Karantanija

Karantanija
Od srede 7. stoletja do cca. 820/828 slovanska država, nato se kot frankovska grofija in kasneje kot vojvodina v sklopu Svetega rimskega cesarstva postopoma preoblikuje v klasično Koroško
← 658–828 [[Koroška|→]]
najverjetnejši obseg Karantanije okoli leta 800
Glavno mesto		Krnski grad
Jeziki		alpska slovanščina
Religija		poganstvo, krščanstvo
Vlada		Kneževina
knez
-	okrog 631	Valuk
Zgodovinsko obdobje		zgodnji srednji vek
-	razpad Samove plemenske zveze	658
-	preoblikovanje v grofijo	828

Karantánija (tudi Korotán) je bila slovanska plemenska kneževina v Vzhodnih Alpah. Nastala je v 7. stoletju in je obstajala skoraj 300 let. Najverjetneje je bila najstarejša slovanska državna tvorba.

Izvor imena

Ime Karantanija je nedvomno predslovanskega izvora, o njem pa sta možni dve razlagi. Po prvi razlagi je ime izpeljano iz predindoevropske besede *karra v pomenu 'skala', po drugi razlagi pa je ime keltskega izvora in izpeljano iz besede *karantos v pomenu 'prijatelj'.

Karantanija je latinizirana oblika imena, ki so ga uporabljali njeni slovanski prebivalci. O tem priča že končnica -ija, ki je v taki obliki povsem tuja izvornim slovenskim toponimom (izraz »Slovenija« je učena beseda, ki je nastala šele v 19. stoletju). Po drugi strani pa je zelo malo verjetno, da so slovanski naseljenci izraz vzeli neposredno iz keltskih jezikov; najverjetneje je bila staroslovenska oblika imena Korotan (*korǫtanъ) prevzeta iz latinskega *carantanum. Iz te osnove se je kasneje (najverjetneje v visokem srednjem veku) razvilo sodobno ime pokrajine Koroške (< praslovansko *korǫt’ьsko). Kljub temu se je vse do 19. stoletja ohranilo tudi staro ime, Korotan, ki po vsej verjetnosti izvira neposredno iz domačega staroslovanskega imena za Karantanijo.

Zgodovina Karantanije

Prihod Slovanov

Leta 568 so se s sedanjega slovenskega ozemlja v Italijo premaknili germanski Langobardi. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani. Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe potrjujejo propadi škofij v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanskega govora.

Nastanek plemenske kneževine in Samova plemenska zveza

Temelji za nastanek Karantanije so bili verjetno položeni v času Samove plemenske zveze, ki je na jugu zaobjela tudi Valukove Slovane nekje v Vzhodnih Alpah

Po letu 591 so Slovani prodrli vse do ozemlja blizu izvira Drave in se spopadli z Bavarci. Meja z Bavarci se je začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem. Že leta 595 se v zgodovinskih virih za vzhodnoalpski prostor pojavi ime dežela Slovanov (latinsko Sclaborum provincia). Slovani v Vzhodnih Alpah, so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Ob slabitvi avarske oblasti pa se je na prostoru današnje južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna »krajina Slovanov« (latinsko marca Vinedorum), s svojim knezom. V virih se pojavlja Valuk (latinsko Wallux dux Winedorum). Leta 623 se je verjetno pridružila plemenski zvezi Alpskih Slovanov pod vodstvom frankovskega trgovca, kralja Sama. Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je »krajina Slovanov« s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že začela imenovati Karantanija, ohranila neodvisnost.

Bavarska nadoblast, pokristjanjevanje, Franki in konec samostojnosti

Ko so Karantanci okrog leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast ter jim za talca poslati Gorazda, ki je bil sin kneza Boruta, in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili. Boruta je leta 749 nasledil Gorazd, ki pa je umrl že po treh letih vladanja; nasledil ga je bratranec Hotimir. Z vladanjem kneza Hotimirja leta 751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, ki so ga pod vodstvom karantanskega pokrajinskega škofa Modesta vodili irski misijonarji iz Salzburga. Pokristjanjevanje je sprožilo tri neuspele upore. Prvi se je začel po Modestovi smrti (763), drugi 765, vendar je knez oba hitro zatrl. Zadnji upor se je začel po smrti kneza Hotimirja, leta 769, in je trajal vse do posega bavarskega kneza Tasila III. leta 772. V tem času je nov knez postal Valtunk, nadaljeval pa se je tudi salzburški misijon. Prav z delovanjem misijonarjev v Karantaniji je mogoče povezati nastanek slovanskih liturgičnih besedil, ki so bila pozneje (ob koncu 10. in v začetku 11. stoletja) zapisana v Brižinskih spomenikih.

Po porazu in odstavitvi upornega bavarskega kneza Tasila III. leta 788 je bila v frankovsko državo Karla Velikega skupaj z Bavarsko vključena tudi Karantanija. Po uničenju avarskega kaganata 796 in reorganizaciji teritorialne ureditve frankovskih mejnih področij (najkasneje 803) je Karantanija postala del Bavarske vzhodne krajine, vendar je še ohranila plemensko notranjo ureditev. Najkasneje v tem času se je na njenem jugu razvila še ena slovanska kneževina: Karniola.

Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva s frankovskim furlanskim mejnim grofom Kadolahom začel upor, se mu je pridružil tudi del Karantancev. Ob reki Dravi so se v letih 819 in 820 spopadli s Franki in leta 820 požgali samostan v bavarskem Bischofshofnu. Vendar jih je istega leta porazil furlanski mejni grof Balderik in Karantanija je bila nato nekaj let podrejena furlanskim krajišnikom. Po dokončni zadušitvi Ljudevitovega upora leta 823 so Franki leta 828 reorganizirali upravo in v mejnih plemenskih kneževinah so domače slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. Zadnjega karantanskega kneza Etgarja je zamenjal grof z Bavarske, Helmwin.

Spor o ozemeljskem obsegu slovanske Karantanije

Karantansko območje bi bilo lahko sestavljeno tudi iz dveh ali treh manjših kneževin. Vendar pa ta hipoteza ni dosegla večjega odmeva in je bila ostro kritizirana

Andrej Pleterski zagovarja stališče, da je bila Karantanija okrog leta 800 v resnici precej manjša, kot so domnevali starejši zgodovinarji, in sicer naj bi bila osredotočena le na osrednji in južni del današnje Koroške. V vzhodnoalpskem prostoru naj bi tedaj poleg te male Karantanije in poleg še bolj južne Karniole obstajala vsaj še ena kneževina na zahodnem in severozahodnem delu vzhodnoalpskega prostora, ki naj bi nosila ime Liburnija. Do takega sklepa je Pleterski prišel predvsem na podlagi nove interpretacije tistega dela razprave Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ki govori o posvetitvi treh cerkva v vzhodnoalpskem prostoru. Po njegovem moramo besedilo brati tako, da se nanaša na neko območje v soseščini Karantancev, ne pa na Karantance , pri čemer ime Liburnija razlaga kot ime te pokrajine, ki se razteza na severovzhod vsaj do Ad Undrimas (Ingeringa). Pleterski se pri svoji hipotezi opira tako na novejše arheološke raziskave o manjšem ozemeljskem obsegu stare Karantanije, kot tudi na povezovanje Brižinskih spomenikov z žensko samostansko skupnostjo v Milstattu, domnevnem središču Liburnije. Po njegovem knez Domicijan v Konverziji pri navajanju karantanskih knezov ni bil omenjen prav zaradi tega, ker pač ni bil karantanski, ampak liburnijski knez.

Pleterski dopušča možnost, da je ob srednji Muri obstajala še ena, po imenu neznana kneževina, ki bi jo lahko nakazovala skupina cerkva na tem področju. Tako bi se na področju, ki ga običajno označujemo za karantansko, nahajale tri slovanske kneževine. Hipoteza o večjem številu kneževin na vzhodnoalpskem področju pa ni naletela na ugoden odmev med ostalimi zgodovinarji. Peter Štih se v svoji kritiki osredotoča na to, da Pleterski napačno razlaga sporni odlomek iz Konverzije in da sta Liburnija in Ad Undrimas umeščena znotraj karantanske kneževine. Konverzija civitas dosledno uporablja za kraj, ne pa za deželo, poleg tega pa je v času pisanja Konverzije po njegovem mnenju domnevna Liburnija očitno že spadala v okvir Karantanije. Igor Grdina pa je kritiziral predvsem ideje Pleterskega o liburnijski ženski samostanski skupnosti in njeni povezavi z Brižinskimi spomeniki.

Karantanija po letu 828

»Karantansko kraljestvo« pod Arnulfom Koroškim, brez morebitnih ozemelj med Savo in Dravo

Grofija Karantanija je bila z nastopom Helmwina znova vključena v Bavarsko vzhodno krajino. Ime Karantanija se je v frankovskem obdobju razširilo na ime celotne Vzhodne prefekture in potem na ime Arnulfovega Regnum Carantanum, vojvodina, ki postane poznana pod imenom Koroška, pa je sprva več stoletij nosila ime Karantanija.

Ustoličevanje karantanskih knezov

Knežji kamen

Starodavni obred ustoličevanja karantanskih knezov v slovanskem jeziku je v karantanskem času potekal na knežjem kamnu na Krnskem gradu. Obred se je v spremenjeni obliki ohranil tudi po ukinitvi plemenske kneževine, nastanku grofije in pozneje vojvodine Koroške in je bil v uporabi vse do prve polovice 15. stoletja (1414).

Zaradi svoje nenavadne oblike je obred zbujal zanimanje sodobnikov in poznejših piscev. O njem sta pisala med drugimi Janez Vetrinjski in Enej Silvij Piccolomini (kasnejši papež Pij II.), opisan pa je tudi v knjigi Jeana Bodina Six livres de la Republique, iz katere je o njem bral tudi ameriški politik Thomas Jefferson. Na podlagi njegovega zaznamka v knjigi so se pojavile teorije, da naj bi ga obred navdihnil pri pisanju ameriške Deklaracije o neodvisnosti, saj naj bi iz obreda prevzel zamisel o suverenosti ljudstva. Toda takšne razlage niso prepričljive in v današnjem zgodovinopisju nimajo veliko zagovornikov.

Knežji kamen je tudi na nacionalni strani slovenskega evrokovanca za dva centa.

Etnična sestava prebivalstva

Večino prebivalstva so nedvomno sestavljali Slovani, ki so največ prispevali k etnogenezi Karantancev. Toda gotovo so med njimi prebivali tudi preostanki romaniziranih staroselcev nekdanje rimske province Norik in morda tudi ostanki germanskih plemen, ki so se tu naselila po propadu rimske oblasti in pred prihodom Slovanov. Verjetno je, da so med Karantanci živeli tudi Avari, viri omenjajo tudi Hrvate, pri čemer hipoteza Klaićeve, ki prihod Hrvatov povezuje s selitvijo iz Karantanije v Hrvaško, sicer ni dosegla širše podpore, je pa dovolj konsistentna, da je potrebno upoštevati možnost, da je veljavna. V času svoje samostojnosti je Karantanija nudila »politično« zatočišče manjšim skupinam Bolgarov in Langobardov. Tako pestra sestava je bila po prepričanju sodobne medievistike običajna tudi za druga zgodnjesrednjeveška ljudstva, ki so bila polietnične skupine, zbrane okrog tradicijskega jedra. Na ozemlju Karantanije se je, ločen od ostalih slovanskih jezikov, že pred letom 1000 razvil poseben južnoslovanski jezik z mnogimi zahodnoslovanskimi primesmi, katerega značilnosti lahko prvič zasledimo v Brižinskih spomenikih, ki naj bi bili nastali v omenjenem obdobju na ozemlju današnje severne Koroške.

Literatura

• Rajko Bratož, ur., Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo : začetki slovenske etnogeneze = Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche : Anfänge der slowenischen Ethnogenese, 2 zv. Ljubljana, 2000;
• Paul Gleirscher, Karantanien - das slawische Kärnten. Klagenfurt, 2000. ISBN 3-85378-511-5
• Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev : Die Kärntner Herzogseinsetzung und der Staat der Karantanerslawen. Ljubljana, 1952;
• Igor Grdina, "O Brižinskih spomenikih in okoli njih ali »To ni več naključje«". Zgodovinski časopis 51 (1997), s. 121-124.
• Günther Hödl in Johannes Grabmayer, ur., Karantanien und der Alpen-Adria Raum im Frühmittelalter. Wien, Köln, Weimar, 1993;
• Hans-Dietrich Kahl, Der Staat der Karantanen : Fakten, Thesen und Fragen zu einer frühen slawischen Machtbildung im Ostalpenraum, Ljubljana, 2002;
• Nada Klaić, "O problemima stare domovine, dolaska i pokrštenja Dalmatinskih Hrvata". Zgodovinski časopis 38 (1984). S. 253-270.
• Paola Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov = Archäologisches Bild der Karantanischen Slawen im frühen Mittelalter. Ljubljana, 1979;
• Andrej Pleterski, "Mitska stvarnost knežjih kamnov". Zgodovinski časopis 50 (1996), s. 481-534.
• --, "Lepi, grdi, zli : o metodah, Liburniji, Karantaniji, vojvodskem stolu, Konverziji in Brižinskih spomenikih". Zgodovinski časopis 52 (1998), s. 215-277.
• Peter Štih, »Karantanci - zgodnjesrednjeveško ljudstvo med Vzhodom in Zahodom«, Zgodovinski časopis 61 (2007), s. 47-58.
• --, Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. stoletja do konca 9. stoletja, Ljubljana, 2001.
• --, »Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah«, v Slovenci in država, Razprave SAZU I/17, Ljubljana, 1995.
• --, "O vojvodskem stolu in Liburniji ter o metodi in znanstveni korektnosti neke razprave". Zgodovinski časopis 51 (1997), s. 110-120.

Glej tudi

• Karniola
• Koroška (vojvodina)
• Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe
• Prihod Hrvatov
• Regnum Carantanum
• Samova plemenska zveza

Zunanje povezave

• Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev, Acta ecclesiastica Sloveniae 7