Liberalizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Liberalizem (iz latinske besede liberalis, "svoboda")[1] je prepričanje v pomen svobode in enakopravnosti[2]. Liberalci zagovarjajo široko paleto mnenj, glede na njihovo razumevanje teh načel, vendar večinoma liberalci podpirajo take temeljne ideje, kot so ustava, liberalna demokracija, svobodne in pravične volitve, človekove pravice, kapitalizem, prosta trgovina in svoboda veroizpovedi[3][4][5][6][7]. Te ideje so splošno sprejete, tudi iz politične skupine, ki neodkrito izpovedujejo liberalno ideološko usmeritev. Liberalizem obsega več variant in tradicij, ampak prevladujoče variante so klasični liberalizem, ki je postal priljubljen v osemnajstem stoletju, in socialni liberalizem, ki je postala priljubljen v dvajsetem stoletju.

Liberalizem je prvič postal močna sila v dobi razsvetljenstva, zavrnil je več temeljnih predpostavk, ki obvladuje večino prejšnje teorije vladanja, kot je dedno stanje, državna religija, absolutna monarhija, in pa Božje pravice kraljev. Zgodnji liberalni mislec John Locke, ki je bil pogosto dober za oblikovanje liberalizma kot ločene filozofske tradicije, ki dela koncept naravnih pravic in družbene pogodbe meni, da mora vladavina prava nadomestiti absolutizem v vladi, da vladarji morajo bili predmet soglasja, in da posamezniki imajo temeljno pravico do življenja, svobode in lastnine.

Revolucionarji v ameriški revoluciji in francoski revoluciji so uporabljali liberalno filozofijo, ki je upravičevala oboroženo strmoglavljenje tiranskega vladanja. V devetnajstem stoletju so se ustanovile liberalne vlade med narodi po Evropi, Latinski Ameriki in Severni Ameriki. Liberalne ideje so se razširile še v dvajsetem stoletju, ko je liberalna demokracija zmagala v dveh svetovnih vojnah in preživela velik ideološki izzivi proti fašizmu in komunizmu. Konservatizem, fundamentalizem in vojaška diktatura so še vedno močan nasprotnik liberalizma. Danes pa so liberalci politično organizirani na vseh glavnih kontinentih. Igrali so odločilno vlogo pri rasti republik, širjenju državljanskih pravic in državljanskih svoboščin, vzpostavitev sodobne socialne države, so nosilci verske strpnosti in verske svobode in razvoja globalizacije. Politični znanstvenik Alan Wolfe je zapisal: "Liberalizem je odgovor na vprašanje:"Kaj je modernost?""

Etimologija in opredelitev[uredi | uredi kodo]

Vse različice besede kot so liberalno, prostosti in libertarno prihajajo iz zgodovinske latinske besede liber, kar pomeni "prosto".[8] Eden od prvih zabeleženih primerov besede liberalno se pojavi leta 1375, ko je bila uporabljena za opis svobodne umetnosti.[8] Beseda je bila zgodaj povezana s klasično izobrazbo srednjeveške univerze, kmalu je postala način za širjenje različnih denotacij in konotacij. Beseda Liberal se nanaša na "prosto" že leta 1387, "brez omejitev" leta 1433, "prosto dovoljeno" leta 1530, in "brez glave", kot pogosto slabšalna pripomba v 16. in 17. stoletju.[8]

V 16. stoletju je beseda liberal v Angliji lahko imela pozitivne ali negativne lastnosti s sklicevanjem na njegovo velikodušnost ali lahkomiselnost.[8] Z vzponom razsvetljenstva je beseda pridobila odločno bolj pozitivne podtone in bila opredeljena kot "brez predsodkov" leta 1781 in "brez fanatizma" leta 1823.[8] Leta 1815 je bila prva uporaba besede liberalizem prevedena v angleščino.[9] Do sredine 19. stoletja se je beseda liberalno začela uporabljati kot spolitiziran izraz za stranke in gibanja po vsem svetu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina liberalizma.

Zgodovina liberalizma zajema večji del zadnjih štirih stoletij, začne se z angleško državljansko vojno in se nadaljuje tudi po koncu hladne vojne. Liberalizem se je začel kot glavni nauk in intelektualno prizadevanje v odgovor na verske vojne, ki so prizadele Evropo med 16. in 17. stoletju, čeprav zgodovinski kontekst za premoč liberalizma sega v srednji vek. Prvi večja inkarnacija liberalnih nemirov je prišel s prihodom ameriške revolucije, v celoti pa je liberalizem eksplodiral kot celovito gibanje proti staremu redu v času francoske revolucije, ki je vplivala na prihodnji razvoj človeške zgodovine.

Klasični liberalizem, ki je na splošno poudaril pomen prostega trga in državljanskih svoboščin, je prevladoval v liberalni zgodovini stoletja po francoski revoluciji. Dogodka, prva svetovna vojna in velika gospodarska kriza, pa sta prinesla pospešeno gibanje, ki se je začelo v poznem 19. stoletju v Veliki Britaniji v smeri novega liberalizma, ki poudarja večjo vlogo države v zatiranju uničujočih socialnih razmer. Do začetka 21. stoletja, so liberalne demokracije in njihove podobne različice podprle ustavo, državljanske in osebne svoboščine, pluralistično družbo in socialno državo. Razširjene so v večini regij po svetu.

Predrevolucionarno obdobje[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Srednji vek, Razsvetljenstvo in Ameriška revolucija
Johannes Adam Simon Oertel. Pulling Down the Statue of King George III, N.Y.C., ca. 1859. Slika je romantizirana različica dogodkov po razglasitvi Deklaracije o neodvisnosti Združenih držav Amerike Kontinentalni vojski in rezidentom New York City, ki jo je bral George Washington 9. julija 1776.

Pojav Renesanse v 15. stoletju je pomagal oslabiti vprašanja o obstoju institucij srednjega veka, začela se je ponovna oživitev zanimanja za znanost iz antičnega obdobja.[10] V 16. stoletju se je protestantska reformacija razvila iz pogledov, ki so videli katoliško cerkev kot zatiralsko, ki je podpirala fevdalno in veličastno strukturo evropske družbe.[11] Cerkev je začela protireformacije, ki je vsebovala starodavna načela, kar je privedlo do tridesetletne (verske) vojne v 17. stoletju. V Angliji je državljanska vojna privedla do obglavljenja Kralja Karla I. leta 1649. Parlamentu je na koncu uspelo, s slavno revolucijo v letu 1688, vzpostavitev omejene ustavne monarhije. Glavni vidiki zgodnje liberalne ideologije so nastale iz teh dogodkov, zgodovinarji Colton in Palmer pa so značilni za to obdobje, v naslednjih letih:

The unique thing about England was that Parliament, in defeating the king, arrived at a workable form of government. Government remained strong but came under parliamentary control. This determined the character of modern England and launched into the history of Europe and of the world the great movement of liberalism.[12]

Zgodnje prispevke za to gibanje je prispeval angleški filozof John Locke, pogosto opredeljen kot oče Liberalizma",[13][14] ki je prispeval delo Two Treatises of Government (1690), s katerim je sprejemal liberalno idejo, s katero pridobita soglasja vladanih za odločanje za urejanje, ne iz nadnaravnih organov.[15] Intelektualna pot liberalizma se je nadaljevala tudi po Lockeju z razsvetljenstvom v obdobju globoke intelektualne vitalnosti do vprašanj stare tradicije in vpliva več monarhij celotnem 18. stoletju. Ideje, ki so krožile v razsvetljenstvu, so močno vplivale v Severni Ameriki in v Franciji.

Ameriške kolonije so bile zveste britanskim subjektom desetletja, vendar pa so razglasile neodvisnost iz vladavine v okviru monarhije leta 1776 zaradi nezadovoljstva z njihovim pomanjkanjem zastopanja v vladnem parlamentu v tujini, kar je prišlo do izraza najbolj neposredno in dramatično prek politike obdavčitve kolonistov, kar se je štelo za kršitev njihovih ustavno zajamčenih pravic, ki so jih imeli Angleži. Ameriška revolucija je bila predvsem civilne in politične narave na prvi pogled, vendar se je stopnjevala z vojaškimi spopadi leta 1775, ki so bili v glavnem končani po letu 1781. Po vojni, nov narod, ki je nastal z ustavno konvencijo leta 1787 za rešitev problemov, ki izhajajo iz prvega poskusa konfederacijske nacionalne vlade v okviru Articles of Confederation. Nato je Ustava Združenih držav Amerike je vzpostavila republiko z zvezno strukturo. Deklaracija človekovih pravic Združenih držav Amerike je hitro sledila leta 1789, ki so zagotovljene določene naravne pravice, temeljnega pomena za liberalne ideale. Ameriška revolucija je postala temelj za številne drastične družbeno-politične spremembe med celotnimi narodi in celinami, skupaj imenovanimi »Atlantska revolucija«, od katerih je po vsej verjetnosti najbolj znana francoska revolucija.

Francoska revolucija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Francoska revolucija.
An engraving showing women armed with pikes and other weapons marching.
Pohod žensk na Versailles v oktobru 1789 je bil eden od najbolj znanih primerov množične politične participacije med francosko revolucijo. Protestniki prisilijo rolajiste k odhodu nazaj v Pariz, kjer so leta 1792 razglasili Prvo francosko republiko.

V 3. letih francoske revolucije je nemški pisatelj Johann von Goethe domnevno napovedal poraz pruske vojske v bitki pri Valmyju, in da se "iz tega kraja in od takrat naprej začne novo obdobje v svetovni zgodovini in vsi lahko rečejo, da so bili prisotni ob njenem rojstvu ".[16] Zgodovinarji so upoštevali revolucijo kot enega najpomembnejših dogodkov v človeški zgodovini in začetek revolucije leta 1789, kar po mnenju nekaterih pomeni konec zgodnjega novega veka.[17]

Francoska revolucija je pogosto videti kot oznaka "začetek moderne dobe"[18] in njena gibanja so pogosto povezana z "zmagoslavjem liberalizma".[19] Za liberalce je bila revolucija odločilen trenutek, kasneje pa so liberalci francosko revolucijo sprejeli skoraj v celoti, "ne samo njene rezultate, ampak tudi sam akt," kot so opozarjali zgodovinarji.[20] Francoska revolucija se je začela maja 1789 s sklicem Generalnih stanov. Prvo leto revolucije je bilo priča številnim dogodkom, med njimi sta bila napad na Bastiljo v juliju in pa sprejetje Deklaracije o pravicah človeka in državljana v avgustu.

Napoleon je vladal kot prvi konzul približno pet let, s centralizacijo moči in racionalizacijo birokracije na tej poti. Napoleonove vojne, dedič revolucionarnih državnih ukrepov proti starim monarhijam v Evropi, so se začele leta 1805 in so trajale deset let. Skupaj s svojo pehoto in mušketami Charleville so Francoski vojaki prisostvovali v drugih delih evropske celine. Ti ukrepi so bili: likvidacija fevdalnega sistema, liberalizacija zasebne lastnine, odprava Cehov, legalizacija ločitve zakonske zveze, razpad judovskega geta, propad inkvizicije, trajno uničenje Svetega rimskega cesarstva, odprava cerkvenih sodišč in verske oblasti, vzpostavitev metričnega sistema enot in enakost pred zakonom za vse moške [21] Napoleon je zapisal, da "narodi Nemčije, Francije, Italije in Španije želijo enakost pred zakonom in liberalne ideje, "[22] nekateri zgodovinarji kažejo na to, da je bil prvi človek, ki je uporabljal besedo liberalno v političnem smislu.[22] Eden zgodovinar je opisal, da je uporabljal metodo "civilne diktature," ki je "potegnila svojo legitimnost iz neposrednih posvetovanj z ljudmi, v obliki plebiscita".[23] Napoleon ni vedno živel z liberalnimi ideali, za katere se je zavzemal. Njegov najbolj trajen dosežek, civilni zakonik, je služil kot "predmet posnemanja po vsem svetu,"[24] podpiral pa je nadaljnje diskriminacije žensk pod geslom "naravni red".[25] Prvo francosko cesarstvo je na koncu propadlo leta 1815, vendar je to obdobje kaosa in revolucije predstavilo svetu novo gibanje in ideologijo, ki bo kmalu romala po vsem svetu.

Otroci revolucije[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Klasični liberalizem
Black and white engraving showing large numbers of soldiers arrayed against one another at the Battle of Mendigorría
Liberalci so se pripravljali za napad na Karliste v bitki pri Mendigorríji (1835), najpomembnejšem soočenju prve Karlinške vojne. Tako bitka in vojna sta povzročili hude poraze za konservativne Karliste. Karlinška vojna je bila dejavna v Španiji skozi vse 19. stoletje, tako Karlisti nikoli niso uspeli prevzeti oblasti.

Liberalci so v 19. stoletju želeli razviti svet brez vladne intervencije ali pa vsaj brez prevelike vladne intervencije. Zavzemali so se za ideale negativnih svoboščin, kar pomeni odsotnost prisile in brez zunanjih pritiskov.[26] Verjeli so, da vlade predstavljajo veliko breme in so hoteli vlado, ki se ne vmešava v življenja posameznikov.[27] Liberalci so se hkrati zavzemali tudi za širitev državljanskih pravic in za povečanje obsega prostega trga in proste trgovine. Slednji način ekonomskega razmišljanja je bil formaliziran z Adamom Smithom v svojem monumentalnem delu Wealth of Nations(1776), ki revoluciarno vpliva na področja ekonomije in pa stanje "nevidne roke" prostega trga kot mehanizem samoregulacije, ki niso odvisna od zunanjih motenj.[28] V zavetju liberalizma,laissez-faire gospodarski sistem v 19. stoletju je nastal s polno trdnostjo, zlasti v Združenih državah Amerike in v Združenem kraljestvu.[29]

Politično so liberalci videl 19. stoletje kot prehod k doseganju obljub iz leta 1789. V Španiji so Liberalci bili prvi, ki so uporabljali besedo liberalno v političnem kontekstu ,[30] borili so se za izvedbo ustave v letu 1812 desetletja. To je pomenilo strmoglavljenje monarhije v letu 1820 kot delTrienio Liberalin zmaga nad konzervativnimi Karlisti v letu 1830. V Franciji, je julijska revoluciji leta 1830, kot jo opisujejo liberalni politiki in novinarji, odstranila Bourbon monarhijo in je pripeljala do podobnih uporov tudi drugod po Evropi.

Razočaranje zaradi hitrosti političnega napredka je sprožila še bolj gigantske revolucije leta 1848. Revolucije so zajele celotno avstrijsko cesarstvo, nemške in italijanske države. Vlade so padle hitro. Liberalni nacionalisti so zahtevali ustavo v pisni obliki, predstavniške sklope, širšo volilno pravico in pa svobodo tiska.[31] Druga republika je bila razglašena v Franciji. Tlačanstvo je bila ukinjeno v Prusiji, Galiciji, na Češkem in na Madžarskem.[31] Metternich je šokiral Evropo, ko je v paniki odstopil in pobegnil v Veliko Britanijo.[32]

Seveda pa revolucionarji niso vedno uspevali. Brez francoske pomoči bi Italijani bili zlahka premagani od Avstrijcev. Avstriji je tudi uspelo ustaviti nacionalna gibanja v Nemčiji in na Madžarskem, kar je skupaj s propadom frankfurtskega parlamenta preprečilo poenotiti nemške države v enoten narod. Brez zgornjih ukrepov Italijani in Nemci ne bi uspeli uresničiti svojih sanj po nacionalni enotnosti. Sardinijski premier, Camillo di Cavour je bil iznajdljivi liberalec, ki je razumel, da je edina učinkovita rešitev za Italijane bila osamosvojitev samo, če so Francozi na njihovi strani.[33] Napoleon III. se je strinjal z zahtevo Cavour za pomoč in Francija je premagala Avstrijo v francosko-avstrijski vojni v letu 1859, kar je bila odoločilna poteza za italijansko neodvisnost. Združitev Nemčije je uspelo pod vodstvom Otta von Bismarcka, ki je zdesetkal sovražno Prusijo v vojni za vojno, končno so po francosko-pruski vojni leta 1871 razglasili Nemško cesarstvo v dvorani Hall of Mirrors v Versaillesu, s tem se je tudi končala druga faza programa za nacionalizacijo. Francozi so po izgubi v vojni razglasili Tretjo francosko republiko in preostanek francoske zgodovine se je pokazal v republiških očeh.

Le nekaj desetletij po francoski revoluciji, je liberalizem postal globalno gibanje. Liberalni in konzervativni boji v Španiji so se pojavili tudi v državah Latinske Amerike kot sta Mehika in Ekvador. Od leta 1857-1861 je v Mehiki je prišlo do krvave vojaške reforme in pa veliko notranjih in ideoloških spopadov med liberalci in konservativci.[34] Liberalno zmagoslavje se je pojavilo s podobnimi razmerami tudi v Ekvadorju. Podobno kot pri drugih narodih v vsej regiji je v času, ko je bil Ecuador namočen v krizo, so bili tudi tu ljudje razdeljeni med konkurenčnimi liberalnimi in konservativnimi tabori. Iz teh konfliktov, je García Moreno uvedel konservativno vlado, ki je bila na koncu strmoglavljena v liberalni revoluciji leta 1895. Radikalni liberalci, ki so zrušili konservativce je vodil Eloy Alfaro, revolucionar, ki je izvedel različne družbeno-politične reforme, vključno z ločitvijo države in cerkve, legalizacija razveze zakonske zveze, in ustanovitvijo javnih šol.[35]

Čeprav so bili liberalci dejavni po vsem svetu v 19. stoletju, se je v Veliki Britaniji oblikoval sodobni značaj liberalizma. Liberalna čustva so se sprostila po revolucionarnem obdobju prejšnjega stoletja, kar je na koncu pripeljalo do ustanovitve Liberalne stranke, ustanovljene leta 1859 iz različnih radikalov in pa whigovskih elementov. Liberalci so imeli enega najbolj vplivnih britanskih ministrskih predsednikov - William Ewart Gladstone, ki je bil znan tudi kot Grand Old Man.[36] Pod Gladstonom so liberalci reformirali izobraževanje, ločili Irsko cerkev (Irski Zakon o cerkvi 1869) od države in uvedli tajno glasovanje za lokalne in parlamentarne volitve. Po Gladstonu in po obdobju konservativne prevlade so liberalci v polni obliki vrnili splošne volitve leta 1906, podprte z delavskim razredom volivcev, zaskrbljenim zaradi cen hrane. Po tej zgodovinski zmagi, so se liberalne stranke preusmerila od klasičnega liberalizma in postavile temelje za prihodnost Britanske socialne države, ki je sprejela različne oblike zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in pa pokojnine za starejše delavce.[37] Ta nova vrsta liberalizma je zajela v večji del sveta v 20. stoletju.

Konflikti in obnova[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Socialni liberalizem
Leaflet, titled "Dawn of hope," showing a sick man being attended to by a doctor, with the caption "Support the Liberal government in their policy of social reform".
Britanska brošura Liberalne stranke, ki je izrazila podporo Nacionalnemu Zakonu o zdravstvenem zavarovanju iz leta 1911. Zakonodaja, ki je koristna za bolne in brezposelne delavce, je prispevala mejnik v razvoju socialnega varstva.

V 20. stoletju se je začel razcvet liberalizma. Prva svetovna vojna se je pokazala kot velik izziv za liberalne demokracije, ki so na koncu porazile diktatorske države Centralnih sil. Vojna je prispevala k propadu starejših oblik vladavin, vključno z imperiji in dinastičnimi državami. Število republik v Evropi je doseglo 13 do konca vojne v primerjavi s samo tremi na začetku vojne leta 1914.[38] Ta pojav je postal očiten v Rusiji. Pred vojno, se je ruska monarhija povsem opomogla od izgub na Japonskem in političnem boju s kadeti, močnem liberalnem bloku v Dumi. Soočanje z velikim pomanjkanjem osnovnih potrebščin je pripeljalo do širokih nemirov v začetku leta 1917, car Nikolaj II je bil odstavljen v marcu, po treh stoletjih Romanove vladavine in omogočilo liberalcem razglasitev republike. Pod negotovim vodstvom Alexandra Kerenskega je Začasna vlada slabo opravljala nadaljnje sodelovanje Rusije v vojni jeznih odzivov Petrograjskih delavcev, ki so se pomikali vse bolj v levo. Boljševiki, komunistična skupina pod vodstvom Vladimirja Lenina, je izkoristila politično priložnost iz te zmešnjave in začela Drugo revolucijo v Rusiji še v istem letu. Komunistična zmaga je predstavljala velik izziv za liberalizem, kar je pripeljalo do rasti totalitarnih režimov, ki so se zaradi gospodarskih težav, ki so pretresli zahodni svet leta 1930, izkazali za zelo uničujoče.

Velika depresija je korenito spremenila liberalni svet. Prišlo je do zasnutka novega liberalizma v času prve svetovne vojne, vendar pa se je moderni liberalizem popolnoma izprsil leta 1930 kot odgovor na depresijo, ki je navdihnila John Maynard Keynes za revolucijo na področju ekonomije. Klasični liberalci, kot so ekonomist Ludwig von Mises, ki je podpiral predvsem prosti trg, je navedel, da so bile optimalne gospodarske enote lahko učinkovito dodeljevanje sredstev-ki so sčasoma, z drugimi besedami, ki so prispevale k polni zaposlitvi in ekonomski varnosti.[39] Keynes je napadel klasično ekonomijo in njene privržence z utemeljitvijo, da popolnoma prosti trgi niso idealni in da je v težkih gospodarskih razmerah potrebno posredovanje in naložbe s strani države. Kjer na trgu ni ustrezno dodeljenih sredstev, morajo vladni ukrepi spodbudili gospodarstvo, dokler ne bi zasebna sredstva, ki so začeli znova-"glavna črpalka" vrste strategije, namenjeni za povečanje industrijske proizvodnje.[40]

Socialno liberalni program, ki se je začel s predsednikom Rooseveltom v Združenih državah Amerike, New Deal, se je izkazal za zelo priljubljen pri ameriški javnosti.[41] Leta 1933, ko je Roosevelt prišel v pisarno, je stopnja brezposelnosti znašala približno 25 odstotkov.[42] Velikost gospodarstva, merjena z bruto nacionalnim proizvodom, je padla na polovično vrednost, ki jo je imela začetku leta 1929 [43] Volilna zmaga Roosevelta in demokratov pripeljala do ogromnega javnofinančnega primanjkljaja in programa javnih del. Kljub temu je do leta 1935 stopnja brezposelnosti padla na le okrog 20 odstotkov. Dodatni državni primankljaj in gigantski program javnih del sprožen do druge svetovne vojne, je sčasoma potegnil ZDA iz velike depresije. Od leta 1940 do 1941 se je javna poraba povečala za 59 odstotkov, bruto domači proizvod se je povečal za 17 odstotkov, brezposelnost je padla pod 10 odstotkov prvič po letu 1929.[44] Do 1945 je velik javnofinančni primanjkljaj, Javni dolg, znašal neverjetnih 120 odstotkov BDP-ja, vendar je stopnja brezposelnosti vseeno bila učinkovito odpravljena.[45] Večina držav, ki so se vlekle iz velike depresije so to storile s povečanjem javnofinančnega primankljaja in močne intervencije s strani države.

Gospodarska kriza v tem obdobju je spodbudila razširjene nemire v evropskem političnem svetu, ki so pripeljali k vzponu fašizma kot ideologijo in gibanje, ki je močno kritiziralo liberalizem.[46] V širšem smislu, fašistična ideologija je poudarjala elitezem in absolutno vodstvo, zavrnitev enakosti, uvedbo patriarhalne družbe, podpornik vojne kot instrument za naravno vedenje ter odpravo domnevno slabših ali nečloveških skupin iz strukture naroda.[47] Fašistične in nacionalistične zamere iz leta 1930 so končno dosegle vrhunec v drugi svetovni vojni, najsmrtonosnejšem konfliktu v zgodovini človeštva. Zavezniki so spreobrnili vojno v letu 1945 in njihova zmaga je postavila temelje za hladno vojno med komunističnimi državami in liberalnimi demokracijami. Hladna vojna je pokazala veliko ideološko konkurenco in več manjših vojn. Medtem ko so komunistične države in liberalne demokracije tekmovale drug proti drugemu, je gospodarska kriza povzročila začasen odmik od Keynesian ekonomije v mnogih zahodnih vladah. Ta klasična liberalna obnova, znana kot neoliberalizem, je trajala do leta 1980 in 1990, kar je povzročilo gospodarsko privatizacijo industrij, ki so bile prej v državni lasti. Vendar pa je nedavna gospodarska kriza spodbudila preporod Keynesian ekonomske misli. Proti koncu 20. stoletja so komunistične države v Vzhodni Evropi propadle, pri čemer so liberalne demokracije postale edina večja oblika vladanja. Na začetku druge svetovne vojne je bilo število demokracij po vsem svetu enako kot je to bilo pred štiridesetimi leti.[48] Po letu 1945 so se liberalne demokracije začele zelo hitro širiti. Tudi konec leta 1974 se je približno 75 odstotkov vseh narodov štelo diktatorskih, zdaj pa je več kot polovica vseh držav demokratičnih.[49] Vendar pa se liberalne demokracije še vedno soočajo s številnimi izzivi, vključno s širjenjem terorizma in pa rastjo verskega fundamentalizma.[50] Vzpon Kitajske je tudi velik izziv zahodnega liberalizma, ki je kombinacija avtoritarne vlade in pa kapitalizma.[51]

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Liberalizem, tako kot sedanja politična in intelektualna tradicija, večinoma velja za moderni fenomen, ki se je začel v 17. stoletju, čeprav so se nekatere liberalne filozofske ideje pojavile v predhodnih sestavinah antike. Rimski cesar Mark Avrelij je hvalil "idejo vladavine v zvezi z enakimi pravicami in svobodi govora in idejo o kraljevski vladi, ki spoštuje predvsem svobodno ureditev".[52] Znanstveniki so prav tako priznali številna načela, ki jih poznajo sodobni liberalci v več delih Sophistov in Funeralnem govoru po Periclesu.[53] Liberalna filozofija simbolizira obsežne intelektualne tradicije, ki so pregledale in popularizirale nekatere od najbolj pomembnih in spornih načel sodobnega sveta. Njena izjemna znanstvena in akademska proizvodnja je bila označena kot vsebovanje "bogastva in raznolikosti", vendar je ta raznolikost pogosto pomenila, da je liberalizem na voljo v različnih oblikah in predstavlja izziv za vsakogar, komur je potrebna jasna opredelitev.[54]

Glavne teme[uredi | uredi kodo]

Čeprav imajo vse liberalne doktrine skupne dediščine, znanstveniki pogosto domnevajo, da ti nauki vsebujejo "ločene in pogosto kontradiktorne miselne tokove".[54] Ciljni liberalni teoretiki in filozofi so se razlikovali po različnih časih, kulturah in celinah. Raznolikosti liberalizma se lahko razlikujejo iz številnih pridevnikov, kjer so liberalni misleci in gibanja pritrjena na velik izraz liberalizem, vključno s klasičnim, egalitarnim, gospodarskim, socialnim, državo blaginje, etičnim, humanističnim, deontološkim, perfekcionističnim,demokratičnim in pa institucionalnim, če jih naštejemo le nekaj.[55] Kljub tem spremembam, liberalne misli ne kažejo nekih dokončnih in temeljnih pojmov. Na svojem velikem pomenu, liberalizem je filozofija o pomenu človeštva in družbe. Politični filozof John Gray meni, da imajo liberalne misli skupno to, da soindividualistične,egalitarne,meliorističneinuniverzalne. Individualistični element zagovarja etični primat človeka proti pritiskom socialnega kolektivizma, enakopraven element pripisuje enako moralno vredno in status vsem posameznikom, meliorističen element trdi, da lahko več generacij izboljša družbenopolitično ureditev, univerzalističen element pa potrjuje moralne enotnosti človeške vrste in marginalizira lokalne kulturne razlike.[56] Meliorističen element je bil predmet številnih polemik, ki so jih zagovarjali misleci, kot so Immanuel Kant, ki je verjel v človeški napredek, hkrati pa je trpel zaradi napadov mislecov, kot so Rousseau, ki je verjel da so človekovi poskusi, da bi se izboljšalo družbeno sodelovanje neuspešni.[57] Opisovanje liberalnega temperamenta, je Gray trdil, da je "zgledovanje po skepticizmu zaupljiva varnost božjega razodetja ... je vzvišena moč razuma, kot tudi v drugih kontekstih je poskušala skromnih razlogov je terjatve ". Liberalni filozofska tradicija je iskala potrditev in utemeljitev v več motnjah v projektu. Moralne in politične predpostavke liberalizma so nastale na podlagi tradicije, kot so naravne pravice in utilitaristične teorije, čeprav včasih liberalci zahtevajo tudi podporo iz znanstvenih in verskih krogov.[56] Skozi vse te tradicije so znanstveniki opredelili naslednje pomembne vidike skupne liberalne misli: verjamejo v enakost in posameznikovo svobodo, ki podpira privatno lastnino in pa individualne pravice, ki podpirajo zamisel o omejeni ustavni vlade in priznavajo pomen povezanih vrednot, kot so pluralizem, Strpnost, samostojnost in privolitve. [58]

Liberalci menijo, da je vojna včasih potrebna, vendar v nasprotju z neokonservatizmom liberalci menijo, da je uporaba enostranske sile napačna in se bo le začel krog nasilja, ki ga ne bo mogoče ustaviti.[59]

Klasika in modernizem[uredi | uredi kodo]

Črno-bela fotografija britanskega filozofa Thomasa Hilla Greena
Thomas Hill Green je bil eden izmed najbolj vplivnih liberalnih filozofov doslej. V delu Prolegomena to Etics(1884) je ustanovil prve večje temelje za tisto, kar je pozneje postalo znano kot Pozitivne svoboščine. V nekaj letih so njegove ideje postale uradna doktrina Liberalne stranke v Veliki Britaniji, ki so predstavljale vzpon socialnega liberalizma in sodobne socialne države.

Zgodnji liberalci, vključno s Thomasom Hobbesom, Johnom Lockeom in Baruchom Spinoza, so poskušali omejiti moč vlade v liberalni družbi. Ti liberalci so zagotavljali najbolj osnovne življenjske-svoboščine in pa privatno lastnino in so zato zahtevali oblikovanje "suverenega" organa z univerzalno jurisdikcijo.[60] V skladu z naravnim stanjem, liberlaci so ljudje, ki jih poganja instinkt za preživetje in samoohranitev in edini način za izhod iz takega nevarnega obstoja je bil oblikovanje skupne in močne arbitre, ki lahko rešujejo navzkriž interesov med konkurenčnimi človekovimi željami.[61] Ta moč se lahko oblikujejo v okviru civilne družbe, ki omogoča posameznikom, da naredijo prostovoljno družbeno pogodbo s suvereno oblastjo, ki prenaša svoje Naravne pravice v ta organ v zameno za varovanje življenja, svobode in lastnine.[61] Ti zgodnji liberalci se pogosto niso strinjali glede mnenja o najprimernejši oblika vladanja, vsi pa so imeli skupno prepričanje, da so bile svoboščine naravne in da je njeno moč potrebno omejiti.[61] Liberalci imajo splošno prepričanje o omejeni vladi, čeprav je več liberalnih filozofov skeptičnih do popolne vlade. Thomas Paine je napisal, da je "vlada celo v svojem najboljšem stanju nujno zlo".[62]

Kot del projekta za omejitev pooblastila vlade, različni liberalni teoretiki, kot so naprimer James Madison in Baron de Montesquieu so zasnovali pojem delitve oblasti, sistem za enakomerno porazdelitev vladnih organov med izvršno, zakonodajno in sodstveno vejo.[62] Vlade se morajo zavedati, liberalci ohraniti, da slabo in nepravilno vodenje da ljudem organ za strmoglavljenje odločbe, da s kakršnimi koli in vsemi možnimi sredstvi, tudi s pomočjo nasilja in revolucije, če je potrebno.[63] Sodobni liberalci so pod vplivom socialnega liberalizma še naprej podpirali omejene ustavne vlade, medtem ko so se zavzemali tudi za državne službe in določbe za zagotovitev enakih pravic. Sodobni liberalci trdijo, da so formalna ali uradna jamstva pravic posameznika brezpredmetna, ko posamezniki nimajo materiala pomeni, da koristi te pravice, ki predlaga večjo vlogo države v upravljanju gospodarske zadeve.[64] Zgodnji liberalci prav tako postavili temelje za ločitev države in cerkve. Kot dediči razsvetljenstva so liberalci verjeli, da mora kateri koli družbeni in politični reda postati iz ljudskih interakcij, ne pa iz božje volje.[65] Številni liberalci so bili odkrito sovražni do verskega prepričanja, ampak najbolj koncentrirane svoje nasprotovanje sindikatov verske in politične oblasti, trdi, da vera lahko uspevajo na lastno, brez uradnega sponzorstva ali od uprave stanje.[65]

Beyond označuje jasno vlogo države v sodobni družbi, liberalci so prav obsedeni nad pomenom in naravo najbolj pomembnega načela v liberalni filozofiji: prostost. Od 17. do 19. stoletja, so liberalci od Adam Smith do John Stuart Mill-konceptualizirali prostosti kot odsotnost vpliva vlade in drugih posameznikov, ki trdijo, da bi vsi ljudje morali svobodo razvijati svoje edinstvene sposobnosti in zmogljivosti, ne da bi jih sabotiral drugi.[66] Mill's On Liberty(1859), ena od klasičnih besedil v liberalni filozofiji, razglaša, da "je edina svoboda, ki si zasluži ime, je, da je opravljena v naše dobro in na svoj način".[66] Podpora za laissez-faire kapitalizem je pogosto povezana s tem načelom, s Friedrich Hayek trditvami, v delu Road to tlačanstvo(1944), ki se nanaša na prosti trg, ki naj bi preprečeval totalitarni nadzor s strani države.[67] V začetku poznega 19. stoletja je novo pojmovanje svobode začela liberalna intelektualna arena. Ta nova vrsta svobode je postala znano kot pozitivna svoboščina, ki se razlikuje od predhodne negativne različice, ki jo je najprej razvil britanski filozof Thomas Hill Green. Green je zavrnil idejo, da so ljudje lahko le posledica lastnih interesov, s poudarkom na zapletene okoliščine, ki so vključene v razvoj naše moralne narave.[68] V zelo velikem koraku za prihodnost sodobnega liberalizma, je tudi naloga, socialnih in političnih institucij krepitev svobode posameznika in identitete.[68] Foreshadowing-ove nove svoboščine kot svobodno dejanje, ne pa da se prepreči trpljenje od dejanj drugih, Green napisal naslednje:

Kritika in podpora[uredi | uredi kodo]

Po svetu[uredi | uredi kodo]

Evropa[uredi | uredi kodo]

Amerika[uredi | uredi kodo]

Azija in Afrika[uredi | uredi kodo]

Vpliv in influenca[uredi | uredi kodo]

Psihologija[uredi | uredi kodo]

Na osebna politična prepričanja lahko vplivata tako dednost kot okolje. Raziskava znanstvenikov izvedena na Harvardu in Univerzi v Kaliforniji v San Diegu leta 2010 meni, da je liberalizem vsaj delno razložen z genetsko nagnjenostjo k motnji, ki išče novosti. Študija je ugotovila pozitivno korelacijo med prisotnostjo 7R variante DRD4 gena, dopaminskega receptorja gena in osebne težnje, da imajo liberalne poglede, vendar le pod pogojem, da imajo "velike socialne mreže", opredeljene v raziskavi, z več kot deset prijatelji v srednji šoli[69]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Latin Dictionary and Grammar Aid University of Notre Dame. Retrieved 2010-02-20.
  2. ^ Song, p. 45. Grounded on these foundations are the two central values of liberalism: equality and liberty.
  3. ^ Kathleen G. Donohue. "Freedom from Want: American Liberalism and the Idea of the Consumer (New Studies in American Intellectual and Cultural History)". Johns Hopkins University Press. Pridobljeno dne 2007-12-31. "Three of them - freedom from fear, freedom of speech, and freedom of religion - have long been fundamental to liberalism." 
  4. ^ "The Economist, Volume 341, Issues 7995-7997". The Economist. Pridobljeno dne 2007-12-31. "For all three share a belief in the liberal society as defined above: a society that provides constitutional government (rule by laws, not by men) and freedom of religion, thought, expression and economic interaction; a society in which ..." 
  5. ^ Sehldon S. Wolin. "Politics and Vision: Continuity and Innovation in Western Political Thought". Princeton University Press. Pridobljeno dne 2007-12-31. "While liberalism practically disappeared as a publicly professed ideology, it retained a vittual monopoly in the ... The most frequently cited rights included freedom of speech, press, assembly, religion, property, and procedural tights" 
  6. ^ Edwin Brown Firmage, Bernard G. Weiss, John Woodland Welch. "Religion and Law: Biblical-Judaic and Islamic Perspectives". Eisenbrauns. Pridobljeno dne 2007-12-31. "There is no need to expound here the foundations and principles of modern liberalism, which emphasizes the values of freedom of conscience and freedom of religion" 
  7. ^ John Joseph Lalor. "Cyclopædia of Political Science, Political Economy, and of the Political History of the United States". Nabu Press. Pridobljeno dne 2007-12-31. "Democracy attaches itslef to a form of government: liberalism, to liberty and guarantees of liberty. The two may agree; they are not contradictory, but they are identical, nor necessarily connected. In the moral order, liberalism is the liberty to think, recognized and practiced. This is primordial liberalism, as the liberty to think is itlsef the first and noblest of liberties. Man would not be free in any degree or in any sphere of action, if he were not a thiking being endowed with consciousness. The freedom of worship, the freedom of education, and the freedom of the press are derived the most directly from the freedom to think." 
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Gross, p. 5.
  9. ^ Kirchner, pp. 2–3.
  10. ^ Johnson, p. 28. Dante was not just a medieval man, he was a Renaissance man too. He was highly critical of the church, like many so scholars who followed him.
  11. ^ Colton and Palmer, p. 75. They might wish to manage their own religious affairs as they did their other business, believing that the church hierarchy was too much embedded in a feudal, baronial, and monarchical system with which they had little in common.
  12. ^ Colton and Palmer, p. 171.
  13. ^ Delaney, p. 18.
  14. ^ Godwin et al., p. 12.
  15. ^ Zvesper, p. 93.
  16. ^ Coker, p. 3.
  17. ^ Frey, Foreword.
  18. ^ Frey, Preface.
  19. ^ Ros, p. 11.
  20. ^ Manent and Seigel, p. 80.
  21. ^ Colton in Palmer. pp. 428–9.
  22. ^ 22,0 22,1 Colton and Palmer, p. 428.
  23. ^ Lyons, p. 111.
  24. ^ Lyons, p. 94.
  25. ^ Lyons, pp. 98–102.
  26. ^ Heywood, p. 47.
  27. ^ Heywood, pp. 47–8.
  28. ^ Heywood, p. 52.
  29. ^ Heywood, p. 53.
  30. ^ Colton and Palmer, p. 479.
  31. ^ 31,0 31,1 Colton and Palmer, p. 510.
  32. ^ Colton and Palmer, p. 509.
  33. ^ Colton and Palmer, pp. 546–7.
  34. ^ Stacy, p. 698.
  35. ^ Handelsman, p. 10.
  36. ^ Cook, p. 31.
  37. ^ Heywood, p. 61.
  38. ^ Mazower, p. 3.
  39. ^ Shaw, pp. 2–3.
  40. ^ Colton and Palmer, p. 808.
  41. ^ Whitfield, p. 485. Pred Franklinom D. Rooseveltom ni noben politik dobil tako priljubljene odobritve za program reform, ki so prinesele tako sistematičen zaključek drastičnih strukturnih sprememb v industriji in družbi. Socialni liberalizem, kot ga narekuje notranja politika iz New Deal-a v 1960, je označila mejo državne socialne dejavnosti, kot je določena in omejena z individualističnimi političnimi kulturami v ZDA.
  42. ^ Auerbach in Kotlikoff,. p. 299.
  43. ^ Dobson,. p. 264.
  44. ^ Knoop, p. 151.
  45. ^ Rivlin, p. 53.
  46. ^ Perry et al., p. 759. Hitler writes that the chief principle of fascism is the following: to abolish the liberal concept of the individual and the Marxist concept of humanity, and to substitute for them the Volk community, rooted in the soil and united by the bond of its common blood.
  47. ^ Heywood, pp. 218–26.
  48. ^ Colomer, p. 62.
  49. ^ Diamond, cover flap.
  50. ^ Wolfe, p. 257.
  51. ^ Gifford, pp. 6–8.
  52. ^ Antoninus, p. 3.
  53. ^ Young, pp. 25–6.
  54. ^ 54,0 54,1 Young, p. 24.
  55. ^ Young, p. 25.
  56. ^ 56,0 56,1 Gray, p. xii.
  57. ^ Wolfe, pp. 33-6.
  58. ^ Young, p. 45.
  59. ^ McGowan, J. (2007). "Neoconservatism". American Liberalism: An Interpretation for Our Time. Chapel Hill: University of North Carolina Press. str. 124–133. ISBN 0-807-83171-9. 
  60. ^ Young, pp. 30–1.
  61. ^ 61,0 61,1 61,2 Young, p. 30.
  62. ^ 62,0 62,1 Young, p. 31.
  63. ^ Young, p. 32.
  64. ^ Young, pp. 32–3.
  65. ^ 65,0 65,1 Gould, p. 4.
  66. ^ 66,0 66,1 Young, p. 33.
  67. ^ Wolfe, p. 74.
  68. ^ 68,0 68,1 Adams, pp. 54–5.
  69. ^ http://news.discovery.com/human/is-there-a-liberal-gene.html

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Adams, Ian. Ideology and politics in Britain today. Manchester: Manchester University Press, 1998. ISBN 0-7190-5056-1
  • Alterman, Eric. Why We're Liberals. New York: Viking Adult, 2008. ISBN 0-670-01860-0
  • Ameringer, Charles. Political parties of the Americas, 1980s to 1990s. Westport: Greenwood Publishing Group, 1992. ISBN 0-313-27418-5
  • Antoninus, Marcus Aurelius. The Meditations of Marcus Aurelius Antoninus. New York: Oxford University Press, 2008. ISBN 0-19-954059-4
  • Arnold, N. Scott. Imposing values: an essay on liberalism and regulation. New York: Oxford University Press, 2009. ISBN 0-495-50112-3
  • Auerbach, Alan and Kotlikoff, Laurence. Macroeconomics Cambridge: MIT Press, 1998. ISBN 0-262-01170-0
  • Barzilai, Gad, Communities and Law: Politics and Cultures of Legal Identities University of Michigan Press, 2003. ISBN 978-0-472-03079-8
  • Chodos, Robert et al. The unmaking of Canada: the hidden theme in Canadian history since 1945. Halifax: James Lorimer & Company, 1991. ISBN 1-55028-337-5
  • Coker, Christopher. Twilight of the West. Boulder: Westview Press, 1998. ISBN 0-8133-3368-7
  • Colomer, Josep Maria. Great Empires, Small Nations. New York: Routledge, 2007. ISBN 0-415-43775-X
  • Colton, Joel and Palmer, R.R. A History of the Modern World. New York: McGraw Hill, Inc., 1995. ISBN 0-07-040826-2
  • Cook, Richard. The Grand Old Man. Whitefish: Kessinger Publishing, 2004. ISBN 1-4191-6449-X
  • Delaney, Tim. The march of unreason: science, democracy, and the new fundamentalism. New York: Oxford University Press, 2005. ISBN 0-19-280485-5
  • Diamond, Larry. The Spirit of Democracy. New York: Macmillan, 2008. ISBN 0-8050-7869-X
  • Dobson, John. Bulls, Bears, Boom, and Bust. Santa Barbara: ABC-CLIO, 2006. ISBN 1-85109-553-5
  • Dorrien, Gary. The making of American liberal theology. Louisville: Westminster John Knox Press, 2001. ISBN 0-664-22354-0
  • Farr, Thomas. World of Faith and Freedom. New York: Oxford University Press US, 2008. ISBN 0-19-517995-1
  • Falco, Maria. Feminist interpretations of Mary Wollstonecraft. State College: Penn State Press, 1996. ISBN 0-271-01493-8
  • Flamm, Michael and Steigerwald, David. Debating the 1960s: liberal, conservative, and radical perspectives. Lanham: Rowman & Littlefield, 2008. ISBN 0-7425-2212-1
  • Frey, Linda and Frey, Marsha. The French Revolution. Westport: Greenwood Press, 2004. ISBN 0-313-32193-0
  • Gallagher, Michael et al. Representative government in modern Europe. New York: McGraw Hill, 2001. ISBN 0-07-232267-5
  • Gifford, Rob. China Road: A Journey into the Future of a Rising Power. Random House, 2008. ISBN 0-8129-7524-3
  • Godwin, Kenneth et al. School choice tradeoffs: liberty, equity, and diversity. Austin: University of Texas Press, 2002. ISBN 0-292-72842-5
  • Gould, Andrew. Origins of liberal dominance. Ann Arbor: University of Michigan Press, 1999. ISBN 0-472-11015-2
  • Gray, John. Liberalism. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1995. ISBN 0-8166-2801-7
  • Grigsby, Ellen. Analyzing Politics: An Introduction to Political Science. Florence: Cengage Learning, 2008. ISBN 0-495-50112-3
  • Gross, Jonathan. Byron: the erotic liberal. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers, Inc., 2001. ISBN 0-7425-1162-6
  • Hafner, Danica and Ramet, Sabrina. Democratic transition in Slovenia: value transformation, education, and media. College Station: Texas A&M University Press, 2006. ISBN 1-58544-525-8
  • Handelsman, Michael. Culture and Customs of Ecuador. Westport: Greenwood Press, 2000. ISBN 0-313-30244-8
  • Hartz, Louis. The liberal tradition in America. New York: Houghton Mifflin Harcourt, 1955. ISBN 0-15-651269-6
  • Heywood, Andrew. Political Ideologies: An Introduction. New York: Palgrave Macmillan, 2003. ISBN 0-333-96177-3
  • Hodge, Carl. Encyclopedia of the Age of Imperialism, 1800-1944. Westport: Greenwood Publishing Group, 2008. ISBN 0-313-33406-4
  • Jensen, Pamela Grande. Finding a new feminism: rethinking the woman question for liberal democracy. Lanham: Rowman & Littlefield, 1996. ISBN 0-8476-8189-0
  • Johnson, Paul. The Renaissance: A Short History. New York: Modern Library, 2002. ISBN 0-8129-6619-8
  • Karatnycky, Adrian. Freedom in the World. Piscataway: Transaction Publishers, 2000. ISBN 0-7658-0760-2
  • Karatnycky, Adrian et al. Nations in transit, 2001. Piscataway: Transaction Publishers, 2001. ISBN 0-7658-0897-8
  • Kirchner, Emil. Liberal parties in Western Europe. Cambridge: Cambridge University Press, 1988. ISBN 0-521-32394-0
  • Knoop, Todd. Recessions and Depressions Westport: Greenwood Press, 2004. ISBN 0-313-38163-1
  • Koerner, Kirk. Liberalism and its critics. Oxford: Taylor & Francis, 1985. ISBN 0-7099-1551-9
  • Lightfoot, Simon. Europeanizing social democracy?: the rise of the Party of European Socialists. New York: Routledge, 2005. ISBN 0-415-34803-X
  • Lyons, Martyn. Napoleon Bonaparte and the Legacy of the French Revolution. New York: St. Martin's Press, Inc., 1994. ISBN 0-312-12123-7
  • Mackenzie, G. Calvin and Weisbrot, Robert. The liberal hour: Washington and the politics of change in the 1960s. New York: Penguin Group, 2008. ISBN 1-59420-170-6
  • Manent, Pierre and Seigel, Jerrold. An Intellectual History of Liberalism. Princeton: Princeton University Press, 1996. ISBN 0-691-02911-3
  • Mazower, Mark. Dark Continent. New York: Vintage Books, 1998. ISBN 0-679-75704-X
  • Monsma, Stephen and Soper, J. Christopher. The Challenge of Pluralism: Church and State in Five Democracies‎. Lanham: Rowman & Littlefield, 2008. ISBN 0-7425-5417-1
  • Penniman, Howard. Canada at the polls, 1984: a study of the federal general elections‎. Durham: Duke University Press, 1988. ISBN 0-8223-0821-5
  • Perry, Marvin et al. Western Civilization: Ideas, Politics, and Society. Florence, KY: Cengage Learning, 2008. ISBN 0-547-14742-2
  • Pierson, Paul. The New Politics of the Welfare State. New York: Oxford University Press, 2001. ISBN 0-19-829756-4
  • Puddington, Arch. Freedom in the World: The Annual Survey of Political Rights and Civil Liberties. Lanham: Rowman & Littlefield, 2007. ISBN 0-7425-5897-5
  • Riff, Michael. Dictionary of modern political ideologies. Manchester: Manchester University Press, 1990. ISBN 0-7190-3289-X
  • Rivlin, Alice. Reviving the American Dream Washington D.C.: Brookings Institution Press, 1992. ISBN 0-8157-7476-1
  • Ros, Agustin. Profits for all?: the cost and benefits of employee ownership. New York: Nova Publishers, 2001. ISBN 1-59033-061-7
  • Routledge, Paul et al. The geopolitics reader. New York: Routledge, 2006. ISBN 0-415-34148-5
  • Schell, Jonathan. The Unconquerable World: Power, Nonviolence, and the Will of the People. New York: Macmillan, 2004. ISBN 0-8050-4457-4
  • Shaw, G. K. Keynesian Economics: The Permanent Revolution. Aldershot, England: Edward Elgar Publishing Company, 1988. ISBN 1-85278-099-1
  • Sinclair, Timothy. Global governance: critical concepts in political science. Oxford: Taylor & Francis, 2004. ISBN 0-415-27662-4
  • Song, Robert. Christianity and Liberal Society. Oxford: Oxford University Press, 2006. ISBN 0-19-826933-1
  • Stacy, Lee. Mexico and the United States. New York: Marshall Cavendish Corporation, 2002. ISBN 0-761-47402-1
  • Steinberg, David I. Burma: the State of Myanmar. Georgetown University Press, 2001. ISBN 0-87840-893-2
  • Steindl, Frank. Understanding Economic Recovery in the 1930s. Ann Arbor: University of Michigan Press, 2004. ISBN 0-472-11348-8
  • Susser, Bernard. Political ideology in the modern world. Upper Saddle River: Allyn and Bacon, 1995. ISBN 0-02-418442-X
  • Van den Berghe, Pierre. The Liberal dilemma in South Africa. Oxford: Taylor & Francis, 1979. ISBN 0-7099-0136-4
  • Van Schie, P. G. C. and Voermann, Gerrit. The dividing line between success and failure: a comparison of Liberalism in the Netherlands and Germany in the 19th and 20th Centuries. Berlin: LIT Verlag Berlin-Hamburg-Münster, 2006. ISBN 3-8258-7668-3
  • Various authors. Countries of the World & Their Leaders Yearbook 08, Volume 2. Detroit: Thomson Gale, 2007. ISBN 0-7876-8108-3
  • Venturelli, Shalini. Liberalizing the European media: politics, regulation, and the public sphere. New York: Oxford University Press, 1998. ISBN 0-19-823379-5
  • Wempe, Ben. T. H. Green's theory of positive freedom: from metaphysics to political theory. Exeter: Imprint Academic, 2004. ISBN 0-907845-58-4
  • Whitfield, Stephen. Companion to twentieth-century America. Hoboken: Wiley-Blackwell, 2004. ISBN 0-631-21100-4
  • Wolfe, Alan. The Future of Liberalism. New York: Random House, Inc., 2009. ISBN 0-307-38625-2
  • Worell, Judith. Encyclopedia of women and gender, Volume I. Amsterdam: Elsevier, 2001. ISBN 0-12-227246-3
  • Young, Shaun. Beyond Rawls: an analysis of the concept of political liberalism. Lanham: University Press of America, 2002. ISBN 0-7618-2240-2
  • Zvesper, John. Nature and liberty‎. New York: Routledge, 1993. ISBN 0-415-08923-9

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Liberalizem so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki