Sotla

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sotla
Sotla - Sotla v soteski Zelenjak
Sotla v soteski Zelenjak
Izvir 46°15′30.50″N 15°47′30.60″E / 46.258472°N 15.791833°E / 46.258472; 15.791833
Izliv Sava (na hrvaški strani nasproti Jesenic)45°51′52.00″N 15°41′00.45″E / 45.86444°N 15.6834583°E / 45.86444; 15.6834583Koordinati: 45°51′52.00″N 15°41′00.45″E / 45.86444°N 15.6834583°E / 45.86444; 15.6834583
Države porečja Slovenija, Hrvaška
Dolžina 90 km, od tega 86 km po slovensko-hrvaški meji in 3 km po hrvaškem ozemlju [1]
Nadmorska višina izvira 640 m
Nadmorska višina izliva 134 m
Povprečni pretok 9,3 m3/s (vodomerna postaja Rakovec I) [2]
Površina porečja 581 km2, od tega v Sloveniji 451 km2


Sótla (hrv. Sútla) je reka v vzhodni Sloveniji, mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, levi pritok Save. Izvira na gozdnatih južnih pobočjih hribovja Macelj pod vrhom Veliki Belinovec (717 m), teče najprej proti jugu do Dobovca, nato zavije proti zahodu do izliva Ločnice, od tam naprej teče ves čas proti jugu po državni meji. Malo pred izlivom zavije v umetno strugo na hrvaški strani in se nasproti vasi Jesenice izlije v Savo.

Z leve, hrvaške strani dobiva le neznatne pritoke, večji desni pritoki so Draganja, Ločnica, Mestinjščica, Buča, Bistrica in Dramlja.

Opis reke[uredi | uredi kodo]

Sotla teče ves čas prečno na glavne tektonske strukture, ki potekajo v smeri zahod–vzhod, in prek zelo različnih kamnin. Zato se v dolini hitro menjavajo širši odseki v manj odpornih kamninah, kjer so ob reki tudi večje naplavne ravnice, in ožji deli, zarezani v trše kamnine. Prvih nekaj kilometrov teče neznaten potok po ozki, skoraj povsem neposeljeni dolini z gozdnatimi pobočji do vasi Trlično, kjer vstopi v neizrazito Rogaško podolje in se obrne proti zahodu. Pri Dobovcu se dolina nekoliko odpre, a le malo naprej se ponovno zoži in reka tu napravi dva izrazita zavoja. Skozi Rogatec teče po nekoliko širši dolini, zavije proti jugozahodu in nato proti jugu. V tem delu se vse do Podčetrtka hitro menjavajo ožji in nekoliko širši odseki; v enem takšnih je opuščen zadrževalnik Vonarje (Vonarsko jezero). Nekoliko niže se ji z desne pridruži Mestinjščica in tu stoji v dolinskem dnu vodni park Aqualuna (Terme Olimia). Pod Podčetrtkom reka v kratki in ožji dolini prebije apnenčasto-dolomitni hrbet Rudnice, ki se na hrvaški strani nadaljuje v Desinićko goro.

Dolvodno od te zožitve Sotla v izrazitih meandrih vijuga po dober kilometer širokem dolinskem dnu, ki je deloma izpostavljeno poplavam, zato so se naselja na obeh straneh meje odmaknila na obrobje dolinskega dna (Imeno, Prelasko na slovenski, Miljana in Plavić na hrvaški strani) ali na višjo teraso Sedlarjevo. Sledi nov ožji odsek v nekoliko trših miocenskih kamninah in na drugi strani Sotla priteče v majhno, a izrazito Bistriško kotlinico ob severnem vznožju Orlice. Po njenem mokrotnem dnu, polnem opuščenih meandrov, teče proti jugovzhodu, naselja so odmaknjena na rob ravnine (Bistrica ob Sotli na slovenski in Kumrovec na hrvaški strani).

Pri Kunšperku se značaj doline Sotle na mah spremeni. Reka si je v apnenčasto-dolomitni hrbet Orlica–Cesargrajska gora izdelala 2 km dolgo, a izrazito in ozko sotesko Zelenjak s strmimi gozdnatimi pobočji, v kateri je komaj prostora za reko, cesto in zaenkrat zapuščeno železniško progo Imeno-Savski Marof.

Od izstopa iz soteske do izliva postane Sotla prava nižinska reka: teče po široki naplavni ravnici, po kateri je nekoč neutrudno vijugala sem in tja (njen nekdanji tok označuje zelo vijugast potek državne meje), rečni tok pa so večinoma speljali v izravnano umetno strugo. Dolinsko dno je deloma izpostavljeno poplavam in neposeljeno, vasi so se približale reki na nizkih terasah ali kjer se reka dotakne gričevnatega obrobja. Najobsežnejši, povsem neposeljen del so mokrotni Jovsi na slovenski strani, zavarovani kot naravni spomenik in del območja Natura 2000. Med Dobovo in Šenkovcem se raven svet ob Sotli združi z ravnino na levem bregu Save, Sotla pa pod vasjo Ključ Brdovečki zapusti staro strugo in se po novi strugi dobra 2 km dolvodno pridruži Savi.

Hidronim in etimologija[uredi | uredi kodo]

Izvor imena reke ni znan. V antiki je bila to verjetno reka z imenom Santula ali Sontula, vendar tudi to ni povsem zanesljivo. Iz tega se je verjetno razvilo slovansko ime reke Sotъla, nato pa slovensko ime Sotla in hrvaško Sutla. V starejših pisnih virih se reka omenja z različnimi imeni, mdr. Zotle (1016), Zotel (1130), Satel (1303), Zatel (1309), Zotla (1322, 1475), Zatl (1495). [3] [4]

Hidrogeografija[uredi | uredi kodo]

Povprečni mesečni pretoki Sotle na vodomerni postaji Rakovec
v obdobju 1971–2000 [2]

Sotla je izrazita nižinska reka z večinoma počasnim tokom in pred regulacijami z vijugastim tokom. Ima panonski tip dežno-snežnega rečnega režima s prvim viškom pretokov v pozni jeseni in drugim viškom v marcu ter zelo izrazit minimum v mesecu avgustu. Zaradi manjše količine padavin (okoli 1200 mm letno) in prevlade nizkega gričevja ima razmeroma nizek specifični odtok (16,8 l/s/km2; vodomerna postaja Rakovec), odtočni količnik znaša okoli 45 %. [5]

Najmanjši in največji zabeleženi pretoki Sotle v obdobju 1971–2000 (m3/s) [2] [6]

Vodomerna postaja Najmanjši pretok (datum) Največji pretok (datum) Povprečni letni pretok
Rakovec I 0,39 (22.6.2000) 264 (4.7.1989) 9,29
Zelenjak 0,31 (–) 201 (–) 6,89

Ob Sotli sicer ni posebno obsežnih poplavnih območij, vendar je reka v najzgornejšem toku izrazit hudournik, ki se dolvodno sicer umiri, a zlasti ob močnih poletnih neurjih hitro naraste tudi zaradi dotoka vode iz naraslih pritokov. Ob poletnih neurjih julija 1989 so na vodomerni postaji Rakovec izmerili pretok 264 (m3/s), kar je bilo le malo manj od največjega doslej izmerjenega oktobra 1964 (281 (m3/s). [7]

Prvo nekoliko večje poplavno območje je ob izlivu Mestinjščice, kjer so prav sredi delno močvirne naplavne ravnice zgradili termalni park Aqualuna (Terme Olimia), ki so ga morali zaradi poplav zgraditi na umetno nasuti površini. Drugo poplavno območje je predvsem na slovenski strani reke med Imenim in Prelaskim, večinoma neposeljena in mokrotna ravnica Ločica, po kateri so pred leti skopali ok. 2,5 km dolg osuševalni kanal in z njim nekoliko znižali visoko gladino podtalnice. Poplavam Sotle in desnega pritoka Bistrice je izpostavljeno tudi najnižje dno Bistriške kotlinice, vendar poplave ne povzročajo velike škode, saj so naselja skoraj v celoti na nekoliko višjem svetu. Vijugast tok Sotle so v tem delu regulirali ob gradnji železniške proge.

Po izstopu iz soteske Zelenjak je na obeh straneh reke širša naplavna ravnica, vendar se poplave razlivajo le po najspodnejših delih, kjer so večinoma mokrotni travniki. Najobsežnejše poplavno območje pa je v Jovsih, vendar ne poplavlja Sotla, temveč mokrotne travnike zalijeta podtalnica in padavinska voda, največkrat pozno jeseni in zgodaj spomladi. [8]

Kakovost vode[uredi | uredi kodo]

Zaradi majhnega pretoka poleti, počasnega toka, industrije, kmetijstva in številnih naselij je bila Sotla v preteklosti močno onesnažena reka in je vrsto let spadala v najslabšo, 4. kategorijo, s precejšnjo vsebnostjo težkih kovin, fenolov in pesticidov.[9] Onesnažena voda je bila tudi eden od razlogov za izpraznitev Vonarskega jezera leta 1986. V zadnjih letih so se razmere sicer precej izboljšale, tako da je njeno kemijsko stanje večinoma dobro, ekološko stanje pa je v zgornjem delu dobro, po toku navzdol pa se nekoliko izboljšuje in je v spodnjem toku dobro do zelo dobro. [10]

Ljudje in reka[uredi | uredi kodo]

Sotla je bila stoletja mejna reka med avstrijskim in ogrskim delom habsburškega imperija, vendar za domačine nikoli ni bila pregrada, ki bi ločevala slovenski živelj na desnem bregu od Zagorcev na levem, hrvaškem bregu reke. Toda reka za ljudi ob njej ni bila posebno prijazna, saj je zelo pogosto poplavljala, tako da so že ob koncu 19. stoletja zahtevali od države, da vsaj na najbolj kritičnih mestih izravna in uredi reko, tako da kmetom ne bo več delala tako velike škode, predvsem na travnikih. [11] V 20. stoletju so na krajših odsekih sicer izvedli nekaj regulacijskih del, predvsem v zvezi z izgradnjo železniške proge Stranje–Imeno–Kumrovec–Savski Marof.

Sotla kot nižinska reka v preteklosti ni bila posebej primerna za pogon mlinov in žag, rajši so jih postavljali v ožjih dolinah ob pritokih, kjer je bil večji padec. Do leta 1930 je na celotni reki delovalo na slovenski in hrvaški strani vsega skupaj 14 mlinov: štirje v zgornjem toku do Vonarij, med Vonarji in sotesko Zelenjak devet in eden v soteski. [12]

Izviri naravne tople vode s temperaturo 30–37 °C v naplavni ravnici ob Sotli blizu Podčetrtka so bili poznani že pred več stoletji, leta 1935 pa so na pobudo domačega župnika Friderika Strnada dokazali zdravilne učinke termalne vode. Leta 1966 so uradno odprli t.i. Atomske toplice, ki so dobile ime zaradi rahlo naravno radioaktivne vode, ob katerih je sčasoma zraslo današnje termalno zdravilišče Terme Olimia.

Z geografskega vidika je zanimivo, da porečje Sotle ne predstavlja neke enotne pokrajine, ki bi bila bolj ali manj jasno omejena proti sosednjim pokrajinam. Sicer se občasno pojavljajo pokrajinska imena, kot so npr. Posotelje, Sotelsko ali redkeje Obsotelje, vendar ta imena nimajo nobene osnove niti v ljudskem poimenovanju niti v obstoječi regionalni členitvi. Še najpogosteje se za opis pokrajine ob Sotli uporablja pokrajinsko ime Posotelje, vendar ga običajno delimo na tri dele: Zgornje Posotelje (do kratke soteske nad Podčetrtkom), Srednje Posotelje (med Podčetrtkom in sotesko Zelenjak) ter Spodnje Posotelje (od izstopa iz soteske Zelenjak do izliva). Z izjemo Rogatca se v dolini Sotle tudi ni razvilo nobeno izrazitejše centralno naselje in vse to se danes kaže tudi v razdelitvi doline med več občin, tako na slovenski kot na hrvaški strani. [13]

Tudi s prometnega vidika dolina Sotle danes nima posebne veljave, kar je gotovo posledica mejne lege in odmaknjenosti od glavnih prometnih poti. Sicer potekajo ceste po slovenski in hrvaški strani doline, vendar pa je izrazita razlika med Zgornjim Posoteljem, po katerem pelje glavna cesta Celje–Šentjur–mejni prehod Dobovec in naprej proti Krapini v smeri zahod–vzhod, ter Srednjim in Spodnjim Posoteljem z regionalno cesto Mestinje–Bistrica ob Sotli–Čatež ob Savi od severa proti jugu. Podobna situacija je tudi pri železniškem omrežju: po dolini ob zgornji Sotli poteka proga Grobelno–Rogaška Slatina–Rogatec–Krapina (zgrajena 1903 do Rogatca in 1930 do Krapine), ob srednji in spodnji Sotli pa železniška proga Stranje–Imeno–Kumrovec–Savski Marof (zgrajena 1956–1960). Nobena od teh prog ni upravičila pričakovanj, saj nikoli nista igrali pomembnejše vloge, zdaj pa na hrvaški strani sploh nista v uporabi, na slovenski strani pa po njih poteka lokalni potniški promet do Rogatca oziroma do Imenega in skromen tovorni promet.

V začetku 70. let prejšnjega stoletja so nad izlivom Mestinjščice zgradili pregrado, za katero naj bi nastalo Vonarsko jezero (tudi Sotelsko jezero; hrv. Sutlansko jezero), ki bi služilo zadrževanju visokih voda in protipoplavni zaščiti dolvodnih delov doline, oskrbi s pitno vodo, turizmu in ribištvu. Jezero naj bi bilo 6 km dolgo in imelo površino 166 hektarov ter prostornino 12 mil. m3. Zaradi premajhnega dotoka vode in onesnažene vode so morali leta 1986 jezero izprazniti, odtlej pa je na njegovem mestu nastalo pomembno mokrišče, ki ga le občasno zalijejo poplavne vode. Občina Rogaška Slatina ima v načrtu ponovno ojezeritev opuščenega jezera in izgradnjo manjšega turistično-rekreacijskega centra, vendar je zamisel zaenkrat šele v fazi načrtov. [14]

Varstvo narave[uredi | uredi kodo]

Reka in naplavna ravnica ob njej sta na dveh odsekih vključeni v območji Natura 2000, in sicer od nekoliko gorvodno od Imenega do izstopa iz soteske Zelenjak (ta del sodi v Kozjanski regijski park) ter ob spodnjem toku med Gregovcami in Velikim Obrežem Jovsi. Na hrvaški strani je v Naturo 2000 vključen krajši odsek Sotle z bližnjo okolico pod vasjo Razvor tik severno od Kumrovca. V Sotli kot izrazito nižinski reki živijo predvsem ribe iz družine krapovcev, mdr. krap (Cyprinus carpio), klen (Leuciscus cephalus) in mrena (Barbus barbus), iz drugih družin pa tudi ščuka (Esox lucius) in evropski som (Silurus glanis).

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Reke, dolge nad 25 km, in njihova padavinska območja". Statistični urad Republike Slovenije. 2002. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 "Preglednica 10: Karakteristični pretoki". Vodna bilanca Slovenije 1971–2000. 
  3. ^ Bezlaj, France (1961). Slovenska vodna imena, 2. knjiga. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. str. 210–211. COBISS 1763585. 
  4. ^ Snoj, Marko (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Založba Modrijan. str. 390. COBISS 247065344. ISBN 978-961-241-360-6. 
  5. ^ "Preglednica 12: Specifični odtoki in odtočni količniki v obdobju 1971-2000 po hidrometričnih zaledjih". Vodna bilanca Slovenije 1971–2000. 
  6. ^ "Tablica 3: Karakteristični protoci za razdoblje obrade 1966.–2005.". Vode koje nas povezuju. 
  7. ^ Kolbezen, Marko (1990). "Visoke vode v Sloveniji leta 1989". Ujma (Ljubljana: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje) 4: 5–7. COBISS 53278720. ISSN 0353-085X. 
  8. ^ Komac, Blaž; Natek, Karel; Zorn, Matija (2008). Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC. str. 42. COBISS 241975296. ISBN 978-961-254-091-3. 
  9. ^ "Sotla". Enciklopedija Slovenije 12. 1998. str. 175–176. 
  10. ^ "Tabeli 4 in 6". Ocena stanja rek v Sloveniji v letih 2009 in 2010. ARSO. 2012. str. 35. Pridobljeno dne 26. marec 2014. 
  11. ^ Uravnava Sotle.. Slovenski gospodar, let. 33, št. 16 (20.4.1899), str. 1–2. Pridobljeno 27. marec 2014.
  12. ^ Kolbezen, Marko; Žagar, Marijan (1978). "Poplavna področja ob Sotli". Geografski zbornik (Ljubljana: Geografski inštitut A. Melika ZRC SAZU). 17 (1977): 157–198. COBISS 8639021. 
  13. ^ "Posotelje". Enciklopedija Slovenije 9. 1995. str. 168–169. 
  14. ^ "Vonarsko jezero". Pridobljeno dne 26. marec 2014. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]