Prekmurščina pozna dvojino (Müva, Vüva, Njüva) in množino (Mij, Vij, One), ampak nima ženska oblika.

Pri sebi sta rèjsan drüugu nei mèla kak ådnuga pèčenuga kukòteka, štèri je pa ìstina tak málički büu, ka se nìti èden ž njim ne bi mògeu du sitoga najèsti. (dolinsko podnarečje)
Čé bi sáma ležála, bi divójka ostála (porabsko podnarečje)

slovenski knjižni jezik goričko ravensko soboško dolinsko prekmurski knjižni jezik
jaz bom jedel ge mo džo ge mo jo/džo jes den jo Jas bom djo
ti boš jedel tij boš džo tij boš jo/džo tij boš jo Tij boš djo
on bo jedel on de džo on de jo/džo bo jo On bou djo
midva bova jedla müva va gela müva va gela/jela müva bova jela Müva bova djela
vidva bosta jedla vüva ta gela vüva ta gela/jela vüva ta jela Vüva bosta djela
bosta jedla njüva ta gela njüva ta gela/jela Njüva bosta djela
mi bomo jedli mij mo gele mij mo gele/jele mij bomo jele Mij bomo djeli
vi boste jedli vij te gele vij te gele/jele Vij boste djeli
oni bodo jedli one do gele one do gele/jele One bodo djeli

V prekmurščini ne značilno izreke glas „lj”. Napr.: lübezen-ljubezen, pijátel-prijatelj, lüdstvo-ljudstvo.

Več je afinitet s hrvaščino (kajkavščina), v prvi vrsti v besedišču, sklanjatvu in spregatvu. Napr. ni res je prekmursko nej istino, hrvaško nje istino; na Madžarskem prekmursko v Vogrskoj, hrvaško u Mađarskoj. V prekmurščini glas „v” dostikrat je „f,” kateri tudi značilno kajkavsko potezo. Izreko prekmurska hvala je fala, ali hfala (prekmurski standard tako piše, da hvala).
Prekmurski pisatelji, kot Mikloš Küzmič, Jožef Košič in drugi so uveljavljali kajkavščine, ker prekmurske besedišče malo je bil siromašno. Standard prekmurščine tudi v takšnim obliki piše leti kot hrvaščino: 1783. godine–1783. leta.
Stari učitelji in duhovniki v Slovenski okroglini (Tótság) so študirali na Hrvaškem, v Zagrebu in v Varaždinu, v 16. stoletju evangeličanci tudi, kakor katoličanci. Prekmurski dušni pastirji za potrebe bogoslužja uporabljali kajkavska besedila, ki so prihajala iz sedeža zagrebške škofije in so jih nato na podlagi lastnega govora in z ustreznimi stilnimi sredstvi jezikovno adaptirali. To je imel vpliv na jezik. Naprimer je Stara martjanska pesmarica, kaj je nastajala v Martjancih, v 16.-17. stoletju. Tiskani viri so bili pesmarice eno kajkavskohrvaško[4] in eno gradiščanskohrvaško pesmarico.[5]
Nastalo je v Koceljevi keneževini oziroma Metodovi panonsko-moravski nadškofijo. To domnevo argumentirajo tudi z zgodovinskim dejstvom, da so menihi iz benediktinskega samostana v Blatogradu (danes Zalavár, Madžarska), ko so se umikali, odšli v dve poti: eni so v Zagrebu ustanovili zagrebško škofijo, drugi pa so odšli v Kančevci (tukaj je živel in delal Mikloš Küzmič) in leta 1093 ustanovili samostan, ki je deloval do srede 13. stoletja. Prav slednji naj bi na podlagi starocerkvenoslovanskega izročila, katerega del so prinesli s sabo iz Blatograda in ga ustrezno adaptirali, postali nosilci prekmurskega jezika, ki je samostojna enota nasproti napr. kranjsekmu in kajkavskemu.
Zalska županija je bila del zagrebške škofije. Slovenski katoliški verniki so dobili kajkavske verske knjige iz Zagreba. To so tudi prispeli v Železno županijo, tako nazaj vplivali na oblikovanje prekmurščine.

V 17. stoletju Prekmurci so morajo prestopiti v evangeličansko vero svojih gospodov. Evangeličanci so bili prvi v Slovenski okroglini, ki so učili prekmurski jezik v šoli. Iz tega časa je ohranjen en vizitacijski zapis iz leta 1627. Ob obisku je bilo ugotovljeno, da so v lasti gornjepetrovske evangeličanske cerkve Lutherova postila, ki jo prevedel Primož Trubar (prekmursko Primus Truber). Leta 1598 mnog slovenski predigar so bežal iz Kranjske na Madžarsko, v Slovensko okroglino in tukaj nadaljevali svojo dejavnost, pa tudi so prinesli tiste knjige, kateri so standardizirali slovenščine. Prekmurci tako so se povezali s slovenščino, ampak niso prevzeli.

[uredi] Slovenski, prekmurski, hrvaški in kajkavski Oče naš

Standardna Slovenščina Prekmurščina Standardna Hrvaščina Kajkavščina
Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega. Amen.
 Ocsa nas, ki szi vu nebászaj!
Szvéti sze Ime tvoje.
Pridi králesztvo tovje.
Bojdi vola tvoja,
kak na nébi, tak i na zemli.
Krüha nasega vszakdanésnyega daj nam ga dnesz.
I odpüszti nam duge nase,
kak i mi odpüscsamo duzsnikom nasim.
I ne vpelaj nasz vu szküsávanye.
Nego odszlobodi nasz od hüdoga. Amen.

(Molitvena Kniga, Odobrena od cérkvene oblászti, 1942.
Zálozso Zvér János knigar v muraszombati Trétja izdaja.)		 Oče naš, koji jesi na nebesima,
sveti se ime tvoje,
dođi kraljevstvo tvoje,
budi volja tvoja,
kako na nebu tako i na zemlji.
Kruh naš svagdanji daj nam danas,
i otpusti nam duge naše,
kako i mi otpuštamo dužnicima našim,
i ne uvedi nas u napast,
nego izbavi nas od zla. Amen.”
 Japa naš kteri si f 'nebesih,
nek sesvete ime Tvoje,
nek prihaja cesarstvo Tvoje,
nek bu volja Tvoja
kakti na nebe tak pa na zemle.
Kruhek naš sakdajni nam daj denes
ter odpuščaj nam dugi naše,
kakti mi odpuščamo dužnikom našim.
ter naj nas fpelati vu skušnje,
nek nas zbavi od sekih hudobah. Amen.

[uredi] Zgledi nekaterih besed

Sztarisinsztvo (Položaj starešine). Pisal Števan Sijarto, leta 1807.
  • zavesa - fejronka
  • predpasnik - frtoj
  • kapa - auba, šapka
  • pridi - ode
  • luč - posvejt
  • vrata - dvere
  • pulover, jopica - štrikaš
  • vilica - rašuška
  • meščan - meštančar
  • danes - gnjes oz. gnes
  • trgovina - bauta
  • čevlji - bočkore oz. črejvle
  • krožnik - tanjer
  • denar - pejnez
  • pasja hrana - pejsko geste, pesje jesti
  • mačja hrana - mačeče geste
  • oblačila - gvont, gvant
  • vzglavnik - vonkeš oz. vankeš, vankiš
  • kozarec - kupica
  • motovilec - repinclen
  • samokolnica - telige
  • jajca - bilice
  • nahrbtnik - hatižak
  • pust - fajnšček
  • stol - stolec
  • nogavice - štrunfle(dolgi e)
  • mesto - varaš
  • ptic - ftič
  • tujina - tüjina

[uredi] Prekmurski meseci (mejseci)

slovensko prekmursko hrvaško
januar (prosinec) sečén (január) siječanj
februar (svečan) süšec, nekoč sűca (február) veljača
marec (sušec) mali tráven (márciuš) ožujak
april (mali traven) velki tráven (ápriliš) travanj
maj (veliki traven) risálšček, nekoč risaolšček (májuš) svibanj
junij (rožnik) ivánšček (júniuš) lipanj
julij (mali srpan) jakopšček (júliuš) srpanj
avgust (veliki srpan) méšnjek (augustuš) kolovoz
september (kimavec) mihálšček, neki miháošček (september) rujan
oktober (vinotok) vsesvéšček (oktober) listopad
november (listopad) andrejšček (november) studeni
december (gruden) prosinec (december) prosinac

[uredi] Prekmurski dnevi

slovensko prekmursko hrvaško
ponedeljek pondejlek ponedjeljak
torek torak ali torek utorak
sreda srejda srijeda
četrtek četertek četvrtak
petek pejtek petak
sobota sobouta ali subota subota
nedelja nedela nedjelja

[uredi] Stara prekmurska krstna imena

Pred 18. stoletje prekmurski slovenci so uporabljali svoji slovanski imeni, napr. Matko, Mladen, Jurko, Andri, Mihali, Martin, Ivan, Vučko, Matti, itd. Ko se je izoblikoval standard in so izdali prekmurski koledarji, nekaj ime iz madžarščine čez je prišel, ampak napr. Ivan enak je bil z Janošom (Janezom).

prekmursko slovensko madžarsko
Ágošt Avgust Ágost, Ágoston
Andraš Andrej András
Balaž Blaž Balázs
Döméter Demeter Dömötör, Demeter
Ferênc Franc, France, Fran Ferenc
Filip Filip Fülöp
Floriján Florjan Flórián
Gergel Gregor Gergely
Janoš Janez János
Jüri, Jürko Jurij György
Klara Klara Klára
Kolman Kolman Kálmán
Lajoš Lojze Lajos
Lovrenc Lovrenc Lőrinc
Lükač Lukas Lukács
Mátjaš Matjaž Mátyás
Miháo, Mihael Mihael Mihály
Mikloš Miklavž Miklós
Pal, Paveo Pavel Pável, Pál
Petêr Peter Péter
Sebaščan Sebastjan Sebestyén
Števan Štefan István
Žüža, Žüžána Suzana Zsuzsa, Zsuzsanna

[uredi] Podnarečja

Prekmurščina se deli na štiri podnarečja:

[uredi] Standard prekmurščine

Prvi prekmurski abecednik (1725). Avtor je neznan.

Prekmurščina je osamelo slovensko narečje, ker ima standardni knjižni jezik. Na območju med rekama Rabo in Dravo so se skupaj z Obri pojavili prvič v drugi polovici 6. stoletja. Ogri so osvojili Panonijo, in murski Slovenci so se osamili, zato panonski Slovenci so razvili svoj književni jezik. Za jezik in kulturo tega območja je bila značilna močna izolarnost od kranjskega zemlja, kje je Primož Trubar izoblikoval standard slovenščino. Hkratki pa nadaljevanje cirilske in metodijske tradicije, zato paralel vzporednice z zahodnoslovanskimi jeziki in hrvaščino. V kulturnem in jezikovnem življenju je bilo za Prekmurce najpomembnejše obdobje reformacije. Prekmurski evangeličanski pisatelji so v dvesto letih izdali vrsto pesmaric, molitvene knjige in različnih nabožnih besedil, močno pa so tudi na razvoj katoliškega prekmurskega slovstva.

V Drugem Brižinskem spomeniku je besed mrzki, kateri je vedno čuva prekmurščino (predvsem porabsko narečje). V 16. stoletju nazivajo prekmurski jezik, kot vandalščino. To je kot znanstveno ime do 19. stoletja nastopa v uradnem latinskem in madžarskem dokumentih. Leta 1587 so natisnili obrednik Agenda Vandalica. Knjiga čeprav je latinsko, ampak naslov se skliceva na prekmurski Vandali, oziroma prekmurski Slovenci.

Prvo popolno književno delo na prekmurskem jeziku je Martjanska pesmarica. Začeli so pisati evangeličani v 16. stoletju, kasneje so nadaljevali katoličani.
1. januarja l. 1643 je nastajala Martjanska pogodba, to je tudi prekmursko govoreče besedilo.

Števan Küzmič in Mikloš Küzmič sta v 18. stoletju prevedla evangeliški in katoliški evangelij in to bo standard prekmurščine. Zaradi kraja, ime je pannonska slovenščina. Evangeličanski Nou Zákon in katoliški Szvéti evangyeliomi prestavita v prekmurski jezik in domnevajo, da je jezik prekmurskega bogoslužja in prekmurskih knjig v 18. stoletju slovenski obredni jezik v vzhodu, in ima korenine še v starocerkvenoslovanskem slovstvu.

Pomembno jezikoslovec, entolog, pisatelj in pesnik Avgust Pavel tako je ocenil, da panonska slovenščina se osamosvojil od slovenščine, ampak ker Prekmurci in Porabci se v svoji materinščini imenujejo Slovènec, Slóven, Slovènge, to je tudi slovenski jezik, tako kot drugi slovenski jezik.

“ Vendski (Prekmurski) jezik spada v skupino južnoslovanskih jezikov. Pravzaprav je le osamosvojeno, večje narečje slovenskega jezika, od katerega se razlikuje zgolj v naglaševanju, intonaciji, palatalizaciji soglasnikov in – zaradi pomanjkanja resnejše jezikovne prenove – v opaznem siromaštvu modernega besedja. ”

Števan Küzmič v predgovori Nouvega zákona označil z besedami, da prekmurski jezik (Vogrszki szlovenszki jezik) ima veliko samosvojega.

[uredi] Važne osnove dele standard prekmurščine

Tiste knjige in revije so bili važne dele, ker so osnovali in naprej gradili prekmurski knjižni jezik.

  • Ferênc Temlin: Mali katechismus (1715)
  • Abeczedarium Szlowenszko (1725, avtor je neznan)
  • Miháo Sever Vaneča: Réd zvelicsánsztva (1742)
  • Števan Küzmič: Vöre krsztsánszke krátki návuk (1754)
  • Števan Küzmič: Nouvi Zákon (1771)
  • Mikloš Küzmič: Krátka summa velikoga katekizmussa (1780)
  • Mikloš Küzmič: Szlovenszki silabikár (1780)
  • Mikloš Küzmič: Szvéti evangyeliomi (1780)
  • Mikloš Küzmič: Kniga molitvena (1783)
  • Miháo Bakoš: Szlovenszki Abecedár (1786)
  • Miháo Bakoš: Nouvi Gráduvál (1789)
  • Mikloš Küzmič: ABC kni'sicza (1790)
  • Mikloš Küzmič: Sztároga i nouvoga testamentoma szvéte histórie kratka summa (1796)
  • Kniga molitvena, v-steroj sze nahájajo rázlocsne ponizne molitvi, z-dvojim pridavekom (2. izdaja molitvenika M. Küzmiča, 1796)
  • Števan Sijarto: Mrtvecsne peszmi (1796)
  • Števan Sijarto: Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo (1807)
  • Nouvi zákon ali Testamentom goszpodna nasega Jezusa Krisztusa (2. izdaja evangelija Š. Küzmiča, 1817)
  • Szlovenszki szilabikár (2. izdaja, 1821)
  • Miháo Barla: Krscsanszke nove peszmene knige (1823)
  • Jožef Košič: Krátki návuk vogrszkoga jezika za zacsetníke (1823)
  • Števan Lülik: Novi abeczedár (1833)
  • Krátka summa velikoga katekizmusa z-szpitávanyem, i odgovárjanyem mladoszti na návuk vu czaszarszki, i králeszki dr'sányaj (2. izdaja, 1833)
  • Kniga molitvena, v-steroj sze nahájajo razlocsne ponizne molitvi, z-dvojim pridavekom, na haszek szlovenszkoga národa na szvetloszt dána (3. izdaja molitvenika M. Küzmiča, 1838)
  • Szvéti Evangyeliomi pouleg réda rimszkoga na vsze nedele i szvétesnye dni z-obcsinszkoga szvétoga piszma na szlovenszki jezik obrnyeni po V. P. goszpoudi Küzmics Miklosi, plebánusi i vice esperesti (2. izdaja evangelija M. Küzmiča, 1844)
  • Szlovenszki szilabikár (3. izdaja, 1847)
  • Jožef Košič: Zobriszani Szloven i Szlovenszka med Mürov in Rábov (1845)
  • Janoš Kardoš: Krsztsanszke czerkvene peszmi (1848)
  • Aleksander Terplan: Knige 'zoltárszke 1848)
  • Nôvi zákon ali Testamentom Goszpodna nasega Jezusa Krisztusa. Zdaj oprvics zGrcskoga na sztári Szlovenszki jezik obrnyeni po Küzmics Stevani (3. izdaja evangelija Š. Küzmiča, obdelal A. Terplan, 1848)
  • Jožef Košič: Zgodbe vogerszkoga králesztva (1848)
  • Jožef Košič: Sztarine Zseleznih ino Szalaszkih Szlovencov (1848, samo rokopis)
  • Szlovenszki szilabikár, z-steroga sze decza steti more navcsiti, z-nikimi rejesiczami, sz- prilo'senim krsztsánszkim návukom, pod prespan stampa­nya znouvics dani (4. izdaja, prenaredil Jožef Borovnjak, 1851)
  • Szvéti Evangyeliomi pouleg Réda Rimszkoga na vsze Nedele i Szvétesnye Dni (3. izdaja evangelija M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1852)
  • Krátka summa velikoga katekizmussa z-szpitávanyem i odgovárlyanyem mladoszti na návuk vu czaszarszki, i králeszki dr'sányaj (3. izdaja, prenaredil J. Borovnjak, 1852)
  • Kniga molitvena, v-steroj sze nahajajo razlocsne ponizne molitvi z-dvoj­nim pridavekom (4. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Košič, 1853)
  • Kniga molitvena v-steroj sze nahajajo rázlocsne ponizne molitvi, z-dvójim pridavekom (5. izdaja molitvenika M. Küzmiča 1853)
  • Kniga molitvena v-steroj sze nahajajo rázlocsne ponizne molitvi, z-dvojim pridavekom (6. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Košič, 1855)
  • Szlovenszki szilabikár, z-steroga sze decza steti more navesiti, z-nikimi rejcsiczami, i sz-prilo'senim krsztsanszkim návukom navkilpe, pod prespan stampanya znouvics dani (5. izdaja, 1857)
  • Szvéti evangelii za nedele i szvétke czeloga leta (4. izdaja evangelija M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1858)
  • Szlovenszki szilabikár, z-steroga sze decza steti more navcsiti (6. izdaja, 1861)
  • Kniga molitvena sztaroszlovenszka : v-steroj sze najdejo razlocsne molitvi, litanie, szv. pesmi za vszako prilozsno potrebcsino i szv. krizsna pot na haszek katolicsánskim krscsenikom (7. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1864)
  • Veliki katekizmus. Katolicsánszkoj mladoszti za pravi krscsánszki navuk (2. izdaja katekizma M. Küzmiča, 1864?)
  • Kniga molitvena sztaro-szlovenszka (8. izdaja molitvenika M. Küzmiča, 1864)
  • Szlovenszki szilabikár, z-steroga sze decza steti more navcsiti (7. izdaja, 1864)
  • Szlovenszki ABCDAR, krsztsánszko-katolicsánszki návuk i drügi za malo decsiczo potrebne recsi (1868)
  • Krátka summa velikoga katekizmussa z-szpitávanyem i odgovarlyanyem mladoszti na návuk vu czaszarszki, i králeszki dr'sányaj (3. izdaja katekizma M. Küzmiča, 1868)
  • Molitvena kniga sztáro-szlovenszka puna odebránih lepih molitev, litanijah, peszem, vu vszákoj dühovnoj potrebcsini kath. kerscsenika, i križna pot (8. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1868)
  • Kniga molitvena sztaro-szlovenszka (9. izdaja molitvenika M. Küzmiča, skupaj Szvéta krizna pot, dela Jakoba Sabara, 1869)
  • Szlovenszki szilabikár, z-steroga sze decza steti more navcsiti. Z-nikimi rejcsziczami, i szprilosenim krsztsánszkim návukom navküpe (8. izdaja, 1870)
  • Szlovenszki ABCDAR, krsztsánszko-katolicsánszki návuk i druge za malo decsiczo potrebne recsi (1870)
  • Janoš Kardoš: Nôve knige cstenyá za vesznícski sôl drügi zlôcs (1870)
  • Janoš Murkovič: Abecednik za katholičanske vesnič e šolé po velejnyi (1871)
  • Szlovenszki ABCDAR, krsztsánszko-katolicsánszki návuk i drüge za malo decsiczo potrebne recsi (1871?)
  • Krátka summa velikoga katekizmusa z-szpitávanyem, i odgovárjanyem za katholicsánszke soule u-nouva vö dána od drüstva sz. Stevana (4. izdaja katekizma M. Küzmiča, 1873)
  • Imre Augustič: Prijátel 1. (novine 1875)
  • Imre Augustič: Prijátel 2. (1876)
  • Imre Augustič: Návuk vogrszkoga jezika (1876)
  • Kniga molitvena. Bogábojécsim düsam dána. Sztáro-szlovenszka (10. izdaja molitvenika M. Küzmiča, skupaj J. Sabar: Krizsna pot)
  • Kniga molitvena (11. izdaja molitvenika Mikloša Küzmiča, 1877)
  • Szvéti Evangeliomi za nedele i szvétke celoga leta (9. izdaja evangelija M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1877)
  • Kniga molitvena (11. izdaja molitvenika Mikloša Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1877)
  • Imre Augustič: Prirodopis s kepami za národne šole (1878)
  • Szvéti evangeliomi za nedele i szvétke celoga leta (10. izdaja evangelija M. Küzmiča, 1879)
  • Krátka šumma velikoga katekizmuša spitávanyem, i odgovárjanyem za katoličánske šóle (4. izdaja, 1883)
  • Novi zákon ali Testamentom Goszpodna nasega Jezus Krisztusa. Szlovencseni po Küzmics Stevani. V Becsi, Vödáni po angluskom i zvönésnyem tüváristvi za Biblie (4. izdaja evangelija Š. Küzmiča, 1883)
  • Szvéti evangeliomi za nedele i szvétke celoga leta. z navadnimi molitva­mi pri bozsoj szlüzsbi, pred i po poldnévi. - pridavek glavnih isztin ker­scsanszkoga navuka (11. izdaja evangelija M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1885)
  • Jožef Bagari: Perve knige – čtenyá za katholičánske vesničke šolê (1886)
  • Szvéti evangeliomi za nedele i szvétke celoga leta. z navadnimi molitva­mi pri bozsoj szlüzsbi, pred i po poldnévi. - pridavek glavnih isztin ker­scsanszkoga navuka (12. izdaja evangelija M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1885)
  • Kniga molitvena bogábojécsim düsam dána : sztáro-szlovenszka (12. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Borovnjak, 1891)
  • Krátka summa velikoga katekizmuša spitávanyem, i odgovárjanyem za katoličánske šóle (5. izdaja, 1892)
  • Krátki krsztsánszki návuk za málo deczo (9. izdaja knjige Szlovenszki szilabikár, 1895)
  • Molitvena kniga (19. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil Jožef Sakovič, 1904)
  • Szvéti evangeliomi za nedele i szvétke celoga leta (12. izdaja evangelija M. Küzmiča, prenaredil J. Sakovič, 1904)
  • Krátka summa velikoga katekizmusa z-szpitávanyem i odgovárjanyem mladoszti na návuk (13. izdaja, prenaredil J. Sakovič, 1904)
  • Molitvena kniga (20. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Sakovič, 1907)
  • Kniga molitvena bogábojécsim düsam dána (21. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Sakovič, 1909)
  • Molitvena kniga (22. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Sakovič, 1910)
  • Szvéti evangeliomi za nedele i szvétke celoga leta (13. izdaja evangelija M. Küzmiča, prenaredil J. Sakovič, 1913)
  • Molitvena kniga (23. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Sakovič, 1914)
  • Molitvena kniga (24. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prenaredil J. Sakovič, 1914)
  • Jožef Klekl: Novine (od leta 1914, do l. 1919)
  • Jožef Klekl: Novine (noci ciklus od leta 1919, do l. 1941)
  • Sveti evangeliomi za nedele i svetke celoga leta (evangelij M. Küzmiča, 14. izdaja, prinaredil J. Sakovič, 1920)
  • Jožef Klekl: Marijin list (1920-1941)
  • Sveti evangeliomi za nedele i svetke celoga leta (evangelij M. Küzmiča, 15. izdaja, prinaredil J. Sakovič, 1921)
  • Janoš Flisar: Vogrszki-vendiski rêcsnik (1922)
  • Števan Kovatš: Düševni list (1922-1941)
  • Dühovni Aldov ali molitvene knige (2. izdaja molitvenika Juriva Cipota, 1922)
  • Jožef Klekl: Hodi k oltarskomi svesti (1923)
  • Kalendar Srca Jezušovoga (1926-1941)
  • Novi zákon ali testamentom Goszpodna nasega Jezus Krisztusa, (evangelij Š. Küzmiča, 5. izdaja v Beogradu, 1928)
  • Knige zoltárszke (5. izdaja dele Aleksandra Terplana, 1928)
  • Molitvena kniga (25. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prinaredil J. Sakovič, 1931)
  • Murska krajina (1932-1941)
  • Vend-szlovenszka kniga cstenyá in tudi Vendszka kniga cstenyá (1939)
  • Molitvena kniga, popravlena sztára szlovenszka "Molitvena kniga" (26. izdaja molitvenika M. Küzmiča, prinaredil J. Sakovič, 1941)

[uredi] Oddelki standardizacije

[uredi] 1715-1807

Po mnenju Vilka Novaka prvi korak k standardizaciji je bila knjiga Franca Temlina, leta 1715. Temlin je bil evangeličanski duhovnik, in študiral na Saškem (prekmursko Saksonija). Tam se je pripravjal prva prekmurska tiskarna knjiga Mali katechismus. Ker še ni bil drugi učbeniki, v prekmurski šoli otroci so učili brati iz tega knjigo. Ampak leta 1725 izhajala prvi prekmurski učbenik Abeczedarium Szlowenszko. Nekateri pravijo, da je tudi Temlin pisal, ampak to ne verjetno, ker še tiskar niti neznan.
Verska besedila so najstarejši in količinsko najobsežnejši del prekmurskega slovstva. V prekmurščini so leposlovni dosežki opaznejši v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Nanje je bilo opozorjeno šele v zadnjem času, starejša slovstvena zgodovina ter jezikoslovje nista imela priložnosti, da bi mnenje korrigirala. Ob tem pa se je že prebijalo spoznanje, da gre v primeru prekmurščine, uporabljane v 18. in 19. stoletju kot izrazno sredstvo nabožnih in posvetnih besedil, za nadnarečno jezikovno obliko.

L. 1747 se je rodila druga prekmurska tiskarna knjiga Réd zvelicsánsztva, ki je pisal Mihá Sever Vaneča. To tudi so uporabljali v šoli na branje. Delo vsebuje člene vereizpovedi v katekizemski obliki vprašanj in odgovorov molitve in prevode.
Od leta 1752 Števan Küzmič je začel v pisanje. Najprej naredil katekizem, abecednik in eno veroučno knjigo Vöre Krsztsanske krátki Návuk. Leta 1771 je prevedel luteranski Novi Testament, na naslov Nouvi Zákon. Obe deli sta izšli v mestu Halle an der Saale. Nekoč tukaj izhajal katekizem Ferênca Temlina. Vöre Krsztsanske in najpredvsem Nouvi Zákon sta bila prva osnova knjižne prekmurščine.

V drugi polovici 18. stoletja širi se protireformacijo in evangeličanska vera, pa tudi evangeličanske knjige so se stisnili v ozadje. Gjurska (Gyõr) škofija le malo brigala za versko in narodnostno življenje, zagrebška škofija pa samo hrvaške knjige preskrbela. Leta 1777 vladarica Marija Terezija zasnovala Sombotelska škofija, ki je bila delo Zalske županije in zalski slovenci. Prvi škof János Szily je obiskoval Slovensko okroglino in v Gornji Lendavi se je srečal s Miklošom Küzmičem. Szily je nasprotil Küzmič, da bi pisal nabožne knjige v prekmurščini. Küzmič se je pokoril in leta 1780 je napisal eden katoliški katekizem in obrednik (Krátka summa velikoga katekizmussa in Szlovenszki silabikár). Leta 1783 izdal molitvenik Kniga molitvena (v drugih izdaji Molitvena kniga), ki je imel šestindvajst izdajo, zadnji leta 1941 in v Prekmurju, pa na Madžarskem tudi uporablja nekaj družin. Vsebuje molitve, litanije in pesmi.
Szily v Slovenski okroglini več šol je zidal in je podpiral, da Slovenci v šoli in v cerkvi učijo, oz. maševajo prekmursko.
Mikloš Küzmič tudi narejal katoliški prevod Biblije Szvéti evangyeliomi. Leta 1790 napisal abecednik ABC kni'sicza (istočasno to je prvi prekmursko-madžarski in slovensko-madžarski slovar) za narodne šole v Slovenski okroglini in do l. 1868 obvezno je bila v slovenski šoli na Madžarskem. Dela Sztároga i nouvoga testamentoma je bila izpopolnitev knjige Szvéti evangyeliomi.

V celokupnostu ugotovljiv, da osebnost prekmurskega pisnega jezika zvečine je katoliški, ker dele Mikloša Küzmiča več izdaj so doživeli kot Števana in madžarski poučni zakoni so predpisali zaposlovanje abecednika ABC kni'sicza. V tem velik zaslug ima Mikloš Küzmič, ki je veliko delal in János Szily, ki je financiral. Küzmič se je rodil v Dolnjih Slavečih na Goričkem. Tam ljudi govorijo slavečarsko narečje, na tem temelji knjižni jezik. Bližnji sorodnik je slavečarskega narečja ravensko narečje, ki je govoril Števan Küzmič.
Pokazali so k Küzmiču slovenski knjižni jezik, ampak Küzmič tako videl, da zelo veliko razlike, zato nepotrebno prevzeti, tako nadaljeval standardizacijo prekmurščine, zaradi tega naprej so zrasli različnosti.

Zanamec Števan Küzmiča Miháo Bakoš iz Šalovce leta 1786 tudi je nadaljeval standradizacijo. Pisal abecednik Szlovenszki Abecedár, ki je že izhajal v tiskanju. Njegov abecednik pizadevanj za ureditev protestantskega obreda. Nouvi Gráduvál (1789) tudi eden učbenik, ki je tudi dolgo rabno bil.
Domanjševski šolmošter Števan Sijarto tudi razveseljeval prekmurski evangeličanski književnost s njegovo pesmarico Mrtvecsne peszmi, ki je bila v občni porabi v Slovenski krajini. Leta 1807 je izdal knjigo Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo, to je zaključek prva oddelka standardizacije prekmurščine.

[uredi] 1823-1848

Prva polovica 19. stoletja je dob reformacije na Madžarskem. To je spodbujala jezikovni reform v Prekmurju. Leta 1823 Miháo Barla se je prijavil z novo pesmarico Krscsanszke nove peszmene knige. Prav tako v tistem letu Jožef Košič napiše prekmursko-madžarsko slovnico Krátki návuk vogrszkoga jezika ali Vandalszka Vüszta. Krátki návuk obnavljal prekmursko slovnico s kajkavščino in s štajersko slovenščino, in sam je tvoril jezikovno terminologijo. Košičev oče Hrvat bil, tako pisatelj govoril hrvaško. Košič je poznal kranjsko in štajersko razumništvo, kot jezikoslovec Oroslav Caf, ki je informiral o štajerščine. Košič od leta 1816, do l. 1829 živel in delal na Dolnjem Seniku. Tam učiteljeval Jožef Vogrin, ki je bil štajerski Slovenec in študiral v Mariboru. On je bil drugi vir Košiča.
Košič je bil prvi prekmurski književnik, ki je pisal posvetni pesmi, tako s tem je ustvaril prekmurski posvetni književnost, ampak pred njega še je rodil nekaj posvetni pesem, napr. David Novak: Versus Vandalici (1774). Košič je naprej širil in je predelal Molitvena kniga in Szvéti Evangyeliomi Mikloša Küzmiča. Košič je pisal prvo prekmursko zgodovinsko knjigo Zgodbe vogerszkoga králesztva in tudi Sztarine Zseleznih ino Szalaszkih Szlovencov, tudi je izhajal splošno prekmursko etiketo Zobriszani Szloven i Szlovenszka med Mürov in Rábov.

Števan Lülik evangeličanski učitelj v Puconcih leta 1833 je urejal novi abecednik Novi abeczedár iz nemščine.

Janoš Kardoš hodoški dušni pastir je nadaljeval primer Košiča in neizmerno pesem je prevedel od Sándora Petõfija in Jánosa Aranya, ter je pripravil novo pesmarico Krsztsanszke czerkvene peszmi leta 1848. Precej se je oddaljil od Bakoša in Barle, in nagradiča Sijartovo pesmarico.

Puconski duhovnik Aleksander Terplan je priskrbel knjigo psalmov Knige 'zoltárszke, ki zamenjal Sijartovo pesmarico. Terplan je dodal tretji izdaji Nouvega Zákona. Primerjava njegovega prevoda 137. psalma z Dalmatinovim in sodobnim slovenskim prevodom je zelo zanimiva.

[uredi] 1851-1869

Jožef Borovnjak eden znamenit politik in književnik Slovenske krajine je navezal stike s Slovencom na Kranjskem in Štajerskem, ter se je seznanjal s slovenščino. Zopet je izdal verskih in šolskih knjig Mikloša Küzmiča in on tudi pisal nove knjige. Števan Žemlič, Števan Selmar, ali Jakob Sabar sta tudi pisala prekmurske knjige k pouku in Ferênc Šbül j predlagal, da Prekmurci prevzejo slovenski knjižni jezik. Tako upanje je bilo na to, da prekmurščina in slovenščina se bosta bližata medseboj.

[uredi] 1870-1886

Leta 1868 József Eötvös je zvil abecednika Mikloša Küzmiča in je postavljal v mnenju pisanje nove ABC knjige. Leta 1870 so izdali Szlovenszki ABCDAR. Eden let pozneje beltinski učitelj Janoš Murkovič je napisal knjigo Abecednik za katholičanske vesnič e šolé po velejnyi. To je bila prva prekmurska knjiga, ki je uporabljala Gajico. Murkovič tako je videl, da vse južnoslovanski jezik Gajico uporablja, zato prekmurščina tudi treba prevzeti to ABC. Prej nekaj knjig, napr. Szvéti Evangyeliomi l. 1844, ali Molitvena kniga sztáro-szlovenszka i križna pot v sledih je vseboval Gaj-črko. Madžarski-partijski evangeličanski Slovenci so še v 20. stoletju tudi zavrečili Gajice, namesto naprej so priredili madžarsko ortografijo.

Janoš Kardoš tudi je načrtoval abecednik, Nôve knige cstenyá. Kardoš je bil vzgojitel evangeličanske šole v Slovenski krajini in to ga je dodatno vzpobudilo k delu za širitev in dvig izobrazbene v šolah. S tem osnovnemu izobraževanju namenjenim gradivom se je zvrstni spekter prekmurskega slovstva razprl proti poljudnoznanstveni rabi. Pisatelj, pesnik, prevoditelj in novinar Imre Augustič leta 1876 je pognal prve prekmurske novine Prijátel. Leta 1876 in 1878 je narejel dva učbenika Návuk vogrszkoga jezika in Prirodopis s kepami za národne šole. Augustič s prirodopisom je obravnavano snov razdelil v tri glavne (rastline, živali in kamnnine) dele in jo nato še nadalje členil v vrste, razdelke in rede. Čeprav Augustič je podpiral prilikovanje Slovencev na Madžarskem, ampak tako je videl, ker govorlci prekmurščino in slovenščino imata enako identiteto, ročno se bližati k slovenščini. Augustič je uvedel gajico in časopis podnaslovil Znanost razšerjuvajoe slovenske novine in se jezikovno približevati pisni slovenščini. Agustičeve dele poprijejo slovenski elementi, ampak Augustič tudi ne uporabljal popolnoma Gajice in zopet je zaostalo zbližanja.
Martjanski župnik Jožef Bagari leta 1886 je tudi pisal abecednik v gajici Perve knige – čtenyá za katholičánske vesničke šolê.

Med tem Jožef Borovnjak je nadaljeval izhajanje Küzmičeve dele. Politični vladar Slovenske krajine Ferênc Ivanoci je navezal stike s Antonom Korošecom in je priganjal združenje s Slovencom na Kranjskem in na Štajerskem, brez tega, da prevezejo slovenščino.

[uredi] 1914-1945

Molite bratje! Novik prekmurski molitvenik je imel novi elementi iz slovenščine in hrvaščine.

Od leta 1920 stara Slovenska krajina na dve strani je razpasla. V Jugoslaviji Prekmurje in na Madžarskem Porabje. V šoli že ni so pučevali prekmurščine, ampak jugoslovanski kralj Peter I. in Aleksander I. sta dovolila, da maše dalje bodo prekmursko.
Jožef Klekl leta 1923 je napisal novi prekmurski molitvenik Hodi k oltarskomi svesti. Časopis Novine tudi trajno je najavil. Klekl je svežal prekmurski knjižni jezik z uporabo slovenskega in hrvaškega jezika. Jožef Sakovič je nadaljeval izdajo knjige Mikloša Küzmiča in tudi je tvoril novi molitvenik Molite bratje!
Drugi časopisi Marijin list, Kalendar Srca Jezušovoga vse-vse so naprej nosili ta jezik in tudi prispeli v Porabje, ter budno držali prekmurski jezik.

Evangeličanci so razpečavali časopis Düševni list, ki tudi je vzamel Gajico. Janoš Flisar je urejal slovar Vogrszki-vendiski rêcsnik, ki je ne uporabljal slovenske abecede, ampak ni se oddaljal od slovenskega jezika. Leta 1922 so izdali molitvenik Juriva Cipota (Dühovni Aldov) in l. 1928 psalmica Terplana (Knige zoltárszke).
Novi zákon Števana Küzmiča je doživel še eno izdajo v Beogradu leta 1928. Novi evangeličanski učbenik Vend-szlovenszka kniga cstenyá leta 1939 je niti ne uporabljal gajico in dokaj irendetni je bil.

Leta 1941 madžarska vojska je ponovno zavzela Prekmurje. Sándor Mikola je pomagal v onem, da zabranijo prekmurski in slovenski jezik, in to so pritrdili, da "Prekmurci hočejo postati Madžar." Tedaj Avgust Pavel tudi je ravnal eno svežanje.
Komunistični partizani leta 1945 so osvobodili Prekmurje, ampak v novi komunistični Jugoslaviji se ustavila jezikovni reformacijo, ker komunistična ideologija je odklonila prekmurske verske dele.
V Porabju mnogo slabšo je bilo stanje, ker diktator Mátyás Rákosi je interniral Slovenci na Madžarsko nižino, samo zato, ker Jugoslavija je pretrgala s Sovjetsko zvezo. Madžarski predsednik Imre Nagy je odpravil internacije in želil dovoliti prekmurski in tudi slovenski jezik v šoli in v tisku. János Kádár je dovolil samo knjižno slovenščino.

[uredi] Prekmurska jezikovna vojna

Glavni članek: Prekmurska jezikovna vojna.

Ta kulturna in jezikovna razprava je bila v 30. let med Jožef Klekl in prekmurski izobraženci. Prekmurski dijaki so menili, da je napočil čas za intenzivnejšo jezikovno integracijo in duhovno konsolidacijo. Zato ni treba uporabljati prekmurski jezik nišče ne v tisku in nišče domov. Proti to Klekl in tudi drugi evangeličanci in katoličanci so protestirali, ker prekmurščina je imela zelo pomembno vlogo v živeljenju Prekmurja. Med drugim Miško Kranjec tudi je zastopal to idejo, da treba izvlečiti prekmurščine v tisku. Ampak Avgust Pavel ni videl to točno.

p • p • u
Slovanski jeziki
praslovanščina † (prajezik)
Južnoslovanski
Drugi jeziki
Vzhodnoslovanski
Zahodnoslovanski
Izumrli jeziki
Osamosvojena
narečja
bolgarščine: banatska bolgarščina • hrvaščine: gradiščanščina, moliščina • ruščine: sibirska ruščina • slovenščine: prekmurščina, rezijanščina • srbščine: užiščina
Umetni jeziki


[uredi] Literatura

[uredi] Viri

  1. ^ Viri za zgodovino Prekmurja 2. 292. str.
  2. ^ Stalna razstava, pokrajinski muzej M. Sobota, 196. str.
  3. ^ F. Just: Med verzuško in pesmijo, 46. str.
  4. ^ 1. Nikola Krajčavić: Szveti evangeliomi … Vu Nemskom Gradcze 1651.
  5. ^ Grgur Mekinić: Dusevne peszne … Sv. Kris 1609.

[uredi] Prekmurščina na Wikivir - u

Borovo gostüvanje

[uredi] Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja še več predstavnostnega gradiva o temi:


Simbol  Ta članek o jeziku je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Prekmur%C5%A1%C4%8Dina«