Žalost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Detajl s skulpture »Kristusov pogreb«  (1672): jokajoča Marija Magdalena

Žalost je eno od osnovnih čustev, ki ga Oatley in Jenkins definirata kot nasprotje veselja. [1] Alessandri idr. že dojenčkov in malčkov odziv na bolečino, oviranje ali ločitev od osebe, na katero se navežeta, razumeta tudi kot izraz žalosti. [2]. Milivojević pravi, da odrasle osebe žalost občutijo, ko se jim zdi, da so nekaj neupravičeno izgubile. [1] Stopnja žalosti je odvisna od tega, kako navezani smo bili na objekt, ki smo ga izgubili. Tako je čustvo intenzivnejše, če je navezanost, pomembnost objekta večja, večji pa je tudi občutek izgube. Žalost je v večini primerov usmerjena v preteklost, lahko pa je usmerjena tudi v sedanjost ali prihodnost. Žalostna oseba želi pritegniti našo pozornost, saj si želi sočutja.[1]

Vsebina

Žalost in glasba [uredi]

Ob poslušanju določene glasbe posameznik doživlja različne emocije. Kako bo glasba učinkovala na posameznika je odvisno od več spremenljivk, kot so osebnostne značilnosti poslušalca, zvrst glasbe, izkušnje in spomini poslušalca, psihično stanje poslušalca v času poslušanja glasbe, dejavniki iz okolja, ki vplivajo na posameznika, med poslušanjem itd. Na temo povezave med glasbo in čustvi je bilo izvedenih veliko raziskav, med njimi tudi precej takih, ki so želele raziskati, kdaj, kako in kakšna glasba pri posamezniku sproži občutek žalosti. Raziskave [3] [4] [5] so se predvsem osredotočile na vprašanji, kako lahko hitrost nekega glasbenega vzorca in način (durova lestvica, ki zveni trše in molova lestvica, ki zveni mehkejše, bolj otožno; (angl. major in minor mode) vplivata na to, ali bo posameznik on poslušanju doživljal žalost. Ugotovili so, da žalost običajno izzove počasna glasba, zapisana v molovi lestvici, redkeje pa posameznik občuti žalost ob poslušanju žive, hitre glasbe, ki temelji na durovem načinu zapisa.

Vpliv glasbe na občutenje žalosti [uredi]

Raziskovalci so ugotovili, da žalostna glasba povzroča žalostne emocije in ima hkrati učinke na posameznikov spomin in sodbe. Pokazalo se je, da zmore žalostna nepoznana glasba vzbuditi pristno žalost, vendar emocije niso tako močne kot pri poznani glasbi. Ugotovili so tudi, da so odlomki, ki so zveneli žalostno, torej so bili nižjega tona in počasnejšega tempa, vzbudili žalostne občutke pri poslušalcih. Rezultati so pokazali, da so bili odzivi dojemanja (ali se jim je glasba zdela žalostna) večji od čustvenih odzivov (ali je glasba v njih vzbudila žalost), vendar so bili čustveni odzivi in dojemanja v povezanosti. Ali bo glasba negativno vplivala na posameznika, je odvisno tudi od njegovega dojemanja glasbe in počutja ter utrujenosti pred oz. med poslušanjem. Raziskovalci so tudi s slikanjem možganov ugotovili, da žalostna glasba vpliva na občutenje žalosti. Videli so, da se med poslušanjem žalostne glasbe aktivira regija v možganih, ki ima pomembno vlogo procesiranja negativnih emocij. Dokazali so tudi, da je žalost, ki se pojavi zaradi žalostne glasbe manj intenzivna in kratkotrajnejša kot žalost, ki se pojavi iz drugih razlogov. [6] [7] [8]

Doživljanje žalosti pri otrocih [uredi]

Na področju otroškega prepoznavanja in dojemanja čustev je bilo opravljenih že vrsto raziskav. Oatley in Jenkins (2002)[1] sta ugotovila, da so dojenčki verjetno že v prvih mesecih po rojstvu sposobni prepoznati vsaj tista čustva, ki so pomembna za zadovoljevanje njihovih potreb in odnose z drugimi ljudmi. Zato naj bi že kmalu po rojstvu prepoznali različne oblike čustev svoji skrbnikov – npr. glede na barvo njihovega glasu -, čustev neznanih oseb pa ne prepoznajo, saj le-ta zanje niso pomembna. Gneep (1983)[9] je za žalost trdil, da otroci celo do 6 let in pol niso sposobni prepoznati situacij, ki naj bi jo povzročile. Druge raziskave [10] kažejo, da je v povprečju žalost manjkrat in manj popolno izražena kot veselje.

Linde G. Levine (1995) [9] je v svoji raziskavi med drugim raziskovala, kako otroci razumejo vzroke za nastanek žalosti in kako jih razlikujejo od vzrokov za jezo. Ugotovila je, da otroci ločijo med jezo in žalostjo na podlagi tega, ali je ponoven doseg cilja mogoč ali ne - opazovani otroci so večkrat sklepali na žalost, ko se je zdelo nemogoče ponovno priti do cilja. Pri žalosti so namesto opisovanja vzrokov za negativen izid večkrat navajali nadaljnje izgube, ki se še lahko zgodijo kot posledica že obstoječega poraza, zato so sklepali, da so morda izbirali žalost bolj pogosto, ker so tako v primeru žalosti kot jeze predvideli nadaljnje izgube in zato sklepali na žalost.

Raziskava je prispevala tudi k razumevanju, da so miselni pristopi zelo pomembni tudi, ko preučujemo čustva, saj so otroci v tej študiji pogosto iste dogodke interpretirali drugače in glede na to tudi ocenili, ali bo protagonist občutil žalost ali jezo.

Avtorji (2005) [11] so v svoji raziskavi ugotovili, da je žalost bolj poudarjena pri neistitucionaliziranih otrocih, kar je lahko posledica zanemarjanja žalosti pri institucionaliziranih otrocih in mišljenja, da je žalost nezaželjeno čustvo. Norveška avtorja [12] sta v svojih študijah ugotovila, da otroci, da bi se zaščitili pred žalostjo uporabljajo predvsem strategijo socialnih interakcij (npr.pokliče starša). Je pa zelo zanimivo, da se pri starejših otrocih ob izražanju žalosti pokažejo vse enote (dvig notranjega dela obrvi, navzdol ukrivljene ustnice, spuščenost obrvi, dvig brade), pri mlajših pa je izpuščen element dviga notranjega dela obrvi [10].

Socializacija žalosti [uredi]

Nekateri avtorji (Eisenberg, Faber, Schaller, Carlo in Miller, 1991) [1] trdijo, da se svojevrstno prilagajanje čustev začne že v zgodnjem otroštvu; starši svoje otroke po modelu ali z usmerjenimi navodili, z besednim pritiskom ali kaznovanjem učijo, katera čustva lahko pokažejo in katera je bolje prikriti.

Tudi Michael C. Cassano in Janice L. Zeman (2010) [13], sta se v svoji raziskavi osredotočila na primarno socializacijo žalosti in njeno povezanost s pričakovanji in spolom tako otrok kot staršev. Zanimalo ju je predvsem, kako deluje socializacija otrokove žalosti, ko otrokova sposobnost uravnavanja čustev ni takšna, kot jo pričakujejo starši. Ugotovila sta, da starši na otrokovo žalost redkeje reagirajo konstruktivno in spodbujajoče, če vedo, da njihov odziv ni v skladu s pričakovanji za njegov spol in starost; predvsem očetje so se v raziskavi pokazali za bolj nagnjene k takšnemu presojanju. Očetje, ki so menili, da ima njihov otrok težave z uravnavanjem izražanja žalosti, so večji del pogovora uporabljali bolj negativno besedišče za čustva kot tisti v kontrolni, prav tako pa so tudi otroci v tej skupini večkrat uporabljali besedišče, ki kaže na negativna čustva, kar se morda zgodilo, ker so se otroci prilagodili očetovemu besedišču. Pri materah se je izkazalo, da so v primeru, ko je njihov otrok s svojim izražanjem žalosti odstopal od povprečja, v večji meri spremenile svoje obnašanje do dečkov kot pa do deklic; verjetno zato, ker je izražanje žalosti v družbi bolj sprejemljivo za deklice kot za dečke. Mame so v odnosu do sinov tudi večkrat govorile o občutenju samem kot pa o dogodku in možnih načinih soočanja z občutji, kot da bi se tega na nek način zavedale.

Longitudinalno preučevan vpliv pozornosti staršev na nadaljnje izražanje otrokovih čustev v raziskavi Tare M. Chaplin, Pamele M. Cole in Carolyn Zahn-Waxler [14] se je izkazal za pomembnega pri žalosti in zaskrbljenosti. Otroci, ki so bili v predšolskem obdobju deležni več pozornosti ob občutenju žalosti in zaskrbljenosti, so tudi kasneje bolj izražali ta čustva, ko so jih občutili. Nivo dekliških izrazov žalosti in zaskrbljenosti je ostal stabilen do druge meritve, medtem ko je izražanje žalosti in zaskrbljenosti pri dečkih upadlo za kar 50%, kar kaže na to, da so otroci, starejši kot so, bolj podvrženi normam družbe, ki od posameznika zahtevajo njegovemu spolu prilagojeno vedenje. Ker so nekateri avtorji (Izard, 1997, Kring, Bachorowski, 1999; Malatesta,Wilson, 1988) ugotovili, da obstaja povezava med določenimi oblikami psihopatologije in posameznikovimi vzorci izražanja čustev [14] in naj bi bila nagnjenost k izražanju podrejajočih čustev – torej tudi žalosti - povezana z vedenjem in psihopatološkimi simptomi, usmerjenimi vase (npr. depresija, skrbi, strahovi, samopoškodbe), [14] je ob vzgoji otrok treba dobro ločiti med mero inhibicije izražanja žalosti, ki je potrebna, in pretirano, ki otroku le škoduje.

Razlike v doživljanju žalosti glede na starost [uredi]

Obstajajo razlike v stopnji izražanja žalosti v odvisnosti od starosti. Stopnja doživljanja žalosti je pri starejših višja, na kar vpliva več faktorjev. Eden od teh je stopnja vzburjenja, ki jo povzroča določen dražljaj, pri čemer mlajši dojemajo tiste z nizko stopnjo vzburjenja kot bolj neprijetne. [15] Naslednji pomembni dejavnik je dražljaj, vezan na tematike, ki so bistveno bolj prisotne v življenju starejših (npr. smrt in bolezen), kar ključno vpliva na večje doživljanje žalosti. Glede na slednji faktor so opazne tudi razlike v fiziološkem odzivu med starejšimi in mlajšimi. Večja vzburjenost živčnega sistema starejših oseb ob ogledu filmov o Alzheimerjevi bolezni ali žalujoči materi je tako opazna pri starejših osebah. Na drugi strani pa se stopnja žalosti med obema starostnima skupinama v določenih situacijah ne razlikuje. [16]

Vpliv žalosti na prehranjevanje [uredi]

Vpliv čustev na prehranjevanje je tema, ki je bila predmet več raziskav. Ker se čustva med seboj razlikujejo, raziskovalci menijo, da je različen tudi njihov vpliv na prehranjevanje. Različna čustva lahko povečajo željo po hrani ali pa jo zmanjšajo. Glede na raziskave, čustva vplivajo na več značilnosti prehranjevanja; npr. željo po hrani, količino hrane, čas prehranjevanja, vrsto hrane, ki jo izberemo ter tudi na naš užitek ob hranjenju. Pri tem obstajajo tudi razlike med moškimi in ženskami in sicer naj bi bile ženske bolj podvržene hranjenju pod vplivom čustev kakor moški, čeprav med spoloma ob hranjenju v času žalosti ni večjih razlik.

Raziskovalci so ugotovili, da ljudje v negativnem razpoloženju, kamor sodi tudi žalost, pojedo manj kakor kadar so v pozitivnem razpoloženju. Ob doživljanju žalosti nismo nagnjeni k temu, da bi med jedjo uživali, prav tako pa, kadar smo žalostni po hrani praviloma ne posegamo impulzivno. Sicer naj bi hrana znižala negativno razpoloženje in sicer je to pri ženskah bolj opazno kot pri moških.

Različni ljudje navajajo različne odgovore, kakšen je vpliv žalosti na prehranjevanje. Nekateri takrat jedo več kot običajno, drugi pa opažajo odsotnost želje po hrani. Nekateri navajajo, da po hrani posegajo ker menijo, da jih bo hrana razvedrila. [17] [18] [19]

Povezava med žalostjo in empatijo [uredi]

Obstajajo pomembne razlike v empatičnem vedenju otrok, starih med 18 in 36 mesecev, v empatičnem vedenju ob bolečini in ob žalosti drugih. Otroci pokažejo bistveno večjo zaskrbljenost in prosocialen odziv ob žalosti, kot ob bolečini drugih. Otroci z več osebnostnimi težavami, ki imajo običajno težave s kontroliranjem emocionalnega razburjenja pokažejo v manjši meri zaskrbljenost ob bolečini druge osebe, ob žalosti pa bistveno večji socialni odziv. Tudi bolj ekstrovertirani otroci pogosteje pokažejo zaskrbljenost ob žalosti. [20] Tudi čisto avtonomno pogojene spremembe vplivajo na doživljanje emocij drugih ljudi. Ugotovili so, da velikost zenice vpliva na dojemanje žalosti in da so ljudje, ki so bolj občutljivi na velikost zenice tudi bolj empatični, ni pa se pokazala povezava med občutljivostjo na velikost zenice in drugimi emocijami. [21]

Izražanje in doživljanje žalosti [uredi]

Raziskovalci so ugotovili, da velikih razlik v izražanju čustev ni. Večje razlike se pojavijo znotraj kultur. [22] Predvidevajo, da bistvenih razlik v izražanju žalosti ni, ker je žalost eno iz univerzalnih čustev, ki pa so vsaj približno enaka v večini kultur. Druga skupina raziskovalcev je ugotovila, da ženske enako močno doživljajo žalost, vendar pa je njihovo izražanje močnejše. [23] Tega se navadijo skozi učenje. Izražanje čustev je namreč pogosto spolno pogojeno, npr. dečke že kot male učijo, da izražanje žalosti in strahu za njihov spol ni primerno, medtem ko pri deklicah tega ni. Kljub spolnim, kulturnim in še mnogim drugim razlikam, pa se vsem, ki so psihično in nevrološko zdravi, ob gledanju žalostnega izraza vzbudi amigdala (struktura v možganih), ki je odgovorna za sprejemanje teh izrazov. [24]

Paradoks uživanja v žalostnih filmih [uredi]

Glavni članek: Paradoks uživanja v žalostnih filmih.

Paradoksna situacija nastane, ko ob gledanju žalostnega filma občutimo užitek, zadovoljstvo ali celo srečo. Nekateri avtorji člankov, ki raziskujejo omenjeni fenomen, dajejo velik pomen meta-presoji čustev ob gledanju žalostnega filma. V teh raziskavah so avtorji (npr. Hofer in Wirth [25]) pokazali, da so za spremembo vrednosti čustva (iz žalosti v užitek) krive dodatne miselne presoje primarnega čustva (t. j. žalost). Poleg tega se mnogi raziskovalci, npr. Schramm in Wirth [26], ukvarjajo tudi s tem, kaj vpliva na meta-presojo. Po mnenju nekaterih raziskav gre za situacijsko referenco filma, ki vpliva na interpretativno osnovo za meta-presojo, po mnenju drugih pa za dimenzije meta-presoje. Izvedene pa so bile tudi raziskave na področju tega fenomena glede vpliva spola [27]. Na podlagi treh študij so raziskovalci ugotovili, da ženske in bolj ženstveni ljudje ob gledanju žalostnih filmov občutijo večji užitek, kot moški in ljudje, ki imajo bolj izraženo moškost. To se zgodi predvsem zaradi karakteristik filma in ženske spolne identitete, ki vpliva na boljše sprejemanje »ženskega« žanra. To področje je še premalo raziskano, da bi lahko imeli trdne zaključke, raziskave pa predstavljajo le delček celotnega problema, saj gre pri paradoksu žalostnega filma za zelo zapleten pojav, v katerem se povezujejo različni konstrukti. Zaradi te zapletenosti je tudi težko jasno interpretirati problem in ga razrešiti, zato do sedaj raziskovalci še niso prišli do enoznačnih zaključkov.

Viri [uredi]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Smrtnik Vitulić, H. (2007). Čustva in razvoj čustev. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
  2. ^ Zupančič, M. (2009). Razvoj čustev in temperament ter osebnost v obdobjih dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 233-235). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
  3. ^ http://www.erin.utoronto.ca/~w3psygs/HunterSchellenbergGriffith2011.pdf
  4. ^ Larsen, J.T. in Stastny, B. J. (2011). It's a bittersweet symphony: Simultaneously mixed emotional response to music with conflicting cues. Emotion, 11(6), 1469 – 1473
  5. ^ Dalla Bella, S., Perets, I., Rousseau, L., Gosselin, N. (2001). A developmental study of the affective value of tempo and mode in music. Cognition, 80 (3), B1 – B10
  6. ^ Hunter, G. P., Schellenberg, E. G., Schimmack, U. (2010). Feelings and perceptions of happiness and sadness induced by music: similarities, differences, and mixed emotions. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts,4(1), 47-56
  7. ^ Mitterschiffthaler, T. M., Fu, H. Y. C., Dalton, A. J., Andrew, M. C., Williams, C. R. (2007). A functional MRI study of happy and sad affective states induced by classical music. Human Brain Mapping, 28, 1150-1162.
  8. ^ Vuoskoski,K. J., Eerola, T. (2012). Can sad music really make you sad? Indirect measures of affective states induced by music and autobiographical memories. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts, 6(3), 204-213.
  9. ^ 9,0 9,1 Levine, L. J. (1955). Young children's understanding of the causes of anger and sadness. Child Develpement, 66, 697-709.
  10. ^ 10,0 10,1 Gosselin, Pierre, Maassarani, Reem, Younger, Alastair & Perron, Melanie. (2011). Children's deliberate control of facial action units involved in sad and happy expressions. Journal of Nonverbal Behavior, 35, 225-242.
  11. ^ Parker, Susan W, Nelson, Charles A & The Bucharest Early Intervention Project Core Group. (2005). The Impact of Early Institutional Rearing on the Ability to Discriminate Facial Expressions of Emotion: An Event-Related Potential Study. Child Development, 76, 54-72.
  12. ^ Endrerud, Marianne Skogstrom & Vikan, Arne. (2007). Five to seven year old children's strategies for regulating anger, sadness, and fear. Nordic Psychology, 59, 127-134.
  13. ^ Cassano, M. C. in Zeman, J. L. (2010). Parental socialization of sadness regulation in middle childhood: The role of expectations and Gender. Psychology, 46(5), 1214-1226.
  14. ^ 14,0 14,1 14,2 Chaplin, T. M., Cole, P. M. in Zahn-Waxler, C. (2005). Parental socialization of emotion expression: Gender differences and relations to child adjustment. Emotion, 5(1), 80-88.
  15. ^ Kunzmann, U. in Streubel B. (2011). Age Differences in Emotional Reactions: Arousal and Age-Relevance Count. Psychology and aging, 26(4), 966-978. doi: 10.1037/a0023424
  16. ^ Grühn, D. in Kunzmann, U. (2005). Age Differences in Emotional Reactivity: The Sample Case of Sadness. Psychology and Aging, 20(1), 47-59. doi: 10.1037/0882-7974.20.1.47
  17. ^ Bennett, J., Greene, G., in Schwartz- Barcott, D. (2012). Perceptions of emotional eating behavior. A qualitative study of college students. Appetite, 60, 187-192.
  18. ^ Butler, A., Carter, C., Kenardy, J., in Moor, S. (2003). Eating, mood and gender in a noneating disorder population. Eating Behaviors, 4, 149-158.
  19. ^ Macht, M. (1999). Characteristics of Eating in Anger, Fear, Sadness and Joy. Appetite, 33(1), 129-139.
  20. ^ Bandstra, N.F., Chambers, C.T., McGrath, P.J., Moore, C. (2011). The behavioural expression of empathy to others' pain versus others' sadness in young children. Pain, 152(5), 1074-1082.
  21. ^ Harrison, N.A., Wilson, C.E., Critchley, H.D. (2007). Processing of Observed Pupil Size Modulates Perception of Sadness and Predicts Empathy. Emotion, 7(4), 724-729.
  22. ^ Tsai, J. L., Chentsova-Dutton, Y., Freire-Bebeau, L. in Przymus, D. E. (2002). Emotional Expression and Physiology in European Americans and Hmong Americans. Emotion, 2(4), 380-397
  23. ^ Kring, A. M. in Gordon, A. H. (1998). Sex Differences in Emotion: Expression, Experience, and Physiology. Journal of Personality and Social Psychology, 74(3), 686-703
  24. ^ Blair, R. J. R., Morris, J. S., Frith, C. D., Perrett, D. I. in Dolan, R. J. (1999). Dissociable neural responses to facial expressions of sadness and anger. Brain, 122, 883-893
  25. ^ Hofer, M., & Wirth, W. (2012). It's Right to be Sad: The Role of Meta-Appraisals in the Sad-Film Paradox – A Multiple Mediator Model. Journal od Media Psychology, 24(2), 43-54
  26. ^ Schramm, H., & Wirth, W. (2010). Exploring the Paradox of Sad-Film Enjoyment: The Role of Multiple Appraisals and Meta-Appraisals. Poetics, 38, 319-335
  27. ^ Oliver, M. B., Weaver, J. B. III, & Sargent, S. L. (2000). An Examination of Factors Related to Sex Differences In Enjoyment of Sad Films. Journal of Broadcasting & Electronic Media, 44(2), 282-300
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Žalost&oldid=4017936«