Prekmurščina

Prekmurščina
(Prekmürščina, Prekmürski jezik)
Govorno področje:	Slovenija, Avstrija, Madžarska, ZDA, Kanada
Področje:	Srednja Evropa (Prekmurje, Porabje)
Število maternih govorcev:	neznano  (manjkajoč datum)
Jezikovna družina	indoevropski  slovanski   južnoslovanski    zahodna veja     slovenščina      prekmurščina
Jezikovne kode:
ISO 639-3	–

Spominsko znamenje v prekmurščini v Puconcih (Püconci)

Naslovnica Szvétih evangyeliomov, (avtor Mikloš Küzmič).

Naslovnica knjige Nouvi Zákon, iz leta 1817 (avtor Števan Küzmič).

Nouvi Gráduvál od Miháova Bakoša.

Novine, prekmurski časopis na Madžarskem, ki je izhajal od leta 1914 do leta 1918, nato do leta 1941. Urednik Jožef Klekl.

Molitvena kniga (1941).

Szvéta krizsna pot v zadnji izdaji Molitvene knige (1942). Napisal jo je Jožef Sakovič.

Prekmurščina (prekmursko narečje, prekmursko: Prekmürski jezik, prekmörski jezik, prekmürščina, prekmörščina Prekmürska rejč) je slovensko narečje, ki ga govorijo na območju levega brega Mure, vključno s Porabjem na Madžarskem in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji. Prekmurščina spada v panonsko narečno skupino.

Stara prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih skoraj 300 knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmursko knjižno normo. V prvi polovici 20. stoletja sta se prekmurski in osrednjeslovenski knjižni jezik poenotila, tako da je prekmurščina živela naprej kot narečje. Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati verskih knjig v prekmurščini, prav tako ne drugih vrst književnosti, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg in Marija Kozar Mukič (v Porabju).

Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, da pa je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike tako velike.

Nazivi

V sredjem veku so Madžari vse Slovane imenovali toti (tótok). Današnje Prekmurje in Porabje sta bila Slovenska okroglina (Tótság), slovanski jezik, ki so ga govorili v okroglini pa je bil totski jezik (tót nyelv). Leta 1587 so v Dolnji Lendavi (danes Lendava) natisnili latinski obrednik Agenda Vandalica, ki se je skliceval na Slovence (Prekmurce). Znanstveno ime prekmurščine je bilo vandalski jezik, vandalščina (lingua vandalica). Duhovniško in kantor-učiteljsko izobraženstvo v 18. stoletju tudi nazaj sta vodila potomce Slovencev do Vandalov. Tudi Jožef Košič je podpiral vandalsko razlago, v svojih delih je napisal, da je prekmurščina Vandalszki jezik, Vandalszka vüszta.

Poimenovanje Vend, Vendek (Vendski, Vendiški, Vendi) se je izoblikovalo v 19. stoletju, istočasno z mnenjem, da Prekmurci niso Slovenci (Vendsko vprašanje). Na Ogrskem so uradno tajili, da živijo Slovenci med Muro in Rabo. Prekmurskega rodu madžarski fizik Sándor Mikola je tvoril najekstremnejšo teorijo o Vendih (prekmurskih Slovencih): poleg tega Vendi so potomci Keltov, hkrati so se istovetili z Madžari, torej nimajo posebne narodne identitete. Tako so poskusili skrivati madžarizacijo v Prekmurju.

V prvih prekmurskih knjigah so slovenski pisatelji na Ogrskem uporabljali naziv sztári szlovenszki jezik, ker jim je prekmurščina starejša bila, kot kranjski in štajerski govori, ali kajkavščina. O tem piše Božidar Raič v 19. stoletju: „Neka sveta groza obide človeka, ki je Prekmurce in njihov krasni jezik že poprej poznal, kedar se njegova noga prvič dotakne tal, koder so že od nekdaj naši slovenski dedje in pradedje orali mastno zemljo, kopali gorice, prepevali starinske pesmi, mirno pripovedovali okoli ognjišča povesti svojih blagih prednikov.” Bilo je tudi ime vogrszki szlovenszki jezik (ogrskoslovenski jezik).

Franci Just uporablja izraz vzhodna slovenščina. Anton Trstenjak je bil prvi, ki je uporabljal naziv Prekmurje ob koncu 19. stoletja. Od leta 1920 je to uradni naziv pokrajine, predlagani pa so bili tudi nazivi Murska krajina/Mörska krajina, Mörčarje ter mörčarski jezik, mörčarščina,.

Podnarečja

Avgust Pavel, največji književnik in znanstvenik madžarskih, ter prekmurskih Slovencev. Veliko se je ukvarjal s prekmurskim jezikom in prekmursko književnostjo.

Prekmurščina ima pet podnarečij:

• dolinsko (markovsko) narečje, (južno od Rakičana do reke Mure in ob Ledavi)
• goričko narečje (Goričko, severno od Cankove)
• porabsko narečje, (Slovensko Porabje)
• ravensko narečje, (od Cankove proti vzhodu in južno od Murske Sobote do Rakičana)
• soboško narečje, (Murska Sobota)

Ker so Šomodski Slovenci danes že večinoma izumrli, ni na razpolago zapiskov ali kakšnih drugih dokumentov, iz katerega bi lahko ugotovili, kakšno je bilo šomodsko-prekmursko narečje. V Taranyu pri Nagyatádu govori danes prekmursko le še nekaj ljudi. Marija Kozar-Mukič je dokazala, da je taranysko narečje derivat dolinskega (markovskega) narečja.

Jezikovne posebnosti

Prekmurščina se razlikuje od slovenščine v leksiki, morfologiji, sklanjatvi, soglasniški palatalizaciji ter intonaciji, in v izgovoru.

Oblikoslovje

V oblikoslovju je shranjeno vse bogastvo razvoja oblik in pisanost naglasnih tipov, zlasti končno naglašanje ustvarja podobo ritmično razgibanega jezika. Ohranjena je vsa fleksija, trije spoli, tri števila, trije časi. Zanimivo je, da v porabskem narečju (predvsem v števanovskem govoru) ženske uporabljajo obliko moškega spola, ko govorijo o sebi v prvi osebi, pa tudi v pripovedi o ženski uporabljajo moško obliko, če se njeno ime končuje na soglasnik.

Glasoslovje

Značilni so dvoglasniki ei, ou (sveit, moust), ü in ö (tü, ali töj (tukaj)), široko naglašena i in u, kračine namesto določenih dolžin (bràta, nòsiš, kmèta, zèmla, vòda), e namesto a iz dolgega in kratkega polglasnika (den, miren), odraz zložnega l pa je u (vuk). Prevzetih besed imajo sorazmerno največ iz madžarščine, prav tako je v stavčni fonetiki precejšen vpliv tega jezika. V narečju je sicer ohranjenih precej jezikovnih starin.

Prekmurščina ne pozna intonacijskih opozicij, naglas je jačinski, dolg in kratke. V vseh besednih zlogih večzloženih besed so možni kratki in dolgi naglašeni zlogi. Naglas je podoben, kot v slovenščini. Po naglasnem umiku sta e, o kratka (sèstra, kòsa), kratki polgalsnik ima obraz e (mègla). V sedanjiški glagolski spregatvi tip nesem je ohranjeno končniško naglašanje: na'se:n. V prvi ženski in prvi moški sklanjatvi se veliko samostalnikov sklanja po mešanem naglasnem tipu.

Besedišče

V besedišču je veliko arhaizmov; v prekmurščini se je ohranilo veliko besed iz praslovenščine in praslovanščine. Napr.: učenik, in učitelj je vučenik, vučitel. To obliko je uporabljala nekoč stara slovanščina. Beseda ves (vas): spis, ki opisuje spreobrnjenje Karantancev, omenja naselje Lindol ves.

Pri nekih besedah se pojavi etimološka mutacija. To so „lažni prijatelj”, npr. günec, jünec slovensko je vol. Slovenščina sicer ima besedo junec, ampak ta beseda ni enaka s prekmurskim jünec-em. Prav tako grah, graj, ki je v prekmurščini fižol in ni grah. Beseda glejv, lejv je v knjižni slovenščini svinjak, toda hlev v prekmurščini je štala (iz nemš.: Stall).

Pri sebi sta rèjsan drüugu nei mèla kak ådnuga pèčenuga kukòteka, štèri je pa ìstina tak málički büu, ka se nìti èden ž njim ne bi mògeu du sitoga najèsti. (dolinsko narečje)
Čé bi sáma ležála, bi divójka ostála (porabsko narečje)

slovenski knjižni jezik	goričko	ravensko	soboško	dolinsko
jaz bom jedel	ge mo džo			jes den jo
ti boš jedel	tij boš džo
on bo jedel	un de džo
midva bova jedla	müva va gela
vidva bosta jedla	vüva ta gela
onadva bosta jedla	njüva ta gela
mi bomo jedli	mij mo gele
vi boste jedli	vij te gele
oni bodo jedli	une do gele

Stari prekmurski napis na križu (1884) v Noršincih iz Svetega pisma: „Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre…”Jn 11-25

Sklanjatev prekmurščine

dajalnik v prekmurščini	dajalnik v slovenščini
dati čarnomi psi (m. s.)	dati črnemu psu (m. s.)
šteti pojbi (m. s.)	brati otroku (m. s.)
gučati lüstvi (sr. s.)	govoriti ljudstvu (sr. s.)
pozdráviti sunci (sr. s.)	pozdraviti soncu (sr. s.)

mestnik v prekmurščini	mestnik v slovenščini
v škednji (m. s.)	v skednju (m. s.)
v mesti (sr. s.)	v mestu (sr. s.)
v Velenji (sr. s.)	v Velenju (sr. s.)

Slovenski, prekmurski, hrvaški in kajkavski Oče naš

Slovenščina	Prekmurščina	Hrvaščina	Kajkavščina
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.	Oča naš, ki si vu nebésaj! Svéti se Ime tvoje. Pridi králestvo tvoje. Bojdi vola tvoja, kak na nébi, tak i na zemli. Krüha našega vsakdanéšnjega daj nam ga dnes. I odpüsti nam duge naše, kak i mi odpüščamo dužnikom našim. I ne vpelaj nas vu sküšávanje. Nego odslobodi nas od hüdoga. Amen.	Oče naš, koji jesi na nebesima, sveti se ime tvoje, dođi kraljevstvo tvoje, budi volja tvoja, kako na nebu tako i na zemlji. Kruh naš svagdanji daj nam danas, i otpusti nam duge naše, kako i mi otpuštamo dužnicima našim, i ne uvedi nas u napast, nego izbavi nas od zla. Amen.”	Otec naš, koji jesi v nebesih, sveti se ime tvoje, dojdi kralevstvo tvoje, budi volja tvoja, kak na nebu tak i na zemli. Kruh naš svakdašni daj nam denes i otpusti nam duge naše, kak i mi otpuščamo dužnikom našim, i ne uvedi nas v napast, nek izbavi nas od zla. Amen.

Vzhodnoslovenski knjižni jezik

Prvi prekmurski abecednik (1725). Avtor je neznan.

Prekmurski standard se je razvijal vzporedno z osrednjeslovenskim. Ogri so osvojili Panonijo, murski Slovenci so se osamili, zato so panonski Slovenci lahko razvili svoj književni jezik, v katerem se zlasti na ravni besedišča čutijo madžarščine. Za jezik in kulturo Prekmurja je bila značilna močna izoliranost od osrednjeslovenskega ozemlja. Prekmurski prostor je ostal pod vplivom tradicije Cirila in Metoda, zato je v prekmurščini še vedno veliko vzporednic z zahodnoslovanskimi jeziki in kajkavščino oz. hrvaščino. V kulturnem in jezikovnem življenju je bilo za Prekmurce najpomembnejše obdobje reformacije. Z reformacijo se je razširila zahteva, da bi uporabili materni jezik tudi v cerkvi in v šoli. Zato so protestantski učitelji in pridigarji napisali rokopise v jeziku ogrskih Slovencev. Stara martjanska pesmarica je najstarejši ohranjeni zapis v prekmurščini. Pesmarico so najprej pisali evangeličani v Martjancih in njeni okolici ob koncu 16. stoletja. Po rekatolizaciji so katoličani nadaljevali z urejanjem pesmarice. V današnjem rokopisu je 163 pesmi. V naslednjih dvesto letih so izdajali pesmarice v prekmurskem jeziku od Turnišča do Gornjega Senika, v katerih so bile pesmi prepisane iz martjanske pesmarice. Tako so se razširili hrvaški jezični elementi v prekmurskih narečjih. Ker je bila v tistem času prekmurščina samo „kmečki jezik”, je bilo pisanje takšnih del težko delo. Zato so prevajali iz drugih pesmaric. Za skupno osem pesmaric so uporabili predvsem madžarske vire, v pomoč pa so jim bile tudi slovanske pesmarice. V Slovenski okroglini so že od srednjega veka poznali kajkavske knjige in že na začetku 17. stoletja se je pojavila prva gradiščanskohrvaška knjiga, ki je bila tudi vir martjanske pesmarice. Poleg tega so prepisali slovaške, nemške, ter tudi Trubarjeve in Dalmatinove pesmi. Leta 1715 je izšel Mali katechismus, prva tiskana knjiga v prekmurščini.

Prekmurski evangeličanski pisatelji so v dvesto letih izdali vrsto pesmaric, molitvene knjige in različnih nabožnih besedil, močno pa so tudi na razvoj katoliškega prekmurskega slovstva.

Števan Küzmič in Mikloš Küzmič sta v 18. stoletju prevedla evangeliške in katoliške evangelije in tako začela s standarizacijo prekmurske slovenščine. Evangeličanski Nouvi Zákon in katoliški Szvéti evangyeliomi prestavita v prekmurski jezik in domnevajo, da je jezik prekmurskega bogoslužja in prekmurskih knjig v 18. stoletju slovenski obredni jezik v vzhodu, in ima korenine še v starocerkvenoslovanskem slovstvu.

Avgust Pavel, jezikoslovec, entolog, pisatelj in pesnik je bil mnenja, da je prekmurščina osamosvojeno slovensko narečje.

“

Vendski (Prekmurski) jezik spada v skupino južnoslovanskih jezikov. Pravzaprav je le osamosvojeno, večje narečje slovenskega jezika, od katerega se razlikuje zgolj v naglaševanju, intonaciji, palatalizaciji soglasnikov in – zaradi pomanjkanja resnejše jezikovne prenove – v opaznem siromaštvu modernega besedja.

”

Števan Küzmič v predgovori Nouvega zákona označil z besedami, da prekmurski jezik (Vogrszki szlovenszki jezik) ima veliko samosvojega.

Prekmurski jezik je bil po prvi svetovni vojni še vedno rabljeni knjižni jezik v cerkvah in časopisih..

Leta 1918 in po prvi svetovni vojni so različne stranke v Prekmurju zahtevale kulturno, versko, jezikovno in šolsko avtonomijo za pokrajino, med drugim ohranitev prekmurskega jezika, v urade nastavljati predvsem domačine in uradne dopise je treba razglašati v prekmurščini.[23. aprila, 1921 je pripravljeni odbor ustanovil mestno organizacijo Jugoslovanske Demokratske Stranke za Mursko Soboto in Prekmurje. Tukaj so tudi poudarili, da uradne objave se morajo razglašati v prekmurščini. Danes katoliška cerkev v Porabju, binkoštna in evangeličanska cerkev v Prekmurju maševajo v prekmurskem jeziku

Ali je prekmurščina jezik ali ne, je predvsem politično in ne znanstveno vpršanje. Med prvo in drugo svetovno vojno je bila posebej aktivna propaganda za razdelitev Slovencev, zato še danes večina Slovencev misli, da je kakršenkoli postavljanje, da je prekmurščina samostojen jezik, nastop proti enotnosti Slovencev. Po drugi strani tudi neodvisni sodobni jezikoslovci ne obravnavajo prekmurščine kot samostojen jezik. Do 21. stoletja je veliko slovenski jezikoslovcev menilo, da prekmurščina ni bila jezikovna norma, kot npr. osrednja slovenščina, ali koroška slovenščina. O stari in novi knjižni prekmurščini po prvi svetovni so menili tako, da je jezikovni separatizem, zablode od slovenskega jezika.

Med Muro in Rabo je do konca druge svetovne vojne ostala prekmurska regionalna književnost, po razpadu Jugoslavije pa so jo oživili Feri Lainšček, Milan Zrinski, Milan Vincetič in drugi.

Števan Küzmič je v Predgovoru Nouvega Zákona znasnoval pomen slovenskega jezika med Muro in Rabo:

Originalno besedilo

Slovenski prevod

…(je) 'ze vleti narodjenega Kriſztuſa 1562. Primus Truber, Bo'ze rejcſi vu Aurachi, kak ſze ſzám zovè, ſzluga, Nouvi Zákon po Krajnſzkom jeziki zGlagolſzkimi píſzkimi vö dâo. Na drügo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan Iſztviánſzki i Jüri Jurjavics, dájo ſtámpati znouvics vtom jeziki vednom táli ſtiri Evangyeliſte, vdrügom pa Apoſtolov Djánye zLiſztmi i ſz. Ivana Oznanoſztjom vrét v Tibingi z Glagolſzkimi i Czyruliskimi píſzkmi, kak naſi exemplárje ká'zejo, in 4to. Po eti ide Dalmatina Jüri i czejlo Biblio, tou je, Sztároga is Nouvoga Zákona vſzo piſzmo, obrnè na Stajerſzki jezik zvelikim, kak právi, trüdom; i dájo vö ſtámpati vu Wittebergi v. 1584. leti zVlaskimi, ali ſzi bojdi z Deacskimi píſzkmi in folio. Hvále je vrejden i Franczel Miháo: ka je vu Luzátzii bodoucſim Szlovenom, ali Vandaluſom, Evangyeliom ſz. Mátaja i Marka 1670. ſz. Pavla kRimlánczom i Galátáncom líſzt pa 1693. i potom czejli Nouvi Zákon 1706. darüvao vBudiſſi in 8vo. Koteroga ſzo naſzledüvali drügi ſtirje moudri vucſitelje rejcſi Bo'ze vu naſem vrejmeni: i vö ſzo dáli vſze Sztároga i Nouvoga Zákona knige vleti 1728. vu Budiſſi in 4to. §. 14. Sto de tak kráto naſim med Mürom i Rábom prebívajoucſim ſzlovenom tè ſz. Bo'ze knige na ſzvoj jezik, po ſterom ſzamom li vu ſzvoji Prorokov i Apoſtolov píſzmaj gucsécsega Bogà razmijo, obracsati? geto je i nyim zapovidáva Goſzpodin Boug ſteti; da je moudre vcſiníjo na zvelicſanye po vöri vu Jezuſi Kriſztuſi; tou pa ni ſzTruberovòga, ni Dalmatinovoga, ni Frenczelovoga, niti znikakſega drügoga obracsanya (verſio) csakati nemorejo. Ár tej naſi Vogrſzki ſzlovenov jezik od vſzej drügi doſzta tühoga i ſzebi laſztivnoga mà. Kakti i vu naprej zracsúnani ſze veliki rázlocsek nahája. Zâto je potrejbno bilou tákſemi csloveki naprej ſztoupiti: kíbi vetom delao Bougi na díko, a' ſzvojemi národi pa na zvelicsanye. Liki je i Goſzpodin Boug na tou nadigno Stevan Küzmicsa Surdánſzkoga Farara: kí je zGrcskoga pouleg premoucſi i pomáganya Dühà ſzvétoga zvelikom gyedrnoſztjom na ete, kákſega ſtés i csüjes, jezik czejlo Nouvi Zákon obrnyeni i ſztroskom vnougi vörni düsícz vö zoſtámpani i tebi rávno tak za toga zroka, za ſteroga volo ti je 'ze pred temtoga od nyega ſzprávleni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk i vHalli 1754. ſtámpani, vrokè dáni.

…(je) že leta 1562 po Kristusovem rojstvu Primož Trubar, služabnik božje besede v Urahu, kakor se sam imenuje, izdal Novo zavezo z glagolskimi črkami v kranjskem jeziku. Drugo leto, to je 1563. dao ponovno tiskati Anton Dalmata, Štefan Istrijanski in Jurij Jurjevič v tem jeziku v eni knjigi štiri evangeliste, v drugi pa Dejanja apostolov, s Pismi in Janezovim razodetjem, kakor kažejo naši primerki, in 4-to. Poteh gre Jurij Dalmaton in prevede vso Biblijo, to je vse pismo Stare in Nove zaveze, na štajerski jezik z velikim trudom, kakor pravi. Tiskajo je v Wittenbergu leta 1584 z vlaškimi ali deačkimi črkami, in folio. Hvale vreden je tudi Francel Mihal, ki je v Budišinu, in v 8-vo daroval Slovenom v Luzici, ali vandalom, Evangelij sv. Mateja in Marja 1670. sv. Pavla list Rimljanom in Galančom 1693. in potem celo novo 1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4-to, vse knjige Stare in Nove zaveze. §. 14. Kdo bo torej kratil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda (versio). Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdskega duhovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od njega pripravljeni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk, tiskan leta 1754.

Leta 1918 in po prvi svetovni vojni so različne stranke v Prekmurju zahtevale kulturno, versko, jezikovno in šolsko avtonomijo za pokrajino, med drugim ohranitev prekmurskega jezika, v urade nastavljati predvsem domačine in uradne dopise je treba razglašati v prekmurščini. 23. aprila, 1921 je pripravljeni odbor ustanovil mestno organizacijo Jugoslovanske Demokratske Stranke za Mursko Soboto in Prekmurje. Tukaj so tudi poudarili, da uradne objave se morajo razglašati v prekmurščini.

Prekmurska jezikovna vojna

Ta kulturna in jezikovna razprava se je odvijala v 30. letih med Jožefom Kleklom in novimi prekmurskimi izobraženci. Prekmurski dijaki so menili, da je napočil čas za intenzivnejšo jezikovno integracijo in duhovno konsolidacijo. Zato naj ne bi bilo potrebno uporabljati prekmurskega jezika niti v tisku, niti v domačem okolju. Proti tem je protestiral Klekl in drugi evangeličanski in katoliški duhovniki, saj je imela prekmurščina pomembno vlogo v vsakdanu in identiteti prekmurcev. Med drugimi je tudi Miško Kranjec zastopal idejo, da je potrebno prekmurščino odstraniti iz tiska, s čimer pa se Avgust Pavel ni strinjal.

Kleklov navedek ponazarja stališča zagovornikov prekmurščine:

“

Večkrat čüjemo ogovarjati zakaj pišemo naše narečje i zakaj ne književno slovenščino. V svojem odgovori ščem navesti vse razloge, šteri ne samo ka dovoljavajo, nego naravnost zapovedavajo naše narečje. (…) Mi inteligentni, ki smo vse sile napnoli, da bi se kemprle navčili književne slovenščine priznavamo, da nesmo se je mogli ešče v popolnosti, čeprav čtemo vsaki den dosta v njej. Naš prosti odrašeni narod, ki neje meo slovenski šol i ki nema prilike, da se vči književne slovenščine, jo zato tem menje more znati. Naše starejše lüdsvto v 10 letaj nese je moglo navčiti književne slovenščine i se je tüdi ne bode moglo zavolo visikih let. Za te narod, šteri ga je pa največ zato se mora tak dugo v našem narečji pisati, dokeč de živo. (…) Prek meje i v Ameriki mamo na desetjezero našega naroda, šteri nikak ne razmi književne slovenščine i tüdi prilike nema, da bi se jo navčo. tomi narodi pisati v jeziki, šteroga ne razmi te, kda nema nikšega drügoga čtenja, kak samo naše, bi pomenilo narodno smrt povzročiti. Što vüpa to odgovornost na sebe vzeti?! (…) Naš jezik je jako bogat. Jezikoslovci se njemi divijo, čüdivajo. Če mi brez toga, ka bi to bogastvo spravili v književni jezik našega zanemarimo, najvekšo škodo napravimo ravno književnomi. (…) Naše narečje je most med književnov slovenščinov i srbohrvaščinov. Če ga ne bi bilo, bi se morao zgraditi. V vsakoj šoli se vči srbohrvaščina i celo je že veliki broj tiste slovenske inteligence, čeprav je zazdaj ešče v menjšini, štera zahteva za uradni jezik v našoj banovini srbohrvaščino mesto dozdajšnje slovenščine. (…) Ešče eden jako veliki razlog guči za naše narečje. Te je v modrosti. Nespametno bi bilo brez vsega prehoda tisto vpelati, ka narod nešče. Prehod mora biti v vsakoj reči, v jezeroletnoj navadi štobole. Jako izobražen slovenski dostojanstvenik mi je pravo, ka je tak najpametnej, kak delamo: „Če bi vi naednok vpeljali notri književno slovenščino, bi to rodilo odpor, zdaj pa, da tak pomali včite, narod na književno slovenščino, občuvate mir i narod se li vči na njo.” (…) Zaklüčim s tem, da ovadim svoj stari namen. Gda se začeo delati za zjedinjenje našega jezika z književnov slovenščinov, sem si zračunao, da to prle ne bo mogoče, kak gda zraste gor edno pokolenje, najmre za 25 let. Tak bi mojem mišlenji ešče najmenje dobrih 10 let mogli največ ešče v našem narečji ešče pisati.

”

Med največjimi zagovorniki prekmurščine so bili evageličani, predvsem ev. senior Števan Kovatš, ki se je v svojem slavnostnem govoru ob vkorakanju madžarske vojske 16. aprila 1941 zelo zavzel za prekmurski jezik. Prekmurščino so ohranjali z Evangeličanskim kalendarjem in Düševnim listom ter seveda z bogoslužjem v prekmurskem jeziku. Oblast je poskušala bogoslužja v prekmurščini preprečiti, vednar so se evangeličani sklicevali na svoje zakone po katerih mora biti božja beseda podana vsakemu človeku v njemu razumljivem jeziku.

Po drugi svetovni vojni je Slovenska Komunistična Stranka prepovedala, da bi se na uradnih mestih uporabljalo prekmurščino. Disciplinska komisija je lahko obtožila ljudi, ki so na javnih mestih govorili prekmursko. Vilko Novak tako se je spominjal 1997: „Po drugi vojni leta 1956 sem prvi prišel uradno na Madžarsko in v Porabje in tam govoril slovensko v našem narečju… Zato sem bil napaden v domačem prekmurskem okolju. Temu je sledila dveletna disciplinska preiskava, ki mi ni mogla dokazati nič slabega. Me je pa ovirala pri mojem strokovnem napredovanju.”

Literatura

• Franci Just: Med verzuško in pesmijo, Poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja, Franc-Franc, Murska Sobota 2000. ISBN 961-219-025-9
• Vilko Novak: Slovar stare knjižne prekmurščine, Založba ZRC, Ljubljana, 2006. ISBN 961-6568-60-4
• Vilko Novak: Martjanska pesmarica, Založba ZRC, Ljubljana, 1997. ISBN 961-6182-27-7
• Vilko Novak: Zgodovina iz spomina/Történelem emlékezetből – Polemika o knjigi Tiborja Zsige Muravidéktől Trianonig/Polémia Zsiga Tibor Muravidéktől Trianonig című könyvéről, Založba ZRC, Ljubljana, 2004. ISBN 961-6500-34-1
• Vilko Novak: Slovenska krajina, zbornik, Beltinci 1935. Tiskala Mariborska Tiskarna
• Anton Trstenjak: Slovenci na Ogrskem, Narodopisna in književna črtica, objava arhivskih virov MARIBOR 2006. ISBN 961-6507-09-5
• Marija Kozar: Etnološki slovar slovencev na Madžarskem, Monošter-Szombathely 1996. ISBN 963-7206-62-0
• Források a Muravidék történetéhez 1./Viri za zgodovino Prekmurja 1. Szombathely-Zalaegerszeg, 2008. ISBN 978-963-7227-19-6 Ö
• Források a Muravidék történetéhez/Viri za zgodovino Prekmurja 2. Szombathely-Zalaegerszeg 2008. ISBN 978-963-7227-19-6
• Anton Števanec: Szrcé Jézus, molitvena i peszmena kniga za pobozsne krscseníke, 1907.
• Molitvena Kniga, Odobrena od cérkvene oblászti, urednik: Jožef Sakovič 1942.
• Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave, Murska Sobota 1997. ISBN 961-90438-1-2
• Marc L. Greenberg: Ágosti Pável's Prekmurje Slovene grammar. Slavistična revija 37/1-3 (1989), 353-364.
• Marc L. Greenberg: Circumflex advancement in Prekmurje and beyond / O pomiku praslovanskega cirkumfleksa v slovenščini in kajkavščini, s posebnim ozirom na razvoj v prekmurščini in sosednjih narečjih. Slovene studies 14/1 (1992), 69-91.
• Marc L. Greenberg: Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4 (1993), 465-487.
• Marc L. Greenberg: Archaisms and innovations in the dialect of Središče: (Southeastern Prlekija, Slovenia). Indiana Slavic studies 7 (1994), 90-102.
• Marc L. Greenberg: Prekmurje grammar as a source of Slavic comparative material. Slovenski jezik 7 (2009), 28-44.
• Marc L. Greenberg: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Slavistična revija 36 (1988). 452–456. [Review essay of Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora [A Dictionary of the Prekmurje Dialect of Beltinci].
• Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus/Cločev Glagolit, Ljubljana 1995. ISBN 86-7207-078-X
• Življenje in delo Jožefa Borovnjaka, Uredil: Marko Jesenšek, Maribor 2008.
• Bea Baboš Logar: Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost – mednarodno znanstveno srečanje: prekmurščina zanimiva tudi za tuje znanstvenike, Vestnik 17. julij, 2003.
• Pável Ágoston válogatott tanulmányai és cikkei →Mutatvány a Vend (hazai szlovén) nyelvtan című kéziratos műből, Szombathely 1976.
• Predgovor. Nouvi Zákon, Založil in izdal Pokrajinski muzej Murska Sobota, zanj Metka Fujs; Uredil: Franc Kuzmič, 2008. ISBN 978-961-6579-04-9
• 1. Zbornik soboškega muzeja, izdal in založil: Pokrajinski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 69000 Murska Sobota, 1991.
• Franc Kuzmič: Stranke v Prekmurju med obema vojnama
• Ivan Jerič: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota januar, 2001.
• István Kenesei: A nyelv és a nyelvek, Akadémia Kiadó Budapest, 2004. ISBN 963-05-7959-6 →Nyelvünk sokfélesége
• Jože Vugrinec–Vilko Šimon–Jože Ftičar: Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost : zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Murska Sobota, 14. in 15. julij 2003, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci 2005.

• Zinka Zorko: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih, Zora 64. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha 2009. ISBN 978-961-6656-37-5

Zunanje povezave

• Borovo gostüvanje (Wikivir)
• A magyarországi szlovének - stran v madžarščini
• Američan, ki je doktoriral iz prekmurščine
• Jezikovni sistemi v slovenskem (alpskem in panonskem) govornem območju
• PREKMURSKI PUBLICISTIČNI JEZIK V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA
• Stične točke pri oblikovanju slovaškega in prekmurskega knjiznega jezika
• Nagy Világ → Szilágyi Imre: A Muravidék történelmi útja
• Zapis 34. posveta - Urad Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti
• Marko Jesenšek: STILISTIKA PREKMURSKIH OGLAŠEVALSKIH BESEDIL/STYLISTICS IN ADVERTISING TEXTS IN PREKMURJE
• Upokojeni mariborski škof dr. Jožef Smej
• Večerni gost: Marc L. Greenberg (RTV Slo)
• Franc Kuzmič: PREVAJALCI POMURJA IN PORABJA (Pokrajinski muzej Murska Sobota)
• Nova mladinska serija v prekmurščini (tvidea.si)
• László Göncz: VISSZACSATOLÁS VAGY/ÉS MEGSZÁLLÁS

Glej tudi

• Narečna književnost v Prekmurju in Porabju
• Seznam prekmurskih rokopisov
• Seznam prekmurskih tiskanih knjig
• Seznam prekmurskih evangeličanskih tiskanih knjig (1715–1944)
• Seznam prekmurskih katoliških tiskanih knjig (1780–1951)
• Seznam prekmurskih posvetnih tiskanih knjig (1820–1943)
• Seznam prekmurskih časopisov in koledarjev (1875–1947)
• Seznam slovenskih pisateljev in pesnikov na Madžarskem