Jožef Klekl (politik)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jožef Klekl

Jožef Klekl ali Stari Jožef Klekl (madžarsko Klekl József), slovenski katoliški duhovnik, politik, nabožni pisatelj, založnik in urednik, * 13. oktober 1874, Krajna; † 30. maj 1948, Murska Sobota.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Njegovi starši so bili Števan Klekl in Terezija Šalman. Števan je bil brat Andraša (Andreja) Klekla, oče pisatelja in novinarja Jožefa Klekla. Predniki družine Klekl so živeli v Melu (Prlekija). Okoli leta 1830 je Anton Klekl, oče Števana in Andraša Klekla, prišel na Ogrsko.

Klekl je 1897 v Sombotelu na Madžarskem končal študij bogoslovja. Kot kaplan (1897-1905) in župnik (1905-1910) je opravljal duhovniško službo v več krajih. Kaplanoval je v Tišini, v Incédu, v Črenšovcih in župnikoval v Pečarovcih. Leta 1910 se je upokojil in naselil v Črenšovcih.

Klekl je decembra 1904 začel izdajati katoliški mesečnik Marijin list, ki je dobil v letih od 1932 do 1940 še otroško prilogo Marijikin ograček. Leta 1913 je ustanovil in izdajal tednik Novine. Leta 1918 je nameraval organizirati avtonomno pokrajino - Slovensko krajino, ki bi bila del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Klekl je poznal Antona Korošca, Joška Godino, Ivana Jeriča in Mihaela Kuharja, ki so tudi podpirali to idejo. V letih od 1920 do 1929 je bil poslanec SLS za lendavski okraj. Po koncu 1. svetovne vojne je v Prekmurju sodeloval v agrarni reformi, se zavzemal za siromašne kmete, ustanovil hranilnico in agrarno zadrugo v Črenšovcih. Med 2. svetovno vojno je bil interniran.[1]

V 1960-ih letih so je uveljavilo mnenje, da je bil Klekl samozvani voditelj Prekmurja, madžarski propagandist in da za priključitev ogrskih Slovencev k Jugoslaviji ni storil ničesar.[2] Vilko Novak je temu nasprotoval, vendar se njegovo mnenje še ni uveljavilo.[navedi vir]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Enciklopedija Slovenije; knjiga 5, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1991
  2. ^ I. Zelko: Narodnost prekmurskih duhovnikov, Nova pot 1967. 367.-368. str.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]