Slovinščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
slovinščina
Słowińskô mòwa
Materni jezik Poljska, Nemčija
Področje Pomorjansko
Izumrl 20. stoletje
Jezikovna družina
Jezikovne kode
ISO 639-3
Seznam Linguist csb-slo
Linguasphere 53-AAA-ca

Slovinščina [slovínščina] je jezik, ki so ga govorili Slovinci (nemško Slowinzen, Lebakaschuben), slovansko ljudstvo, ki je živelo med jezeroma Gardno in Łebsko blizu mesta Słupsk na Pomorjanskem.

Slovinščina se uvršča med jezike (prvi jo je tako opredelil Friedrich Lorentz, 1902/3[1]) ali med kašubska narečja[2][3][4] (prvi jo je tja uvrstil Lorentz, po 1903[1]) ali variante,[1][5] s kašubščino bodisi kot jezik ali kot poljski dialekt.[4] Slovinščina in kašubščina sta uvrščeni v pomorjanščino.[1][5]

Slovinščina je izumrla v zgodnjem 20. stoletju.[1][5] Posamezne besede in izrazi so preživeli do konca druge svetovne vojne, ko je področje postalo poljsko. Nekateri Slovinci so bili izgnani skupaj z Nemci,[6] med preostalimi je nekoliko poznalo slovinščino le nekaj starejših ljudi, ki pa so vsi pomrli v 1950. letih.[6]

Ni jasno, kako so se Slovinci sami označevali. Nekateri menijo, da so se imeli za luteranske Kašube in svoj jezik za kašubski. Kljub temu se je v literaturi pridevnik slovinski obdržal in se uporablja tudi uradno, na primer v imenu za zaščiteno območje Słowiński Park Narodowy (Slovinski narodni park) na poljski pomorjanski obali.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Značilnosti slovinščine so skoraj popolna odsotnost oksitonov (besed s poudarkom na končnem zlogu) in ohranitev poudarka za razlikovanje količin, čeprav so se ostrivci in strešice skrajšali in so se zaradi premikov poudarkov v teku razvoja jezika pojavili novi poudarjeni samoglasniki.[2][3] Odsotnost oksitonov so v literaturi razlagali kot arhaizem in kot inovacijo,[2] razlikovanje količin na podlagi poudarka pa je stara značilnost, ki jo najdemo tudi pri srbohrvaščini in slovenščini.[3] V slovinščini sta prisotna dve naglasna tipa, nepremični in premični. Premični povzroči spremembo poudarka samo v korenu, v končnici pa ne.[2]

Slovinska slovnica se je ohranila v delu "Slovinzische Grammatik", ki ga je leta 1903 sestavil Friedrich Lorentz. Avtor je v letih 1908 do 1912 pod naslovom "Slovinzisches Wörterbuch" objavil tudi slovinski slovar.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Dicky Gilbers, John A. Nerbonne, J. Schaeken, Languages in Contact, Rodopi, 2000, p.329, ISBN 9042013222
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Christina Yurkiw Bethin, Slavic Prosody: Language Change and Phonological Theory, pp.160ff, Cambridge University Press, 1998, ISBN 0521591481
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Edward Stankiewicz, The Accentual Patterns of the Slavic Languages, Stanford University Press, 1993, p.291, ISBN 0804720290
  4. ^ 4,0 4,1 Harry Hulst, Georg Bossong, Eurotyp, Walter de Gruyter, 1999, p.837, ISBN 3110157500
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Roland Sussex, Paul Cubberley, The Slavic Languages, Cambridge University Press, 2006, p.97, ISBN 0521223156
  6. ^ 6,0 6,1 Bernard Comrie, Greville G. Corbett, The Slavonic languages, Taylor & Francis, 2002, p.762, ISBN 0415280788

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]