Biblos

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kraj svetovne dediščine UNESCO
Flag of UNESCO.svg
Biblos
Biblos
Podatki
Država: Libanon
Razglasitev: 1984
Razvrstitev: Kulturni spomenik
Kriteriji: C (iii) (iv) (vi)
Ogroženost: brez oznake
Zunanje povezave: UNESCO

Biblos (arabsko جبيل (Džubajl, danes tudi Žbejl), grško Βύβλος) je libanonsko mesto ob obali Sredozemskega morja, ki leži približno 40 km severno od Bejruta. Večino današnjih prebivalcev predstavljajo maronitski kristjani.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pristanišče
Cerkev Janeza Krstnika s krstilnico v ospredju
Križarski grad

Najstarejše najdbe dokazujejo poselitev že v začetku 5. tisočletja pr. n. št. ko se je takratna neolitska naselbina že ukvarjala s preprostim kmetijstvom, udomačevanjem živali in ribolovom. Verjetno je že takrat obstajala trgovina z Anatolijo. V obdobju halkolitika (4. tisočletje pr. n. št.) so že obdelovali keramiko, izdelovali orožje iz bakra s Cipra in Kavkaza in pokopavali mrtve v glinenih žarah. Proti koncu tega obdobja so blatne koče pričele nadomeščati pravokotne hiše z lesenimi tramovi, sama naselbina pa se je že zavarovala z obzidjem.

V 3. tisočletju pr. n. št. je mesto postalo pomembno trgovsko in versko središče, ki je trgovalo z Egiptom. Egipčanom so prodajali zlasti cedrovino z gorovja Libanon, smolo, volno in olivno olje, od njih pa so kupovali zlato, alabaster, papirus, lan, vrvi, žito in stročnice. Obenem je imelo razvite trgovske stike z Anatolijo in Mezopotamijo. Egipčanski faraoni so velikodušno darovali templju Baalat-Gebal (ženska »različica« boga Baala, ustreznica egipčanske boginje Hator).

Proti koncu 3. tisočletja pr. n. št. so območje preplavili Amoriti in se pomešali s prvotnim prebivalstvom. Stiki z Egiptom so bili kmalu obnovljeni, ohranil se je kult Baalat-Gebal, uveljavilo pa se je precej semitskih vplivov in egipčanski način pokopa v grobnicah. Leta 1725 pr. n. št. so mesto z novimi bojnimi tehnikami (bojni vozovi s konjsko vprego, eskadroni, kopji in sulicami) za poldrugo stoletje zlahka zavzeli Hiksosi, dokler jih niso leta 1580 pr. n. št. Egipčani pregnali in v Biblosu vzpostavili vazalno državo. Uveljavil se je kult Isis in Ozirisa. Proti koncu 13. stoletja pr. n. št. (najstarejši zapis se je ohranil na sarkofagu kralja Ahirama iz tistega obdobja) so se v Biblosu pojavili prvi zametki feničanske abecede, ki je najstarejša linearna abeceda na svetu (ugaritska abeceda je sicer starejša, vendar temelji na klinopisu).

Tako kot ostala feničanska mesta, je tudi Biblos ob vpadih Hititov ostal zvest vedno bolj oslabljenemu Egiptu, dokler ga niso okoli leta 1200 pr. n. št. zasedli ljudje z morja in končali egipčansko nadvlado. Po tem dogodku se je pomen Biblosa precej zmanjšal, primat pa je pripadel Tiru na jugu in Arvadu na severu. Biblos je sicer ostal manjše trgovsko središče, ki je trgovalo predvsem s papirusom med Egiptom in Grčijo. Ravno po papirusu (grško biblos) je tudi dobil današnje ime iz istega korena pa izvirata grška beseda za knjigo in Biblija.

Vedno manj pomemben Biblos je najprej prišel pod nadvlado Asircev in zatem Neobabilooncev (Kaldejcev). Ko je leta 539 pr. n. št. Kir II. zavzel Babilon, se je pod Perzijci pričel nov vzpon mesta. Leta 332 pr. n. št. se je brez boja predalo Aleksandru Velikemu in zato v obdobju helenizma še naprej cvetelo in imelo lastno polavtonomno kraljevsko dinastijo.

Po Pompejevi priključitvi v Rimski imperij (64 pr. n. št.) se je pričel ekonomski zaton, ker so posekali skoraj vse cedrine gozdove na Libanonu. Kljub vsemu so se Rimljani lotili obsežnih gradbenih del in Biblos je ostal pomembno versko središče, kjer so častili Adonisa vse do 2. stoletja. Šele v obdobju Bizantincev (po letu 395) je krščanstvo postopoma izrinilo poganstvo in Biblos je postal sedež škofije.

Po arabski osvojitvi leta 636, ko je mesto tudi dobilo današnje arabsko ime (ki je povrnjeno feničansko ime), je postalo povsem nepomembno vse do prihoda križarjev. Ti so ga zasedli leta 1104 in Rajmond IV. Touluški je nemudoma dal zgraditi strateško pomembno trdnjavo. Po Rajmondovi smrti naslednjega leta je pod nadvlado Genovežanov trgoval z Evropo, dokler ga ni leta 1187 zasedel Saladin in v njem naselil Kurdov. Leta 1199 so ga križarji ponovno zasedli in obdržali vse do leta 1266, ko jih je pregnal emir Nadžibi, poročnik mameluškega sultana Bejbarsa. Mameluki in za njimi Turki so še vzdrževali križarske utrdbe, samo mesto pa ni nikoli več doseglo nekdanje slave. Leta 1860 je Ernest Renan pričel z arheološkimi izkopavanji, v letih 1921 - 1924 jih je nadaljeval Pierre Montet, vse do leta 1975 pa jih je vodil Maurice Dunand.

Biblos danes[uredi | uredi kodo]

Tempelj obeliskov
Ostanki mestnega obzidja

Danes je na kraju antičnega Biblosa urejeno arheološko območje. Ker so nekatere zgradbe odkrili na temeljih starejših, je danes nekaj zgradb prestavljenih, npr. rimsko gledališče iz leta 218, prvotno prekrito z mozaiki s podobami Bakha (danes so razstavljeni v Bejrutu), ki so ga ob prestavitvi zmanjšali na le eno tretjino prvotne velikosti. Tempelj obeliskov iz zgodnjega 2. tisočletja pr. n. št. se sestoji iz osrednjega kockastega podstavka velikega obeliska, ki je verjetno bil posvečen bogu vojne in uničenja Rešefu. Naokoli so postavljeni številni manjši obeliski, ki naj bi predstavljali bivališča raznih bogov. Tudi tempelj obeliskov je bil prestavljen s prvotne lege, kjer so ostanki starejšega Templja iz 3. tisočletja pr. n. št., posvečenega neznanemu božanstvu. V obdobju Amoritov je bil požgan in na novo zgrajen. Največji in najstarejši je Tempelj Baalat-Gebal, prvotno zgrajen okoli leta 3000 pr. n. št. Skozi čas so ga precejkrat prezidali in spremenili namembnost, kot svetišče pa je služil vse do obdobja Rimljanov, ko je bil posvečen Astarti oz. Afroditi. Danes so tam na ogled ostanki iz 3. tisočletja pr. n. št. Številne alabasterne vaze, ena med njimi nosi napis z imenom Keopsa, ki so jih izkopali v tem templju, so danes razstavljene v Bejrutu. Do templja so Rimljani zgradili ulico s kolonado, od katere danes stoji 6 ponovno postavljenih stebrov. Približno na sredi arheološkega najdišča stoji kraljevi vodnjak, kjer je po legendi ob prihodu v Biblos sedela Isis in jokala ob iskanju Ozirisa. Vse do helenističnega obdobja je celotno mesto oskrboval z vodo, v rimskem obdobju pa so do mesta napeljali vodo z okoliških gora in voda iz vodnjaka je bila namenjena izključno verskim obredom. Ob severnem robu najdišča so ohranjeni ostanki antičnega mestnega obzidja. Najmlajši del je najsevernejši iz preloma med drugim in prvim tisočletjem pr. n. št. Sledi mu plast iz obdobja Hiksosov (1725 pr. n. št. - 1580 pr. n. št.), najjužnejša plast izvira iz druge polovice 3. tisočletja pr. n. št. Še nekoliko južneje so nedoločeni ostanki iz še starejšega obdobja.

Poleg obzidja stoji tudi križarski grad, ki so ga v 12. stoletju postavili frankovski križarji na mestu fatimidske utrdbe in pri tem uporabili kamne in stebre iz rimskih zgradb. Sestoji se iz osrednjega stolpa tipa donjon, ki ga obkroža obrambno obzidje z dodatnimi stolpi na vsakem vogalu. Na sredi severnega zidu stoji še dodaten stolp, ki je varoval prvotni vhod v mesto.

Severno od antičnega mesta stoji srednjeveški del, ki ga ravno tako obdaja srednjeveško obzidje, najbolje ohranjeno na severnem delu. Med cerkvami izstopa cerkev Janeza Krstnika, ki so jo leta 1115 postavili križarji v romanskem slogu, v naslednjih stoletjih pa je doživela nekaj predelav in dozidav. Okoli leta 1200 so ji tako dozidali odprto in s kupolo pokrito krstilnico, okrašeno v italijanskem slogu v času nadvlade Genovežanov. Cerkev je bila med britanskim bombardiranjem leta 1840 močno poškodovana in leta 1947 obnovljena. Takrat so ji dodali še zvonik. Poleg cerkve je stala še bizantinska cerkev, od katere se je ohranilo le nekaj mozaikov, temeljev in en steber.

Zanimivo je še pristanišče, ki je navkljub majhnosti nekoč bilo tako pomembno za trgovino po Sredozemlju in Bližnjem vzhodu. Križarji so na obeh koncih ozkega vhoda postavili stolpa, od katerih je danes le severni obnovljen v slogu iz mameluškega obdobja. Tik ob obali stoji tudi znamenita restavracija Byblos Fishing Club, kamor so vse do izbruha libanonske državljanske vojne zahajale hollywoodske filmske zvezde.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Byblos through the ages, Nina Jidéjian, Dar al-Machreq, Beyrouth, 1968
  • Je m'appelle Byblos, Jean-Pierre Thiollet, H & D, Paris, 2005 ISBN 2-914266-04-9

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

- v angleščini: