Prekmurje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prekmurje
Obnovljena tradicionalna kmečka hiša (iža) iz 1894 v Dolencih.

Prekmurje (madžarsko Muravidék, prekmursko[1]Prekmürje, Prekmörje, hrvaško Prekomurje[navedi vir], nemško Übermurgebiet) je nižinska pokrajina na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije, ob meji z Avstrijo in Madžarsko, na levem bregu reke Mure, po kateri je tudi dobila ime. Pokrajina je večinoma poljedelska, večji mesti pa sta Murska Sobota in Lendava.

Prekmurje je bilo vedno in je še vedno gospodarsko in politično odmaknjeno od ostalih slovenskih pokrajin. Zaradi geografske lege in politike je bilo mnogo bolj podvrženo raznarodovalnim vplivom od konca 11. stoletja dalje. Vsi ti dejavniki so vplivali na etnični in jezikovni značaj slovenskega Prekmurja, ki je obsegalo komaj okrog 1.000 km² in bilo ob koncu madžarske okupacije naseljeno z okoli 90.000 prebivalci, ki so ohranili svoj slovenski značaj[navedi vir] do priključitve h Kraljevini SHS leta 1919.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Prekmurje je pretežno ravninska pokrajina. Geografsko je razdeljeno na tri območja: hribovnato področje severno od Murske Sobote je Goričko; vzhodno proti Muri leži Ravensko, jugovzhodno od Murske Sobote pa leži Dolinsko. Okrog Lendave pa je manjše gričevnato področje Lendavske gorice.

Najvišji vrh Prekmurja - Kugla (418 mnm) leži v naselju Sotina.

Občine v Prekmurju[uredi | uredi kodo]

Občina Beltinci, Občina Cankova, Občina Črenšovci, Občina Dobrovnik, Občina Gornji Petrovci, Občina Grad, Občina Hodoš, Občina Kobilje, Občina Kuzma, Občina Lendava, Občina Moravske Toplice, Mestna občina Murska Sobota, Občina Odranci, Občina Puconci, Občina Rogašovci, Občina Šalovci, Občina Tišina, Občina Turnišče, Občina Velika Polana

Zgodovina Prekmurja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Prekmurja.
Zemljevid Mlajtincev iz 19. stoletja.

Slovenski prebivalci Prekmurja so se vse do konca prve svetovne vojne razvijali ločeno politično, gospodarsko in kulturno in bili pod močnim vplivom madžarizacije, ki pa ni obrodila resničnih sadov, saj so ohranili svojo slovensko narodno zavest. Prekmurci so nekja časa živeli v Slovenski krajini (to ime se je med njimi udomačilo ob začetku 19. stoletja), v dveh komitatih ali županijah: Železno in Zala, cerkveno pa so katoličani spadali pod sombotelsko škofijo.

Prekmurje se je v marsičem razlikovalo[navedi vir] od drugih slovenskih dežel. Samo tu je na primer obstajala prava zemljiška veleposest z obdelovalnimi površinami, skoraj povsod drugod je bila ta gozdna. Tu so kmetje imeli tudi zelo malo obdelovalne zemlje. Značilne so bile ozke in zelo dolge njive. Tu je nastal tudi agrarni proletariat, ki je iskal delo tudi na ozemlju današnje Madžarske, medtem ko danes iščejo Madžari delo v Prekmurju.

Čeprav so že 1848 obstajali poizkusi, da bi se Prekmurci povezali z rojaki, so živeli precej samosvoje. K temu je prispevala tudi verska različnost, saj so med njimi živeli tudi protestanti luteranske in kalvinske veroizpovedi. Poleg Madžarov je med prekmurskimi Slovenci v mestih živelo tudi precej madžarskih Judov. Prekmurski Slovenci so bili, zlasti po uvedbi dualizma, pod močnim madžarskim pritiskom in so ohranjali svojo identiteto z verskimi knjigami v madžarskem črkopisu, katoličani in zlasti protestanti v narečju, ki jih je na eni strani odtegovalo od vsenarodne skupnosti, notranje pa bolj povezovalo zaradi svoje različnosti. Prekmurski Slovenci so bili izpostavljeni madžarskim pritiskom zaradi želje oblasti, da bi iz mnogonarodne Ogrske ustvarili enonarodno Madžarsko. Tako je šolski zakon iz 1908 določal, da morajo nemadžarski otroci po končanem 4. razredu osnovne šole govoriti in pisati madžarsko.

Narodno zavest je na prelomu iz 19. v 20. stoletje začela dvigati skupina katoliških duhovnikov, ki so se zbirali okoli Frana Ivanocija. Prvič so tu slovensko zastavo razvili šele 1897, in sicer na novi maši Ivanocyjevega sodelavca Jožefa Klekla na Tišini. Sestavili so politični program, ki je poudarjal pomen vere v zasebnem in javnem življenju, verski pouk v materinščini in zahteval lokalne časopise v njej. V programu je bila vključena tudi zahteva po železniški povezavi s sosednjimi pokrajinami, zmanjšanju carin in regulaciji Mure. Klekl je ne le na Ogrskem, temveč tudi v Sloveniji hotel avtonomojo za Prekmurje. Širili so knjige Mohorjeve družbe, še vedno pa so izdajali tudi časopise in knjige v domačem slovenskem jeziku. Prava jezikovna in kulturna enotnost z vsemi Slovenci je dejansko začela nastajati šele po prvi svetovni vojni. V Prekmurju vlada dvojezičnost že od nekdaj, zato tudi lokalno narečje vsebuje mnogo madžarskih izposojenk in obratno ter ima tudi fonem več kot knjižna slovenščina.

Kultura in noša[uredi | uredi kodo]

KTD Moščanci v tradicionalnih prekmurskih oblekah.

Iz Prekmurja izvira kar nekaj ljudskih običajev in navad. Med njimi so najbolj znani različni plesi, sejmi, obrti ter poroka s Pozvačini. V Sloveniji so znane prekmurske pesmi Marko skače, Rezanka, Gjaj, gjaj, gjaj.

Tradicionalna moška noša je sestavljena iz visokih črnih čevljev, belih hlač iz debelega blaga, bele srajce tankega blaga, rjavega ali črnega telovnika, suknjiča ter črnega klobuka; ženska noša paiz visokih črnih čevljev, dolgega belega krila, svetlega predpasnika, majice z kratkimi rokavi in bele jope.

V 19. stoletju so nosili obleko iz domačega platna tudi v Prekmurju. V obdobju pred prvo svetovno vojno so moški in ženske večinoma že nosili oblačila, ki so bila krojena pod vplivom tedanje preproste oblačilne mode in so bila podobna v večjem delu Slovenskega etničnega ozemlja. Ena izmed njih je, vsaj pri mlajših ženskah, privrženost beli ali svetlejši barvi oblačil, ki pa so bila narejena že iz bombažnega platna in sodobno krojena.

Po prvi svetovni vojni so se nosile po šegi 19. stoletja le še nekatere ženske; oblečene so bile v bele platnene rokave in krilo, bel ali drugo barven predpasnik, pokrite pa s pečo. Okrog leta 1915 je mlajša poročena ženska oblekla za ples belo in tu in tam tudi vzorčasto oprijeto bluzo dolgo na pole rezano rjavo krilo na pas, ki je bilo v pasu le malo nagubano. Na krilu so bile ped nad spodnjim robom prišite dva prsta široke črne čipke. Opasan je omela bel predpasnik, katerega traka sta bila zavezana v poškrobljeno pentljo. Obute je imela črne nogavice in visoke črne čevlje. Pokrita je bila z belo naprej zavezano ruto, ki je imela drobne črne cvetlice. Domačini iz Melinec so imeli za ples pred prvo svetovno vojno z modro ali rdečo vezenino okrašene breguše približno dva centimetra nad hlačnimi resicami.

V Pomurju so nosile neveste modno obleko, narejeno iz bele svile ali tanke volne krem barve, že ob koncu 19 stoletja. Ženska je imela za poroko kremnato obleko, krilo in bluzo. Krilo je bilo razrezano v več pol, ki so se širile navzven. Reklin je bil iz enakega blaga. Na prsih je imel po vsej dolžini po štiri gubice na vsako stran. Samo na eni od štirih grbic so bile prišite ozke bele čipke. Na glavi je imela bel ali roza venec, ki je imel na levi in desni po eno kito. Belo spodnje bombažno krilo je imelo čipko ob robu. Ženin je imel praviloma temno, navadno črno kompletno obleko, ki so jo sestavljali hlače, telovnik in suknjič, dalje bela srajca, temen klobuk in črni visoki čevlji.

Jezik Prekmurja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Prekmurščina.
Odlomek iz prekmurskega učbenika Imreta Augustiča: Prirodopis s kepami (1878).

Prekmurščina je slovensko narečje, ki se je razvijalo zelo ločeno od drugih slovenskih narečij. Prekmurje in Porabje je bilo s Slovenci poseljeno še pred vdorom Madžarov v Panonsko nižino. Ti so si skušali podjarmiti Slovence v Prekmurju, vendar jim to nikoli zares ni uspelo. Ker je bila pokrajina zelo zaprta in zaostala, govor ni bil pod vplivom slovenskega knjižnega jezika in se je osamosvojil, čeprav so se v 17. stoletju evangeličanski duhovniki v Slovenski okroglini držali Svetega pisma Jurija Dalmatina in jezika Primoža Trubarja.

Neizobraženim ljudem je bil Trubarjev knjižni jezik sprva nerazumljiv.

Prekmurščina je kot osamosvojeno narečje izoblikovala književnost, ki ni posebnost le v slovenski, temveč v celotni južnoslovanski književnosti. Med najpomembnejšimi deli sta zlasti prevoda Nove Zaveze s strani Števana in Mikloša Küzmiča, Nouvi Zákon in Szvéti evangyeliomi.

Prekmurske politične in kulturne avtoritete, kot so Jožef Borovnjak, Ferenc Ivanocy, Jožef Klekl in drugi, so presodile, da je treba Prekmurce zediniti z drugimi Slovenci, čeprav naj prekmurski jezik ne bi popolnoma izginil iz tiska, pouka in liturgije, saj gre za star, tradicionalni jezik: ne slovenski knjižni jezik, temveč knjižna prekmurščina je bila tista, ki je dolga leta držala skupaj Slovence v Prekmurju.

Ljudje v Prekmurju[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Prekmurci.

Večinsko prebivalstvo Prekmurja so Prekmurci, tukaj pa živijo še Madžari in Romi.

Kulinarika[uredi | uredi kodo]

Znani jedi, ki izvirata iz Prekmurja sta prekmurska gibanica in bograč. Manj znane pa so bujta repa, različne pečene močnate jedi, posolanka, ajdove, koruzne in pšenične, zlevanke, retaš (različni zavitki) in bosman (pogača). Obstaja še veliko vrst vin. Kot dodatek jedem se največkrat uporabljajta bučno olje, in ostra paprika

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Viri za zgodovino Prekmurja, 292. str.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]