Kajkavščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kajkavščina
Kajkavica, Kajkavsko najrečje, Kajkavski jezik, Kajkavskohrvatski jezik
Materni jezik Hrvaška, Slovenija, Madžarska, Romunija, Srbija (Vojvodina), Avstrija (Gradiščanska)
Področje Srednja Evropa
Število maternih govorcev ~1 300 000  (manjkajoč datum)[navedi vir]
Jezikovna družina
Jezikovne kode
ISO 639-3
Seznam Linguist hrv-kay
Kajkavstina-slo.PNG
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Kajkavščina (Kajkavica, Kajkavsko narječje, Kajkavština) eno izmed treh glavnih hrvaških narečij. Kajkavščina je znotraj hrvaščine najbližji sorodnik slovenskega jezika.

Približno 1 300 000 Hrvatov govori kajkavščino na Hrvaškem[navedi vir], njeni govorci pa živijo tudi na Madžarskem, v Sloveniji, Avstriji in Romuniji. Kajkavščina vpliva na južnoslovenska narečja, narečja Slovencev v Zagorju in Prekmurju.

Kajkavci si danes prizadevajo za razvoj narečja in njegovo poučevanje v šolah.[1][2][3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Dialekti na Hrvaškem pred velikimi migracijami v 16. In 17. stoletju
Kajkavski koledar Danicza zagrebechka iz leta 1845.

Med hrvaščino in slovenščino so se izoblikovale razlike v srednjem veku, ko so Franki anektirali Slovence. Hrvaška pa je prišla na koncu 11. stoletja pod ogrsko gospostvo. S politično mejo se je zaostrila jezikovna meja, toda kajkavsko narečje je še vedno ostalo bližji sorodnik slovenskega jezika. Jezikovna meja je vplivala tudi na ogrske Slovence, kjer se je razvilo specifično prekmurskoslovensko narečje.

Glavno mesto Hrvaške Zagreb leži v kajkavski regiji. Tukaj je bilo središče hrvaškega bana in zagrebškega nadškofa. Drugo najpomembenjše hrvaško središče je bilo Varaždin, prav tako kajkavsko mesto. Ravno zato, ker je bilo tukaj središče, je bila kajkavščina administrativni in knjižni jezik srednjeveške Hrvaške.[navedi vir]

Najpomembnejši avtor kajkavskega narečja je bil Nikola Krajačević. Njegove knjige so uporabljali tudi Slovenci na Kranjskem in Štajerskem ter ogrski Slovenci. Med drugim so v stari martjanski pesmarici prepisali kajkavske pesmi od Krajačevića. V srednjem veku je do 18. stoletja zagrebški škof vodil slovenske katoliške župnije pri Muri in mnogo slovenskih (prekmurskih) učiteljev in duhovnikov je študiralo v Zagrebu in Varaždinu. V liturgiji so si ogrski Slovenci sposojali kajkavsko narečje, zato je njegov vpliv čutiti tudi v današnji prekmurščini.

V 19. stoletju se je kajkavski jezik postopno umaknil v ozadje. Čeprav je bil Ljudevit Gaj Kajkavec, je hrvaški knjižni jezik približal štokavščini z namenom, da bi med seboj zlil srbski in hrvaški jezik. Druge hrvaške skupine so v 19. stoletju hotele oblikovati takšen knjižni jezik, kjer bi upoštevali tudi kajkavsko in čakavsko govorico. Ignac Kristijanović je v 19. stoletju hotel obnoviti kajkavsko književnost, vendar ni bil uspešen.

V Krapini obratuje Kajkavski radio, v Varaždinu ima mestna televizija kajkavske programe, Radio Zagreb pa ima program Sljeme v kajkavščini. Kajkavski časopisi delujejo v Čakovcu, Varaždinu in Samoboru.

Sorodnost med slovenščino in kajkavščino[uredi | uredi kodo]

Prvi, ki je izpostavil tezo, da je kajkavščina narečje slovenskega jezika, je bil eden največjih slavistov 19. stoletja, Jernej Kopitar. Kasneje, z vzponom evropskih nacionalizmov in političnim oblikovanjem južnoslovanskih narodov, pa so to tezo z večjim ali manjšim uspehom izpodrivali mnogi lingvisti, predvsem hrvaški[navedi vir]. Slednji še danes zavzemajo stališče, da je kajkavščina le posebna oblika hrvaškega jezika, nekakšna vmesna stopnja med dialektom in knjižnim jezikom.[navedi vir] Po drugi strani pa mnogi nevtralni mednarodni lingvisti[navedi vir] uvrščajo kajkavščino, skupaj s slovenščino, v takoimenovano zahodno skupino južnoslovanskih jezikov, medtem ko drugi dve narečji hrvaškega jezika, čakavščina in štokavščina, spadata v osrednjo skupino. Ne glede na politično pripadnost in opredeljenost govorcev kajkavščine ima torej teza, da je kajkavščina po svoji leksiki in gramatiki sorodnejša slovenščini kot pa čakavščini in štokavščini, v mednarodnih lingvističnih krogih še vedno precej zagovornikov[navedi vir]. Kljub temu ostaja nesporno dejstvo, da se velika večina govorcev kajkavščine že vsaj zadnjih 200 let politično identificira s hrvaško državo in same sebe dojema kot Hrvate[navedi vir].

Dva odlomka iz Markovega in Matejevega evangelija v prevodu Szveti evangeliomi od Nikole Krajačevića (1651). To knjigo so uporabili tudi Slovenci na Štajerskem, Kranjskem in Ogrskem, ter Mikloš Küzmič prekmurski pisatelj je po Krajačeviću napisal svoj prevod Szvéti evangyeliomi (1780).

Korenine politične delitve med govorci slovenščine in kajkavščine segajo v visoki srednji vek, ko je kajkavsko govorno področje med Sotlo, Dravo, Savo in Donavo prišlo pod vpliv takratnega hrvaškega kraljestva, verjetno za časa vladavine prvega hrvaškega kralja Tomislava Trpimirovića. Ko je bila Hrvaška, vključno s kajkavskim ozemljem, po letu 1102 pripojena ogrskemu kraljestvu starih Madžarov, se je delitev le še poglobila, saj so Slovenci v tem obdobju politično spadali v drugo državo, Nemško cesarstvo. Meja med nemško in ogrsko državo na Sotli je v taki ali drugačni obliki vztrajala še naslednjih 816 let, kar je zadostovalo za oblikovanje precej drugačne politične zavesti in miselnosti ljudi na obeh straneh Sotle. Še posebej močno je na nadaljnjo delitev, tako lingvistično kot politično, vplivalo turško zavzetje Balkana, ki je na ozemlje današnje Slavonije in Hrvaškega Zagorja naplavilo precejšnje število beguncev iz tradicionalno štokavskih krajev (osrednja Bosna, Srbija), ki so močno spremenili jezikovno podobo omenjenih področij. Po porazu hrvaškega plemstva proti Turkom na Krbavskem polju leta 1493 se je tudi politično središče hrvaških dežel iz svojih zgodovinskih primorskih oporišč pomaknilo močno proti severo-vzhodu, torej na območje Siska, Zagreba in Varaždina, od koder se je tudi v teh, prej odmaknjenih in za hrvaško državnost marginalnih krajih, začela širiti močnejša zavest o pripadnosti hrvaškim institucijam, hrvaškemu banu in hrvaški državi. V 19. stoletju, v obdobju vzpona nacionalnih idej, so panonski in podravski Slovenci, ki so po svojem narečju kajkavcem še najbolj sorodni, posledično začeli vedno bolj gravitirati k Ljubljani in Prešernovemu krogu, ki se je zavzemal za lasten slovenski knjižni jezik, kajkavci pa k Zagrebu in Ilirskemu gibanju, ki je ponujalo štokavščino kot enoten knjižni jezik za vse t.i. Ilire, torej južne Slovane, ki naj bi se združili na osnovi starodavne hrvaške državne tradicije. Odločitev v tem primeru ni temeljila toliko na jezikovni sorodnosti, kot na zavesti o skupni politični pripadnosti. Medtem ko so se panonski in podravski Slovenci čutili povezane z ostalimi govorci slovenščine iz dežel avstrijsko/nemškega dela habsburškega cesarstva, torej s Korošci, Kranjci in Primorci, so se kajkavci čutili politično povezane predvsem s slovanskimi deželami ogrskega dela cesarstva, s katerimi so že več stoletij delili skupno usodo. Zgovoren primer iz literature, ki priča o tesni prepletenosti in sorodnosti ljudskega govora na obeh straneh Sotle in političnih dilem, s katerimi so se v tem obdobju soočali mnogi govorci slovenščine in kajkavščine, je denimo primer pesnika in pisatelja Stanka Vraza, štajerskega Slovenca, ki se je odločil za ilirizem in pisanje v knjižni štokavščini, ker se ni mogel identificirati s knjižno slovenščino v obliki, kakršno so uveljavili Prešeren in njegovi ter je temeljila predvsem na ljudskih govorih osrednje Kranjske.

Kajkavsko besedišče[uredi | uredi kodo]

Kajkavščina ima arhaične značilnosti, tako ima med drugim koherence z vzhodnimi slovanskimi jeziki. Npr.: kajkavski izraz gda v ruščini je когда, slovensko kdaj, prekmursko gda, kda (v knjižni hrvaščini kada.) Besedi kak, tak sta podobni s slovensko kako, tako, dokler prekmurski kak, tak sta enaki z njima.

Prihodnji čas je v knjižni hrvaščini ter čakavščini ću, ćeš, će, medtem ko je v kajkavščini bum, buš, bu, v slovenščini bom, boš, bo. Prekmurščina se kajkavščini približuje ne le z dvoglasnikom ou, temveč tudi s pogosto uporabljenim u izgovorom (dugi, dužnik).

Arhaični kajkavski elementi so v narečjih okrog Zagreba.

Evanđele po Marku glava 12,1-12 Evangelij po Marku 12,1-12

Začel im je govoriti v prispodobah: “Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograju, izkopal stiskalnicu i sezidal stup. Dal ga je v najem vinogradnikem i otputoval. Na določenem času je poslal k vinogradnikem sluge, da bi dobil od njih del rodov z vinograda. Ti pa su ga zgrabili, pretepli i otpravili praznih ruk. Nato je poslal k njim drugega sluge. Ranuli su ga na glavi i ga zasramovali. Poslal je još jednega i su ga vubili. Tak se je dogajalo još mnogim drugim: jedne su pretepli, druge vubili. Imal je još jednega, lubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal nega i rekel: ‘Mojega sina buju spoštovali.’ Isti vinogradniki pa su govorili med sebu: ‘On je naslednik. Dajmo, vubijmo ga i nasledstvo bu naše!’ Zgrabili su ga, vubili i hitili z vinograda. Kaj bu onda napravil gospodar vinograda? Prišel bu i vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Niste li čitali tega Pisma: Kamen, koj su ga zidari zavrgli, je postal vugelni kamen. Gospodin je to napravil i čudovito je v naših očih.” I poskušali su ga zgrabiti, pa su se bojali skupine. Spoznali su seveda, da je tu prispodobu rekel proti njim. Pustili su ga onda i očli.

Začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!‹ Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali niste brali tega Pisma: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.« In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli.

Slovenščina Kajkavščina Medžimursko narečje Standardna Hrvaščina
Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega. Amen.
Otec naš, koji jesi v nebesih,
sveti se ime tvoje,
dojdi kralevstvo tvoje,
budi volja tvoja,
kak na nebu tak i na zemli.
Kruh naš svakdašni daj nam denes
i otpusti nam duge naše,
kak i mi otpuščamo dužnikom našim,
i ne uvedi nas v napast,
nek izbavi nas od zla. Amen.
Japa naš kteri si f 'nebesih,
nek sesvete ime Tvoje,
nek prihaja cesarstvo Tvoje,
nek bu volja Tvoja,
kakti na nebe tak pa na zemle.
Kruhek naš sakdajni nam daj denes
ter odpuščaj nam dugi naše,
kakti mi odpuščamo dužnikom našim,
ter naj nas fpelati vu skušnje,
nek nas zbavi od sekih hudobah. Amen.
Oče naš, koji jesi na nebesima,
sveti se ime tvoje,
dođi kraljevstvo tvoje,
budi volja tvoja,
kako na nebu tako i na zemlji.
Kruh naš svagdanji daj nam danas,
i otpusti nam duge naše,
kako i mi otpuštamo dužnicima našim,
i ne uvedi nas u napast,
nego izbavi nas od zla. Amen.”

Narečja[uredi | uredi kodo]

  1. plješiviško v Prigorju
  2. samoborsko
  3. zgornjosutlansko
  4. bednjansko-zagorsko (najbližji sorodnik mu je štajerskoslovensko narečje in v zagorskoslovenskem narečju je tudi bednjansko-zagorski vpliv)
  5. varaždinsko-ludbreško
  6. medžimursko (najbližji sorodnik mu je prekmurščina, prleško narečje in vzhodno-štajerskoslovensko narečje)
  7. podravsko
  8. severnomoslavinsko
  9. glogonsko-bilogorsko
  10. gornjolonjsko
  11. dolnjolonjsko
  12. turopoljsko
  13. vukomeriško-pokupsko
  14. spodnjosutlansko
  15. goransko

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Feletar D., Ledić G., Šir A.: Kajkaviana Croatica (Hrvatska kajkavska riječ). Muzej Međimurja, 37 str., Čakovec 1997.
  • Fureš R., Jembrih A. (ured.): Kajkavski u povijesnom i sadašnjem obzorju (zbornik skupova Krapina 2002-2006). Hrvatska udruga Muži zagorskog srca, 587 str. Zabok 2006.
  • JAZU / HAZU: Rječnik hrvatskoga kajkavskog književnog jezika (A – P), I – X. Zavod za hrvatski jezik i jezikoslovlje 2500 str, Zagreb 1984-2005.
  • Lipljin, T. 2002: Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora. Garestin, Varaždin, 1284 str. (2. prošireno izdanje u tisku 2008.)
  • Lončarić, M. 1996: Kajkavsko narječje. Školska knjiga, Zagreb, 198 str.
  • Magner, F. 1971: Kajkavian Koiné. Symbolae in honorem Georgii Y. Shevelov, München.
  • Moguš, M.: A History of the Croatian Language, NZ Globus, Zagreb 1995
  • Šojat, A. 1969-1971: Kratki navuk jezičnice horvatske (Jezik stare kajkavske književnosti). Kaj 1969: 3-4, 5, 7-8, 10, 12; Kaj 1970: 2, 3-4, 10; Kaj 1971: 10, 11. Kajkavsko spravišče, Zagreb.
  • Sussex, Roland; Cubberly, Paul (2006), The Slavic languages, Cambridge University Press, ISBN 978-0-511-24204-5

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nova zadruga u Međimurju - Kajkavska Renesansa (emedjimurje.hr)
  2. ^ Recepcija jezika kajkavske književnosti u mlađim razredima osnovne škole
  3. ^ Zagorci žele kajkavski u školama (nacional.hr)