Bronasta doba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Triperiodni sistem
Holo-
cen
Zgodovinske dobe
Latenska doba   Proto-
zgodovina
Halštatska doba
Železna doba
  Starejša  
Srednja
Mlajša
Bronasta doba
Neolitik Bakrena doba  
Starejši Pra-
zgodovina
Srednji
Mlajši
Mezolitik
Epipaleo- litik
Starejši
Srednji
Mlajši
Pleis-
tocen
Paleolitik Starejši
Srednji
Mlajši
Kamena doba
Bronasta doba - Muséum de Toulouse

Bronasta doba je doba v razvoju civilizacij med leti 2300 in 800 pr.n. št., v kateri so z najnaprednejšimi metalurškimi postopki uspeli pridobiti baker iz surove rude in mu primešali zmesi ter tako dobili bron. Sama doba je del trodobnega sistema prazgodovine - kovinske dobe. V nekaterih delih sveta nasledi neolitik, medtem ko v nekaterih sploh ni bila prisotna.

Za najzgodnejše civilizacije veljajo sumerska in mezopotamska ter Stari Egipt in indska civilizacija.

Bronasto dobo ločimo na štiri večja obdobja: starejšo (22.-16. stoletje pr. n. št.), srednjo (druga polovica 16.-14. stoletje pr. n. št.), kulturo žarnih grobišč (konec 14.-10. stoletje pr. n. št.) in pozno bronasto dobo (10.-8. stoletje pr. n. št.).

Bronasta doba v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji je začetek bronaste dobe postavljen v 22. stoletje pr. n. št. in v grobem sovpada s propadom kulture na Ljubljanskem barju, ki izvira še iz neolitika. Pri nas je to obdobje slabo raziskano, saj ni znano niti eno grobišče iz tega časa.

V času srednje bronaste dobe je bilo območje Slovenije razdeljeno na dva kulturna kroga. Kras in Istro je poseljevala t.i. kaštelirska kultura, ki je svoje ime dobila po značilnih naseljih na vzpetinah, kaštelirjih, ki so bila utrjena s kamnitim obzidjem (naselje Debela griža pri Komnu, Kaštelir pri Jelarjih). Srednjeevropska kultura gomil pa je s svojim obrobjem segala na območje današnje Štajerske. Zanjo so značilni pokopi v zemljenih gomilah, svoja naselja pa so prebivalci gradili tako v nižinah kot na vzpetinah (Brinjeva gora nad Zrečami, Rabotnica nad Branikom, Turnišče pri Ptuju, Morje pri Framu).

Kultura žarnih grobišč je konec 14. stoletja pr. n. št. zajela celo srednjo Evropo in s seboj prinesla novo poselitveno strukturo. Namesto pokopa celih trupel v zemljenih gomilah se je širom Evrope nenadoma uveljavil sežig trupel in pokop žar s posmrtnimi ostanki in pridatki na planih grobiščih. Te spremembe v materialnem in duhovnem svetu pričajo o selitvah ljudstev, ki so povzročile propad predhodnjih srednjeevropskih bronastodobnih kultur.

V Sloveniji se tako močno spremeni poselitvena struktura na območju Štajerske, kjer se uveljavijo žarna grobišča, poleg Štajerske, ki je bila najgosteje poseljena, pa kultura žarnih grobišč obsega še Prekmurje in področje osrednje Slovenije. Iz tega obdobja so znana naselja v Ormožu, Oloris pri Dolnjem Lakošu, Rabelčja vas na Ptuju, Rifnik, ter žarna grobišča v Ljubljani, Rušah, na Pobrežju v Mariboru, pod Brežcem pri Divači in drugod.

Raziskani žarni grobovi se med seboj močno razlikujejo po številu in bogastvu pridatkov, kar priča o razdrobljeni hierarhiji znotraj prazgodovinske skupnosti. Med pridatki prevladuje keramično posodje, pokojnikov nakit, ter posamezno dragocenejše okrasje (obeski, amuleti).

Kaštelirska kultura v Tržaškem zaledju, na Krasu in v Istri pa vse do 10. stoletja pr. n. št. ni vključena v kulturo žarnih grobišč, temveč jo še vedno obvladuje kaštelirska kultura.

Vso bronasto dobo ljudje kot začasna (predvsem lovska) zatočišča uporabljajo tudi jame in skalne previse. Mnogo tovrstnih zatočišč je bilo pri nas odkritih na Krasu, oz. na Primorskem; Podmol pri Kastelcu, Jama pod Predjamskim gradom v Predjami. O poselitvi pričajo predvsem kurišča in najdeni fragmenti keramičnega posodja.
Proti koncu 11. in 10. stoletja pr. n. št. postaja naš kulturni prostor vedno bolj razdrobljen, saj na njem biva več manjših skupnosti - ruška, dobovska in ljubljanska. Bronasta doba se pri nas konča v 8. stoletju pr. n. št., ko se tudi v Sloveniji uveljavi železna doba.

Bronastodobni depoji[uredi | uredi kodo]

Kot posebnost bronaste dobe velja omeniti depoje. Gre za deponirane, v zemljo zakopane najdbe kovinskih predmetov, med katerimi prevladujejo razne oblike orodij in orožij (sekire, puščične osti, meči, sulice, ipd). Nekateri depoji ne vsebujejo več kot le nekaj predmetov, znani pa so tudi depoji, ki tehtajo več deset kilogramov in vsebujejo več kot sto posameznih predmetov. Namen depojev še ni natanko znan, največ podpornikov pa ima teza, ki pravi, da gre za kultne darove bogovom v onostranstvu, saj so depoji največkrat locirani na samotnih in težje dostopnih mestih izven naselij, kot so raznorazne jame, skalne razpoke, itd., prav tako pa jih je mnogo odkritih v bližini voda. V bližini Škocjanskih jam je bil odkrit pri nas največji depo, depo v Mušji jami.

Mušja jama je skoraj 50 m globoko navpično kraško brezno. Vanj je bilo tekom več stoletij v prazgodovini odvrženih več kot 600 dragocenih kovinskih predmetov in posodja, to darovanje pa je bilo očitno del kulta, saj je bila večina predmetov pred darovanjem ožganih v ognju.