Grad Slovenska Bistrica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Slovenska Bistrica
Grad Slovenska Bistrica (severozahodni trakt)
Grad Slovenska Bistrica (severozahodni trakt)
Lega Grajska 11, Slovenska Bistrica
Koordinati 46°23′37.34″N 15°34′15.19″E / 46.3937056°N 15.5708861°E / 46.3937056; 15.5708861Koordinati: 46°23′37.34″N 15°34′15.19″E / 46.3937056°N 15.5708861°E / 46.3937056; 15.5708861
Arhitekt Josef Hueber (1751)
Uradno ime: Slovenska Bistrica - Grad
Razglasitev 6. oktober 1999
evid. št. 663[1]
Uradno ime: Slovenska Bistrica - Park gradu v Slovenski Bistrici
Razglasitev 6. oktober 1999
ID # 7881[2]
Grad Slovenska Bistrica is located in Slovenija
Grad Slovenska Bistrica
Geografska lega: Grad Slovenska Bistrica, Slovenija

Grad Slovenska Bistrica je grad v mestu Slovenska Bistrica. Danes je grad Slovenska Bistrica osrednji kulturni in prireditveni center mesta in občine. Na ogled so številne stalne razstave, galerija in viteška dvorana s freskami.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad je prvič pisno omenjen leta 1265, ko ga je kralj Rudolf skupaj z mestom izročil grofu Majnhardu Goriškemu (od leta 1286 je bil koroški vojvoda). Leta 1313 je grad prešel v roke Habsburžanom, ki so leta 1355 oddali mesto in grad Slovenska Bistrica v zastavo Walseejem, od 1368 pa Celjskim grofom, posest pa je ponovno postala deželnoknežja leta 1456. Leta 1587 je grad in mesto kupil Hans Vetter, leta 1717 pa so grad kupili grofje Attemsi, ki so ostali lastniki do konca 2. svetovne vojne. V času, ko so imeli grad Attemsi je tukaj bivala slikarka in zgodovinarka Marija Attems.

Grad stoji na severozahodni strani srednjeveškega dela mesta. Postavili so ga na temeljih stavbe, ki je stala ob enem od obrambnih stolpov in počasi dobival podobo renesančnega dvorca. V 17. stoletju so ga gradbeno preuredili. Grajsko poslopje ima trapezast tloris s po enim stolpičem v vsakem vogalu in arkadnim notranjim dvoriščem. Celotno stavbo varuje izsušen zunanji vodni jarek. Ob gradu je zapuščen park redkih dreves in gabrovim drevoredom. Zadnji lastniki - Attemsi, so po letu 1717 notranjost gradu predelali: grad so opremili s poslikanim stopniščem, Marijino kapelo in razkošno viteško dvorano. Grad je preživel manjši požar.

Razstave[uredi | uredi kodo]

Stalne razstave: rimska cesta Celeia – Petovio, razstava Ančnikovo gradišče, Arkova etnološka zbirka, zbirka vin bistriških pridelovalcev, zbirka molitvenikov, zbirka petrolejk, soba praporov, zbirka lutk v značilnih nošah sveta, Pajtlerjeva zbirka fosilov in mineralov, zbirka mineralov občin Slov. Bistrica in Oplotnica, kamnine Pohorja, Ingoličeva spominska soba, Tomažičeva spominska soba ter Grajska dimnica s staro grajska uro. Tu so tudi likovni saloni, poročna dvorana galerija Grad in viteška dvorana, v kateri potekajo različne kulturne prireditve.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 663". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7881". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]