Janez Vajkard Valvasor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Janez Vajkard Valvasor
Portrait of Valvasor in his late forties, Iconotheca Valvasoriana.jpg  *
Baron Janez Vajkard Valvasor
Rojstvo 28. maj 1641({{padleft:1641|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})
Ljubljana
Smrt 19. september 1693({{padleft:1693|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (52 let)
Krško
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic kartograf, geograf, zgodovinar in avtor

Janez Vajkard Valvasor [jánes vájkart válvazor] (nemško Johann Weichard Valvasor, Freiherr zu Galleneck und Neudorff, Herr zu Wagensperg und Liechtenberg), kranjski plemič, polihistor, član Kraljeve družbe, * maj 1641, Ljubljana (krščen 28. maja), † pred 16. novembrom 1693, Krško.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Valvasorjeva rojstna hiša v Ljubljani

Janez Vajkard Valvasor se je rodil na Starem trgu v Ljubljani. Njegova starša sta bila Ana Marija Ravbar in deželni odbornik Jernej Valvasor, potomec stare plemiške družine iz Bergama. Valvasorjev oče je bil lastnik gospostev Gamberk in Medija na Izlakah, kjer je mladi Valvasor preživel svoje otroštvo skupaj s 16 brati in sestrami. Baronski naslov si je po mnenju zgodovinarja Borisa Golca Valvasor pripisal kar sam.[1]

Gimnazijo je končal pri jezuitih v Ljubljani. O njegovi izobrazbi in bogastvu pa priča tudi mogočna knjižnica, v kateri je imel vsa takrat pomembna znanstvena dela. Zbiral je instrumente, star denar in razne zanimivosti. V svojih delih si je prizadeval pisati objektivno, vendar ga je močno zaznamovala vera v hudiča, čarovnice,...[navedi vir] Po tedanji plemiški navadi je izpopolnjeval svoje znanje in si nabiral izkušnje na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah, v letih 1663 in 1664 se je udeležil vojne proti Osmanom. Ko se je leta 1672 vrnil, je kupil gradova Bogenšperk, Črni potok in že porušeni grad Lichtenberg, ter hišo v Ljubljani. Vse to premoženje je kasneje zaradi stroškov njegovih dejavnosti moral prodati, saj so le ti presegli Valvasorjeve denarne sposobnosti. Na Bogenšperku si je uredil delavnico-bakroreznico in dal pripeljati avstrijskega mojstra Andreja Trosta, ki je prej delal pri Vischerju. Valvasor mu je ponudil večjo plačo, kar je bil vzrok, da je sprejel delo na Valvasorjevem gradu.

Leta 1692 je tako ostal brez večine svojega premoženja. Istega leta, kot je kupil vse premoženje, se je tudi poročil s trinajstletno Ano Rozino Graffenweger, s katero je imel devet otrok, med njimi hčer Marijo Sidonijo, Maksimiljano Kordulo, Ivano, Ano Terezio, Janeza Ludviga, Volka Engelberta, Franca Jožefa. Pet otrok je umrlo zelo zgodaj, nakar je umrla ob porodu zadnjega otroka leta 1687 še žena Rozina. Le tri mesece po njeni smrti se je poročil še z baronico Ano Maksimilo Zetschker iz Vrhovega. Z njo je imel še štiri otroke, dva izmed njih sta bila hči Katarina Franciska in sin Franc Engelbert. Istega leta, ko je bil krščen zadnji njegov otrok Franc Engelbert, je Valvasor umrl, in sicer leta 1693 v 52. letu starosti v Krškem. Pokopan naj bi bil v družinski grobnici v grajski kapeli na Mediji.

Polihistor[uredi | uredi kodo]

Valvasor je bil vsestranska osebnost (t.i. polihistor). Njegovo delo ni bilo omejeno samo na eno področje ali znanost, ampak je obsegalo več raznovrstnih področij. Čeprav je bil po poklicu vojak, je večino svojega življenja zapisal znanosti, zbirateljstvu in preučevanju Kranjske, osrednjega dela današnje Slovenije. Tako je zapustil obširno znanstveno delo. Valvasor je bil eden prvih sistematičnih kartografov pri nas. Bil je prvi, ki se je pričel ukvarjati z bakrotiskom in je ustanovil svoje grafično podjetje. O njegovi izobrazbi in bogastvu pa priča tudi mogočna knjižnica, v kateri je imel vsa takrat pomembna znanstvena dela. Zbiral je instrumente, star denar in razne zanimivosti. V svojih delih si je prizadeval pisati objektivno, vendar ga je vera v hudiča, čarovnice ipd. močno zaznamovala. Stroški njegovih dejavnosti so presegli Valvasorjeve denarne sposobnosti, zato je leta 1692 razprodal večino svojega premoženja.

Valvasor je zaradi svojega prispevka k slovenski znanost in kulturi ena ključnih osebnosti slovenske zgodovine. Upodobljen je bil na bankovcu za 20 SIT.

Raziskava Cerkniškega jezera[uredi | uredi kodo]

Raziskava Cerkniškega jezera pomeni enega vrhuncev Valvasorjevega znanstvenega dela. Cerkniško jezero je zaradi svojega presihajočega delovanja že od nekdaj burilo duhove in zbujalo ugibanja o ustroju svojega delovanja, privabilo je tudi Valvasorja. Iz opazovanja in raziskav je nastal tudi daljši zapis v 4. poglavju Slave vojvodine Kranjske. Raziskava jezera je Valvasorju prinesla edino priznanje v življenju. Leta 1687 je bil namreč izvoljen za člana angleške Kraljeve družbe (Royal Society) v Londonu, poleg tega pa so njegov spis objavili v dveh tujih znanstvenih zbirkah.

Slava vojvodine Kranjske[uredi | uredi kodo]

Naslovna stran Slave vojvodine Kranjske

Slava vojvodine Kranjske predstavlja vrh njegovega dela. Izšla je v Nürnbergu leta 1689. Napisana je bila v nemškem jeziku, da bi bila razumljiva čim širši množici. S sodelavci je zbral podatke, ki so danes neprecenljivi vir za prikaz življenja današnje Slovenije ob koncu 17. stoletja. S tem delom je želel predstavitvi svojo domovino tujcem. Slava Vojvodine Kranjske je zelo obsežna knjiga, saj zajema 15 poglavij in ima 3532 strani. Opremljena je s 528 grafikami, ki jih je risal sam Valvasor. Bil je pravi mojster risanja. Na vsako pot sta ga spremljala svinčnik in skicirna knjiga. V 11. knjigi je Valvasor opisal tudi takrat 300 najpomembnejših mest, gradov in samostanov. Čeprav je bila knjiga uspešnica, Valvasorju ni prinesla dobička. Prevod tega monumentalnega dela iz nemščine so med letoma 2009 in 2012 opravili Doris, Božidar in Primož Debenjak, iz latinščine Aleš Maver, pobudnik, urednik in vodja projekta pa je bil Tomaž Čeč.

Načrt za predor pod Ljubeljem[uredi | uredi kodo]

Leta 1575 je bil tik pod vrhom prelaza Ljubelj zgrajen krajši predor (dolžina 100 m), ki je bil eden prvih gorskih predorov v Evropi. Ta predor je bil v uporabi vse do leta 1728, ko so odkopali strop predora in ga tako spremenili v usek. S tem se je cesta razširila, vendar prehod pozimi zaradi obilice snega še vedno ni bil mogoč. Valvasor se je zavedal pomembnosti te prometne povezave med Kranjsko in ostalimi severnimi deželami. Iz tega se je najbrž tudi porodil njegov načrt o gradnji novega daljšega predora. Za koliko je prehitel čas pove dejstvo, da je današnji predor (dolžina 1,8 km) bil odprt šele leta 1964.

Njegova dela[uredi | uredi kodo]

  • Dominicae passionis icones, 1679, reprint 1970 (COBISS)
  • Topographia arcium Lambergianarum id est arces, castella et dominia in Carniolia habita possident comites a Lamberg; Bagenspergi (Bogenšperg), 1679 (COBISS), reprint 1995 (COBISS)
  • Topographia Archiducatus Carinthiae modernae: das ist Controfee aller Stätt, Märckht, Clöster, undt Schlösser, wie sie anietzo stehen in dem Ertzhertzogthumb Khärnten; Wagensperg in Crain (Bogenšperg), 1681 (COBISS); Nürnberg, 1688 (COBISS)
  • Carniolia, Karstia, Histria et Windorum Marchia, Labaci (Ljubljana) 1681 (COBISS)
  • Theatrum mortis humanae tripartitum: figuris aeneis illustratum : das ist: Schau-Bühne des menschlichen Todts in drey Theil : mit schönen Kupffer-Stichen geziehrt vnd an Tag gegeben; Laybach, Saltzburg (Ljubljana, Salzburg); 1682 (COBISS)
  • Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa: Das ist Vollkommene und gründliche Land - Beschreibung des berühmten Erz - Herzogthums Kärndten; Nürnberg 1688, (COBISS)
  • Opus insignium armorumque ... ; (1687-1688) (COBISS)
  • Die Ehre dess Hertzogthums Crain: das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes; Laybach (Ljubljana) 1689 (COBISS)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Boris Golec, »Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja«, Zgodovinski časopis 61 (2007), s. 303-364.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]