Brezposelnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stopnja brezposelnosti v Sloveniji v letih 1994-2007.

Brezposelnost je stanje brez uradne zaposlitve. Registrirano brezposelne osebe so prijavljene na ustreznih zavodih, ali pa prejemajo denarna nadomestila. Najpogostejši vzroki za brezposelnost so problemi v družini, fizična ali psihična nezmožnost opravljanja dela ter vpliv družbe.

Brezposelnosti v socializmu praktično ne poznamo, problem predstavlja v kapitalističnih državah. Pogosto je stopnja brezposelnosti odvisna od gospodarskega stanja države.

Vrste brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Sezonska brezposelnost[uredi | uredi kodo]

O sezonski brezposelnosti govorimo, ko podjetja zaradi nihanja v proizvodnji v določenih sezonah najemajo oziroma odpuščajo sezonske delavce.

Frikcijska brezposelnost[uredi | uredi kodo]

Frikcijska brezposelnost je po navadi kratkotrajno obdobje, posledica časovnega zamika med začetkom iskanja zaposlitve ter pridobitvijo le-te. Najpogosteje se pojavi med mladimi, ki iščejo prvo ter odpuščenimi delavci, ki iščejo novo zaposlitev.

Strukturna brezposelnost[uredi | uredi kodo]

Strukturna brezposelnost je posledica neusklajenosti med ponudbo kadrov na trgu delovne sile ter povpraševanjem po njih. Pogosto je vzrok za ta tip brezposelnosti hiter tehnološki razvoj, ki spremeni razmerje iskanih kadrov. Predstavlja največji problem za države, ki se z njo spopadajo, saj je dolgotrajna ter lahko prizadene cele generacije ljudi.

Posledice brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Brezposelnost poslabša kvaliteto življenja, saj prinaša manjšo finančno zmogljivost. Brezposelni se pogosto manj družbeno ter kulturno udejstvujejo, pomembnejše postanejo osnovne človeške potrebe - hrana, obleka ter dom. Neredko imajo težave z organiziranjem svojega dneva.

Zaposleni brezposelne (ter obratno) pogosto vidijo kot vzrok za svoje slabše finančno stanje. S tem pride do napetosti ter še večjega razmika med družbenimi sloji. Med brezposelnimi je pogostejše deviantno vedenje, kot je nasilje, samomorilnost ter kriminal.

Zaradi manjšega dotoka davkov ter stroškov v obliki denarnih nadomestil je brezposelnost tudi za državo problematična. Posebno neugodna je pri mladih kadrih, ki ravnokar pridobljeno znanje hitro izgubijo, če ga ne uporabljajo. Zaradi podaljšanega prehoda v obdobje zaposlitve (ter s tem odraslosti), mladi izgubijo osebno ter socialno identiteto ter izgubijo mnoge družabne stike.

Psihološke posledice brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Stanje brezposelnosti za posameznika predstavlja dražljaj, ki bistveno vpliva na njegovo vedenje in doživljanje, zato posledično vpliva tudi na njegovo mentalno in telesno zdravje.[1]

Brezposelnost lahko privede do različnih psihosomatskih težav kot so motnje spanja, bolezni želodca in motnje koncentracije. Pri osebah, ki so brezposelne dalj časa, lahko pride do upada samozavesti, kar posledično lahko pripelje do blažjih ali hujših depresivnih stanj. Posledice brezposelnosti so tudi psihosocialne, saj se lahko pri posamezniku močno zniža njegova materialna in socialna samopodoba, kar posledično vpliva tudi na njegovo nižjo splošno samopodobo.[1] Volja do življenja brezposelnim osebam navadno močno upade, pojavijo pa se stanja negotovosti, notranjega nemiru, izčrpanosti, občutki nesmisla ter strahu pred prihodnostjo. Dlje kot je oseba brezposelna, večje finančne težave ima, socialne interakcije se zmanjšajo, oseba se zato zapira vase in postaja čedalje bolj apatična. [1]

Vsa našteta psihološka stanja, ki nastopijo ob izgubi službe, se pojavljajo v različnih obdobjih brezposelnosti. Skupno jim je, da premo sorazmerno naraščajo s trajanjem posameznikovega obdobja nezaposlenosti. Potrebno pa je vedeti, da omenjene psihološke težave variirajo od osebe do osebe in, da je praktično nemogoče popolnoma natančno napovedati, kako se bo oseba, ki izgubi službo na to odzivala.

Psihološki stadiji brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Večina raziskovalcev, ki so preučevali psihološke vidike brezposelnosti, je odkrilo podobne faze oziroma stadije, ki sledijo, ko oseba izgubi službo. V ugotovitvah različnih avtorjev najdemo določene razlike ter podobnosti. Zaletel (2006)[2] navaja naslednje psihološke stadije, v katerih se znajde posameznik, ko izgubi službo:

Šok

Gre za negativno presenečenje nad izgubo službe. Posamezniki se v tej fazi pogosto še ne zavedajo, kaj jih je doletelo.

Zanikanje

V tej fazi oseba še ni zmožna predelati vseh dražljajev, ki so povezani z izgubo službe; Oseba ne more verjeti, da se je to zgodtvo jeze, v vse in vsakogar za kar in za kogar meni, da je bil(o) vzrok za njeno izgubo službe.

Depresija

Nastopi takrat, ko oseba dojame realne posledice izgube zaposlitve. Gre za stanje, v katerem je prevladujoče čustvo brezposelne osebe žalost, ob tem pa oseba izgubi interes za dejavnosti, ki so jo pred izgubo službe veselile in osrečevale.

Sprejetje in akcija

Faza v kateri se oseba dokončno sprijazni z stanjem brezposelnosti. V tem stanju dobi nov zagon, novo energijo in željo. [2]

Strokovnjaki trdijo, da je faza sprejetja in akcije najprimernejša za iskanje nove zaposlitve.

Ni nujno, da si zgoraj naštete faze pri vsakem posamezniku sledijo v tem zaporedju. Stabilni naj bi bili predvsem faza Šoka ter faza Sprejetja in akcije. Vse omenjene faze pri različnih posameznikih trajajo različno dolgo. Nekatere osebe določenih faz ne doživijo, kar je odvisno predvsem od stopnje posameznikove resilentnosti (življenjske odpornosti) oziroma sposobnosti spoprijemanja z stresnimi življenjskimi dogodki.

Harrisonov cikel brezposelnosti [3][uredi | uredi kodo]

Harrisonov cikel za razliko od Zaletelovih psiholoških stadijev brezposelnosti, ne vsebuje faze, v kateri se brezposelna oseba sooči s situacijo in aktivno prične iskati novo zaposlitev. Cikel vsebuje naslednje faze:

Harrisonov cikel brezposelnosti

Faza šoka

Bolj kot je izguba službe nepričakovana, večji je šok ob izgubi. Pri posamezniku se pojavijo občutja jeze in nemoči.

Faza optimizma (upanja)

V tej fazi je posameznik poln optimizma glede svoje prihodnosti.

Faza pesimizma

Do neopaznega prehoda med fazo optimizma in pesimizma pride, v kolikor je oseba brezposelna šest mesecev ali več. V tej fazi imajo celo najbolj samozavestni in osebnostni močni ljudje zmanjšano upanje glede njihove zaposlitvene prihodnosti.

Faza vdanosti v usodo

Nastopi takrat, ko brezposelnost traja že tako dolgo, da se oseba vda v usodo in popolnoma izgubi upanje za novo zaposlitev. Postane popolnoma apatična z občutji brezupa. [3]

Kako ukrepati ob izgubi službe?[uredi | uredi kodo]

Soočanje [2]

Izguba službe ne vpliva zgolj na osebo kot posameznika ampak tudi na njegovo najožjo družino. Pri osebi prihaja do sprememb v vedenju, ki je nasičeno predvsem z negativnimi emocijami, vse skupaj pa je povezano s finančnimi skrbmi. V tem primeru se je priporočeno pogovoriti z družino, misli in občutja pa ne zadrževati v sebi. Priporočljivo je, da oseba govori o lastnem počutju in čustvih. Dobro je, da najbližji družinski člani dobijo realen vpogled v to kako bo brezposelnost vplivala na družino. Za ostale družinske člane bo veliko lažje, če bodo vedeli, da se oseba situacije dobro zaveda in, da je usmerjena v njeno reševanje. 

Izkoriščanje dodatnega prostega časa za iskanje nove zaposlitve [2]

V kolikor oseba izgubi službo, naenkrat pridobi ogromno dodatnega časa . Usmerjanje tega dodatnega časa v gospodinjska in hišna opravila ni priporočljivo, saj oseba s tem ne pripomore k lastni vrnitvi v delovno rutino. Dejstvo je, da je v iskanje nove zaposlitve potrebno stopiti v čim krajšem možnem času, ker z trajanjem brezposelnosti posamezniku upada motivacija za iskanje, ob enem pa se delodajalci slabše odzivajo na časovno daljšo brezposelnost.

Vztrajanje v delovni rutini, kljub brezposelnosti [2]

Dan brezposelnega naj poteka podobno kot običajen dan na delovnem mestu. Jutranje vstajanje naj bo identično kot običajno vstajanje za v službo. Oseba naj dela v smeri iskanja nove zaposlitve toliko časa, kolikor traja delovni dan, tj. običajno osem ur. S tem brezposelni posameznik ostaja v delovni rutini, s čimer se mu povečajo tudi možnosti pridobitve nove zaposlitve.

Vzdrževanje socialnih stikov [2]

Z izgubo zaposlitve, oseba izgubi tudi določen del vsakdanjih socialnih stikov. Priporočeno je, da poskuša te stike vzdrževati ter, da se na splošno trudi biti v družbi, ker je vsako poznanstvo lahko potencialna vstopnica do zaposlitve, ob enem pa druženje z znanci in prijatelji na ljudi vpliva pomirjevalno, kar je v stresnem obdobju brezposelnosti vselej pomembno. 

Priprava urnika aktivnosti [2]

Čas je v situaciji brez dela smiselno nameniti pisanju življenjepisa ter zaposlitvenim prijavam. Bolj kot je iskanje nove zaposlitve sistematično in strukturirano, več je možnosti za hitrejšo pridobitev nove zaposlitve.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Spoprijemanje z izgubo službe pogovor z Denise Krauss (v angleščini)

Upravljanje z emocijami ob izgubi službe pogovor z Jayem Ostrowskim na FOX TV (v angleščini)

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Neplužan, S. (2010). Psihološke posledice brezposelnosti. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 Zaletel, A. (2006). Kako uspešno iskati zaposlitev? Ljubljana: Moje delo d.o.o.
  3. ^ 3,0 3,1 Mugerli, V. (2006). Brezposelnost in občutki ljudi ob izgubi zaposlitve. Diplomsko delo, Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede