Ljubljanica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ljubljanica
Ljubljanica v središču Ljubljane
Izvir:	Retovje, Ljubija, Bistra
Izliv:	Sava (pri Podgradu)
Države porečja:	Slovenija
Dolžina:	41 km
Povprečni pretok:	25 m³/s (na izviru, pri Vrhniki), 55 m³/s (v Mostah pred izlivom)
Površina porečja:	1779 km²

Ljubljanica je slovenska reka, ki teče po južnem delu Ljubljanske kotline. Izvira v bližini Vrhnike, preči Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in se pri naselju Podgrad kot desni pritok izliva v reko Savo. Ljubljanica se napaja iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju. Njen počasni površinski tok od izvirov v bližini Vrhnike do izliva v Savo je dolg 41 km, njeno celotno porečje (do izliva v Savo) pa obsega kar 1779 km², od tega je kar 1100 km² porečja kraškega. Kraško zaledje izvirov Ljubljanice zajema vode višje ležečih podolij in planot, ki so povezane s ponikalnicami. Nekatere izmed njih so vidne tudi v vodnih jamah Golobina, Križna jama, Karlovica, Zelške jame, Tkalca jama, Planinska jama, Postonjska jama, Predjama, Logarček, Gradišnica in Najdena jama. Ker vodna pot obsega večje število poimensko različnih si rek, je Ljubljanica pogosto poetično poimenovana kot reka sedmih imen. Ta so:

1. Trbuhovica, ki izvira na Prezidskem polju, ob visokem vodostaju pa ponikne na Babnem polju
2. Obrh, teče po Loški dolini, kjer ponikne in se ponovno pojavi na Cerkniškem polju
3. Stržen, ponikne na Cerkniškem polju, kamor se s severne strani steka še Cerkniščica, podzemno pa vode z Bloške planote
4. Rak, ki teče po Rakovem Škocjanu, v Planinski jami se združi z reko Pivko
5. Pivka, teče po Pivški kotlini, skozi Postojnsko jamo, v Planinski jami se združi z reko Rak
6. Unica, ki v Planinski jami nastane z združitvijo reke Pivke in Raka; teče po Planinskem polju
7. Ljubljanica (izvira v okolici Vrhnike, v reko Savo se izliva pri kraju Podgrad)

Osmo ime bi lahko predstavljal potok Logaščica, ki deloma vključuje ponikalne sisteme območja Rovt, Hotenjskega podolja in Logaškega polja. Te ponikalnice se južno od Vrhnike podzemno združujejo s preostalimi zgoraj omenjenimi vodami. Na obronkih Barja izvirajo tudi ponikalne vode z Rakitne, sprva v Ponikvah pri Preserju in nato v kraškem bruhalniku pri Kamniku pod Krimom. Čeprav porečje Ljubljanice pripada sistemu črnomorskega povodja, se v nekatere vode iz Pivške kotline in Hotenjskega podolja podzemno izlivajo tudi v reke Timava, Vipava in Idrijca ter s tem predstavljajo bifurkacijo črnomorsko-jadranskega razvodja. ^[1] V kraju Podgrad je sotočje treh rek, Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Na tem mestu so pred 2000 leti rimljani postavili utrdbo (Sava Fluvia), v tistem času se je na istem mestu stekal v Savo še potok Besnica. V 18. stoletju so zaradi rečne plovbe velikih ladij regulirali Savo in Ljubljanico, zato se je sotočje premaknilo in je danes v Zalogu (o sotočju štirih voda govori tudi kronist Janez Vajkard Valvasor).

[uredi] Zgodovina

Ladja Argo na vrhniškem občinskem grbu.

Spomenik v znak prizadevanjem ob gradnji Gruberjevega prekopa.

V terciarju je bil celotni tok Ljubljanice površinski, v pleistocenu pa je z zakrasevanjem začela ponikati v poroznem apnencu. V kubičnem metru Unice je v Planinski jami po meritvah Pavla Kunavra (1889-1988) raztopljenega kar 250 g apnenca, kar pomeni, da letni rečni pretok, ki znaša okrog 1.000.000 m³ vode, s seboj prinaša kar 250 ton apnenca ^[2]. Znanstveno prazgodovinopisje današnjega toka Ljubljanice se je začelo v prvi polovici 19. stoletja, ob prvih poskusih izsuševanja Ljubljanskega barja. V obdobju med letoma 1825 in 1936 so bili zaradi poglabljanja rečne struge najdeni in popisani številni arheološki predmeti iz bakrene, bronaste, železne in rimske dobe. Med najzanimivejše najdbe sodijo sledovi koliščarske kulture (5. do 3. tisočletje pr. n. št.), ki jo poleg ostankov domovanj zaznamujejo čolni deblaki, rogovinaste sekire, kamnite konice puščic, koščene osti kopij, keramika, v manjšem številu pa tudi človeška okostja. Do danes je bilo na območju Barja odkritih okrog 40 kolišč, prvo tovrstno naselbino so v bližini Iga našli leta 1875. Potapljači so prvič raziskali dno Ljubljanice leta 1884, do danes pa so na rečnem dnu našli več kot 6000 zgodovinskih predmetov.^[3]V bližini izliva Bistre v Ljubljanico se je ob koncu bronaste dobe začelo tudi ritualno odlaganje predmetov ^[4]. Najdbe potrjujejo tudi prepletanje kultur v halštatski dobi. V 2. st. pr. n. št. je območje Ljubljanice obvladovala plemenska zveza keltskih Tavriskov, nato pa so območje zavzeli Rimljani, ki so izkoriščali ugodne geografske možnosti za svoje trgovske poti. Po legendi naj bi se do Vrhnike po Ljubljanici peljali tudi Argonavti, ki so pod vodstvom Jazona iz Črnega morja in Save pripluli do izvira Ljubljanice. Na tem mestu naj bi ustanovili mesto, ladjo pa razstavili in prenesli po kopnem do obale Jadranskega morja. Njihova ladja je upodobljena v občinskem grbu Vrhnike. V antiki se je naselje imenovalo Nauportus, reka pa Nauportus fluvio. Povezava med Podonavjem in Padsko nižino je bila zaradi vodnih poti in relativno nizkih hribovitih predelov optimalna. Na mestu današnje Ljubljane so ustanovili naselbino Emona, Navportus pa je bilo pomembno pristanišče, zato je bila struga po Ljubljanskem barju regulirana. Okoli leta 1890 je bila v bližini Kozlerjeve gošče pri Črni vasi izkopana velika rimska tovorna ladja, ki je bila zaradi ploskega dna primerna za plovbo po plitvih vodah. V Ljubljanici so bili najdeni ostanki vseh kultur, ki so bivale na njenem širšem območju, od orožja barbarskih ljudstev, severnih Galcev in frankovskih vojščakov, do slovanskih arheoloških predmetov. Ime Ljubljanica je povezano z imenom mesta Ljubljana, ter z enim od svojih izvirov, Ljubijo. Na to nakazuje tudi prvo omenjeno ime Ljubljane, Leibach (1112) oziroma Luwigana (1146). Reka je bila pomembna prometnica v srednjem in novem veku vse do izgradnje Južne železnice leta 1857. Med letoma 1293 in 1294 je bil v ljubljanskih knjigah prvič omenjen izraz wasserrecht (vodna pravica), ki je predstavljal dohodnino od intenzivnega rečnega prometa, v 15. stoletju so imeli ljubljanski čolnarji tudi cehovske privilegije. Na obdobje čolnarjenja nas danes spominjata dve ljubljanski ulici, Velika in Mala Čolnarska. Med Ljubljano in izlivom v Savo so bili od 13. stoletja dalje postavljeni številni mlini, od 14. stoletja dalje tudi plavajoči. Prva pisna omemba ljubljanskega mlina sega v leto 1335. Mlin je stal v bližini današnje stolnice in je bil v lasti deželnega kneza. Na gradu Fužine je v 16. stoletju začel delovati prvi industrijski obrat, najprej papirnica, nato pa steklarna. Ljubljanica je mesto pogosto poplavila, nerodovitna, močvirna in kisla barjanska zemlja ter pogosta meglena obdobja pa so ljubljančane napeljale k načrtnemu izsuševanju Barja. V sklopu teh prizadevanj je nastal Gruberjev prekop, ki je umeščen v ožini med Ljubljanskim gradom in Golovcem. Graditi so ga pričeli leta 1773, dokončan pa je bil letih 1780-1782. Vodo so v novozgrajeni kanal prvič spustil 25. novembra 1780.

V atriju Narodnega muzeja Slovenije je od 26. februarja do 27. septembra 2009 na ogled razstava z naslovom Ljubljanica - kulturna dediščina reke.

[uredi] Povirje Ljubljanice pri Vrhniki

Valvasorjeva upodobitev plovbe po Ljubljanici

Eden od izvirov Ljubljanice pri gradu Bistra

Ljubljanica ob ljubljanski tržnici (v ozadju Kresija) v središču Ljubljane

Podzemski tokovi porečja Ljubljanice se končajo na južnem obronku Ljubljanskega barja.

• skupina izvirov Retovje (tvori Veliko Ljubljanico)
  • izvir Pod Orehom
  • izvir Pod skalo
  • Malo okence
  • Veliko okence
  • Furlanove toplice na Mirkah (temperatura vode je konstantna; 23°C)
• skupina izvirov Močilnik (tvori Malo Ljubljanico)
  • Veliki Močilnik
  • Mali Močilnik
• izviri v Bistri (združijo se v povirni krak Bistra)
  • trije povirni kraki reke v samostanskem območju
  • Zupanov izvir, skupina majhnih izvirov 100m ob cesti proti Borovnici
  • Trebinja, tudi Galetov izvir (skupina izvirov)
  • Pasji studenec
  • Ribičev studenec
• izviri na Verdu (združijo se v krak Ljubija)
  • Gradarjevo brezno
  • Smukov izvir
  • Ljubija
  • Ceglarjev potok
• ostali izviri
  • Lintvern

Bistra

Veliko okence (Retovje)

Veliki Močilnik

[uredi] Rečna favna

Med ribje vrste, ki živijo v Ljubljanici, sodijo sulec (Hucho hucho), lipan (Thymallus thymallus), klen (Leuciscus cephalus), ščuka (Esox lucinus), podust (Chondrostoma nasus), mrena (Barbus barbus), smuč (Stizostedion lucioperca), platnica (Rutilus pigus), ostriž (Perca fluviatilis), menek (Lota lota), kapelj (Cottus gobio) in potočni piškurji (Eudontomyzon mariae). V vodi in njeni bližini živi okrog 45 vrst sesalcev, med drugimi tudi nutrije (Myocastor coypus) in zelo ogrožena vidra (Lutra Lutra). V preteklosti so v njej domovali bobri (Castor fiber), kar izpričujejo številna najdena okostja, pa tudi istoimenska povest Janeza Jalna. Vključno s pticami selivkami se v okolici Ljubljanice zadržuje 107 vrst ptic^[5]. Med najbolj zastopane vrste sodijo raca mlakarica (Anas platyrhynchos), mali ponirek (Tachybaptus ruficollis), črna liska (Fulica atra), mokrož (Rallus aquaticus), zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus), vodomec (Alcedo atthis), rečni cvrčalec (Locustella fluviatilis) in plašica (Remiz pendulinus).

Ljubljanica je z živalskimi vrstami zelo bogata tudi v jamskem svetu, ki ga polnijo predhodni vodotoki. V podzemeljskih tokovih jih je bilo najdenih okoli 200 vrst, nekatere so tudi endemiti. Tri vrste majhnih polžev živijo samo v porečju Ljubljanice: iglica (Iglica luxurians), hadžijela (Hadziella ephippiostoma) ter belgrandijele (Belgrandiella kusceri, Belgrandiella superiror, Belgrandiella crucis, Belgrandiella schleschi in Belgrandiella umbilicata).^[6]

[uredi] Ljubljanica v slovenski kulturi

Na Vrhniki rojeni Ivan Cankar je izmed slovenskih pisateljev najpodrobneje opisal reko, predvsem njene izvire. O njih je v delu »Moje življenje« med drugim zapisal: Ob vročih poletnih dneh, ko Močilnik usahne, ko je temno Retovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok. Ljudske vraže je v pesmi »Povodni mož« upesnil France Prešeren, v zadnji kitici zapiše: To reče, hitreje sta se zasukála, in dalje in dalje od pôda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesáje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več. Eno najbolj popularnih novodobnih besedil, ki vključujejo Ljubljanico, je besedilo Gregorja Strniše za glasbeno predelavo uspešne francoske popevke »Les Champs-Elysees«, naslov skladbe v slovenščini pa je »Šuštarski most«. S skladbo se je proslavila pevka Majda Sepe.

Ljubljanske običaje preteklih obdobij, ki so bili povezani z Ljubljanico, oživlja tudi gledališče Ane Monro. Enkrat letno uprizarjajo kaznovanje ljubljanskih goljufov s potopom v reko s Tromostovja.

[uredi] Turizem

V 90.-ih letih 20. stoletja je vzcvetel rečni turizem med Ljubljano in Vrhniko. Turistične ladje nudijo oglede mesta in Ljubljanskega barja. Stalni plovni vodostaj omogoča regulacijska zapornica na Gruberjevem kanalu in Plečnikova zapornica na Ljubljanici.

[uredi] Viri

[uredi] Glej tudi

• galerija ljubljanskih mostov na Ljubljanici‎
• seznam rek v Sloveniji

[uredi] Zunanje povezave

• Ribiška družina Barje
• Satelitska slika Ljubljanice
• Triatlon Ljubljanica (od leta 2005)
• Ljubljanica, reka sedmih imen
• Veslaški klub Ljubljanica
• Televizijska oddaja RTV Slovenija o reki Ljubljanici