Slovenska demokratska stranka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenska demokratska stranka
Slovenian Democratic Party
Vodja Janez Janša
Ustanovljena 16 Februar 1989
Sedež Ljubljana
Ideologija Konservatizem,
Liberalni konservatizem
Nacionalizem
Politična pozicija Desna
Mednarodna pripadnost Centrist Democrat International,
International Democrat Union
Evropska pripadnost Evropska ljudska stranka
Evropska parlamentarna skupina Evropska ljudska stranka
Matične barve rumena in modra
Državni zbor
21 / 90
Evropski parlament
3 / 8
Spletna stran
http://www.sds.si

Slovenska demokratska stranka (kratica SDS) je slovenska parlamentarna politična stranka, ki se uvršča v desno sredino.

Trenutni predsednik stranke je Janez Janša. Stranka izdaja tudi glasilo Nova pot.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stranka je bila kot Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS) ustanovljena 16. februarja 1989. France Tomšič je bil prvi predsednik te stranke, novembra 1989 pa ga je zamenjal Jože Pučnik. Istega leta se je na prvem kongresu preimenovala iz zveze v stranko: Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS). Na tretjem kongresu maja 1993 je bil za predsednika SDS izvoljen Janez Janša, ki je bil ponovno izvoljen za predsednika na kongresih stranke leta 1995, 1999, 2001, 2005, 2009 in 2013. Leta 2003 se je stranka preimenovala v Slovensko demokratsko stranko.

Kot večina večjih strank ima tudi SDS svoj podmladek. Slovenska demokratska mladina je bila ustanovljena oktobra 1989, s tem pa je bila tudi prvi politični podmladek Slovenije. Njen prvi predsednik je bil Matej Makarovič, trenutno pa jo vodi Andrej Čuš.

Volitve 2011[uredi | uredi kodo]

Na državnozborskih volitvah, ki so potekale 4. decembra 2011, je stranka osvojila 26 poslanskih mest.[1]

Volitve v državni zbor 2014[uredi | uredi kodo]

Stranka je na volitvah prejela 21 poslanskih mandatov.[2]

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Predsednik stranke Janez Janša

Predsednik[uredi | uredi kodo]

Poslanska skupina[uredi | uredi kodo]

2011 - 2015[uredi | uredi kodo]

Podporniki[uredi | uredi kodo]

Podporniki stranke SDS so, med drugimi, ekonomist Ljubo Sirc, filozof Ivo Urbančič, sociolog Frane Adam, zgodovinarja Vasko Simoniti and Alenka Puhar, pisatelj Drago Jančar, pesnik in urednik Niko Grafenauer, literarni zgodovinar Janko Kos, teolog Janez Juhant, ter pesnika Dane Zajc in Tone Kuntner. Javno jo podpirajo še Miran Pavlin, Aleš Čeh, Sebastjan Cimirotič, Katja Koren, Davo Karničar, Marta Zore, Miki Muster, Radko Polič in Roman Končar, ter Jernej Kuntner.[navedi vir]

Bivši podporniki[uredi | uredi kodo]

Nekdanji podporniki, zdaj disidenti, ki so jo zapustili so Peter Jambrek, Gregor Virant in Jože P. Damijan. Miha Brejc je postal nezaželena oseba, ko je Gregor Virant ustanovil svojo stranko, ki jo je Peter Jambrek označil kot stranko "razžaljenih in ponižanih".[3]

Politične afere in padec priljubljenosti[uredi | uredi kodo]

Pred letom 2012 so se člani stranke zapletli v številne intrige:

Stranko so v letu 2012 pretresle številne afere, ki so zamajale zaupanje volivcev. Prva bolj odmevna je bila aprila 2012 pravnomočna obsodba poslanca Branka Mariniča zaradi poneverbe uradnega dokumenta, v tem primeru spričevala nemščine.

Druga, še bolj odmevnejša, ki je tudi eden izmed mnogih povodov za številne protivladne proteste v letih 2012-2013, pa je posledica poročila Komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije, v katerem je komisija ugotovila, da ima predsednik stranke v lasti nepojasnjeno premoženje v višini več kot 200.000 evrov. Objava poročila je sprožila širši val zgražanja nad preimerjem med slovenskimi državljani, naletela pa je tudi na oster odziv v tujini.

V začetku leta 2013 je politični parket stranke pretresla tudi afera poslanke Alenke Koren Gombočeve, za katero se je po preiskavi izkazalo, da je ponaredila celotno srednješolsko spričevalo.

Vse afere (predvsem v letu 2012 in 2013) so skupaj z kritičnimi tviti stranke do protestnikov in drugih politikov povzročile velik padec podpore. Kljub vsemu SDS ohranja določen delež volivcev, ki znaša okoli 10% aktivne volilne populacije.[navedi vir]

Zastopanost v parlamentu[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]